Akopak spoštovano občestvo še malček ima potrpljenja in se mu zljubi vreči oko na spodaj pritepeni sestavek, bom še jaz dodal svoje mnenje o supermaratonu od Kapitola do Kapitola, to jest Zagreb - Čazma:
Prvo in osnovno: tekel nisem! In drugo: dvomim, če ga bom sploh kdaj, kajti bilo je več faktorjev, ki bolj govorijo v prid temu dvomu kot ne. Pravzaprav sem se na štartnem mestu znašel predvsem zaradi prijateljsko - poslovnega dela te omenjene tekaške nedelje. Skupaj v paru z Darkom (oni, ki so se lani skupaj z nami cijazili v Beogradi in posebej nazaj, se ga bodo spomnili iz avtobusa ali pa iz cilja Beogradskog Banca Intesa maratona. To je človek, ki je takrat prvič v življenju šel na tek in premagal najboljšega Kenijca. Res, Darko je bil v cilju na 21 km dva koraka pred Kenijcem, ki je tekel dva kroga, to jest 42 km in ni zmogel ujeti omenjenega našega junaka) sva spremljala Dušana in Nežo. Ker imam rad lepo, sem imel na skrbi Nežo, Darko pa se je trudil s tekočo mravljico. In sva se imela jako fino. Že v Zagrebu, preden so sploh štartali, sva se vrinila v policijsko spremstvo, od organizatorja pa dobila enake majčke kot udeleženci. Ne vem sicer zakaj... No ja, vem... Moja goflja in tako naprej... potem sva se usrtavljala na 5 km na okrepnih postajah, drugje niso dovolili in pogledovala, kaj je z najinima varovancema. Kako in zakaj se je sploh šlo, lahko preberete v današnji športni prilogi SN pod imenom Finale. Torej o tem ne bi na dolgo in široko, bolj pa bi se posvetil tem, ki se nameravate spopadati s tem tekmov še v prihodnje. Jako bi priporočil nekaj osnovnihj reči:

okrepčila na postajah so izpostavljena soncu, zatorej je piti tisto brozgo neokusno in precej škodljivo. Recimo: voda v kozarčkih ni bila iz steklenic ampak iz lokalne štirne. Torej če ima kdo od tekačev tako imenovani »redek pojav s pogostim ponavljanjem«, to definitivno ni zaradi napora

okrepčila so voda, sok in mineralna voda. Da bi kdo imel energijske napitke na vseh teh postojankah ni bilo videti. Kaj tekaču pomeni požirek pravega energijskega napitka ob postanku, pa je vsakomur jasno.

60 in še kilometer ter še nekaj metrov za preteči ni mačji kašelj. Niti pod razno. In potem še zaključek s tistim za navadnega smrtnika precej nepomembnim, za tekača, ki ima za seboj 59 km in 670 m pa prekleto naporen klanec pred ciljem... Zatorej bi vam predlagal za naslednjič prvo in osnovno: s seboj imejte spremljevalca, lahko skrbi tudi za več tekačev, ki se ustavi ob okrepni postaji, poda energijski napitek in se gre dalje. Pa tudi kakšno energijsko tablico ali gel lahko poda, zatorej tekaču teh stvari ni potrebno vlačiti s seboj. Če se zgodi vročina, potem tekač lahko cote odvrže, če dežuje, mu spremljevalec poda dežnik, če sneži pa tekaške smuči... No, ne pretiravajmo, ampak na 60 in več km si naj tekač privošči spremljevalca. Pa če je to tudi mama, tako, kot je bila v primeru prej omenjenega Madžara Lajosa!
Spremeljevalec je stik z zunanjim svetom, svojevrstna vzpodbuda, delček varovanja in predvsem garancija, da boš na koncu, v cilju videl vesel ksiht, ki se bo režal na ves glas, ker bo vesel, da ti je uspelo in ti podal najpomembnejše v tistem hipu: hladno pivo!
Bilo pa je jako fino pogledovati te naše TF-jevce, le to bi jim priporočil, naj naslednje leto spravijo vkup kakšne moštva z imeni Tekaški Forum, Forum Tekaški, Teksaški Forum, Forum Teka in podobno in se potegujejo še za kakšen evrček iz blagjane organizatorja. Sicer pa je tale dirka tam doli Gorenjcem izjemno prijazen supermaraton: ne plačaš štartnine, potem ti pa oni plačajo za uvrstitev, pa še vmes te futrajo, ko se premikaš iz Zagreba v Čazmo. In za piko na koncu naredijo še plesno muziko. Jebela... Zakaj se je šotor po podelitvi tako hitro izpraznil? Bi vi po 61 kilomtreih še plesali?