Za moj prvi IM sem želela nekaj posebnega za nas tri- Nada mi je že nekaj časa vzor uspešnega manevriranja med psihično naporno službo in IM, Mojco sem spoznala v Grazu. Da bi bile nekaj posebnega, je Matjaž naredil super design za kolesarske vetrovke. Te so nam v rekordnem času sešili v Žolni, nas podkrepili še s švic-majicami za kolo in tako postali naš prvi in edini
sponzor. Hvala, Sandi.
Zaradi flourescentne barve in originalnega napisa so se ljudje povsod obračali za nami
…
Še dobro, da smo šli v Švico že v sredo, da je moj strah do nedelje že izginil. Strah plavanja – do bom pošteno tepena; da se bomo drenjali kot sardine; da me bodo grabili krči; da bom lutala po zalivu…. Ko smo videli še lanski (dobro zmontiran) DVD in klofanje v vodi, sem imela kurjo kožo. Strahovi vsepovsod…
Prejšnji dan razmišljam o prehranskem planu: posveti z ostalimi tekmovalci, nasveti, zgode in prigode. Eni stisnejo v bidon 24 gelov in živijo celo dirko od njih, drugi 10 gelov in jejo še kaj na postajah…Eni dodajajo magnezijeve tablete in sol… Prvič sem slišala, koliko kalorij moram pojesti na uro garanja in kako tega po določenem času telo ne bo več hotelo. Pojma nimam, kaj in kdaj naj jem. Teoretično na vsak krog x špricov gela in napitkov …
V bidon stisnem 7 powergelov – totalno zmešanih okusov in dodam vodo. Še meni, ki sem ljubitelj sladkega, se zdi vsebina ena svinjsko sladka
brozga. (Kako mora biti šele Mojci, ki sovraži sladkarije?). To naj bi zadostovala za cel bicikl. Na okrepčevalnicah naj jemljem še bidone z njihovim energetskim napitkom (ki ga doma ne pijem), vodo in banane. V mislih treniram izvedbo polnjenja zalog na postajah. Zraven se sprašujem, kaj bo, ko me pritisne na WC. Mi bo v želodcu zavrelo? Mi bo slabo, bom fasala drisko? Ker se je treba s problemom spopast, ko pride do njega, je prezgodnje paniciranje nespametno. Bo že nekak….
Dan dirke:
Zajtrk kmalu po 4.uri – nažrli smo se žemljic, marmelade, sira, kofija, juica. Vprašanje- kako bom lahko plavala s tako vsebino v želodcu. Se bom lahko premikala ali takoj bruhala?
Jezero ima 50 cm pod gladino ob 7.uri zjutraj 21,4 st.C
Punce se zbašemo v neopren, si zaželimo srečo, potem pa vsaka po svoje. Na štartu se postavim nekam v sredo. Profiji štartajo iz vode, mi 50 m za njimi z obale. V vodi išče vsak svoj prostor, nihče ne buta soseda nalašč. Voda se peni in brbota, poskušam mirno dihati, boje so slabo vidne, ker so postavljene tako daleč. Plavam v skupini, ki pošteno luta po jezeru. Orientacija v odprtih vodah je moja šibka točka. Ves čas me vleče v levo. Končno vidim hišo, ki se ji sveti streha in je levo od boje. Vsakokrat, ko vdihnem, preverim, če hiše sploh še vidim. Na obratu se tekmovalci spet nabutamo skupaj in v obupu plavamo žabico na mestu, da se naše vrste spet raztegnejo. A ker sem pripravljena na tepežko, zato mi ni težko. Na prvem obratu me v stegno prime krč. - Kasneje mi Nada razloži povsem logično stvar: preveč sem zafiksirana v določenem položaju. Kako ne bi bila, če sem se šele to zimo po zaslugi trenerke Tadeje naučila plavat kravl…. Malce zaskrbljena drugi krog plavam samo na roke, noge pa vlečem za sabo. Kar brez panike in plavanje se je končalo precej nestresno.
V tranziciji se zvlečem iz obleke, namesto kopalk oblečem kolesarske hlačke (povsem nove, še nepreizkušene), obujem nove nogavičke, popolnoma nove kolesarske čevlje z novimi blokeji in ker je sonce hudo priprekalo še kolesarsko majico. V usta si zatlačim cel powerbar in že gonim bicikl po ulicah. Malce mi je dolgčas tam, kjer ni gledalcev, a ti so na vseh hudih klancih in res naredijo super štimungo. Ne razmišljam, kaj vse bi šlo lahko na biciklu narobe – saj še gume ne znam zamenjat…. Navzdol super leti, samo ovinki so najmanj 90st., če ne kar 180. Pa navzdol v neosvetljen tunel… Vmes pijem svinjarijo iz bidona (spila 4 powergele, 3 ostali v bidonu) in kot profi menjam bidone na postajah.Pojem celo 3 koščke banane. Spijem najmanj 8 bidonov vode in ene 4 energetske napitke. Na deželi grem enkrat kar dol s kolesa in v šumico. Nič presenetljivega. Vse, kar sem vtaknila vase, mi že gleda skozi ušesa. Trebuh poln vode in sladkarij.
Tranzicija že polna koles, a ni časa za traumiranje o tem, koliko jih že teče. Dol s kolesarsko majico, v kateri sem kot hrček zbirala njihove gele (a si nisem upala nobenega poskusit – Mojca ga je takoj bruhnila…). Zamenjam nogavice in superge (podaril mi jih je MatjazV,1x nošene), ne preoblečem pa se v tekaške pajke. Prvič v življenju tečem s kapico na glavi – vsi tečejo z njo. Sonce nabija, nebo brez oblaka, 32st.C. Brez nje takoj fašeš sončarico oz. si jo fasal že na biciklu, ko ti je sonce nabijalo v tilnik… Na tek me kar nese. Pa se skuliram in ponavljam Nadine besede: da se ne boš zagnala, ker boš na 20km sigurno crknla. Lepo počasi po pameti, če ti ostane še kaj na koncu, pa po 30km na gas. Ne naredim iste napake kot v Grazu in ne razmišljam, da grem še na maraton
. Sama sebe hvalim, da sem že skoraj na koncu prvega kroga in grem že v drugega in da so samo štirje… V drugem krogu z mano v patikah teče Ero (toliko o hitrosti premikanja) in sprašuje, če dovolj pijem. Ne morem ne pit ne jest, vsega imam še od bicikla dovolj. Pa moraš, moraš, vroče je kot hudič, dehidrirala boš. Saj se ves čas polivam, voda mi teče že vsepovsod. Ja, tudi v pajkice, kjer se kolesarski vložek pošteno napije in začne rezat v kožo. Nekje na sredi to začutim. Skeli kot vrag, a spet se spomnim Nade- nikar ne misli, da te ne bo nič bolelo, vse to paše zraven. Ok, če je to del tega, odmislim in guram dalje. Ob tramvaj progi se mi za trenutek zdi, da čudno slišim, da mi bobnič vibrira. Že nekaj časa hodim, tako kot večina tekmovalcev. O ne, dol pa ne mislim past, bom raje kaj spila. In po malem spet pijem. Na postajah imajo sam cukr, jaz pa hrepenim po soli – dajte mi nekaj slanega, bobi palčke, karkoli. Nič. Potem nekje čips z okusom po nevemčem. V ustih fuj, pa vode ni več na tej postaji. Vodo so tankali iz mestnih hidrantov, noter je tud kaj plavalo; verjetno tudi zato, ker so uporabljal lončke, ki smo jih odmetavali. Pa kaj, ne gledaš, pa ne vidiš… Končno tudi tista močna slana juha. Ta me je obudila. Pa koščki kruha (na teku nisem mogla pojest nobenega gela več, nobene sladke stvari). Na obratih ti nataknejo gumico določene barve, ki dokazuje, da si pretekel vse kroge. Prvič ne dobim nič. Kako hudiča?
Vsi jih že imajo, le jaz ne. Neham gledat v zapestja nasproti hodečih. Žalostna sem. Kot mali otrok se razveselim tiste prve! Štejem kroge, cela procesija hodi. Eni bruhajo, drugi klepetajo. V tretjem krogu si rečem: a si tekač, al nisi. Zadnji častni krog boš cel pretekla, brez hodalnih pavz. In se zgodi. Po 30km si upam pit kokakolo. Prej nisem vedela, kako bo šla na vso tisto brozgo v želodcu. Bom driskala? Na to gorivo me kar nese še tistih 10,5km. Zdi se mi, da vsi hodijo, samo še jaz lahko tečem. Super filing.
Prehitim še 20 žensk. Pa mi je vseeno, sem na tekmi sama s sabo. Že dirjam v cilj. Saj sem vesela, a tudi prazna.
Nič vzhičena ?!? – saj sem šla zato na dirko, da mi bo uspelo, a ne. Ampak kolajna je pa lepa, pa majica tudi. V šotoru s hrano in blazinami za počitek postavam okrog in nič ne potrebujem. Nisem žejna, nisem lačna – fuj, samo cuker vsepovsod, masaže ne rabim in ne vem, kaj naj počnem. Takrat prišiba Nada – ful je srečna, da sem v cilju. Objema me, čestita, mi šiba po vrečo s suhimi cunjami, me sili s hrano (mišice so prazne, a vidiš, ker te je v kvadriceps prijel krč) in pijačo. Res je srečna in sploh nič skurjena…. Hvala, Nada!!!
Pred šotorom posedajo naši in na vrsti je slikanje. Oranžno oblečena nizozemska navijaška spet navija zame, tako kot ob mojem osemkratnem mimohodu. Navijali so po imenu, ki je bilo na veliko napisano na številki in ker sem jim vsakokrat pomahala, so me imeli kar za svojo. Pa še v roza oblečena ekipa deklet, ki je sicer navijala za Manuelo, me je posvojila. Pa ful folka ob progi. Ne moreš verjet, kako pomaga, če navijajo po imenu;
kako veliko energije da očesni kontakt z vsemi temi ljudmi….
Še kakšno uro postopamo po prizorišču, se napokamo v avto (vmes odlomimo vzvratno ogledalo) in gremo spat.
Bil je lep celodnevni izlet (tudi v hribe gremo za cel dan, a ne).
(Še 3 dni sem se ob pogledu na sladkarije kar stresla – slana hrana je zakon!!!)
Povzetek:
Tokrat je bil moj dan in nič se ni zalomilo. Naredila sem miljon nespametnih stvari (sposojen bicikl, aerobar, novi, nepreizkušeni kosi opreme…), ki se niso obrnile proti meni. Nada in Mojca mi zagotavljata, da bo vsakokrat drugače. In tega se veselim
. Kako bi pa bilo, če bi šlo vedno idealno? Dolgčas, a ne…
A kdaj grem spet? Jaz bi že avgusta. Kupujem bicikl, iščem sponzorja
.(moj trening bicikl je zgodovinske vrednosti. Prestave ima še na okvirju, narejen posebej Natašo N. in z njo leta 1992 na Havajih.).
Hvala vsem, ki ste mi pošiljali dobro energijo in verjeli vame, pa tudi dobri družbi v Švici.
Ponosna sem, da smo vse tri železne babnce uspele – a smo klene Slovenke, al ne….
Vsa čast!!!
! Pia je zrihtala krasne kolesarske anorake za slovenske IronBejbe (dokumentirano na fotkah ). Hvala Pia, hvala sponzor Žolna. GPS navigacijski sitsem Ero deluje brezhibno. Šofer profesionalno. Brez težav najdemo hotel in se po švicarsko udobno namestimo. S prijaznostjo res ne pretiravajo. So izjeme kot npr. receptorka Slavica iz Čačka. In gospod lastnik parkirišča ob jezeru. Naš čovjek. Parkirišče zagotovljeno gratis. Nekaj lepega je vendarle ostalo od bivše Juge – bratstvo i jedinstvo. Tudi med tekmovalci. Prav prisrčno se pozdravljamo in kramljamo kot stari znanci.
. Urejamo kolesa in pripravljamo opremo. Pia trenira novo tehniko polnjenja zračnic z bombico 
. Pia se neprijetno počuti s svojim sposojenim biciklom. Res ni podoben vesoljskim, a to ni najbolj pomembno. Če so noge taprave vsak bickl leti…no ja, z boljšim gre malenkost lažje. S sposojenim na IM pa gre samo Pia. Pogumno dejanje 
!
! Vrtoglava hitrost. Za 10km porabim samo 11min! Zadnjih 20km ravnina ob jezeru, za konec pa Heardbreak Hill. Hudi štajg ampak sploh ne trpiš, ker te toliko folka pričaka in vzpodbuja, da se je težko skozi prebit. Kot na touru. Noro dobro. 
Čas kolesarjenja: 5:47. Parkiranje me je stalo 10min 
.
