Eto mene spet
obljube in ...
Afrika februar/marec 2015Premik iz vsakdana, Zdravko in Ančica: z osebnim avtom v Italijo do Milana, letalo Milano – Istanbul in Istanbul – Kilimanjaro v Tanzaniji. Na aerodrom naju pride iskat z avtom Yusuph, mlad nasmejan dečko, ki opravlja vrtnarsko hišniška dela na sedežu firme
Shadows of Africa. Odpelje naju v mesto Arusha, kjer je najina prva nastanitev pri Nataši (Mariborčanka), ki vodi agencijo Shadows of Africa.
Počitek po dolgi vožnji je dobro del. Za zajtrk jajčka, moja klasika. Afriška jajčka so popolnoma bela. Bel je beljak in popolnoma bel je rumenjak. Nisem se pozanimal, kako rečejo Afričani, da ima jajce beljak in beljak z okusom rumenjaka?
Urnik je bil ostro nastavljen in treba se je opremit za dva dni safarijev. Glavna skrb je bila nabava ustrezne količine piva in nekaj sadja.
Že prvi dan safari Lake ManjaraS terenskim džipom se odpeljemo proti safariju Lake Manjara, znanem po pisani paleti opic in po bivališču nilskih konjev (Hypoti). Odličen uvod v potepanje po Afriki in prilagajanje na vsa čuda sveta. Opazovanje ljudstva, način življenja, stik med staroselci, živalmi in naravo. Po safariju nastanitev v hotelu v Karatu. Večerja je bila fantastična, kar lahko potrdi fotografija.
*** upam, da fotke kmalu naložim
Naslednji dan safari NgorongoroFantastičen safari, oddaljen 180 km od Arushe, se nahaja v kraterju ugaslega vulkana (površine 14.036 km² s 129.776 prebivalci leta 2002), ki je obdan z neprehodnimi strminami in tako ima ujeto vso paleto živali, kar si lahko sploh zamisliš. Vse živali na tako skoncentriranem prostoru in takšno sožitje. Oko zastane in srce zaigra. Antilope, bivoli, razno govedo, ptice, šakali, divji prašiči, žirafe, sloni, nilski konji, nosorogi … sedaj sem komaj razumel, zakaj je Juri Muri pobegnil v Afriko.
Dno kraterja je poraščeno s pašniki in nizkim grmičevjem, drevesa so bolj redka oziroma so na obronku kraterja. V krater se lahko spustiš samo po vijugasti cesti, ki ima na vhodu vrata, katera se čez noč zaprejo. Po kraterju so speljane poti, ki povezujejo teritorije posameznih živalskih skupin.
Kosilo na safarijuIz vozila je dovoljeno stopiti samo na enem, točno določenem mestu. In ravno tukaj smo si privoščili kosilo v obliki paketa – suhi obrok. Sonce je grelo pločevino. Na tem mestu sta k sreči dva drevesa, da se najde malo sence. Pod drevesom je podrto deblo in stopiva tja, da sedeva. Gajd (vodič) po imenu Mudy naju opozori, da so na drevesu opice, ki bodo prišle ukrast kosilo in znajo zelo neugodno opraskat gostitelja, medtem ko te s krampanjem prepričujejo, da kosilo ravnokar menjava lastnika. Na opozorilo smo raje ostali ob džipu in postavili paket hrane na vročo pločevino, na haubo džipa, kjer bo varna. Pod drugim drevesom je tudi na tleh ležalo deblo, na njem so pa sedeli trije drugi obiskovalci safarija. Nenadoma se iz drevesa nad njih spusti črna ptica, dober meter je imela čez krila in se zapodi naravnost v njihove glave. Trojica je sunkovito sklonila glave in ptica jih preleti kot vojaški avion. Kmalu so se pobrali in verjetno so morali menjati tudi kos spodnjega perila. S fotoaparatom sem nameraval slikati ptico, vendar se je skrila za veje. Ob opazovanju okolice in s paketom hrane kmalu pozabimo na ptico.
V paketu je bila, poleg suhe hrane, še pečena bedrca in kuhana zelenjava, kuhano jajce in sploh sem bil že lačen. V safariju zares ni ležalo nikjer nič smeti. Vse čisto. Veter je lahno pritiskal iz moje desne in odpihne mi polivinilasto embalažo kakšnih 5 metrov vstran. Stečem za polovinilom, v levi roki pa držim sočno bedrco. Se sklonim in poberem premikajočo se smet in ponosno, da čuvam naravo, krenem nazaj h kosilu. V trenutku obrata se mi stemni pred očmi, čezme se spustijo črna krila, v milijoninki sekunde se z natančnostjo Švicarskih urarjev ptica polasti mojega kosila. Wauuuu…, ne morem verjet, razen vetra, ki ga je prelet ustvaril, se me ni niti dotaknila, kar pa ne velja za pečeno bedrco. Ozrem se za njo, vendar je ni bilo možno več videt. In kaj mi je ostalo? Ja kuhana jajčka.
Skupina levovPot nadaljujemo po safariju in na enem cestnem odcepu zagledamo skupino treh safari džipov, od koder nekaj opazujejo. Gajd takoj pojasni, da so tam levi ujeli plen in se mastijo. Mi se ustavimo kar tam, sredi ceste in opazujemo. Kmalu se skupina levov z mladički pomakne proti nekakšni lisi, ki je izgledala kot močvirje. Verjetno so tam lahko pili. Potem pa si je mladina privoščila nastop. Trije mladički se pričnejo leno pomikati proti našemu vozilu. Eden za drugim se splazijo pod džip, verjetno so iskali senco. Kmalu se lenobno privleče še levinja in za njo še ena. Medtem se je na naši lokaciji nabralo ogromno safari džipov, saj je bila atrakcija očitna. Kljub številnim vozilom, so se vsi mladički stiskali in skrivali samo pod našega. Gajd se je pošalil, da zato, ker imamo na džipu naslikanega leva, ki je zaščitni znak agencije Shadows of Afrika. Kmalu se je do nas priklatila vsa skupina mladičkov in levinj, razen dveh levov. Naštel sem jih 15. Gibali so se počasi, dihali so kot jaz po najtežjih intervalih, sonce je pripekalo, trebuhe so imeli pa tako nabito polne, da je bilo očitno, da plen ni bil majhen. Kar dolgo smo se tako družili vsak na svoji strani pločevine in stekla, nato pa so le počasi odšli nazaj k izviru vode.
Tako je safari postal poln zgodb in seveda se ne da vseh opisat. Počasi se povzpnemo nazaj iz kraterja in se vrnemo v Arusho, nazaj k Nataši.
Sledil je maraton, o katerem sem v tej temi že pisal, obljubim pa, da opišem še norčije iz Zanzibarja. Tudi fotke naknadno nalimam. Datum še ni znan
Iz takšne snovi smo, kot naše sanje … saj vse je v glavi, čuj
ni kaj ni, so ribe lovili na snorkljanju, pa so lovilo motor od čolna ... pa veter v jadra 
