Ves teden že berem vaša poročila, vsakič pretečem z vami vse razdalje. Pa sem še jaz spisala en roman za mojo prvo petdesetko. Se spodobi.
Moja prva 50ka
Ne morem reči, da so se mi uresničile sanje, saj nisem nikoli sanjala, da bom pretekla tako razdaljo. Niti nisem o tem zelo resno razmišljala - do lani.
Res je, da se razdalja, ki jo lahko pretečem, iz leta v leto daljša, in vsaka daljša razdalja je nova potrditev. Po zadnji izkušnji sem prepričana, da ne bo ostala najdaljša.
Torej, pozimi sem se prijavila na srednjo, 50-kilometersko razdaljo vipavskega traila, katerega najdaljša, 100-kilometerska razdalja povsem obkroži vipavsko dolino. V začetku sem še oklevala, al bi… al ne bi...al mi je treba...al se mi ljubi...al imam čas se to it.... Nakar se pojavi novica o rahli spremembi 50km trase. Start iz Brij prestavijo v Vipavski Križ! 400m od mojega doma! Očitno mi je usojeno, sem si rekla, in vprašanj o smislu tega početja ni bilo več.
Pa sem začela pridno nabirati kilometre in višinske metre. Saj ne, da jih prej nisem, a zdaj je to moje pohajanje po gozdu in hribih dobilo ime - trening. Res ne maram te besede, ker v njej vidim matranje do onemoglosti, trpljenje, dihanje na škrge, skratka nič privlačnega. To moji “treningi” niso. So hoja v hrib, lahkotno tekanje po gozdnih stezicah, uživanje v naravi in razgledih. Včasih, v zadnjem času bolj redko, tudi pogledam na uro, da vidim, če sem na vrh hriba kaj prej kot lani. Takrat se malo bolj pomatram. No, pa nekaj intervalov sem naredila kot pripravo na polmaraton.
Med treninge spadajo tudi izleti z mojim najdražjim, ko si vzameva kakšno urico za naju (hvala, Uršk ). Družinski izleti v naravo spadajo med treninge, če je kateri od fantov na volji odteč kakšen klanec z mano. Pa tudi, če niso na volji, saj je treba koga tudi nesti v hrib. Vse šteje! Hvala, fantje moji !
Treningi so tudi, ko greva s Kristino na “klepet”. Ne na kavo, greva v gozd. Ker se nama redko uspe uskladit, si imava veliko za povedat. Kmalu po startu govori samo še ona, jaz pa sopiham. Jaz pridem na vrsto, ko gre pot navzdol. Hvala, Kris !
Start sem komaj čakala, saj sem naredila dovolj kilometrov in sem bila prepričana, da do cilja pridem. Progo sem poznala, saj sem že prej večkrat hodila po nekaterih poteh. Malo me je skrbelo vreme, saj je 14 dni prej na Nanosu snežilo, sneg je sicer skopnel, je pa v tednu pred tekmo deževalo “z usje soude”. Obeta se torej obilo blata (ki ga potem niti ni bilo toliko), vreme pa… sonček!
In se v soboto odpravim na start. Ker je Uroš že tudi pokonci, se skupaj sprehodiva. Kratke hlače, kratki rokavi, v nahrbtnik majčka za po Nanosu, brrr… Jutro je mrzlo, zato si še jopo ogrnem čez rame in jo tik pred startom oddam Urošu.
Malo poklepetamo z znanci in že je ura osem. Gremo!!! Pomaham Urošu in grem novim dogodivščinam naproti. Iz Vipavskega Križa tečemo proti Dobravljam, kjer nas pričaka navijaška skupina Čufer. Valentino slišim tu, potem njen glas še iz transparentov, ki jih je razobesila po poti na Vrtovče.
Pot, po kateri večkrat tečem in jo dobro poznam, je danes drugačna. Kot bi tekla nekje drugje. Predvsem pa je drugače to, da je danes na poti kar gužva, ponavadi ne srečam nikogar. Razen Zz topke

Kljub temu tečem sama in sem tako navdušena, da tečem to razdaljo, da bi najraje cel svet objela.
Tečemo skozi Vrtovče na Ostri vrh, nato se spustimo v Gaberje, pa spet vzpon na Erzelj. Tu me na okrepčevalnici Miška pozdravi Simon (Ps). Rečeva dve besedi in tečem naprej proti Gočam. Od tu se pod čudovito cerkvico Marije Snežne na Obeluncu spustimo v Terbižane. Po blatnem spustu nas čaka strm vzpon do Štjaka. Sezujem se in stresem kamenčke iz copat. Nato zagrizem v klanec. Gremo proti dvajsetemu kilometru in še mi gre. Na Štjaku je kontrolna točka, z Urošem sva zmenjena, da bo spremljal moj čas in me čez cca 1 uro pričakal v Podnanosu. Na Štjaku spoznam Klaro. Pove mi, da je šla od začetka malo prehitro in bo malo upočasnila. Skupaj odtečeva do Podnanosa. Ker gre tu pot navzdol, zato lahko poklepetava in kilometri kar bežijo. Kar naenkrat sva v Podnanosu, Uroša pa ni!? Na okrepčevalnici ga pokličem, začudi se, kako sem že tu, ampak je tudi on blizu. Ne rabim ničesar, ti samo pridi! Pojem, popijem, poklepetam, in že je tu! Oddahnem si, ker sva se ujela, njegova prisotnost mi napolni baterije na 100%.
Stečemo naprej, Uroš naju s Klaro pospremi in pravi, da nama gre super, saj sva 13. in 14. med dekleti. Vseh je bilo prijavljenih 40. Jaz?! Jaz niti hitra nisem, zmeraj me vsi čakajo, danes pa sploh ne norim! Vseeno se odločim, da mu verjamem. Do sedaj me sploh zanimalo ni, zdaj, ko pa vem, je pa fajn! Pove mi še, da gre Andiju na 100km odlično in je nekje okrog 14. mesta.
Z Urošem se pozdraviva, lupčka, srečno, čau čau! Midve pa na Nanos! Nanosa se ne bojim, saj me lanska pozitivna izkušnja iz gorskega maratona v Podbrdu navdaja z upanjem, da mi ne bo hudega. V svojem pohodniškem tempu jo mahnem v 9km dolg klanec, ki ima vrh na Pleši. Tu se s Klaro ločiva, jaz grem naprej. Na poti do vrha prehitim kar nekaj tekmovalcev. Čudim se sama sebi, saj res ne hitim, poslušam glasbo, si pojem in uživam. Že sem pri lovski koči. Tu me dohiti Aleš, rečeva nekaj besed in šibava dalje vsak v svojem tempu. V bistvu v istem tempu, saj je razdalja med nama ves čas enaka. Srečam še Damjana (on gre v kontra smer, v dolino), ki tudi opazi, da uživam.
Čaka me še zadnji daljši vzpon. Po ravnem tečem, v hrib hodim. Že čutim gluteus maximus ali pa medius, kakorkoli, če povem brez olepševanja - rit me boli. Ups… vedno sem mislila, da je to moja najmočnejša točka :/
Vseeno dosežem vrh brez težav in tako vesela, da na okrepčevalnici pozabim jesti in piti in hitim naprej. K sreči imam še dosti vode in eno čokoladico še spravim vase kar po poti. V dolino mi neverjetno paše teči, saj tako stresem zadnjične mišice. Pot se mi še vedno nič ne vleče, kilometri minevajo hitreje, kot sem si predstavljala. Tu mi je tudi vedno bolj jasno, da bom v cilj prišla prej kot v osmih urah, mogoče celo pol ure prej. Ko sem v dnevih prej skušala ugotoviti, koliko časa mi bo približno vzela ta pot, sem prišla do nekako osmih ur, fajn bi pa bilo kakšno minutko prej.
Tako grem še mimo Abrama, zdaj pa res še zadnjih 7km. Zdaj že računam, če bom utegnila poklicati Uroša, preden se mu začne nogometna tekma. In se mi začne mudit, vendar ne morem tako hitro. Tudi zadnji kilometri mi kljub temu hitro minejo. Še nekaj skokov čez skale in kamenje v zadnjem delu in že sem v cilju.
Ker ni v cilju nobenega od mojih, mi prav pride Slavkin iskren objem. Usta se mi razlezejo do ušes, kar ne morem se nehati smehljati. V cilj sem prišla v sedmih urah in osemnajstih minutah, kar je… waw, ne morem verjet! Kolegi, tekači, navijači mi čestitajo in nekaj sprašujejo, jaz pa iz sebe ne spravim nič pametnega. Samo hihitam se.
Hitim iskat telefon, da povem Urošu, da sem opravila s progo, in sedaj vidim spodbudno sporočilce, ki mi ga je poslal, ko sem bila na Pleši.
Ko se zdaj spominjam, se mi zdi, da sem bila ves dan v neki svoji zgodbi in se do večera nisem izklopila. Če bi odšla domov in se usedla, se tisti dan ne bi več dvignila. Tako pa v cilju počakamo še zmagovalca na 100 km, nato me Maja in Sebastjan odpeljeta domov (še enkrat hvala za prevoz!). Samo skok pod tuš in akcija dalje. Poberem še moje fante in gremo nazaj v Vipavo počakat še Andija, ki kot sedmi na 100 km priteče v cilj.
Zdaj je pa res konec dneva. Občutek sreče in zadovoljstva pa še traja…
Urši, hvala, ker si!