
Končno sem še jest svoje spisu, je pa trajal...
Pozdravljeni VSI skupaj
Se pridružujem pohvalam naših predhodno pisajočim sotekačem in sotekačicam ter čestitke organizatorju Iztoku Boltezu in kompaniji.
Raje bom malo spisal iz svoje zornega kota videno.
1. etapa
Za posladek smo štartali v prelepih sveže snežno belih Ratečah in tako se mi je uresničila želja, ki sem jo novembra napisal. Super tekaško družbo je organizator za nameček presenetil z verigami YakTrax Pro za tekanje po snegu
http://www.mestne-dereze.com/
, kar se je zelo dobro obneslo in niso bile moteče med tekom. Pravzaprav smo jih nosili kar večina, tisti ki so bili pa brez pa so morali več energije vlagati v odriv.
Odkrili smo nov korak - SPODRSOVALNI KORAK ….mal nam je spodrsavalo na mestu odriva hahaha… sem na internetu iskal, pa ga nisem nikjer še našel, bom ga moral patentirat je…bela cesta.
Med potjo sem opazoval okolico, se izmenjaval z Semjulom, Tomažem, Jožetom in še nekaterimi sotrpini.

Žena Bernarda mi je suportirala celo pot in pomagala tudi bližnjim tekačem. NAJLEPŠA HVALA in je ena izmed izbrank

, ki so na ta način PREPOTOVALE IN DAJALE SUPORT, ter s tem prekrižale našo SLOVENIJO! Ni jim bilo lahko, probleme so imele z vozili

in morda tudi z nami….hahaha….
Skratka tam proti Martuljku

dva poštarja srečam,

je klicalo, pa sem mal podebatiral, slikal, pa hajd dalje. Tam na Belci si mal slečem pajke, namažem z ICE POWERJEM, da ne bi bolelo, sta policaja v vozilu vse v zapisnik dala …hahaha.

Jesenice, POŠTA PBS, gremo srečo sprobat,

sem malce poprosil za kartico, pa so mi jo prijazne poštarke zastonj dale, da sem našim pisal. Najlepša hvala za pomoč.

Se kmalu Žirovnica prikaže, pa smo jo mahnili skozi vasi, bolj proti Begunjam že en rdeč ford pod cesto, na srečo vse OK z mladenko, predlagal da najde kakšen traktor pa ga ven povlečejo. Na okrepčevalnici mal futra, pa tam na Črnivcu še za trenutek si za prjatle vzamem cajt pol pa tisto »ravninsko progo« k jo ima Ambrožič za trening stečemo pa smo že v Podbrezjah pol pa še ena ravninca pa »Naku«,

No tle smo pa tko kot da bi meso za sušenje pršuta mel, fest namočt pa nasolit pa sušit, paj en fest pršut bi reku. Sem se besedno

zelo sprostil tisti čas , sem si še z rokam pomagu,

matr j blo fajn. Sej vozniki niso bli nč uržah mndee.
2. etapa
Zelo lepo poštamfana proga do Kranja snežno bela, v mestu sem baje z direktorjem Mobitela govoril

, si čas vzel za poštarja

tam v Prebačevem in pa okrepčilo pri našem Udovič Bojanu – bivši olimpijec na kolesu in bratu JanezU dve legendi

, Nataša ima težave z dihanjem

, kasneje me prehiti Gašpirc, spodbujal nas je tudi naš lanskoletni maser Damjan Žepič

, pa na okrepčevalnici pri Smledniku Novice preberem, smo bli že na eni strani z Lojzetom – GTA na vrhu seveda. Ste opazili kako lepe planjave golf igrišča in golf akademija je mimo nas šla, pa tam kjer so bili nesrečni dogodki pred Lipo

. Poštar tam pri Tacnu za trenutek spusti gas , jest pa telefon pa smo se slikala. Tam na parkirišču pri gl. cesti med reševalno ekipo

stopim pa fanta mem grede zaprosim za en klik, še maserka zlatih rok - Oletova žena ob strani z mojo počaka, se poveselimo. Pod Rašico dohitim Gašpirca, je mel krizo, pa sva mal pozitivno razmišljala, sem ugotovil da je sosed mojega bivšega šefa Jožeta, kak je svet mali. Črnuče nam pripravijo lepe odseke ravninskega dela, čist pomirjujoče je delovalo, vmes pomahala ena fest trolejbuska svetlolasa je bila

, kultura voznikov se je izboljševala in pošiljajo pozitivne misli, so dejali da smo bli na radiu Hit, da maškare

tečejo dol proti Litiji, kar so kasneje popravili in pojasnili da smo pa le tekači Trans Slovenije. Vmes sem nujno moral analizirati še blato poleg redne analize tekočine, pol me pa že Lojze in Boštjan ustavita, ker sta se že vračala domov, prav tako je bilo lepo srečati naše TF jevske enote

, ki so mahale in trobile nazaj grede. V Senožetih fantek z hriba se oglasi HAJ

, men orosijo se oči, ko pomaha in odzdravi mi. A ni to lepo, ko si med potjo malce v svojem svetu, pa te vmes predrami kakšen glas…. Vmes me še orel z vrha gleda in kroži – ko mu veter skozi krila reže, dviga ga v višave. No zadnji klanec mi je šel pa v čisto veselje, ker je Kimovec gostišče že prikimavalo, da je pa za danes dovolj. Čestitke in ponovno srečanje z ostalimi – čista poezija bi temu rekel. Domov se z Urankarjem in ženo vrnemo, saj jutri nov bo dan.
3. etapa
Zbrani najprej Damjani zapojemo za rojstni dan

, Ole ji pokloni vrtnico v imenu vseh nas, pol pa štartamo, naprej pojdemo, poudarek, ki mi je ostal - kamijonar z Gorice zapelje na sredino ceste vse žmigovce prižge in počaka, da se VSI mi mem stečemo, sem mu zahvalil se z roko in nasmeh pričaral se je lahko. HVALA LEPA za kulturo obnašanja

. Vsak svoj tempo gremo, ker ima Nataša še vedno težave z dihanjem, se pridruži mojemu tempu, smo jo pol kar skup maširala proti Sevnici. Se smo meli kar fajn, vmes jo nekajkrat pričakajo njeni sodelavci in sodelavke z zavarovalnice Triglav, to so pa trenutki sreče in solza, mi je padla na misel tale
http://www.slovid.com/ansambel+lojzeta+slaka/74/video
, ki te napolnijo in dajo energijo za preostale kilometre, čisti užitek je bil. So se najini podpori Bernarda in Bogdan skup združili, da se manj ustavljamo, tudi Talerjev, sin najstarejšega tekača Poldeta je bil poleg, smo mal norčije

uganjali, da jih ni tako zeblo tam pri kraju. Ste morda tam v oblakih videli, kako otrok z roko podpira glavo in nas gleda, pa vse obraze tam v skalah desno nas so spremljali, ko proti Trbovljam smo ga gnali, ste dimnik videli kako visoko, strumno tam stoji,

so z njega že skočili BASE jumperji. Še sonce globoko zajelo je sapo in meglo je pregnalo, ko od Hrastnika se je podalo. Še nekaj vzponov smo nardila, ko srečamo se z Lenči , ki je imela tud mlekomat cisterno poleg, nismo nič pili

, ampak kakšno fotko smo nardili, te pa hajd naprej. Sevnica na vidiku, vlakovodja potrobi nama v pozdrav

, mi obudi spomine na lansko leto, ste opazili tisti del cestišča iz Planine pri krožišču, zgleda smo ga lani tolko razturali

, da ga popravljajo še sedaj. Cilj popolnoma enak lanskemu z istimi obrazi in vzdušjem. Nepojmljivo je bilo to zaužiti ponovno. Rehidracija je bila dobra

, tako kot vsa druščina zbrana.

Na masaži zvečer maser v svoje roke me je ujel, vam povem lahko, da našel G točko je lepo, sem tko zavriskal,

ko mi je pritiskal ….levo stegensko mišico………..halooo, da neb kej mislili na drujga…..

Še en dan po bo. Pred spanjem si še z prvouvrščenima privoščimo kozarec Laškega pa jegrčka z Urankarjem. Zgleda da jim je to dalo vetra v nedeljo.
4. etapa
Na štartu že prjatu Janez z Mojco in mladino me pričakuje in superge še obuje,

se je fant odloču, da nam se bo pridružil to etapo, pa smo z Natašo v troje naredili to megleno malce hladnejšo etapo.

Mojca, pa Bernarda pa Bogdan so pa mal pr kraj čakali nas. Žal smo šli mimo tiste nesrečne Blance tudi,

kjer je Sava vzela življenja leta 2008 osebam v čolnih. Hitro se je Krško prikazalo, tam okrepčevalnica z gasilskim kombijem stoji, ker so pred nami veliko energije potrebovali, Klemen pravi, da kombija niso več zagnali, pokličem ženo, da se priklopi, Klemen ga vžge pa se povrne lanskoletna pomoč mojemu vozilu.

Pozitivna zajebancija je rodila tudi sadove, saj tam bred Brežicami so možje hlode rihtali, pa nam so veselo ponudi en štamparle,

de se neb prehladili. Sva z Janezom mu nazdravla, pa se zahvalila

in mu pojasnila, kaj se je dogajalo. Še zadnje ravnice skozi Brežice,

zvonovi zapojo v čast nam lepo, tam pod mostom nas še Škorc pozdravi in pa Bogdan nasproti se pojavi. Zadnji metri napolnijo telo z čistim veseljem in srečo, ker smo prišli do Čateških toplic.

Nepopisno veselje, tam v hotelu še tuširanje – HVALA lepa Oletu za brisačo, pa skupno kosilo na koncu. Trenutki so se tako hitro odvijal, Tuškovi so se medtem že k žlahti odpeljali, podelitev priznanj in odhod domov je zaznamoval tisto nedeljo.
Hvala lepa

še enkrat vsem ki ste nas spodbujali, masirali, fotografirali za zdravje skrbeli ino nas z okrepčili

, med potjo bodrili. Hvala lepa Janezu in Mojci, ki sta me pospremila zadnjo etapo,

žal mi je, ker je čas prehitro šel med tuširanjem in kosilom, bom moral še povrniti to enega lepega dne, ker so mi ušli medtem – so imeli še snidenje z mamo v Mokronoških goricah.

Hvala lepa tudi Bernardi,

ki se je potrudila in me pedenala pred, med in potem še. Se je kar zmatrala te dni. Zahvaljujem se tudi sodelavcem na Pošti Slovenije in upravnici, ki mi je omogočila dopust za te dni.
Aha pa še nekej slik z etap neobičajnih je nekaj...
http://picasaweb.google.si/106593176522104826358
se upan da nisem preveč naložu??
Lepo se tekajte.
