- 14 Jun 2009, 11:13
#186259
Čestitam!!!
Twitter @tekvsakdan | Letos pretekel 6 PST. | Seznam okrepčevalnic na PST.
ZADNJE NOVICE
Zadnje novičke
- 14 Jun 2009, 11:49
#186263
Čestitke vsem!!
Se še spomnim kako so se nekateri lani v logarski zanimali za tale tek. In kar nek dvom je bil v njihovih pogledih.....
Zato bravo še enkrat vsem....
Se še spomnim kako so se nekateri lani v logarski zanimali za tale tek. In kar nek dvom je bil v njihovih pogledih.....
Zato bravo še enkrat vsem....
- 14 Jun 2009, 13:20
#186265
RES,ISKRENE ČESTITKE VSEM, ki ste nastopali v Biel-u.
Še posebej pa sem ponosen, da imam takšna dva kolega iz Celja in seveda g.Kukovič, ki je že tako ali tako legenda na tej neverjetni psihofizični preizkušnji.
Ko sem dobil sms od Nataše sem dobil solze v očeh in mravljinci po celem telesu kar niso nehali, neverjetno!
Upam, da se vam kdaj pridružim
MOJ POKLON VSEM!
Še posebej pa sem ponosen, da imam takšna dva kolega iz Celja in seveda g.Kukovič, ki je že tako ali tako legenda na tej neverjetni psihofizični preizkušnji.
Ko sem dobil sms od Nataše sem dobil solze v očeh in mravljinci po celem telesu kar niso nehali, neverjetno!
Upam, da se vam kdaj pridružim
MOJ POKLON VSEM!
Štejejo mi samo še kilometri. run against wind
- 14 Jun 2009, 16:19
#186275
100/W30 100-km-Lauf W30 8 Klassierte
1. Balz Deborah, 1979, Grub SG 8:34.51,1 (2659)
2. Bischof Simone, 1976, Wagen 10:07.34,1 (2679)
3. Robnik Natasa, 1975, SLO-Celje 10:36.22,2 (2701)
SUPER. BRAVO. VSEM BRAVO. ASI.
1. Balz Deborah, 1979, Grub SG 8:34.51,1 (2659)
2. Bischof Simone, 1976, Wagen 10:07.34,1 (2679)
3. Robnik Natasa, 1975, SLO-Celje 10:36.22,2 (2701)
SUPER. BRAVO. VSEM BRAVO. ASI.
S polno truda do povprečnosti!
- 14 Jun 2009, 19:36
#186290
Evo mene nazaj iz šviclandije…
Vrnil sem se z občutkom, da mi je uspelo odteči mojo prvo stotko, da sem nekako uspel prepotovati to razdaljo v željenem časovnem okviru, da je bilo vse skupaj predvsem v glavi nekoliko težje kakor sem pričakoval in da ima noč svojo moč, ki ni vedno samo dobra… Pa da grem po vrsti.
Pred tekom
Tukaj se bo moje videnje startno ciljnega prizorišča ob ledeni dvorani v Bielu pred samim začetkom nekoliko pomešalo s čisto mojimi občutki pred startom. Uro pred začetkom nisem zaznaval množične evforije, nobenega pretiranega razkazovanja testosterona… Predvsem so tekači poležavali vsak na svojem koncu, izkoriščali še zadnjo ure in še zadnje minute za počitek, sprostitev, meditacijo. Večina v svojem svetu, s svojimi mislimi in vsak s svojim načinom umirjanja in premlevanja stvari, ki so se imele zgoditi. Zdelo se mi je da nad vsem skupaj leži pričakovanje nečesa velikega. Impozantnega.
Začetek
Malo mi je najbrž hladno zaradi nemira in vprašanj o tem kaj me čaka, malo zaradi vetra, ki ob poslavljanju dnevne svetlobe v Bielu kar krepko vleče. Odločim se za dolge pajkice in za rezerven dolgi rokav, ki ga zavežem okoli pasu. Petnajst minut pred startom srečam Borisa. Še zadnja spodbuda, stisk roke, dobre želje za popotnico. Ura je deset, pištola poči in karavana se premakne skozi prve metre celonočne avanture.
Od nič do dvajset
Prvi kilometri skozi mesto minejo ob spodbujanju množice navijačev. Nekako lovim svoj tempo, ki sem ga imel v glavi in za katerega sem upal, da ga bom sposoben teči dolgo časa. Tempo nekako umirim in z njim odtečem iz mesta, v prvi dolg klanec, ki se mi ob spočitem telesu in v noči ki nas sprejme izven mesta sploh ne zdi niti strm niti dolg. Da smo naredili kar nekaj vzpona zaznam šele ob spustu, ki sledi vzponu. Potem kolovratimo po poljih, kilometri tečejo, mi tečemo z njimi. Tečemo pod zvezdnatim nebom in tam nekje nad obzorjem zasije luna. V slabih dveh urah smo v Aarbergu, tam pozdravim Natašo in Bogdana in hitimo naprej.
Od dvajset do štirideset
Kdo je že rekel da je stotka v Bielu ravninska? Se mi zdi da kar naprej lezemo malo gor malo dol. Tam nekje po trideset srečam še Dareta pa Miho pa še nakaj naših, kar nekaj nas je na kupu. Pa nasploh je kar gneča. Veliko tekačev ima spremljevalca na kolesu in tako jo mahamo naprej skozi temno noč. Ko se nočna panorama nekoliko razpre, se pred nami in za nami pokaže kača luči. Lučke na glavah tekačev, lučke kolesarjev, lučke organizatorjev… Pogledaš naprej, pogledaš nazaj, vse migota, lučke se premikajo, valovijo. Kot kresnice sredi neskončnih polj. Za menoj je prva tretjina teka in samo upam lahko, da bosta drugi dve tretjini minili v podobnem vzdušju.
Od štirideset do šestdeset
Da so želje o dobrem nadaljevanju bolj ene moje pobožne želje in da nimajo kaj dosti opraviti z mojo trenutno realnostjo se prične kazati kmalu po štirideset. Tempo mi v bistvu pada iz kilometra v kilometer, noge postajajo zmeraj težje, noč je že pozna in zmeraj bolj temna… Na petdesetem ne morem več slediti Nataši, s temo in težkimi nogami pridejo temne in težke misli… Brane, kako boš ti oddrsal še petdeset kilometrov, postane eno zelo zoprno in nenehno se ponavljajoče vprašanje. Brane, daj ušesa dol, preženi misli, premikaj noge, sploh pa – kaj ti pa ostane drugega. Na 56km mi v oči pade odstopno mesto. Ne glej! Odmaknem pogled, spijem malo vode, raztegnem razbolele noge in se podam v noč.
In to kam! Na kolovoz, na gozdno pot, ki me pelje ob reki in skozi grmovje. Kolovoz poln kamenja, korenin, mokre trave. Kolovoz, ki ga sredi moje krize ni ne konca in ne kraja. Brane, si pridušam, zapomni si, še to oddrsaš, vidiš cilj, vidiš napisano 100 in potem tečeš samo še ravninske teke po asfaltu. Nočem nikoli več videti nobenih klancev, nobenih kolovozov, nobeni travnikov, nobenih korenin, nobenih… Boga mi nikoli, ma res nikoli več…
Od šestdeset do osemdeset
Tempo s katerim se premikam ob reki ni več tempo tekača temveč malo hitrejšega pohodnika. Z lučjo si svetim pod noge, poskušam misliti na dobre stvari, si odgnati vsaj temo v sebi, če že ne morem odgnati teme in noči okoli mene, v kateri večina »normalnih« ljudi spi in se ne ukvarja z neskončnimi kilometri ob reki Emme. Brane, si pravim, daj ušesa dol, bodi tiho, ne jamraj in premikaj noge… Konec koncev si se sam spravil v to godljo. Kolikokrat sem si to ponovil v uri resnice ob reki Em?
Potem pa se tam v daljavi prične nekaj svetiti. Mine petinšestdeseti kilometer in prične se delati jutro. Svetloba preganja noč, oglasijo se prve jutranje ptice. Umika se tema noči in umika se tema mojih misli. Počasi dvigujem pogled, ugasnem lučko, globoko zadiham, prihaja nov dan… Še malo in se bodo prikazali prvi sončni žarki… Poslovim se od reke, zopet je tukaj asfalt in cesta ki se zlagoma vzpenja. In nisem sam. Pred mano je kar nekaj tekačev in za mano tudi. In vsi imamo isti cilj. Cilj v Bielu.
Okopam se v jutranjem soncu, z novim dnem prihaja nova energija predvsem pa pozitivne misli in tako počasi krevsam naprej. Kilometer malo bolj strmega vzpona tam nekje na oseminsedemdesetem kilometru prehodim in se potem po klancu navzdol spustim k okrepčevalnici na osemdesetem.
Od osemdeset do sto
In spijem kavo. Najprej doživim jutro potem doživim sončne žarke in potem doživim še kavo. Na krilih kofeina poletim skozi naslednje kilometre ki peljejo v jutranjem soncu ob reki Aare. Hvala bogu da je minila tema in hvala ne vem komu za ta jutranji jogging z razbolelimi nogami ob reki… Sedaj prične dišati po cilju. Še malo. Še petnajst. Še deset. Še pet. Vsake toliko rabim tek prekiniti s hojo in pretegniti zakrknjene mišice. Telo rabi spreminjati ritem in lego in pravzaprav ne vem niti kam bi z rokami niti kam bi s hrbtom, noge so mi odveč ma jih rabim, vrat mi rabi da nosi glavo kajti nekateri pravijo da je vse v glavi…
Konec
In na koncu pride številka 100. In pridejo mokre oči in ganjenost v zadnjem kilometru, ko vsako spodbujanje in vsako ploskanje doživim zelo osebno. In pride prihod v cilj. In pride občutek, da je noč za mano, da je na koncu zmagala svetloba in da je vse točno tam kjer mora biti.
Na svojem mestu v cilju v Bielu.
Brane
P.S.
Za drugič pa (če še kdaj) dva - tri napotke predvsem samemu sebi:
1. brzdaj konje v prvi tretjini ker noč je presneto presneto dolga
2. v urah med drugo in peto zjutraj si privošči kavo ker to so ure ko normalni ljudje spijo
3. najdi si trpina ki te bo spremljal na kolesu
Pa še kaj bi se lahko našlo ampak o tem kdaj drugič…
Vrnil sem se z občutkom, da mi je uspelo odteči mojo prvo stotko, da sem nekako uspel prepotovati to razdaljo v željenem časovnem okviru, da je bilo vse skupaj predvsem v glavi nekoliko težje kakor sem pričakoval in da ima noč svojo moč, ki ni vedno samo dobra… Pa da grem po vrsti.
Pred tekom
Tukaj se bo moje videnje startno ciljnega prizorišča ob ledeni dvorani v Bielu pred samim začetkom nekoliko pomešalo s čisto mojimi občutki pred startom. Uro pred začetkom nisem zaznaval množične evforije, nobenega pretiranega razkazovanja testosterona… Predvsem so tekači poležavali vsak na svojem koncu, izkoriščali še zadnjo ure in še zadnje minute za počitek, sprostitev, meditacijo. Večina v svojem svetu, s svojimi mislimi in vsak s svojim načinom umirjanja in premlevanja stvari, ki so se imele zgoditi. Zdelo se mi je da nad vsem skupaj leži pričakovanje nečesa velikega. Impozantnega.
Začetek
Malo mi je najbrž hladno zaradi nemira in vprašanj o tem kaj me čaka, malo zaradi vetra, ki ob poslavljanju dnevne svetlobe v Bielu kar krepko vleče. Odločim se za dolge pajkice in za rezerven dolgi rokav, ki ga zavežem okoli pasu. Petnajst minut pred startom srečam Borisa. Še zadnja spodbuda, stisk roke, dobre želje za popotnico. Ura je deset, pištola poči in karavana se premakne skozi prve metre celonočne avanture.
Od nič do dvajset
Prvi kilometri skozi mesto minejo ob spodbujanju množice navijačev. Nekako lovim svoj tempo, ki sem ga imel v glavi in za katerega sem upal, da ga bom sposoben teči dolgo časa. Tempo nekako umirim in z njim odtečem iz mesta, v prvi dolg klanec, ki se mi ob spočitem telesu in v noči ki nas sprejme izven mesta sploh ne zdi niti strm niti dolg. Da smo naredili kar nekaj vzpona zaznam šele ob spustu, ki sledi vzponu. Potem kolovratimo po poljih, kilometri tečejo, mi tečemo z njimi. Tečemo pod zvezdnatim nebom in tam nekje nad obzorjem zasije luna. V slabih dveh urah smo v Aarbergu, tam pozdravim Natašo in Bogdana in hitimo naprej.
Od dvajset do štirideset
Kdo je že rekel da je stotka v Bielu ravninska? Se mi zdi da kar naprej lezemo malo gor malo dol. Tam nekje po trideset srečam še Dareta pa Miho pa še nakaj naših, kar nekaj nas je na kupu. Pa nasploh je kar gneča. Veliko tekačev ima spremljevalca na kolesu in tako jo mahamo naprej skozi temno noč. Ko se nočna panorama nekoliko razpre, se pred nami in za nami pokaže kača luči. Lučke na glavah tekačev, lučke kolesarjev, lučke organizatorjev… Pogledaš naprej, pogledaš nazaj, vse migota, lučke se premikajo, valovijo. Kot kresnice sredi neskončnih polj. Za menoj je prva tretjina teka in samo upam lahko, da bosta drugi dve tretjini minili v podobnem vzdušju.
Od štirideset do šestdeset
Da so želje o dobrem nadaljevanju bolj ene moje pobožne želje in da nimajo kaj dosti opraviti z mojo trenutno realnostjo se prične kazati kmalu po štirideset. Tempo mi v bistvu pada iz kilometra v kilometer, noge postajajo zmeraj težje, noč je že pozna in zmeraj bolj temna… Na petdesetem ne morem več slediti Nataši, s temo in težkimi nogami pridejo temne in težke misli… Brane, kako boš ti oddrsal še petdeset kilometrov, postane eno zelo zoprno in nenehno se ponavljajoče vprašanje. Brane, daj ušesa dol, preženi misli, premikaj noge, sploh pa – kaj ti pa ostane drugega. Na 56km mi v oči pade odstopno mesto. Ne glej! Odmaknem pogled, spijem malo vode, raztegnem razbolele noge in se podam v noč.
In to kam! Na kolovoz, na gozdno pot, ki me pelje ob reki in skozi grmovje. Kolovoz poln kamenja, korenin, mokre trave. Kolovoz, ki ga sredi moje krize ni ne konca in ne kraja. Brane, si pridušam, zapomni si, še to oddrsaš, vidiš cilj, vidiš napisano 100 in potem tečeš samo še ravninske teke po asfaltu. Nočem nikoli več videti nobenih klancev, nobenih kolovozov, nobeni travnikov, nobenih korenin, nobenih… Boga mi nikoli, ma res nikoli več…
Od šestdeset do osemdeset
Tempo s katerim se premikam ob reki ni več tempo tekača temveč malo hitrejšega pohodnika. Z lučjo si svetim pod noge, poskušam misliti na dobre stvari, si odgnati vsaj temo v sebi, če že ne morem odgnati teme in noči okoli mene, v kateri večina »normalnih« ljudi spi in se ne ukvarja z neskončnimi kilometri ob reki Emme. Brane, si pravim, daj ušesa dol, bodi tiho, ne jamraj in premikaj noge… Konec koncev si se sam spravil v to godljo. Kolikokrat sem si to ponovil v uri resnice ob reki Em?
Potem pa se tam v daljavi prične nekaj svetiti. Mine petinšestdeseti kilometer in prične se delati jutro. Svetloba preganja noč, oglasijo se prve jutranje ptice. Umika se tema noči in umika se tema mojih misli. Počasi dvigujem pogled, ugasnem lučko, globoko zadiham, prihaja nov dan… Še malo in se bodo prikazali prvi sončni žarki… Poslovim se od reke, zopet je tukaj asfalt in cesta ki se zlagoma vzpenja. In nisem sam. Pred mano je kar nekaj tekačev in za mano tudi. In vsi imamo isti cilj. Cilj v Bielu.
Okopam se v jutranjem soncu, z novim dnem prihaja nova energija predvsem pa pozitivne misli in tako počasi krevsam naprej. Kilometer malo bolj strmega vzpona tam nekje na oseminsedemdesetem kilometru prehodim in se potem po klancu navzdol spustim k okrepčevalnici na osemdesetem.
Od osemdeset do sto
In spijem kavo. Najprej doživim jutro potem doživim sončne žarke in potem doživim še kavo. Na krilih kofeina poletim skozi naslednje kilometre ki peljejo v jutranjem soncu ob reki Aare. Hvala bogu da je minila tema in hvala ne vem komu za ta jutranji jogging z razbolelimi nogami ob reki… Sedaj prične dišati po cilju. Še malo. Še petnajst. Še deset. Še pet. Vsake toliko rabim tek prekiniti s hojo in pretegniti zakrknjene mišice. Telo rabi spreminjati ritem in lego in pravzaprav ne vem niti kam bi z rokami niti kam bi s hrbtom, noge so mi odveč ma jih rabim, vrat mi rabi da nosi glavo kajti nekateri pravijo da je vse v glavi…
Konec
In na koncu pride številka 100. In pridejo mokre oči in ganjenost v zadnjem kilometru, ko vsako spodbujanje in vsako ploskanje doživim zelo osebno. In pride prihod v cilj. In pride občutek, da je noč za mano, da je na koncu zmagala svetloba in da je vse točno tam kjer mora biti.
Na svojem mestu v cilju v Bielu.
Brane
P.S.
Za drugič pa (če še kdaj) dva - tri napotke predvsem samemu sebi:
1. brzdaj konje v prvi tretjini ker noč je presneto presneto dolga
2. v urah med drugo in peto zjutraj si privošči kavo ker to so ure ko normalni ljudje spijo
3. najdi si trpina ki te bo spremljal na kolesu
Pa še kaj bi se lahko našlo ampak o tem kdaj drugič…
- 14 Jun 2009, 20:19
#186295
Hvala Brane, da si te svoje iskušnje delil z nani. 
Zelo navdihujoče!
Sama zadnjih par let predvsem kolesarim po Pohorju. Včeraj ste me tok navdihnili, da sem ga danes mahnila na Roglo (iz MB po Kordeku) in nazaj. Blo je čudovito...
Še enkrat hvala vsem za navdih
Zelo navdihujoče! Sama zadnjih par let predvsem kolesarim po Pohorju. Včeraj ste me tok navdihnili, da sem ga danes mahnila na Roglo (iz MB po Kordeku) in nazaj. Blo je čudovito...
Še enkrat hvala vsem za navdih
. . . . . . . . . . Ni vseeno, vse je eno! . . . . . . . . . .
Recept za naravni izotonik
www.premananda.si
Recept za naravni izotonik
www.premananda.si
- 14 Jun 2009, 21:51
#186322
Hvala vsem......... , res sem vesela, da mi je uspelo. 
@ZEBRA in 50 cent ČESTITKE TUDI VAMA žal se nismo srečali v cilju. Mi smo skrenili v šotor na
!!!!!
Poročilo sledi verjetno jutri, ko strnem misli zaenkrat se ob misli na tek in doživetno samo še jokam.
, res sem vesela, da mi je uspelo. @ZEBRA in 50 cent ČESTITKE TUDI VAMA žal se nismo srečali v cilju. Mi smo skrenili v šotor na
!!!!! Poročilo sledi verjetno jutri, ko strnem misli zaenkrat se ob misli na tek in doživetno samo še jokam.
LP, Nataša
- 14 Jun 2009, 21:59
#186328
Nataša, meni si velika inspiracija in ti ne samo čestitam, ampak se globoko klanjam. Noro noro fajn, kaj ti je to uspelo!!! 
Čestitke tudi vsem ostalim, carji ste, carji!
Matr, če me tale Biel ne bo enkrat vidu ...
Čestitke tudi vsem ostalim, carji ste, carji!
Matr, če me tale Biel ne bo enkrat vidu ...
- 14 Jun 2009, 22:54
#186352
@Zebra - lepa izpoved. Dvakrat čestitke 
Seveda pričakujemo še ostale zgodbe, eno sem pa danes že slišal
kaj menite, od koga
Seveda pričakujemo še ostale zgodbe, eno sem pa danes že slišal
kaj menite, od koga
Iz takšne snovi smo, kot naše sanje … saj vse je v glavi, čuj
- 15 Jun 2009, 00:38
#186366
IIIIIIIIIII, kaka lepa fotka. Bravo Boris!
. . . . . . . . . . Ni vseeno, vse je eno! . . . . . . . . . .
Recept za naravni izotonik www.premananda.si
Recept za naravni izotonik
www.premananda.si
- 15 Jun 2009, 11:25
#186407
hahaha pa še res je ......hvala za čestitke in spodbudne besede že takrat, ko sem še res dvomila v uspeh.
Ne bom pa pozabila, da si mi rekel, da je Logarska težja od Biela
, ker je po moje Logarska sprehod za Biel. 
EčO napisal/-a:Čestitke vsem!!
Se še spomnim kako so se nekateri lani v logarski zanimali za tale tek. In kar nek dvom je bil v njihovih pogledih.....
hahaha pa še res je ......hvala za čestitke in spodbudne besede že takrat, ko sem še res dvomila v uspeh.
Ne bom pa pozabila, da si mi rekel, da je Logarska težja od Biela
, ker je po moje Logarska sprehod za Biel. LP, Nataša
- 15 Jun 2009, 11:50
#186413
Hvala vsem za čestitke in pohvala vsem sotrpinom za pretečene kilometre. Še posebaj pred vsemi čestitam svoji ženi Nataši, ker je ponovno dokazala, da se s polno truda in odrekanja da doseči vsak cilj, ki si ga zastavimo v življenju.
Pa da še jaz malo pokomentiram tole 100-ko, na začetku sem skupaj z Natašo in Ole (Daretom) štartal zelo počasi, med tekom nama je Dare pripovedoval, kaj naju čaka in skupaj smo uživali ob navijanju ljudi, ki so nas prvih 20 km ponesli vse do nebes, vladala je prava evforija. Za to je pri tem pripomogel tudi Dare, ki se je v vsakem mestu zadrl OLE!!!! in več sto glava množica je to za njim to tudi ponovila. DARE TI SI CAR!!! V tem trenutku nam je vsem nekako dalo moči in pojačali smo tempo, večkrat sem Natašo prijel za roko in ji rekel "počasi" Ne spominjam se točno mesta, kjer je za nas navijala tudi Alja, ki je kričala
" dajmo Slovenija!!!", tudi takrat smo zvedeli, da je na progi kolega 50 cent ( svaka čast). Na okrepčevalnici nekje na 20 km smo srečali še Zebro in skupaj odtekli nekaj sto metrov, potem pa je pospešil in zginil v noč. Nekje na 23 km pa sem dobil dovoljenje, da lahko zapustim svojo lepo ženo in se sam poženem v noč, in to se je tudi zgodilo. Dohitel sem Miho in Jožeta, skupaj nadaljevaali nekaj km, potem pa sva z Mihom potegnila in dohitela še Zebro in potem še pospešila in jo žgala skupaj vse do 60 km. Na tej okrepčevalnici sem se počutil še vedno svež, pogledal Miha in si rekel ne morem te čakati, počutim se odlično, moram naprej, moram pospešit in čao Miha, pot sem vse do cilja nadaljeval sam in še pospešil (vsaj zdelo se mi je tako), ko sem na 99 km pogledal na uro, je le ta kazala 9.25, in sem si rekel, to mora it pod 09:30 in res zadnji kilometer tempo pod 5:00 in uspel mi je zame osebno neverjeten rezultat 9:29:26. Še enkraat hvala vsem, s katerimi sem imel čast teči bilo je nepozabno.
Pa da še jaz malo pokomentiram tole 100-ko, na začetku sem skupaj z Natašo in Ole (Daretom) štartal zelo počasi, med tekom nama je Dare pripovedoval, kaj naju čaka in skupaj smo uživali ob navijanju ljudi, ki so nas prvih 20 km ponesli vse do nebes, vladala je prava evforija. Za to je pri tem pripomogel tudi Dare, ki se je v vsakem mestu zadrl OLE!!!! in več sto glava množica je to za njim to tudi ponovila. DARE TI SI CAR!!! V tem trenutku nam je vsem nekako dalo moči in pojačali smo tempo, večkrat sem Natašo prijel za roko in ji rekel "počasi" Ne spominjam se točno mesta, kjer je za nas navijala tudi Alja, ki je kričala
" dajmo Slovenija!!!", tudi takrat smo zvedeli, da je na progi kolega 50 cent ( svaka čast). Na okrepčevalnici nekje na 20 km smo srečali še Zebro in skupaj odtekli nekaj sto metrov, potem pa je pospešil in zginil v noč. Nekje na 23 km pa sem dobil dovoljenje, da lahko zapustim svojo lepo ženo in se sam poženem v noč, in to se je tudi zgodilo. Dohitel sem Miho in Jožeta, skupaj nadaljevaali nekaj km, potem pa sva z Mihom potegnila in dohitela še Zebro in potem še pospešila in jo žgala skupaj vse do 60 km. Na tej okrepčevalnici sem se počutil še vedno svež, pogledal Miha in si rekel ne morem te čakati, počutim se odlično, moram naprej, moram pospešit in čao Miha, pot sem vse do cilja nadaljeval sam in še pospešil (vsaj zdelo se mi je tako), ko sem na 99 km pogledal na uro, je le ta kazala 9.25, in sem si rekel, to mora it pod 09:30 in res zadnji kilometer tempo pod 5:00 in uspel mi je zame osebno neverjeten rezultat 9:29:26. Še enkraat hvala vsem, s katerimi sem imel čast teči bilo je nepozabno.
VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA