Moje poročilo:
Z možem Srečkom sva se že nekaj časa nazaj pogovarjala o tem, kako bi bilo, če bi do Triglava šla od doma kar peš. Vedno bolj je začel razmišljati o tem in koval načrte kako in kaj, saj 20. vzpon bi pač moral biti nekaj posebnega. Ta svoj načrt sva omenila nekaj tekaškim znancem, bilo je kar interesa za to, ampak na koncu sva ostala le midva in Semjul (Leon Cestnik). Ostali se nam zaradi določenih razlogov niso mogli pridružiti.
Ker je bilo vreme napovedano bolj slabo, sem tudi jaz že razmišljala o tem, da bi ta naš termin prestavili za drugič. Ampak Srečko se je v posvetu s Semjulom odločil, da vseeno gremo in bomo sproti videli kako bo. Še vedno lahko odnehamo kjerkoli in naredimo pač samo en dober trening. »Saj smo ja trekkerji, nič hudega če nas bo malo namakalo, vsega smo vajeni« so bile Semjulove besede.
V četrtek zjutraj ob 6.00 sva štartala od doma – iz Gabrnika pri Juršincih (cca. 10km do Ptuja).
Malo pred 7. uro sva prispela na Ptuj, kjer se nama je pridružil Infinitum (Tomaž Pivec), da opravi manjši trening.
Skupaj smo tekli čez Ptujsko goro do Majšperka, kjer se je Infinitum obrnil (9.30). Tempo je bil mogoče malo prehiter glede na to, da je naju čakala še dolga pot.
Pri spustu s Ptujske gore sem začutila rahlo bolečino v kolenu, ki se je tekom dneva kar stopnjevala. Krenila sva proti Makolam, Poljčanam, Ponikvo, proti Celju. Pijačo naj bi si kupovala sproti, da ne bi preveč tovorila, ampak so bile trgovine zelo redke, zato sva vmes morala kar v bife na radlerja. V Celju naju je pričakal Semjul in naju spremljal vse do nekaj kilometrov pred Vranskim, kjer sva zaključila četrtkovo pot. Odpeljal naju je domov v Trbovlje, kjer sva se lahko stuširala in prespala. Spekel nama je tudi čokoladne rogljičke. Koleno je kar bolelo, prav tako oba gležnja, ki sta bila rahlo zatečena. Vzrok so verjetno bili nepreizkušeni tekaški copati za daljše trase (skoraj novi), kajti stare sem si uničila na Lavaredo Trail-u in druge izbire nisem imela. Upala sem, da bo bolečina čez noč minila.
V petek zjutraj smo se odpeljali do tja, kjer sva končala prejšnji dan. Semjul je parkiral avto pri bencinski črpalki in malo pred 6. uro smo štartali proti odcepu za Tuhinjsko dolino. Bolečina je bila še vedno prisotna, a sem vseeno vztrajala. S hojo je še kar šlo, ko pa sem začela s tekom pa je bilo skoraj neznosno. Po 20. kilometru nam je naproti pripeljal prijatelj Branko, ki je ta podvig nameraval opraviti z nami, ampak so mu prišle vmes druge obveznosti. Oskrbel nas je z vodo in čokoladicami.
Takrat sem se odločila, da pot zaključim, da ne »fašem« kakšne hujše poškodbe in da Srečka in Semjula preveč ne oviram pri hitrosti. Semjul je predlagal, da se z Brankom zapeljem po njegov avto in ju preostanek poti spremljam, na vrh pa se jima spet pridružim. Tako sem tudi storila.
Prtljago sta odložila v avto, jaz pa sem jima bila na razpolago približno vsake 3km. Nabavila sem hrano, pijačo, kar sta si pač zaželela in ju vso pot oskrbovala.
Ker je bilo za soboto popoldan napovedano slabo vreme, sploh v SZ krajih že pozno dopoldan- dež, smo razmišljali kaj storiti. Ali nadaljevati kar do Rudnega polja in ponoči do Vodnikove koče ali na Rudnem polju v avtu prespati. V Zg. Gorju (na poti Bled-Pokljuka) je padla odločitev, da si najamemo prenočišče, kjer se bomo lahko stuširali in naspali. Zjutraj ob 5.00 smo krenili dalje. Za začetek smo morali splezati čez okno saj nas je »gazdarica« zaklenila v apartma. Do Rudnega polja je bilo še cca. 15km vzpenjanja po cesti. Končno Rudno polje! Vzeli smo vse potrebno in se ob 8.00 odpravili še na zadnji del poti. Bolečina v kolenu je izginila, rahla je bila le v gležnjih. Vedno bolj sem prepričana, da so za vse težave bili krivi moji za dolgo progo nepreizkušeni copati. V začetku poti nas je spremljal sonček, potem pa se je začelo vedno bolj oblačiti, ampak dežja še ni bilo. Ob 10.00 smo prispeli do Vodnikove koče. Na hitro smo se poslikali, stresli kamenčke iz copatov in nadaljevali.
Malo pod Planiko smo srečali Aleša in njegovega prijatelja, ki nas je poslikal.
Na Planiki smo se pripravili za vzpon. Spremljal nas je vedno močnejši in mrzel veter. Ob 12.30 smo osvojili vrh in zavriskali. Ker ni bilo nikogar, smo se morali slikati kar sami.
Ker nas je že pošteno zazeblo, posebej v roke, smo hitro zapustili vrh. Biti smo morali zelo pazljivi, saj so bile skale zaradi rahlega pršenja zelo spolzke. Na Planiki smo si privoščili topel obrok in čaj, nato pa spustili mimo Vodnikove v dolino (na Rudno polje), kjer sta nas pričakala Polde in Lojzka s slastnimi trojanskimi krofi.
čestitke!
Čestitke in res spoštovanja vredno 
da bo šlo 
