velike ambicije, trplenje, kruta realnost - tako nekako bi se telegrafsko glasilo poročilo mojega teka
ko se danes ozrem na včerajšni tek, mi moje telo, ki se danes giblje v stilu "limenkota" iz Čarovnika iz Oza, izraža same negativne vibracije.
že sama sestava ekipe je dajala neko možnost na željene stopničke, ki sem jih tudi napovedal, samo ..... ni bilo Mujota, da bi obul moj čevelj
logistično smo se precej dobro dogovorili, in omenjano tudi izpeljali.
Boštjan je tek začel carsko, in pritekel na mejni prehod le nakaj sekund za vodilnim, nadaljeval sem takoj na ful in čez, kar se je pokazalo kot ogromna napaka. po klancu navzdol je letelo kot pri norcih, še bolj noro je pritiskal Maček ( s povezano zadnjo ložo na podelitvi )

, ki me je kmalu prehitel - še Hrovat me ja kar nekaj časa gledal v hrbet. prihod v dolino je stvari postaval na svoje mesto, pulz se je stabiliziral na 180, in ni bilo druge kot postanek v senci in čakanje, da se telo umiri. nadaljevalnje dokaj podobno, tudo s pripojem Zupančiča, ki me je kar potiskal v hrbet in spodbujal v smislu, kaj boš počival, saj še nisi v cilju

za petrolom tako drugič pavza, nadaljevanje "nordic walking" by Tini.

vse ostalo eno samo ljubo matranje in prošnja unega zgoraj naj premakne menjalno mesto, ki ga kar ni in ni bilo na spregled. ko končno ugledam mejnik stare avstroogrsle meje, še malo pospešim, da izgeda, kao, da ga žgem celo traso. končno predaja, nato namakanje nog v Kokri, razočaranje nad samim seboj pa precejšne. vidim ostale tudi precej skurjene, jih primerjam s sabo - dejstva se ne da spremeniti. vloženo je enako razultatu in pika.

polagava upanje v Roka, ki klub odličnemu nastopu ni mogel popraviti zamujenega. nehvaležno četrto mesto, a vseeno zadovoljstvo, da ni bilo večjih težav na poti, da lahko normalno funkcioniramo, in se imamo nasplošno fajn. druženje z družinami in ostalimi tekaškimi sotrpini ter navjači je bilo več kot uspešno - zaključeno precej po koncu nogometne tekme.
predlanski rezultat vseeno popravil za minuto in pol, a vseeno ostaja grenek priokus.
če se do srede sestavim, se grem kaznovat na Mohor - o današnem Vršiču in Radovljici sem samo sanjal.
organizacija sicer standardno pohvalna, samo Đoniju je zmankjalo materiala, da bi sa še malo posladkali s palačinkami
aja, Mravlje je pa itak car

, pa njemu bližni tudi
