Tik pred ploho v soboto zgodaj zveèer sem prikolesaril v Kamniško Bistrico.
Takoj po prihodu ob odpakiranju kolesarskih bisag k meni pristopi simpatièen mladeniè z bradico in košatimi lasmi v èrni "Mamut" vetrovki.
Nagovori me v ANG kako, da me ne moti še dodaten nahrbtnik na hrbtu
(
tudi ta je bil znamke mamut ). Predstavi se mi z imenom Rick. In pokaže svoje kolo za pièlih 300$ s katerim je prišel iz AUT. Oz. še veè s tem kolesom, da potuje po EU in nastopa na gorskih tekmah. Na moja dodatna vprašanja mi odstre, da je bil na Grossglocknerju èetrti. Vtis name je naredil s ponosom s katerim je pokazal na sedež na kolesu. Kot da je ta sedež draæji od kolesa. Šlo pa je za starinski sedež z vzmetmi in trdnim usnjenim usnjem, kot smo bili vèasih vajeni na kolesih. Na sedežu sem prebral kovinsko znaèko z nazivom Brooks. Opisal mi je da ga je kupil v UK in da je najvrednejši del kolesa
.
Sooèim se s svojim bivališeèm za spanje ( vse je bilo namreè polno kljub sredinem klicu in zagotovitvi oskrbnika v planinske domu ). In sicer skupna ležišèa in jogiji kot v starih dobrih planinskih èasih.
Za veèerjo sem si pripravil "muslije" s suhim sadjem in kalèki redkve ter nekaj kislega mleka. Pridružim se Ricku in postavim kolo na verando hišice, ki jo pomnim kot prijavno toèko iz prejšnih let.
Utrujen se spravim k spanju.
Nad mano nad tramovi ugledam kosmato simpatièno živalco z dolgim kosmatim repekom. Pomislil sem na marsikaj ampak tako kot je bila simpatièna sem dal v zastrti svetlobi žarnice prednost polhku.
Kar naenkrat me je vzelo medtem ko sem opazoval umirjeno poskakokovanje komsatinèka na tramu.
Vrata sem "zariglal" z notranj strani sprièo hrupa, ki ni preglasil šuma Bistrice.
Èez nekaj èasa me prebudi trkanje po vratih.
Odprem in pridruži se planinka iz logarske doline kot predhodnica skupine planincev, ki so še veselo proslavljali sobotno plezarijo ob pivu. Omenila mi je da jo je Papež nahecal, da bi naslednji dan se pridružila teku.
Takoj padem spet v spanec. Nekje v noèi se pridruži še presotali del skupine planincev. Videl sem samo temne silhuete in slišal šum odpiranja nahrbtnikov in odpiranja splanih vreè . Temu je sledilo popadanje silhuet na jogije in v spalne vreèe.
Zjutraj zgodaj vstajanje. Iskanje WCja v naravi potem ko sem ugotovil da je planinska koèa še zaprta. ko sem vrnem do planinske koèe so dekleta z majicami KGT Papež že postavljale prijavno mesto. Kolesa so prestavila.
Svoje kolo sem postavil na plano brez straha na ploho. In spravim se k zajtrku...nekaj zelene pijaèe, ki sem si jo pripravil doma ter v vodi razredèene masa iz zmletih datljev in oreškov z "musliji".
V tem èasu postavi na plano svoje kolo tudi Rick in njegova poteza mi izvabi nasmešek. Namreè kako skrbno je zašèitil tisti slavni sedež s polivinilom.
Dvig štartne številke, sreèanje z dekletom planinko , sreèanje z dvema Mariborèanoma in ...poèasi start.
Pri vzponu je name naredil vtis tekaè, ki se je v mojem tempu vlekel pod melišèem. Nekdo od planincev na poti ga je nagovoril, èeš saj bo šlo. Vtis name je napravil s kakšno srèno ihto je izjavil: "iz Tvojih ust v Božja ušesa".
Kar se tièe mojega vzpona sem veseli da sem ga opravil ravno še znotraj limita. Spet se sreèam s planinsko ( ni ji žal uspelo za dve minuti ).
Na Kokrškem sedlu sreèam sotekaèa iz mojega Maribora. Pohitita v dolino. Jaz pa kar lenobno vdarim po pivu in joti. Opazujem markaciste kako iz vrha nosijo olupke in plastenje. Kar malo me spreleti slaba vest misleè, da bi se najarajši javil kot prostovoljec da tudi jaz nesem nekaj v dolino..
Ko prispem v dolino se napokam lubenic ( kasneje posledice
). Dvig nahbtnika in diplome in takoj spakiram kolo ter sestop skolesom iz Kamniške Bistrice do Stahovice. Tukaj obrnem na levo in vzpon v smeri Gornjega Grada.
Poèasi se dvigujem, v trebuhu me že zvija od prevelike kolièine lubenic na želodec poln zelenjavne jote
. Poglejujem po poboèju doline. Iglavci kažejo polomljene svetle vrhe dreves. Kot šahovnica se iz gozda kažejo predeli s popolnoma sesutim sestojem dreves.
Postaja vroèe in pridem do dela vzpona kjer lahko zavijem na levo na Podvolovljek ( 8km ). Izgleda, da me je domotožje po Luèki zanki
vzpodbudilo. Ko prikolesarim do vrha s svojim življenskim bremenom
( kolesarske bisage ) me prièaka simpatièna cerkvica posveèena po Sv. Ahacu. Preberem nekaj o njej. Zvem da sem na vrhu Kališke planine.
Da je v teh krajih Sv. Ahac priljubljen svetnik ( menda je branil kršèansko vero na Araratu ). In da bo ironija še veèja naj bi ljudke v tej dolini k njemu molili v primeru neurij in toè. Vmes je med mojim ihteèim ( WC
)
iskanjem prostora za WC prišla gospa, ki mi je podrobno opisala poškodovane predele,sesute štale oz. hleve...
Po WCju ( lubenice prispevale k driski
) se spravim na spust
proti PodVolovljeku in naprej v Luèe,
Zadeva je bila hitra. Zveèer ob 8h sem že v varnem zavetku Olševe gore ter spreljam situacijo na Solèavanskih dneh.
Zveèer se v Podolševi umijem in preobleèem za prejšna dva umazana dneva.
Naslendji dan nadaljujem pot.
Najprej malo anaeorobnega treninga ter potiskanje življenskega bremena do bivše karavle nad solèavo in potem po panoramski cesti do Bukovskega sedla. Tam me èakajo trije Nemški Enduro motoristi. Z njimi se poslovim in sput preko Ježevega v smeri Smrekovca oz. Kramarice.
Vmes skok na Kamen ( kolo skrijem v gošèavju ).
Nadaljnapot poteka do Uršlje Gore. Glede na to, da je ta povratek v smeri Maribora repriza prejšnega tedna sem na ta dan užival in bil odloènejši.
Na Slemenu pogled v smeri Sv. Križa in gore Oljke ter Velenjskega jezera.
Pri Križanu pod Uršljo goro je padla odloèitev da bom komepnziral za pot od Dravograda preko Vuzenice do Maribora za še eden vzpon na Uršljo Goro. ko pridem do okrbovalne poti za RTV oddajnik. Skrijem bisage in nahrbtnik v praprot in pristopim naskoku na vrh tokrat s ciljem,da ne stopim dol s kolesa. Uspelo...
Pohitel še po spustu preko Kotelj v Ravne in nakup sadja v InterŠpar-u.
V Dravogradu se je ulila ploha z vetrom, tako da mi je prav prišla lumpvska komenzacija, da žrtvujem kolesarjenje po Podohorski trasi ob železnii za kolesarski vzpon na Uršljo. kolo postavil na vlak, meni je v trenutku bil ovsega dovolj in dam kolo na vlak in potem domov v Maribor.
In to je to...Grintovec in lep model, kako izvesti projektiè naslednje leto.
Lahko noè in prijetno ter ustvarjalno do konca tedna.
.
OLSON 
