- 10 Mar 2010, 09:13
#217492
še moj prispevek
Sobotno popoldne in večer mineta v petju domačih pesmi ter napevov in pitju vsebine, ki se nahaja v zelenih polliterskih »sodčkih«. Tako se ura kar hitri prikrade do črte, kjer mi glava reče svoje oz. poberi se že nekam, preostali del telesa pa tega še ni pripravljen storiti. Zato pride do spora med fizičnim in psihičnim delom. Nič novega, si mislim. Spat se odpravimo dovolj zgodaj. Popil sem enakovredno količino piva in vode, zato naj bi bil zjutraj v redu. In zjutraj sem bil res v redu. Četudi je bil del možganov spet čisto »država zase«, kar pa pri meni ni čisto nič nenavadnega.
Jutro je, ne zbudi nas kikirikanje in ne kokodakanje. Loška perjad gotovo še smrči v svojih kamricah. Prejšnjo popoldne smo se odpeljali k Babici v Škofjo Loko. Naš mali Lovlo bo ostal pri njej, z mojo drago Matejko pa bova zjutraj začela utirati pot prek Ljubljane, Vipavske doline, katere ne smem pozabit omenit, preko Šempasa v Girico. V Ljubljani v avto »flikneva« forumaša Petra. Na avtocesti tam nkje pri Lomu, ga vreme spet lomi, sneži namreč. Burja, ki je napovedana, zaenkrat še počiva. Zunaj je mraz. Minus nekaj stopinj Celzija, moral sem napisati »koga ali česa«. Teli tipi, Celzij, Fahrnheit, Kelvin, na ostale sem pozabil, so morali biti »pravi modeli«. Zame so vsa poznana imena spoštovanja vredne osebe. Ali je mraz tudi v meni? Nak, v meni pa ni mraza, ni hladnega dela. Mislim da je tako nekako.
Vipavska dolina. Zbudimo »Teto Burjo«. Začne veti okoli elektronskih prometnih znakov in jim takoj zabrusi, naj omejijo hitrost. Znaki ubogajo in »na svoja čela napišejo« naj vozimo previdno zaradi Tete samo s hitrostjo šestdeset kilometrov na uro. Tole bi lahko napisal s številko. Ampak da je pripoved daljša, sem uporabil besedo. Rečem na glas, da tako počasi pa že ne bom vozil, vsaj po cesti, kjer je omejitev hitrosti stotrideset kilometrov na uro. Moje negodovanje o počasnosti vožnje, Teti, Celziju,….. nas vseeno hitro pripelje »na mejo«. Gorizia, puščice nas vode do ciljnega trga. Prispemo že malo po pol osmi uri zjutraj. Prezgodaj! Domačini se še prebudili niso dobro, ravno začnejo postavljati »štante«. Prevzameva številke, jaz in Peter. Malo prezgodaj je še za »skok v tekaško opremo«. Pred »celzijevo številko« namreč še kar »kraljuje«vodoravna črtica, dolga približno toliko, kot je široka številka 3 za njo. Brrrrr, enga kratkega bi se splačalo po grlu spustiti, pa še enega! Saj veste zakaj!? Kdor ne ve, naj si prebere prejšnji prispevek v celoti! Z najdražjo se parkrat stisneva, prvo zaradi mraza, drugo zaradi pripadnosti eden drugemu, tretjega vzroka pa ne bom omenjal. Bi moralo tem napisati kakšno »črtico«.
Ljudje se počasi zbirajo, ura kaže približno eno uro pred štartnim pokom pištole. Vsi trije smo že »smuknili v elegantnejša oblačila« in smo nared za »zagon svojih žvotov«. Z najdražjo malo potekava po okolišu, jaz opravim malo potrebo, ona pa veliko. Večina tekačev se ogreva na soncu, kjer je nekaj »Celzijev« topleje kot drugod. Bliža se trenutek, ko bom množica zaslišala pok pištole in se, kod čreda divjih bizonov in »bizonk« pognala v dir, za dosego nekega cilja. Pa ne vemo točno katerega! Tega, da dosežeš dober reziltat? Da se primerno in ne pretirano utrudiš? Da si v pozitivni družbi? Da si boljši od kolega? Nekoč, pred davnimi leti, sem mislil, da ne tečem na rezultat. Pa mi je večina kolegov rekla, naj s tem »ne pumpam samega sebe«. Torej grem tečt na rezultat. Prepričujem se, prav tako me najdražja prepričuje, naj tečem s srcem, premišljeno, z glavo (sicer po nogah). Začnem tako kot na dosedanjih tekih. Brezglavo, nikamor se mi sicer ne mudi. Torej le ni povsem brezglavo. Glava je več kot »peto kolo«, glava je gonilo in vodilo. Pa ne glava, tisto kar je v njej tam nekje, ko se konča hrbtenjača, nad tistim delom, kjer bi se najboljši štromar, katerega »zruka« samo kupljeni šnopc, izgubil med cevkami in povezavami, tam, kjer se leno obrača moja velika možganska celica, katera najraje počiva. Boh ne daj, da bi ji kdo »na žulj stopil«. Se takoj razjezi, vzroji (kar se odraža na moji končni podobi) in se nato leno obrne na drugi bok in zasmrči naprej.
Tečem, ne gledam oznak, kaj mislim, ne vem. Vem samo to, da ne želim preutruditi sebe. Se pravi tistih delov, katere najbolj obremenjujem (tudi možganski celici sem dal frej dan). Uspeva mi. Noge in meča se dobro držijo. Ne vem pri katerem kilometru obrnem misel, če bo šlo tako naprej. Misel se kmalu začne brigati za svoje misli in stvari, torej me zapusti. Kam, kako hitro in kdaj je to storila, ne vem. Kilometri in jaz tečemo. Deveti, ali katerikoli že kilometer. Ravnina je pred nami. Sonce sije. Začnem razmišljati, da bi slekel dolga rokava, katera imam oblečena pod kratko majico. Kako naj jih slečem? Kot Mr. Bean slači hlače, čez katere ima oblečene kopalke? Ali razmišljam o tem samo zato, dami ne bo treba tako hitro teči? Kmalu zavržem idejo o slačenju. Za in pred mano je deset metrski vakuum, v katerem ni ljudi. Kaj je to? Ali sem jaz odbojni člen? Ali se okoli mene gibljejo čudne vonjave? Tale vakuum mora nekaj pomeniti. Po nekaj sto metrih se začnem avtomatsko slačiti. O tem bi lahko posnel komedijo! Kar hitro mi uspe želena stvar. Sonce me »podžge«. Tekači pred mano so se oddaljili za dodatnih deset metrov. Začnem »mleti« metre. Tečem kot »vartburg«, se pravi vztrajno ampak malce težko dihajoč. Ujamem skupinico pred sabo. Prehitevam ljudi, kateri so prej mene. Metri grebo mimo mene hitro, kilometri pa malo počasneje. Sto metrov pred seboj zagledam Zajčico, katera naj bi bila po mojih željah zajčica že od štarta dalje. Ali jo bom ujel? Tečem, ne stopnjujem tempa. Če jo bom ujel, bo super, če je pa ne bom, bo pa samo v redu. Približujem se ji, kot star tovornjak, ki prekomerno »hrope« in iz čigar izpušne cevi se kadi preveč belega dima, drugih napak pa na kamionu ni opaziti. Da bi se kadilo izpod »haube«, sploh ni govora. Ujamem jo, parkrat pospešim naprej. Zajčica (mogoče ni primerno ime, ker me spominja na revijo PlayBoy) me opozori, naj držim konstanten oz. enakomeren tempo. Držim oz. se skušam držati priporočila. Nekaj malih klančkov je na poti. Matr, močan sem kot vol! V klance hitim z enakim tempom kot po ravnini. Šestnajsti kilometer je, »šele«, si mislim. Tečem po bankini ob cesti. Pa če je tam makadam ali trava, vseeno mi je. Neverjetno hiter sem, hitrejši kot na tlakovani cesti. Okrepčevalnic ne »obiskujem«. Samo toliko, ta si zmočim ustnice in da naj bi popil čaj, katerega pa nenamerno polijem po sebi. Nič ne jem. Enega »Maximusa« fliknem vase za zadnje kilometre. Na tabli ob cesti je številka osemnajst. Devetnajstno, dvajsetko,….. težko čakam, pa je ne vidim. Utrujenost se mi malo pozna. Madona, pred ciljnim trgom smo že. Zajčica mi uide za približno dvajset metrov, kar pomeni v končnem neto času samo tri sekunde. Pač, štartala je s črnci v prvi vrsti, jaz pa z belci v ozadnju. Ovinek mi je znan, saj smo se zjutraj pripeljali čezenj. To pomeni, da je do cilja samo še ravnina, ovinek in še ena ravnina, ciljna. Zadnjo omenjeno uvidim pred seboj. Cilj, s piskom sem »pospremljen« vanj. Ure ne vidim. Utrujenost, kaj pa že je to? Ali me morajo boleti noge, mišice, ki se bohotijo na njih? Le zakaj bi me? Objamem zajčico, ki mi je »dala vetra«. Kot izvem, sem ga tudi jaz njej dal!
Kaj sledi temu, ko pridem v cilj, je pa ponavljajoča se zgodba, zato tega nebom pisal. Samo to moram napisati, da mi je zajčica čestitala za dosežen rezultat. Grem pogledat. Skoraj so mi solze zapolnile oči. Pa ti si neverjeten, si mislim! Dosežen rezultat je bil »plod« pravilnih januarskih in februarskih priprav, pa tega, da sem večer pred tekmo popil ravno toliko vode kot tudi piva, se pravi vsakega približno dva in pol litra. Neto čas ura, dvaintrideset minut in petnajst sekund je bila pred dvema letoma za mene znanstvena teorija, danes je bila pa dosežena praksa.
Bravo meni in vsem ostalim, ki so mi namenili samo kanček svoje energije!
Pozdrav, Primož
sem kar mal žalosten, 
ker se nisem udeležil GORICE (bolezen ).
, potem pa sem organizatorja opozoril na napako, tako da so me pravilno rangirali.
, Loni je bila prehitra in ji po 14 km nisem mogel več slediti. Bo pa potrebno še veliko treninga, da bom prišel v staro formo.
Pred divjanjem me je rešila prav MiciM, tako da sva nato skupaj pretekla kar lep del obeh Goric. Vseskozi sva pred seboj lovila Bernardo in kasneje še Radolco. Na polovici sva imela tempo še celo za malce nad 1:30, a naju je kmalu ustavil zoprn veter, ki je pihal v prsa na delu proti Solkanu 
Zadnje tri kilometre sem pospešil na "polno", polovil Bernardo in Radolco in še nekaj sotrpinov in bil v cilju več kot presenečen nad časom 1:31:30. 
