- 17 Mar 2008, 00:42
#121494
Ferrara maraton 2008
Pričetek nove tekaške sezone je, vsaj pri maratonih, vedno malo pod vprašajem. Sprašujemo se, ali smo preko zime pravilno pripravljali bazo, ali smo zaključili z dovolj treningi za hitrost, smo že v top formi ali nas bo tekma samo izčrpala, rezultat pa bo izostal. Odgovor dobimo kmalu, le nekaj ur po startu.
Moja maratonska sezona se je začela 9. 3. 2008 v Ferrari v Italiji. Za tekaško bazo ni bilo strahu, le hitrost je bila pod vprašajem. Pravzaprav sem naredil le tri srednje in tri težje treninge, posvečene hitrosti. Z dokaj velikim številom kilometrov baznih treningov sem si pridelal poškodbo leve pete, ki se je vlekla zadnja dva meseca. Kaj bo iz tega?
Ero, Pija, Tini in jaz smo se odpravili v soboto 8. 3. 2008 ob 12.00 na pot. Iz Črnuč, kjer smo se dobili, smo naredili v obe smeri kar 720 km, moja pot pa je bila daljša še dvakrat po 100 km.
Namestitev v Hotelu De la Ville, nasproti železniške postaje v Ferrari, je bila kar primerna, saj smo bili le en km od startno-ciljnega prostora. Najprej smo se odpravili na Expo, da uredimo prijave in prevzamemo startne številke. Sama promocija na ekspu ni bila bogata, nekaj stojnic s športno opremo in nekaj stojnic z zloženkami ter promocijami tekov in maratonov. Zaključimo s testeninko v kleti gradu preko ceste. V vrečki smo namreč prejeli poleg startne številke še čip (saj naših lastniških čipov »ChampionChip« Italijani nimajo v svoji bazi), tekaško majico, 100 g vrečko testenin, 250 g kave, sladkor, nekaj prospektov, organizacijska navodila, vrečko za garderobo, kupon za brezplačno testeninko, ter dodatno sponzorsko vrečko s tremi varčnimi žarnicami in sitastimi nastavki za vodovodne armature.
Po testeninki smo se sprehodili po ciljnem prostoru in si ogledali, kje se bo kaj dogajalo po prihodu v cilj. Nato smo prehodili še dve, tri ulice in poiskali še lokalček, kjer smo si splahnili prah iz grla. Sledil je povratek v hotel, priprave na maraton in meditacija.
Drugo jutro se vstanem takoj, ko je zazvonila ura (ob 7:15), sledilo je mazanje, čiščenje, oblačenje in zajtrk ob 8.30. Majhen sendvič s šunko in sirom za uvod, nato pa še štiri marmeladice s po pol masla in pol kosa štručke ter šalica kave. Ogromno energije, vendar skoraj prevelik obrok pred maratonom. Poberemo stvari iz sob, se odjavimo iz hotela in odhitimo proti startu. Srečujemo številne tekače, ki se že ogrevajo.
Najprej smo poiskali kamione za deponiranje garderobe, ki nas bo pričakala v cilju, oddamo zapakirane vrečke in pohitimo proti startu. Z leve strani zagledamo serijo dixijev in navalimo na zadnjo možnost. Takoj pohitim v startno gnečo, kjer srečam še Zlopija iz tekaškega foruma. Kmalu poči startna pištola. Nikamor se mi ni mudilo. Tečem za Pijo, malo naprej pa vidim še Tinija. Naredim par fotk, nakar se odločim, da bi sledil Tiniju, ki se je že zgubljal v množici pred menoj. Nisem ga več videl in preklopim na moj najprimernejši tempo. Nekje po tretjem kilometru slišim pred seboj prijeten slovenski klepet. Pogledam malo bolje in zagledam starega prijatelja in množičnega maratonca Tonija Lekšeta – Toleta. Spregovorimo par besed in se vrnem na maratonske cilje. Po 10 km ugotovim, da imam povprečen tempo 4:48, kar z lahkoto držim. To mi daje novo upanje. Bolečina v peti se ni pojavila do dvajsetega kilometra. Seveda še nisem povedal, da sem vzel dve tableti proti bolečinam, saj sem se bal, da sploh ne bom mogel štartati zaradi boleče leve pete.
Tempo 4:48 sem držal do tridesetega kilometra, vmes pa je bilo kar nekaj kilometrov s tempom celo okrog 4:43. Na 31 km prvič padem pod 5:00, kar popravim v naslednjih dveh kilometrih in nato padem spet pod 5:00 in tako naprej. Na 41 km sem imel najslabši povprečen tempo, in sicer že 5:19, kar pa ni bil razlog za slabo voljo, saj sem zaključil maraton s finišem v tempu 4:24. V rokah sem držal fotoaparat, a fotografije iz ciljnega sprinta ravno niso uspele.
V cilju mi podajo spominsko medaljo in folijo z logotipom maratona v ferari za ogrinjalo. Počakal sem na prvega Slovenca. Kmalu priteče Ero in kreneva k okrepčevalnici s sadjem, keksi in napitki. Sledil je prevzem garderobe, tuširanje, masaža in končno zbor vseh Slovencev, ki smo se ta čas zbrali v cilju. Seveda je sledilo iskanje ustrezne lokacije za analizo dogodkov. Dogovorili smo se za prvo počivališče na avtocesti poroti domu, vendar nam ni uspelo, da bi se srečali.
Končni čas 3:27:07 je bil moj uspeh in, glede na okoliščine, rezultat nad pričakovanji. Pred startom sem na tiho upal, da se brez večjih bolečin približam ciljnemu času 3:30:00. Naslednji cilj je – pozdraviti peto.
Zdravko Čufar
Pričetek nove tekaške sezone je, vsaj pri maratonih, vedno malo pod vprašajem. Sprašujemo se, ali smo preko zime pravilno pripravljali bazo, ali smo zaključili z dovolj treningi za hitrost, smo že v top formi ali nas bo tekma samo izčrpala, rezultat pa bo izostal. Odgovor dobimo kmalu, le nekaj ur po startu.
Moja maratonska sezona se je začela 9. 3. 2008 v Ferrari v Italiji. Za tekaško bazo ni bilo strahu, le hitrost je bila pod vprašajem. Pravzaprav sem naredil le tri srednje in tri težje treninge, posvečene hitrosti. Z dokaj velikim številom kilometrov baznih treningov sem si pridelal poškodbo leve pete, ki se je vlekla zadnja dva meseca. Kaj bo iz tega?
Ero, Pija, Tini in jaz smo se odpravili v soboto 8. 3. 2008 ob 12.00 na pot. Iz Črnuč, kjer smo se dobili, smo naredili v obe smeri kar 720 km, moja pot pa je bila daljša še dvakrat po 100 km.
Namestitev v Hotelu De la Ville, nasproti železniške postaje v Ferrari, je bila kar primerna, saj smo bili le en km od startno-ciljnega prostora. Najprej smo se odpravili na Expo, da uredimo prijave in prevzamemo startne številke. Sama promocija na ekspu ni bila bogata, nekaj stojnic s športno opremo in nekaj stojnic z zloženkami ter promocijami tekov in maratonov. Zaključimo s testeninko v kleti gradu preko ceste. V vrečki smo namreč prejeli poleg startne številke še čip (saj naših lastniških čipov »ChampionChip« Italijani nimajo v svoji bazi), tekaško majico, 100 g vrečko testenin, 250 g kave, sladkor, nekaj prospektov, organizacijska navodila, vrečko za garderobo, kupon za brezplačno testeninko, ter dodatno sponzorsko vrečko s tremi varčnimi žarnicami in sitastimi nastavki za vodovodne armature.
Po testeninki smo se sprehodili po ciljnem prostoru in si ogledali, kje se bo kaj dogajalo po prihodu v cilj. Nato smo prehodili še dve, tri ulice in poiskali še lokalček, kjer smo si splahnili prah iz grla. Sledil je povratek v hotel, priprave na maraton in meditacija.
Drugo jutro se vstanem takoj, ko je zazvonila ura (ob 7:15), sledilo je mazanje, čiščenje, oblačenje in zajtrk ob 8.30. Majhen sendvič s šunko in sirom za uvod, nato pa še štiri marmeladice s po pol masla in pol kosa štručke ter šalica kave. Ogromno energije, vendar skoraj prevelik obrok pred maratonom. Poberemo stvari iz sob, se odjavimo iz hotela in odhitimo proti startu. Srečujemo številne tekače, ki se že ogrevajo.
Najprej smo poiskali kamione za deponiranje garderobe, ki nas bo pričakala v cilju, oddamo zapakirane vrečke in pohitimo proti startu. Z leve strani zagledamo serijo dixijev in navalimo na zadnjo možnost. Takoj pohitim v startno gnečo, kjer srečam še Zlopija iz tekaškega foruma. Kmalu poči startna pištola. Nikamor se mi ni mudilo. Tečem za Pijo, malo naprej pa vidim še Tinija. Naredim par fotk, nakar se odločim, da bi sledil Tiniju, ki se je že zgubljal v množici pred menoj. Nisem ga več videl in preklopim na moj najprimernejši tempo. Nekje po tretjem kilometru slišim pred seboj prijeten slovenski klepet. Pogledam malo bolje in zagledam starega prijatelja in množičnega maratonca Tonija Lekšeta – Toleta. Spregovorimo par besed in se vrnem na maratonske cilje. Po 10 km ugotovim, da imam povprečen tempo 4:48, kar z lahkoto držim. To mi daje novo upanje. Bolečina v peti se ni pojavila do dvajsetega kilometra. Seveda še nisem povedal, da sem vzel dve tableti proti bolečinam, saj sem se bal, da sploh ne bom mogel štartati zaradi boleče leve pete.
Tempo 4:48 sem držal do tridesetega kilometra, vmes pa je bilo kar nekaj kilometrov s tempom celo okrog 4:43. Na 31 km prvič padem pod 5:00, kar popravim v naslednjih dveh kilometrih in nato padem spet pod 5:00 in tako naprej. Na 41 km sem imel najslabši povprečen tempo, in sicer že 5:19, kar pa ni bil razlog za slabo voljo, saj sem zaključil maraton s finišem v tempu 4:24. V rokah sem držal fotoaparat, a fotografije iz ciljnega sprinta ravno niso uspele.
V cilju mi podajo spominsko medaljo in folijo z logotipom maratona v ferari za ogrinjalo. Počakal sem na prvega Slovenca. Kmalu priteče Ero in kreneva k okrepčevalnici s sadjem, keksi in napitki. Sledil je prevzem garderobe, tuširanje, masaža in končno zbor vseh Slovencev, ki smo se ta čas zbrali v cilju. Seveda je sledilo iskanje ustrezne lokacije za analizo dogodkov. Dogovorili smo se za prvo počivališče na avtocesti poroti domu, vendar nam ni uspelo, da bi se srečali.
Končni čas 3:27:07 je bil moj uspeh in, glede na okoliščine, rezultat nad pričakovanji. Pred startom sem na tiho upal, da se brez večjih bolečin približam ciljnemu času 3:30:00. Naslednji cilj je – pozdraviti peto.
Zdravko Čufar
Iz takšne snovi smo, kot naše sanje … saj vse je v glavi, čuj
