Forum za opise in izkušnje iz tekaških prireditvah. Povejte, kako je bilo. Lahko ali težko, da gremo prihodnjič še mi zraven :)

Moderatorji: ero, AVI

Uporabniški avatar
 Barb
#18910
Pravkar se mi je javil Aleš,ves presrečen,ker je lahko v Ilirski Bistrici kupil polnilec za gsm.
Sedaj sta z jcernijem v nekem Kojot ugly pub-u v Ilirski. Menda so se pa z Lojze-tom za pol ure zgrešili.
Pravi da je dol ful črno na nebu in da po vsej vrjetnost ne bosta šla do konca etape,ampak bosta prespala nekje na Slavniku(menda ima Aleš neke veze,ker je v času delavski brigad dol postavljal (vodo)vode-le kakšne :wink: :P ).
Tomaž je ves čas nekje spredaj. Je pa imel Tomaž včeraj zvečer malo težav na Snežniku(povsem prezebel). Potem,ko so nekaj pojedli se mu je stanje izboljšalo.

Jcerni&Aleš ves čas hodita,ker je jcerni v "papučih", ker so ga gojzarji ožulili.

Jutri jih,če bosta prespala na Slavniku tako menda čaka še kakšne 6 ur hoda.Prihod v strunjaj predvideva v popoldanskih urah.

Povedala sem mu za današnjo Poletovo medijsko osebnost in pa da vse kar si piševa in meniva objavim na TF.(Ero,je reku,če ne bi začel razmišljat o tajnici TF-ja :ignore: :oops: )
Uporabniški avatar
 primus
#18925
Barb,
da se mi ne bi preveč ponavljali - imaš vsa možna neomejena pooblastila, da te heroje v našem imenu non-stop vzpodbujaš, jim čestitaš in izrekaš vsa priznanja za podvig, prav ?

primus

torej - malo jim že diši po morju ? :D :D
Uporabniški avatar
 Barb
#18929
Posredovano :wink:
Uporabniški avatar
 Barb
#18934
Pravkar me je klical
Bluzi tam nekje ob glavni cesti,tko da se je vsake pol minute zadru aaaaaaaa,....aaaaaaaaa,...
A si slišala šleprrrrrrrrjjjjaaaaaa.
Uuuuuuuuuuuuu,zdej pa še ciiiiiisteeeeeeeeennnnnaaaaa :P :P
(škoda,da ne bmorem prenesti še zvočnih efektov. :P )
Tomaž je trenutno spet neki zalutu :? Hodi tko par metrov pred njim.

Aleš bo prespal nekje v Obrovem,ker je začela pihati močna burja.

No tik predno sem že oddala tale post pa sem dobila še:
"Jnj skor sigurn sem ti prej pozabil povedatda sem v coyot pubuspil 3 laške-tko da naj Tinija, nikar ne skrbi! B vitamin zame in polnilec za gsm-vse ok!"
Uporabniški avatar
 Barb
#18946
Aleš ob 19:27:
"Sem že v Obrovu,tik pod Slavnikom.Tu se bom najedel,naspal in razmislil,jutr pa še tist mal do Strunjana.Tomaž je šel do Slavnika."

Barb ob 19:35
"A je ful mraz?Kaj dobrega si privošči.Pa na b vitamin ne pozabi!

Aleš ob 19:44
"Mraz ni,zunaj je krasen večer.Kolker me poznaš veš da si bom zdajle privoščil hrano-takšno in drugačno.Mal sam družbo pogrešam."
Uporabniški avatar
 jcerni
#18956
ETAPA E6 - SLOVENIJA "MARKOVEC - STARI TRG PRI LOŽU - MAŠUN - SNEŽNIK - SVIŠČAKI - KOZLEK - ILIRSKA BISTRICA

Slika
Na etapi E6-Slovenija "Markovec - Stari trg pri Ložu - Mašun - Snežnik - Sviščaki - Kozlek - Ilirska Bistrica, dne 25. 8. in 26. 8. 2004 so tekli oz. pešačili: Aleš Jurančič (ales), Tomaž Zupančič (marathon) in Janez Černilec (jcerni). Aleš in Tomaž sta nadaljevala naprej proti Slavniku. Medtem, ko sem jaz zavil na železniško postajo v Ilirski Bistirici, kot sem načrtoval.

Slika
Izkušena E6 potnika Aleš in Tomaž začudeno opazujeta moj odhod iz balkona lepo urejenega gostišča Mlakar v Markovecu (Mlakar Marjan s.p., Markovec 15a, 1386 Stari trg pri Ložu, Tel. (01) 705 84 08, (031) 860 899), ko sem krenil na etapo 30 minut pred dogovorjenim. Želel sem si nabrati malo prednosti zaradi težkega nahrbtnika.

Slika
Pogled na Snežnik, ki ga je zakrivala megla, blizu Starega trga pri Ložu.

Slika
Oznaka za E6 je krog z rdečo obrobo in rumeno notranjostjo.

Slika
Po začetnih 2 km sem prišel v naselje Stari trg pri Ložu, kjer so me markacije usmerile v vas Nadlesk.

Slika
Most čez potok Obrh malo naprej od vasi Nadlesk, kjer sem takoj za mostom zavil desno in ostal brez oznak po moji krividi (potrebno je iti še malo naprej in nato zaviti v levo). Kljub temu sem dospel v vas Šmareta, v katero me je usmerila simpatična jutranja tekačica. Vaščani pa so mi povedali, da naj iščem E6 oznako na hruški pri cerkvi (glejte spodnjo sliko).

Slika
Na hruški pred cerkvijo v vasi Nadlesk je bila oznaka, katero sem nujno potreboval, če sem želel naprej proti Gradu Snežnik in Mašunu.

Slika
Romantični grad Snežnik.

Slika
Tomaž me je prehitel malo nad Gradom Snežnik na gozdni poti, ki je vodila navkreber proti Mašunu. Kmalu je bil za mano tudi Aleš. Nisem ju še pričakoval, čeprav mi je nekaj časa vzelo fotografiranje.

Slika
Alešu so ultramaratoni pisani na kožo. S svojo močjo, vztrajnostjo in razumom uspešno premaguje etapo za etapo.

Slika
Do Mašuna - znana izletniška točka nad Knežakom (Knežaški tek je v začetku junija vsako leto) - sem potreboval 10 h, Aleš pa slabo uro manj. Tu sva bila v gostilni postrežena s pestro in dobro hrano. Uspešno pa sva pogastila tudi žejo. Mašun je izhodiščna točka za Veliki Snežnik. Hoje je za 4 ure.

Slika
Tomaž je bil na vrhu Snežnika že ob 15:00 ali mogoče že prej. Midva z Alešem sva dospela na vrh ob 18:00. Tomaž name je po mobitelu že prej sporočil, da ni oskrbnika. Tudi, ko sem prišel na vrh, ga še ni bilo. Zato smo hitro vzeli pot pod noge in v slabih 2 urah - Tomaž hitreje, ker je vztrajno tekel - dospeli v kočo na Sviščake.

Slika
Na vznožju Snežnika iz smeri Sviščakov nas je čakal tale smerokaz - lepotec.

Slika
Že v temi smo prispeli v kočo na Sviščake, kjer smo bili prijazno postreženi s hrano, pijačo. Dobili smo tudi skupinsko ležišče.

Slika
Naslednji dan smo okoli 7 ure krenili proti Ilirski Bistrici. Vendar E6 ne pelje po širokih cestah, če so v bližni vrhovi z lepim razgledom in pestro potjo. V tem primeru nas je pot nekaj kilometrov vodila proti Ilirski Bistrici, nato pa je zavila na gozdno pot in kasneje planinsko pot vse do vrha Kozleka.

Slika
S Kozleka in Golega vrha je čudovit pogled na vasi v okolici Ilirske Bistrice: Zabiče, Kuteževo, Trpčane, Podgraje, Jablanica, Vrbica, Vrbovo, Jasen, Koseze, D. Zemon, G. Zemon, Graščina.

Slika
Iz Kozleka naju je z Alešem vodila pot navzdol čez goli vrh, dokler nisva dospela do asfaltne poti za Ilirsko Bistrico. Potem sva nadaljevala po tej poti vse do Ilirske Bistrice.

Iz Sviščakov, preko Kozleka do Ilirske Bistrice sva z Alešem potrebovala 6 ur. Tomaž pa 4,5 ure.

Osebno sem bil že kar naveličan hoje in žulji na podplatih so bili vse večji. Sezul sem planinske čevlje in nadaljeval v opankah, da sem lažje in hitreje hodil. V Ilirski Bistrici sem povprašal, kje je železniška postaja in prijazni vaščani so me usmerili v pravo smer. Z Alešem in Tomažem smo pričakali moj vlak proti Ljubljani v bližnem bifeju.

Slika
Ves čas pohoda smo želeli slikati medveda v živo ali vsaj risa. A z Alešem sva videla samo srne, veverice in slišala žvrgolenje ptic. V planinski koči Sviščaki sem v tolažbo kupil obesek z napisom Snežnik in sliko medveda .
Nazadnje spremenil jcerni, dne 29 Avg 2004, 15:56, skupaj popravljeno 19 krat.
Uporabniški avatar
 Barb
#18965
Hvala jcerni še za fotodokumentacijo :roll:
Uporabniški avatar
 Barb
#19044
Aleš ob 10:51:
"Po dišečih žajbljevih poljanah ob pobočju Slavnika tudi za vas,prilkenjen na ekran,slikam z učki in fotoaparatom."

Aleš ob 12:13
"Ah,sem komaj s Slavnika-je blo tko lepo!Pred peto mene ne bo;Tomaž bo vaj 3 ure prej!"


Očitno nekatiri tudi UŽIVAJO.
Še hvala bogu :roll:
Uporabniški avatar
 Barb
#19063
Pišuka je ažuren danes Aleš.
Se vidi da se že bliža cilju in ima očitno še viška energije :P
Kaj,ko bi šel ŠE NAZAJ :P :P :rol:

Aleš ob 13:09
"Že druga današnja nos preijajoča vonjava-borov gozd med Podgorjem in Podpečjo.E6 budi vse čute!"

Ja,ja aleš ti kr,.....
Uporabniški avatar
 Barb
#19105
KONEC dober, vse DOBRO!

Čeprav so mi za finiš povzročili še nekaj sivih las(skrbi PRESS), se je vse dobro končalo v IZOLI.

Moje poslanstvo je sedaj opravljeno.
Sledi še podroben opis, ki pa ga bosta/ bodo udeleženci napisali sami!

Hvala za potrpljenje in "nabijanje postov" :wink:
Uporabniški avatar
 ales
#19160
Ja, analize v Brunarici imajo čarobno moč. Smo tako enkrat ob morski pici s šunko modrovali, da bi bilo fino odtečt tisto božjo pot od San Sebastiana do Santiaga de Compostele v Španiji, pa nas je Ero spomnil, da imamo luštno pešpot tudi v Sloveniji in bi šla tudi onadva s Pio zelo rada zraven. Sam bolj tko za lušt, z velik opazovanja in hojo. Nekaterim očitno to ni bilo dovolj, saj smo se kmalu zagreli za tekaško verzijo:v sedmih dneh 315 kilometrov. Tomaž je hitro prevzel nase delitev etap.

Žal je navdušenje kasneje mal zbledelo, pa še moj dopust je padel v nesrečen termin, ravno pred sam začetek teka. Tako smo zelo na hitro sprejeli odločitev, da vseeno gremo in odtečemo nameravano pot. Zdaj vidim, da bi bilo pred začetkom potrebno opraviti še marsikaj. Predvsem nam je zmanjkalo časa za humanitaren del prireditve, tudi progo bi si morali vsaj deloma prej ogledat in še kaj bi se našlo.

Nekaj dni pred nameravanim odhodom smo imeli še tek v Kranju, kjer sva prepričala Toneta(Tuarega) in Janeza(jcerni), da se nama zagotovo pridružita za del poti.

Odhod z mejnega prehoda Radelj nam je popestril obmejni policist, ki nas je strogo pozval k njemu in povprašal, kaj počnemo na območju mejnega prehoda. Ja tekači očitno res nismo zgledali-še popotniki ne!?

Prvih nekaj ur smo kar tekli. Tudi midva s Tonetom, začuda. Le Tomaž nama je včasi ušel naprej, a se je potem od zadaj spet priključil.

V domu na Mali Kopi smo se prvič ustavili za krajši počitek. Sledil je tek do prvih vasi nad Slovenj Gradcem, kjer smo malo dlje zašli. In pred letališčem se je prvič ulilo. V dežju je tudi Tomaža minila volja do teka. Do vasice Razbor se je vsenaokoli bliskalo in grmelo, dežja pa k sreči ni bilo veliko. In ko smo že skoraj obkrožili šoštanjske dimnike smo že skoraj v temi le prišli do doma na Slemenu. Mene je pred dežjem in vse močnejšim vetrom odlično ščitila palerina, Tone in predvsem Tomaž pa sta bila čisto premražena in nadvse vesela vsaj mlačnih radiatorjev. Naslednje jutro je bilo spet sončno in prek Mozirja, smo čez hribe prišli do Motnika. Pot se je vlekla v neskončnost. Gor, dol, 3x, 5x, meni se je zdelo stokrat. K "sreči" smo zašli s poti in se kar na lepem znašli na zloglasnem ovinku v Zajasovniku pod Trojanami. Do prelaza smo v polmraku potem nadaljevali kar po cesti. Res mi ni bilo prijetno, tudi voznikom na cesti ne.

Alenka mi je pripeljala nove zaloge hrane in oblačil in odpeljala Toneta. Žal so se na mojih podplatih pojavili prvi žulji in naslednje jutro sem komaj hodil, na tek nisem upal niti pomislit. In za to etapo je bil predvidena 17 urna pot. Kmalu po začetku sem začel prepričevat Tomaža, naj odteče naprej, jaz bom zaključil v Grosuplju. Vzpodbujal me je, da mi bo zagotovo uspelo in da raje ostaniva skupaj, a sem vedel, da je bolje, da gre on naprej in poizkusi priti do Turjaka. Po eni uri prepričevanja je malo pred Limbarsko goro le odbrzel naprej. Spust v Moravče, pa spet v hrib nad Savo, spust do Save in ponoven vzpon na Janče. Noro hudo. Tu sem počakal Bora in sva v lahnem teku ob kramljanju prej ko v uri prispela na Trebeljevo. En lepših delov poti. Kmalu je sledil najbolj stresni del. Imel sem le majhen zemljevd, ki je kazal, da gre E6 po lokalni cesti, a oznak nisem videl skoraj pol ure. O kako težko se je obrnit nazaj in iskat oznake od zadnjega mesta,kjer si jih videl! Pa nobenega človeka nisem srečal. Sicer široka cesta je bila več ko pol ure čisto prazna. Končno se le pripelje domačinka in mi pove, da pot pelje v Leskovec, torej je vse v redu. Po 10 minutah se je cesti pridružila tudi E6 in mi je odleglo. Spust proti Grosuplju je bil potem bistveno lažji. V Grosuplju veselje, ker je konec današnjega mučenja, Tomaž me je poklical, da je že na Turjaku, kasneje se mi je pridružila še Barb in Bor, ki me je prijazno odpeljal domov. Oh, danes sva se pa res načvekala. Mal me je sicer morilo, ker sem zapustil Tomaža, a drugače žal ni šlo.

Naslednje jutro sem bil malo čež osem na Turjaku in se podal za Tomažem. Domača oskrba je pomagala in spet sem predvsem ravninske dele lahko tekel. Predvsem se je poznalo, da sem precej spraznil nahrbtnik. Bil je prijetno prazen in vsaj 2-3 kg lažji. Naenkrat v travi zagledam znano merkatorjevo vrečko, jo odprem in v njej zagledam tomaževe obleke. Zbašem v nahrbtnik in s tekom je bilo do Žuretovega prihoda v Metuljih spet konec.

Pa da ne bi bil zdaj le opazovalec srn, sem se sredi notranjskih gozdov spomnil še na medveda. Kolk sem si želel, da bi ga zagledal, sem kr z roko na sprožilcu fotoaparata hodil po gozdovih. Ampak takoj ko je v grmovju zašumel ptiček ali veverica, sem se čisto naježil in v trenutku pozabil na prejšnji pogum. Ves dan so me domačini prepričevali, naj hodim raje po asfaltnih poteh in naj ne rinem po grapah(kjer teče E6).Za puško so me spraševali, pa sem jim ves čas kazal fotoaparat. Zato me je prijazna domačinka peljala v svojo dnevno sobo slikat medvedovo kožo in glavo in pri tem je potem na vseh poti(k sreči) tudi ostalo. So mi malo kasneje v Markovcu povedali domačini, da je ravno E6 speljana le nekaj sto metrov stran od trenutnega brloga. K sreči tega z Žuretom nisva vedela. Joj, kako vesel sem bil Žureta, ko je že pozno polpoldan poklical, če se mi lahko pridruži. Prvič sva se videla in že po petnajstih minutah teka čvekala o vsem-ko da se že leta poznava.

V gostišču Mlakar v Markovcih so nas prav prijazno pogostili. Prostoren, domač in prikupno opremljen penzion res kar kliče po novih gostih. In prelepa okolica snežniških gozdov kar vabi po obisku. Vas je sicer na ravnici, a jo obkrožajo blagi griči-primerno za kakršnekoli tekače in kolesarje. Še namig, obiščite jih čimprej, preden bo pri njih večji naval turistov. Tudi tu smo še dolgo v noč kramljali z gostitelji in zanimivimi domačini.
Za naslednja dneva se nama je tu pridružil Janez, ki si je izbral to etapo predvsem predvsem zaradi vzpona na Snežnik. Imel je zgolj popotne čevlje, meni je pa tudi zelo ustrezal en dan hoje, navsezadnje Snežnik ni ravno kaka tekaška destinacija(za nas, ki nismo ravno gorski tekači). Sva se načvekala o zelo različnih temah od teka, skupnih znancev do čisto poslovnih tem.

V četrtek nas je pralo, na Snežniku smo bentili nad oskrbnikom, ki je ravno ta dan odšel v nabavo v dolino, nas pa primoral še v poznopopoldnaski spust do Sviščakov.

Dve uri počitka v Ilirski Bistrici sta obnovili moje mišice, ericsona in voljo za nadaljevanje. "Moji " Brkini so bili v hladu vse bolj jasnega popoldneva z očiščujočo burjo prelepi. Sem se spomnil kar nekaj gričkov, kjer smo pred dobrimi dvajsetimi leti napeljevali vodovod. Pred zadnjo etapo sem prespal v Obrovu in zadnji dan spočit nadaljeval prek omamno dišečih z žajbljem poraščenih pobočjih Goličice na Slavnik. Skozi prelepe, žal zapuščene vasi Gojaki, Brdo. Pod Slavnikom me je spet vrglo na enournem teku skozi borov gozd-v opoldanski vročini so se mi odprli prav vsi dihalni kanali in sem z lahkoto dihal samo skozi nos. No ja, saj hitrost teka res ni bila velika, a kar mal omotičen sem prispel v vasico Podpeč, sredi kraškega robu, nad Hrastovljami. V vaseh nad Kubedom, sem potem prvič zagledal Strunjanski zaliv. V Marezigah še zadnje krepčilo v obliki 500 kcal Myoplexa(da sem mal kompenziral lepote narave z umetnimi pripravki) in zanimivo poslušanje domačinov. Naprej spet Šmarje-kraj našega druženja in dela v brigadi na akciji Istra 81. Oh kako so se spremenile vasi, te nad Koprom na bolje. Tam od domačinov zaslišim, da so Tomaža videli pred dvajsetimi minutami v Gažonu, kako se je opotekal po cesti. Sirene na Šmarski cesti, kjer je prav takrat izgubil življenje motorist, so mi v poznem popoldnevu v misli prikradle misli strahu. S hojo je bilo v trenutku konec, med spraševanjem domačinov sem se Tomažu k sreči že kmalu približal toliko, da sem ga zagledal pred seboj. Pripravil sem še njemu energijski napitek, potem še enega, ko sem ga ujel in skupaj sva, predvsem z njegovimi skoraj nečloveškimi mukami zaradi žuljev že skoraj v temi prišla do hriba nad Strunjanom. E6 je tu zavila po ozkih stezicah proti morju. In ker je na primorskem delu pot bistveno slabše označena, sem se odločil, da greva raje desno proti Izoli in tam zaključiva najino pot. Tomaž je, sicer malo nejevoljen, a čisto izmučen potem le pristal na tako zasilno varianto.

Zaključek v Izoli je bil prav prisrčen. Lojze in Tini sta pribrzela v Livade, smo na hitro spili eno Laško "s nogu", poklicali Barb in Stašo ter se našli na stojnicah v Izoli. Stiskov, pogledov odobravanja in zadovoljstva, kar ni bilo konec. Navsezadnje je bil to le tek tekaškega foruma. Najbolj utrujeni so šli spat, ostali pa smo še do treh zjutraj spoznavali čare nočnega življenja Pirana.

Skupen zajtrk nam je v tinijevem stanovanju organiziral skrbni Lojze in že smo brzeli v Sežano na novo tekaško prireditev. Žal smo zamudili štart, zato smo pa ostali v družbi ostalih članov TF in prijaznih organizatorjev še pozno v popoldan. Oh in se je spet začelo: Kaj če bi šla z Benotom aprila prihodnje leto na 50 km tek v Jordanijo...? Zaključek spet z njoki v tartufovi omaki v Štorjah in končno je prišel na vrsto domač sprejem.

Ja hvala čisto vsem, za spodbudne besede in misli v tem tednu, navsezadnje sva hodila in tekla po E6 tudi za vse vas, ki si tudi časovno tako dolgega teka ne morete privoščiti.

Kaj reči za konec? Lepo je bilo. Čisto majčkene vasi, ki jih nisem poznal niti po imenu, so bile takole s poti videti še prikupnejše. Povsod prijazni domačini so nas usmerjali po svojih močeh in vedno pripravljeni postreči vsaj z vodo. Proga je za tek skoraj preslabo označena. Nameravane etape, v knjižici opisane v dolžinah 14-18 ur(brez počitkov in ustavljanj) se prve dni tudi z mojo opremljenostjo in pripravljenostjo dalo razpolavljati, kasneje pa je utrujenost naredila svoje.
Nekateri kotički so se mi tako močno vtisnili v spomin (snežniški gozdovi,Brkini, Podgorje pod Slavnikom), da vas bom z veseljem popeljal po razgibanih tekaških stezicah E6.
Uporabniški avatar
 tomaz.zupancic
#19162
Ja stvar se je odvila, kakor se pač je, po najboljših močeh sva z Alešom udejanila obljubljene besede, ki sva jih izrekla na ana lizi v Brunarici.
Prvi dan je postregel takoj z nekaj smešnih dogodkov.Čeprav smo že v Evropski uniji pa policaju to ni očitno dovolj.Še zmeraj nekako živi v prejšnem sistemu stalno vse pod nadzorom.
No pa pustimo to.Pričeli smo s tekom in začeli so se klanci gor dol, gor dol in zopet gor in dol.
Ja pa naj še kdo reče, da je Slovenija bolj ravniska in ne tako hribovita.Presneto je hribovita samo po E-6 poti slovenskega dela naj gre pa bo videl, kaj se to pravi.Že na začetku so nas markacije presenetile s svojo nenatančno označitvijo, ampak glede na to da smo bili trije se je nekako izšlo.Na začetku sem jaz malce potegnil, ampak sem kaj hitro ugotovil, da sem pa zašel.Sicer za začetek ne tako veliko, ampak vseeno dovolj, da sem malce bentil.Pridemo na Malo Kopo meni znano še iz Pohorskega maratona.Tam smo naredili krajšo pavzo in se okrepčali z B - vitamini in tako dalje.Postregle so nam prijazne natakarice res prijazne.
Resnično priporočam vsem, da obiščite to kočo na Mali Kopi.Pa tudi lep razgled imajo, če je seveda sončno.Nadaljujemo pot ko nas v drugi polovici proti Andrejevemu domu na Slemenu dohiti nevihta, blisk in vse, kar paše poleg.Pa šele prva etapa smo si rekli.Upam, sem si rekel, da bodo naslednje vremensko bolj prijazne.Saj mi ni ne vem kakšen problem tečti v dežju.Ampak s temi strelami pa nisem ravno ne vem kakšen zaveznik.Na nekaterih predelih je bilo dobro da smo bili trije, da smo lahko ugotovili pot kam poteka.Pa je eden še po eni strani, eden po sredini, tretji pa po drugi strani in smo jo dobili.
Presneto dobro se spomnim, ko smo dospeli do takoimenovanega električnega pastirja.Jaz misleč, da je izklopljen, ker so bile krave nekje bolj daleč ga primem.Ulala, kaj sem tisti trenutek vse videl pred očmi in kaj vse izrekel pri sebi.Seveda smo se vsi trije smejali.
Dobro se spomnim, ko je Aleš rekel če je elektrika.Odvrnem ne samo elektrika, tako me že dolgo ni kaj zrukalo.In gremo previdno čez.
Pridemo spet čez nekaj časa, do drugega pastirja, ko je pa Tuareq imel bližnje srečanje s njim.Hitro se odmakne in proba s pohodno palico premakniti to žico.Je kar zažvenketalo dvakrat.
Seveda tudi on ni ostal dolžan s sočnimi besedami.V Andrejevem domu na Slemenu sem se prijel radiatorskih cevi kot boga, tako me je rukalo po rokah.No tudi ostali deli telesa niso nič izstopali.Saj nas je dež pral kar dobre tri ure lepo.Midva s Tuareqom sva bila hitro v mokrem stanju samo Aleš si je malce bolj prizanesel.Pripravili smo se na spanec.Dali nekaj v naše želodce, ki so klicali po dobri hrani in seveda primerni za tak podvig.
Pridemo v skupna ležišča jaz hitro v posteljo in spalko.Čez pa dve odeji, ki sta me greli.Kako je prijala ta toplota, resnično.Osebje v Andrejevem domu ni bilo nič kaj prijazno.No sem se tolažil, da so mogoče imeli slab dan.
Naslednji dan smo nadaljevali proti Trojanam naši naslednji postaji na celotni trasi.Med potjo je Aleš rekel, no bilo je pravzaprav proti koncu tik pred Trojanami.Bil je res hecen.Samo še pet minut hodim, čez nekaj časa, samo še tri minute hodim ha, ha.Bil je res hecen.
V Trojanah se je naša kalvarija za ta dan končala.Tuareq se je odpravil domov in nama zaželel srečno nadaljevanje poti, ki sva si jo začrtala.In se odpravil proti domu.Midva pa na večerjo in zopet spat.
Še preden sem zatisnil oči mi Aleš odvrne, da zaspim kot bi mignil.Kako morem tako hitro zaspati?Sem rekel, da imam pred očmi Strunjan in da se želim čimbolj naspati.
No naslednji dan pa sva se zopet odpravila na pot.Ko prideva nad Motnik proti Limbarski gori.Mi Aleš odvrne, da bo on zaključil v Grosupljem in da ima za danes dovolj, če želim naj grem naprej.Priznam, da sem ga prepričeval da naj nadaljuje, da bo kmalu bolje.Da je resnično faca, da se je kljub zapletom odločil da to stvar speljeva do konca.No na koncu sva se zmenila, da bom nadaljeval naprej.Hitim naprej kar sem lahko brez zemljevida.Edino, kar sem imel je bila knjižica z navodili notri.Ki pa moram reči, da na koncu vsega tega lahko rečem, da je bil resnično katastrofalna oblika napotkov.Uporabiti si moral lastno intuicijo oz. šesti čut bi se temu nekako reklo pa je šlo.Vmes pa kakega domačina še pobarati pa prideš nekako skozi to slovensko džunglo do konca.
Se prebijem do Turjaka, kot sem imel v planu etape.Se podam nazaj do kraja kjer me je prijazen 80-letnik KANDUČ FRANC, VELIKE LIPLJENE 2 , 1311 TURJAK sprejel pod streho kot sva se domenila.Bil je skromen, a vendarle nabit s pozitivno energijo, tako, da sem se tudi nasmejal in naklepetal.Sicer nima tako razvitega poslopja, kot bi kdo mislil.A vendar vseeno nudi turistične usluge ljudem, ki si želijo prenočitve.
Naslednji dan nadaljujem pot proti naslednji postaji to je GRAD SNEŽNIK pri Starem trgu.Med vsem tekom sem se zopet malce nasmejal, ko me pokliče Aleš in mi pravi, ko sem bil na Bloški planoti me vpraša, če sem videl kakšnega medveda.Ja videl sem tablo "POZOR OBMOČJE MEDVEDA" pod njo pa opravil potrebo malce daljšo.In mi pravi, da ga domačini ogovarjajo če ima puško s seboj zaradi medvedov.Pa jim odvrne, da nosi s seboj samo digitalni fotoaparat in dlančnik za beleženje.Po zaključku pogovora sem gledal smreke katera bi bila bolj primerna za hiter skok na smreko če bi ga ugledal.No sicer se ga ne bojim če zaslišim besedo ali bi ga videl.Samo rad bi bil na varnem si rečem.Pa ni bilo potem nikamor bežati in sem srečno prispel pred grad Snežnik.
Lahko rečem, da me je grad tako pritegnil s svojo neomajno lepoto naravnosti, da je bilo kaj.Je na mirnem kraju lepo odmaknjen od vrveža tako, da je za dušo.
To je prvi del poročila.Nadaljevanje pa še sledi.
Še preden bom nadaljeval pa bi se takoj rad zahvalil TINI-ju,LOJZP-ju in BARB za prisrčen sprejem v Izoli.Držali so besedo in to mi je všeč.
S svojo iskrivo hudomušnostjo in štosi, ki jih obvladata tini in lojzp sva z Alešom kmalu pozabila na vse muke.Nazdravili smo z hmeljovim napitkom, ki nam je povrnil izglubljene B-vitamine.
ŠE ENKRAT HVALA OBEMA ZA DOBRODOŠLICO, KI JE BILA NEPOZABNO PRIJATELJSKA.V TAKIH OKOLIŠČINAH SPOZNAŠ PRAVE PRIJATELJE, KI TI ŽELIJO LE NAJBOLJŠE IN KI TE NEKAKO RAZUMEJO KAJ POČNEŠ.ČEPRAV VEM, DA LOJZP IN TINI TEGA ZAENKRAT NE BI NAREDILA PA STA NAJU SPREJELA KOT PRAVA TEKAČA.KI STA PREMAGALA SAMEGA SEBE.
NADALJEVANJE ŠE SLEDI.
LEP POZDRAV VSEM FORUMCEM.
Uporabniški avatar
 tomaz.zupancic
#19509
Sedaj sem si rekel, pa bom drugi del E-6 opisal, kot sem omenil.
V gostišču Mlakar v vasi MARKOVEC 15a, Stari trg pri Ložu sva se z Alešem zjutraj lepo okrepčala.Takoj zatem sva pripravila še vse potrebno za pot ki je naju čakala.Vsak kar je imel s seboj.Jaz sem bil bolj gorenjsko našpilan ha, ha.Janez Černilec je že štartal zgodaj zjutraj pred nama in naju še enkrat fotografiral na balkonu.Ko sva se odpravila od gostišča sem nekaj časa hodil skupaj z Alešem do gradu Snežnik.Od tu naprej pa sem korak kar presneto pospešil in kmalu ujel Janeza.Naredil fotko za njega in odrvel naprej.
Moram reči, da mi je izgleda ta grad navdahnil z neverjetno energijo, s svojo preprostostjo mi je dal krila.Bi se temu lahko tako nekako reklo.
Kar se tiče oznak so te bile tukaj izredno dobro označene.No na Mašunu sem štempljal in odjadral hitro naprej proti Velikemu Snežniku.Nekje tam gori, ko sem že začel pobirati metre na hribu pa so se pojavili oblaki.Ki pa niso obetali nič dobrega.Niso bili ravno temačni.Ampak ravno toliko oblačno, da je definitivno kazalo na to, da bo zapadel dež.Ja in se nisem zmotil, sem si rekel.
No ja na srečo sem imel pri sebi anorak.Toda ta je zadostoval za kakšen majhen nalivček, kaj bolj hujšega pa ne bi zdržal.Saj je bil izredno tenak in propusten.In glej ga zlomka.Toliko ga je zapadlo, da me je kar namočil presneto.Ko sem prehajal proti vznožju Malega Snežnika pa se je pojavila ša gospa megla.Ki kar ni hotela izginiti.Ravno nasprotno še bolj se je spuščala.Sem si dejal, da je še dobro, da je tako označeno z markacijami , če ne bi se zagotovo izgubil.Ali pa bi moral uporabiti svoj občutek, ki pa človeka lahko kdaj pa kdaj prevara.No pa se je vse skupaj kar vneslo, ko sem drvel proti vrhu.Pred kočo sem tudi malce "zatulil po domače", da sem si dal duška, ker sem dospel do vrha.
Bil sem sveto prepričan, da bo koča odprta.Pa sem se zmotil.No, sem si rekel, da ga pa mogoče trenutno ni.Bom pa počakal, si rečem.Čakam pa čakam, pa čakam.A oskrbnika od nikoder.Med tem časom sem se zavlekel v majhen prostor, ki je bil poleg koče.To je bil neke vrste bivak za zimske razmere predvidevam.Za mano prideta neki godpod in gospa, ki pa sta ravno tako bila presenečena nad tem, da nikogar ni bilo v koči.Jaz sem se stisnil v kot in bil preoblečen.Začel sem se pa tresti kot šiba na vodi od mraza.Vzunaj je pa pihalo, kot da bi bili na Antarktiki.Sicer ni bilo takega mraza.Ampak pihalo pa je saj meni se je tako zdelo.Med tem časom sem poklical Janeza, da vidim kakšna je situacija na stezi proti vrhu.In mi reče, da počasi obadva maširata, in bosta kmalu pri koči pod vrhom Snežnika.Dejal sem mu da naj gresta v bivak poleg koče, ker je koča zaprta.Takoj zatem pokličem prvičkrat oskrbnika oziroma številko, ki je bila zapisana v priročniku ( ČE BI SE MU LAHKO TAKO REKLO SPLOH ).Pa se mi oglasi gospod.In mu odvrnem kakšna je situacija tukaj gori.In kako je sedaj s kočo, ali bo odprta, ali ne.In mi prav hladno odvrne, češ če bo še padal dež, da ga ne bo, če bo pa nehal pa bojo prišli.Rekoč, da so šli v nabavo.In sva bila zmenjena.Jaz v upanju, da bo prišel gori in da grem v bolj topel prostor.
Ko je prišel Aleš in za njim Janez, in ko še enkrat pokličem gospoda smo videli, da iz te moke ne bo kruha.Treba se je bilo hitro odločiti kako dalje, da nas potem ne bi ujela noč.Odločili smo se, da gremo na Sviščake.Ki so pa ležali seveda nižje od Velikega Snežnika.Zopet sem zdirjal malce naprej.Aleš je nekajkrat omenil v začetku, ko smo še pohajkovali proti Tojanam, da naj grem v izvidnico ha, ha.Dobro se je spomnil.
No in na Sviščakih pa je bila koča odprta in vse tako kot je treba, in se spodobi za hribe.
Tu smo prespali, da smo potem nekako lahko nadaljevali zjutraj proti Ilirski Bistrici, ki nas je čakala.V upanju, da bomo dobili pečat v hotelu Turist, kot je bilo navedeno.Pridem v mesto in povprašam, kje je hotel Turist?Pa mi prijazni gospa pokaže, da je tik pred nosom.Ampak, da je ta isti hotel že reči in piši že sedem let zaprt.Debelo pogledam in nič več presenečen rečem, kako to zopet.Saj je knjižica ižšla lansko leto.
Tudi s to situacijo smo se mogli potem sprijazniti.
Tu sem zopet v nevem katero malce delal rondoje, se vrtel v krogu stalno.Ko pokličem zopet Janeza in mu odvrnem kakšna je situacija na terenu.In smo se domenila, da ju počakam.In ko se le nekako srečamo, zopet zapade dež in to ne malo, kar precej ga je zapadlo.Lilo je in lilo kar nekaj časa.Mi pa sedeli v bližnjem baru.Aleš si končno nabavi polnilec katerega je pozabil doma.Malce smo podebatirali.Janez nama pravi, da bo vsak čas se odpeljal z vlakom in da nama želi srečno pot naprej.On je tukaj zaključil, kar je nameraval.
Z Alešom modrujeva, kaj bova ukrenila naprej, ko se je Janez odpeljal z vlakom.Nič, malce bova počakala, če bo dež pojenjal in potem bova nadaljevala pot.Zavedajoč se s tem, da ne bo prišel na Slavnik, kot smo planirali, da bo on prespal že nekje prej.Jaz pa naj grem naprej, do koder mislim priti in naj tam prespim.Mogoče boš ti dospel na Slavnik, mogoče.Ampak, jaz zagotovon danes ne bom mi odvrne.In tako sva se ločila in vsak odjadrala naprej.Priznam potihem sem kljub velikemu zaostanku zaradi dežja, da pridem na vrh Slavnika.
Pa me je malce naprej od Dimnice zajela tema.In tako temno je bilo, da bi se izgubil, če se ne bi ustavil.
Sredi vasi pod Slavnikom gledam knjižico pa iščem številko na kako hiši, da ugotovim, kje sem pravzaprav.
S pomočja nekega vaščana ugotovim, kje se nahajam.
Potem ga pa takoj pobaram, če bi lahko prespal na bližnjem seniku.Pač rabim prenočišče sem mu odvrnil.Ni mu bilo težko narediti usluge.Na koncu mi je dal še kos kruha in na krožniku ravno peče jabolčni zavitek in to s papirnatim robčkom.Čeprav ga ne jem sem ga s tako slastjo pospravil v želodec, da je bilo kaj.
Zatem se odpravim k počitku na senik.
Malce sva na kratko podebatirala o marsičem.O tem kako tu živijo in tako naprej.
No sem si rekel pa bo romantika na skednju hm.
Samo to je bila bolj žalostna romantika čisto sam ha, ha.
Pa sem kaj hitro malce zaspal.Pa se čez pol ure zopet zbudil in tako je bilo vse do zgodnjega jutra.Ko sem si nastavil uro na telefonu, da se zbudim.Zjutraj sem imel po sebi polno sena.Še dobro, da sem imel na sebi anorak, da se mi ni vsak košček sena zasadil v pajkice in zgornji del majice.
Zjutraj se nekako pretegnem in se počasi odpravim proti Slavniku.
Ko sem dospel na vrh sem bil kar presenečen nad razgledom, ki mi ga je ponujal.Si rečem, da moram pa tukaj še priti.Res je bilo lepo, enkratno, neponovljivo lepo.Sonce in vse naokrog lep razgled.Hitro se zbudim bi se temu reklo, da lahko odjadram zopet naprej po klancu navzdol.
In naprej proti naslednjemu cilju naproti.Proti Strunjanu rekoč, saj ni več daleč.Drugače res ni bila velika razdalja, kot sem gledal v prilogi.
A kaj, ko mi je čez nekaj časa ko sem odhajal iz Hrastovelj iskajoč pečat za ta del odseka, so se začeli pojavljati žulji in to kar hitro.
Vode tudi nisem nekaj časa več dobil nikjer, da bi natočil CAMELBACK.
Grem skozi dolino, ki me je spominjala na fotografije nekega divjega zahoda.Povsod naokoli veliko grmičevja sem pa tja tudi kako drevo.
Sonce pa je pripekalo kar presneto močno.
Nekako se prebijem do naselja Kubed.Pred tem sem seveda moral zopet malce zarotirati naokoli.Ker sem se ravnal preveč po knjižici.
A sem kljub temu srečno prišel v Kubed.Kjer sem v gostilni Jakomin, ki je bila omenjena sicer v Hrastovljah, povprašal za pečatom.Debelo so me gledali, o kakšnem pečatu neki govorim.In mi odvrnejo, da tukaj ni nobenega pečata.Pokličem Aleša in mu povem trenutno situacjo.
A on mi prešerno odvrne, no bom imel eno skrb manj in da bo kmalu prazna knjižica zaradi teh pečatov do konca.Zatem mu odvrnem, da se proti koncu slišiva in da imam take žulje, da je groza.
Ampak do morja moram priti pa četudi po vseh štirih.No ja za ceno življenja zagotovo ne.Samo tako se reče temu.Preden nadaljujem se okrepčam s radlerjem in kosom toplega kruha, ki pa je bil božanskega okusa.Mogoče tudi zaradi tega ker sem malce lačen.Moram reči preden nadaljujem, da je bil vonj, okus in toploto ki jo je oddajal, res enkraten občutek.
Počasi premikam te preklemane noge naprej proti železniškemu tiru preko vseh hribov, ki so bili še pred nama.Ko me naenkrat dohiti Aleš, rekoč, da so mu dejali, da nisem daleč in da sem bolj bogi izgledal.
Ja resnično me pečejo podplati od žuljev, ker mi je zmanjkalo prejšni večer obližov.In je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bo gospoda žulji pojavili.Priznam, da mi je tudi on dal veliko moralno podporo, ki sem je bil zelo vesel.Vmes mi napravi en svoj energy drink.Malce sem hotel potečti, a žulji niso dopustili kaj hitrejšega tempa, enostavno ne.Čeprav je glava hotela pa žulji niso dovoljevali.In mi odvrne, če bova nadaljevala naprej.Morava sem mu odvrnil.Saj je bil to tudi osnovni namen tega teka.
Neke vrste dobrodelni tek.Moralna in kar se da tudi drugačna podpora vsem, ki so zboleli za rakom in podobnimi boleznimi.Odvrnem mu, da te bolečine ki me sedaj tarejo niso nič v primerjavi z bolečinami, ki jih imajo oni, da bom že zdržal do konca.Tedaj je bil tudi stalno na vezi s Tinijem in Lojzp-jem, pa seveda Barb, da ne pozabim.Sproti je poročal, kakšna je trenutna situacija.Nekako sva se odločila, da sva potem zaključila v naselju Jagodje pri Izoli.
Jaz rekoč, da sem pretekel in prehodil veliko več, kot pa je napisano do Strunjana kilometrov.Saj glede na slabe oznake, ki smo jih imeli pred seboj sem naredil zagotovo 350 km.Priznam pa da sem zadovoljen z doseženim, kar sva dosegla.Saj je bila to dobra psihična priprava na SAM maraton ki bo kmalu.Na koncu sem bil izredno vesel, da sta prišla nasproti naju TINI in LOJZP.In takoj smo nazdravili končnemu uspehu, ki sva ga dosegla s skupnimi močmi.LOJZP je bil nekakšna vedrina na koncu, ko smo nazdravljali s svojimi besedami.TINI- ju pa sem omenil Brdsko planinsko pešadijo pa se je nasmejal, kot se zna.
No in tako je bila naša avantura pri kraju.
Aleš pa je zopet dejal: "Če bom še kdaj kaj podobnega rekel me pocukajte za rokav in me opomnite, da ne bom otresal več takih besed.Ker jih potem moram izpolniti.Saj veste kako je to, ko človek začne preveč govoriti."
Jaz pa odvrnem:"Jaz sicer premišljujem naprej o Španski romarski poti.Ampak ne da bi jo prehodil, ampak pretekel v 14 dneh nekje minimalno.Samo to zadevo pa bi rad bolje organiziral.Kar se da doteral vse stvari, seveda s pomočjo sponzorjev.Pred tem pa me presneto mika ta JORDANIJA in ta 50km tek na katerem se spuščaš na celotni progi za cirka 900m kakor se spomnim, kot mi je omenil Aleš."
Skratka izzivov ne manjka.Kilometrov pa prav tako ne bo zmanjkalo v to sem prepričan.
Na koncu sem prišel do spoznanja, da je eno življenje premalo, ker bi človek rad počel toliko stvari.Je pa to bila vsekakor zanimiva življenska preizkušnja iz kakšnega testa smo, kaj zmoremo in kaj ne.Zavedajoč se tega, da radi premikamo meje človeških zmogljivosti.
Nekako si bil precejšen del poti sam s sabo.In si lahko premleval o marsičem.Kdo si, kaj počneš, kaj bi rad počel in kaj še boš počel?
Mar ni življenje enkratno, ko ti ponuja toliko lepega in čudovitega okoli tebe.Samo obrniti se moraš in že vidiš lep kos rodne domovine Slovenije po dolinah in hribih.
Ja Slovenija je res čudovita.In velika škoda bi bila, če je ne bi spoznali, kar se da podrobno.Resnično ni treba v tujino, da se človek naužije vseh lepot, ki jih ponuja SLOVENIJA.Vsi njeni kraji, reke, hribi in vsi ljudje, ki smo jih srečali med potjo od mejnega prehoda Radlje - do Strunjana.
Bili smo v takih krajih, kamor vprašanje, če bi se kdaj odpravili sami, ali pa v družbi.Zato imajo vsi ti dogodki, ki smo jih doživeli še poseben, svojstven čar lepote, ki smo jo lahko občudovali vso pot.
Vem, da sem se sedaj razpisal, veliko, veliko.
Ampak, kaj morem če pa se je toliko stvari pripetilo.
Konec, koncev smo bili na terenu celih sedem dni.In v tem času se je zgodilo marsikaj zanimivega, smešnega in nepozabnega.
Na koncu hvala vsem, ki ste nas bodrili, tako ali drugače.V mislih, na spletu ali v debati med prijatelji.
Še enkrat hvala LOJZP-ju,TINI-ju,ALEŠ-u,BARB za raportiranje,TUAREQ-u,JANEZ-u in vsem, ki jih tukaj nisem omenil.
Toliko nas je, da bi bilo premalo strani, da bi vse pozdravil in se jim zahvalil.
No ja, misli mi sedaj že počasi bežijo proti SLOVENSKEMU ALPSKEMU MARATONU, potem pa je kmalu LJUBLJANSKI MARATON.
Ja naslednje leto pa resnično premišljujem o JORDANIJI, kako in kaj bi se dalo urediti s tem ULTRAMARATONOM.Še prej moram urediti neke osnovne zadeve.Da ne bojo visele nad menoj kot Damoklejev meč.
Potem pa v akcijo iskanje čimboljših informacij o sami JORDANIJI in tem teku in vse kar spada poleg seveda.Za nemoten potek do tam in pa nazaj.
Sedaj pa seveda vse lahko noč in miren spanec.
Uporabniški avatar
 jcerni
#76368
Moja prva etapa od Starega trga pri Ložu do Ilirske Bistrice je bila v letu 2004 s Tomažem in Alešem. V letu 2006 sem tudi sam skoraj prehodil celotno E6 po Sloveniji. Konec oktobra 2006 sem prehodil pot po E6 od Ilirske Bistrice do Strunjana. Tako mi manjka samo del od Grosuplja do Starega trga.

Ogromno je potrebno hoditi po E6, ker gre za velike razdalje (300 km) in velike višinske razlike. Samo za ilustracijo: pred pohodom Ilirska Bistrica - Strunjan sem pričakoval vzpon na Slavnik, a ko sem drugi dan dobil informacijo, da je od Markovščine do Ponjana 1.000 m višinske, sem to verjel šele, ko sva s prijateljem prišla v Ponjan. Pa še neka razlika je med jesenskimi in poletnimi pohodi. Medtem, ko je poleti dolg dan z grozečimi nevihtami, je jeseni kratek dan, ki se hitro spusti na pokrajino. Ta zadnji del poteka dosti po asfaltnih poteh, da to ni problem, ker si pomagaš s čelno svetilko. Po gozdnih poteh, pa bi malo težje hodil ponoči.

E6 je markirana, nekje boljše, nekje slabše - to velja tudi za ta zadnji del proti Strunjanu. Vendar je recept za uspešno hojo po E6 žepni vodnik Evropska pešpot E6 - sam si tekst posnamem na diktafon in ga potem poslušam med hojo. Na ta način vem, kje hodim in se ne zgubljam. Potreben je tudi zemljevid, priporočam kar Slovenija turistični atlas, v katerega so vrisane slovenske evropske pešpoti - pa to ni tisti veliki atlas, ampak je formata A4 in ga ni težko nositi. Će so pa še markacije, pa imamo vse za uspešno orientacijo.

Žulji pa so problem, ki tudi mene najbolj ovirajo na poti. Ko se naredijo, je zelo težko hoditi. Dobro je iti k pedikerju, da odstrani vse zagnance na prstih, podplatih ipd. Prilagam pa še eno zanimivo sliko, ki je nastala med zgoraj opisanim pohodom. Kliknite nanjo za povečanje.

Slika

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA