Evo mene nazaj iz šviclandije…
Vrnil sem se z občutkom, da mi je uspelo odteči mojo prvo stotko, da sem nekako uspel prepotovati to razdaljo v željenem časovnem okviru, da je bilo vse skupaj predvsem v glavi nekoliko težje kakor sem pričakoval in da ima noč svojo moč, ki ni vedno samo dobra… Pa da grem po vrsti.
Pred tekomTukaj se bo moje videnje startno ciljnega prizorišča ob ledeni dvorani v Bielu pred samim začetkom nekoliko pomešalo s čisto mojimi občutki pred startom. Uro pred začetkom nisem zaznaval množične evforije, nobenega pretiranega razkazovanja testosterona… Predvsem so tekači poležavali vsak na svojem koncu, izkoriščali še zadnjo ure in še zadnje minute za počitek, sprostitev, meditacijo. Večina v svojem svetu, s svojimi mislimi in vsak s svojim načinom umirjanja in premlevanja stvari, ki so se imele zgoditi. Zdelo se mi je da nad vsem skupaj leži pričakovanje nečesa velikega. Impozantnega.
ZačetekMalo mi je najbrž hladno zaradi nemira in vprašanj o tem kaj me čaka, malo zaradi vetra, ki ob poslavljanju dnevne svetlobe v Bielu kar krepko vleče. Odločim se za dolge pajkice in za rezerven dolgi rokav, ki ga zavežem okoli pasu. Petnajst minut pred startom srečam Borisa. Še zadnja spodbuda, stisk roke, dobre želje za popotnico. Ura je deset, pištola poči in karavana se premakne skozi prve metre celonočne avanture.
Od nič do dvajsetPrvi kilometri skozi mesto minejo ob spodbujanju množice navijačev. Nekako lovim svoj tempo, ki sem ga imel v glavi in za katerega sem upal, da ga bom sposoben teči dolgo časa. Tempo nekako umirim in z njim odtečem iz mesta, v prvi dolg klanec, ki se mi ob spočitem telesu in v noči ki nas sprejme izven mesta sploh ne zdi niti strm niti dolg. Da smo naredili kar nekaj vzpona zaznam šele ob spustu, ki sledi vzponu. Potem kolovratimo po poljih, kilometri tečejo, mi tečemo z njimi. Tečemo pod zvezdnatim nebom in tam nekje nad obzorjem zasije luna. V slabih dveh urah smo v Aarbergu, tam pozdravim Natašo in Bogdana in hitimo naprej.
Od dvajset do štiridesetKdo je že rekel da je stotka v Bielu ravninska? Se mi zdi da kar naprej lezemo malo gor malo dol. Tam nekje po trideset srečam še Dareta pa Miho pa še nakaj naših, kar nekaj nas je na kupu. Pa nasploh je kar gneča. Veliko tekačev ima spremljevalca na kolesu in tako jo mahamo naprej skozi temno noč. Ko se nočna panorama nekoliko razpre, se pred nami in za nami pokaže kača luči. Lučke na glavah tekačev, lučke kolesarjev, lučke organizatorjev… Pogledaš naprej, pogledaš nazaj, vse migota, lučke se premikajo, valovijo. Kot kresnice sredi neskončnih polj. Za menoj je prva tretjina teka in samo upam lahko, da bosta drugi dve tretjini minili v podobnem vzdušju.
Od štirideset do šestdesetDa so želje o dobrem nadaljevanju bolj ene moje pobožne želje in da nimajo kaj dosti opraviti z mojo trenutno realnostjo se prične kazati kmalu po štirideset. Tempo mi v bistvu pada iz kilometra v kilometer, noge postajajo zmeraj težje, noč je že pozna in zmeraj bolj temna… Na petdesetem ne morem več slediti Nataši, s temo in težkimi nogami pridejo temne in težke misli… Brane, kako boš ti oddrsal še petdeset kilometrov, postane eno zelo zoprno in nenehno se ponavljajoče vprašanje. Brane, daj ušesa dol, preženi misli, premikaj noge, sploh pa – kaj ti pa ostane drugega. Na 56km mi v oči pade odstopno mesto. Ne glej! Odmaknem pogled, spijem malo vode, raztegnem razbolele noge in se podam v noč.
In to kam! Na kolovoz, na gozdno pot, ki me pelje ob reki in skozi grmovje. Kolovoz poln kamenja, korenin, mokre trave. Kolovoz, ki ga sredi moje krize ni ne konca in ne kraja. Brane, si pridušam, zapomni si, še to oddrsaš, vidiš cilj, vidiš napisano 100 in potem tečeš samo še ravninske teke po asfaltu. Nočem nikoli več videti nobenih klancev, nobenih kolovozov, nobeni travnikov, nobenih korenin, nobenih… Boga mi nikoli, ma res nikoli več…
Od šestdeset do osemdesetTempo s katerim se premikam ob reki ni več tempo tekača temveč malo hitrejšega pohodnika. Z lučjo si svetim pod noge, poskušam misliti na dobre stvari, si odgnati vsaj temo v sebi, če že ne morem odgnati teme in noči okoli mene, v kateri večina »normalnih« ljudi spi in se ne ukvarja z neskončnimi kilometri ob reki Emme. Brane, si pravim, daj ušesa dol, bodi tiho, ne jamraj in premikaj noge… Konec koncev si se sam spravil v to godljo. Kolikokrat sem si to ponovil v uri resnice ob reki Em?
Potem pa se tam v daljavi prične nekaj svetiti. Mine petinšestdeseti kilometer in prične se delati jutro. Svetloba preganja noč, oglasijo se prve jutranje ptice. Umika se tema noči in umika se tema mojih misli. Počasi dvigujem pogled, ugasnem lučko, globoko zadiham, prihaja nov dan… Še malo in se bodo prikazali prvi sončni žarki… Poslovim se od reke, zopet je tukaj asfalt in cesta ki se zlagoma vzpenja. In nisem sam. Pred mano je kar nekaj tekačev in za mano tudi. In vsi imamo isti cilj. Cilj v Bielu.
Okopam se v jutranjem soncu, z novim dnem prihaja nova energija predvsem pa pozitivne misli in tako počasi krevsam naprej. Kilometer malo bolj strmega vzpona tam nekje na oseminsedemdesetem kilometru prehodim in se potem po klancu navzdol spustim k okrepčevalnici na osemdesetem.
Od osemdeset do stoIn spijem kavo. Najprej doživim jutro potem doživim sončne žarke in potem doživim še kavo. Na krilih kofeina poletim skozi naslednje kilometre ki peljejo v jutranjem soncu ob reki Aare. Hvala bogu da je minila tema in hvala ne vem komu za ta jutranji jogging z razbolelimi nogami ob reki… Sedaj prične dišati po cilju. Še malo. Še petnajst. Še deset. Še pet. Vsake toliko rabim tek prekiniti s hojo in pretegniti zakrknjene mišice. Telo rabi spreminjati ritem in lego in pravzaprav ne vem niti kam bi z rokami niti kam bi s hrbtom, noge so mi odveč ma jih rabim, vrat mi rabi da nosi glavo kajti nekateri pravijo da je vse v glavi…
KonecIn na koncu pride številka 100. In pridejo mokre oči in ganjenost v zadnjem kilometru, ko vsako spodbujanje in vsako ploskanje doživim zelo osebno. In pride prihod v cilj. In pride občutek, da je noč za mano, da je na koncu zmagala svetloba in da je vse točno tam kjer mora biti.
Na svojem mestu v cilju v Bielu.
Brane
P.S.
Za drugič pa (če še kdaj) dva - tri napotke predvsem samemu sebi:
1. brzdaj konje v prvi tretjini ker noč je presneto presneto dolga
2. v urah med drugo in peto zjutraj si privošči kavo ker to so ure ko normalni ljudje spijo
3. najdi si trpina ki te bo spremljal na kolesu
Pa še kaj bi se lahko našlo ampak o tem kdaj drugič…
