- 26 Sep 2010, 21:27
#234366
Evo, tokrat prijavljena s svojim nickom. No, v petek zvečer ni prav nič kazalo, da bom obula superge, kaj šele tekla. Brez glasu, z vročino, zadeta od lokalne anestezije in tablet, zgledala kot da bi mi jo nekdo ornk primazal, klofuto namreč (no, saj danes ne zgledam dosti lepše). Samo jaz ne bi bila jaz, če ne bi šla probat, me je kar vse nehalo boleti (mami, hvala za naklofene, sem jih vse porabila), temperature ni bilo več, glas je bil skoraj normalen. Breakfast run je bil za dol pasti, po tistih dobrih 5 km sem bila prešvicana kot da bi tekla PB, krasni obeti za naslednji dan.
Pa je šlo, ratalo je, od začetka do konca. In moj ego je kar malce zrastel, štartala sem v boksu G in praktično vsi, katere sem prehitevala v zadnjih km, so startali pred mano. Grba na grbo... Še opazila nisem, da je vmes nehalo deževati.
Krasno, fenomenalno, lažje bilo teči kot lani, sicer je bilo manj navijačev, pa kebaba in piva tudi ni bilo (ker ne morem žvečiti pretrdih zadev). Blablablabla.
Itak, da je trener kriv, kaj pa naj rečem drugega. Ah, nisem jaz od včeraj, da bi me par teh stvari vrglo iz tira.
Čeprav... drugo leto pridem rajši samo navijat.
PS Slovenski dom se zapira, tako da bo treba za naprej poiskati kako drugo lokacijo za prenočevanje.
Takole, zdaj pa grem spat, zadeta od vsega, predvsem od analgetikov, spat... S kolajno pod povštrom.
Miganje je naravni antidepresiv.
("trener" je zelo zadovoljen 
). 
.
