Preden nepozabna dirka 12 ur Kališča ostane le spomin, dovolite še nekaj mojih letošnjih vtisov.
Prejšnja leta sem poročilo o tekmi začela takole: prvič, a ne zadnjič; drugič, a ne zadnjič,...
Letos pa moram zapisati: "Šestič, a žal zadnjič...

" Res mi je žal, da je bila letošnja zadnja, hkrati pa zelo spoštujem odločitev organizatorjev. Ni enostavno organizirati, predvsem pa ohranjati nivo in energijo, ki je potrebna za izvedbo. Zato na tem mestu: MARJAN & CO. - ISKRENA HVALA, KER STE NAM OMOGOČILI TE NEPOZABNE TRENUTKE!
Šestkrat sem bila del te neverjetne skupine ljudi, ki smo prvo soboto v aprilu preživeli na relaciji Mače (potok) - Kališče - potok. Vsaka tekma je bila nekaj posebnega. In po čem si bom zapomnila letošnjo - po tem, da do zadnjega trenutka zaradi obveznosti sploh nisem vedela ali bom na tekmo sploh šla (štartala sem šele ob 11.30) in seveda po Ivanu ŠAVSU in njegovi potujoči okrepčevalnici. Zares si štejem v čast, da sem se okrepčala s pijačo in čokoladkami pri človeku, katerih dosežki so za moje pojme "nezemeljski".
Predvsem pa me je navdušila njegova skromnost - zato IVAN, ŠE ENKRAT HVALA!
Se vidimo naslednje leto - prvo soboto v aprilu na Kališču in obudimo spomin...