No pa da še jaz povem svojo zgodbo.
Kot prvo pa preden začnem z obujanjem spominov, bi rad rekel naslednje:
Hvala Alja(še1pr) za vse kar si storila saj brez tebe jaz teh vrstic sedaj ne bi pisal.Tako pa začnimo.
PRIPRAVE NA BIELTakoj ko sem slišal za ta tek sem se nekako zaljubil v njega. 100km odteči
je nekaj sanjskega in nepredstavljivega in res se niti slučajno nisem videl na štartu te fenomenalne prireditve. Vedno ko je Zdravko pripovedoval kako in kaj se je dogajalo v Bielu sem vse te besede požiral z spoštovanjem in fascinacijo nočnega teka
in kako Švicarji živijo s tem tekom. Lani se je zgodil premik v moji glavi ko sem gledal internetno stran Biela saj je pisalo, da je štart 12.6.2009 ob 22.00 uri. Saj nisem mogel verjeti…..
še isto noč sem sanjal kako tečem kot 29 letnik proti cilju na katerem bom obrnil številko na 30. Po tistem dnevu se je vsaka moja tekaška misel ustavila tudi v Bielu saj si večjih sanj ne bi mogel uresničiti. Treniral sem normalno in se skozi poigraval z mislijo »Kaj pa če bi…..«. No zgodilo se je na enem dolgem treningu +35 ko se naslednji dan nisem mogel vstati iz postelje. Koleno je bilo zatečeno in boleče. Porajali so se mi prvi dvomi. Malo sem popustil z treningi in upal, da bo vse skupaj minilo z počitkom. Stanje se ni izboljšalo. Ko sem decembra izpustil "ultra promo Istra u našom srcu" sem vedel, da je splaval po vodi en kvaliteten trening za Biel
. Še isti dan kot ultra promo sem šel na zimsko ligo in koleno »dokrajčil« do konca
. Tisti dan sem dokončno opustil misel na Biel
. Nisem več mislil nanj ker mi je bilo še bolj težko, da se mi moj zadani cilj ne bo uresničil. Kljub vsemu me je na vsake toliko radovednost gnala na uradno stran Biela, da sem prečekiral listo prijavljenih. Minil je čas in tekel sem normalno »za dušo«. Nisem hotel pretiravati in izzivati kolena saj sem opazil, da mi teki do 15km ne delajo težav vse ostalo pa se koleno le oglasi. Prišel je april in Formaraton (8urni tek v Tivoliju) in sem rekel, da grem na svojih 8 ur resnice. Z končnim rezultatom sem bil kar zadovoljen saj sem vedel, da sem z kondicijo na psu. Hitrosti ni več bilo le še nekaj vzdržljivosti. V Ormožu sem imel zelo dober dan in pretekel polmaraton tako kot se spodobi čeprav sem bil počasnejši od lani. Koleno je zdržalo
. Nisem bil zadovoljen in sem iskal odgovore naprej. Prišli so Radenci, asfalt, vročina
. Sem si rekel, če bom to dal skozi brez poškodb sem pripravljen. Ni mi bilo lahko, kriza me je dajala kar nekaj kilometrov ampak sem preživel. Naslednji dan sem na treking ligi na Rogli dobro zastavil in bil zadovoljen. Zadnji odgovor sem iskal na treking ligi na Muti. Odgovor sem dobil. Telo je pripravljeno in sanirano….mogoče pa le v Biel?? 12 dni pred Bielom še vedno nisem bil odločen kako pa kaj. Priznam, da sem od Mute naprej čisto vsak dan študiral, sanjal in želel Biel. Ko sem malo kalkuliral koliko bi me prišel Biel finančno pa sem obnemel. Priznam, da je to bil zame prevelik zalogaj in pojavil sem mi je cmok v grlu. Mogoče bo kdo rekel, da če si greš uresničevati sanje, da denar ni pomemben , pa ne bi sedaj o tem. Ostal sem realen in rekel, da ne grem v Biel saj si tega ne morem privoščiti. Čez dva dni sem dobil od Alje »nespodobno povabilo« za Biel. Bil sem v precepu saj nisem vedel kaj naj naredim. Nisem hotel, da se komu smilim ali da bom pomilovanja vreden. Dobro sem premislil in se odločil, da si ne bom oprostil, če ne zgrabim priložnosti, ki mi ga ponuja življenje. OK, Biel evo me prihajam
!!
Časa je bilo zelo malo. Odprl sem tekaški dnevnik in začel gledati svoje letošnje teke. Priznam, da me je po čelu oblila rosa in obsedel sem šokiran ko sem gledal te siromašne številke Januar 126km, Februar 157km, Marec 92km, April 115km, Maj 101km, Junij 20km. Skupaj se je števec ustavil na 614 km treningov….
porazno in katastrofa. Vsi ki ste trenirali za ultro veste, da to ni nič. Tisto noč nisem dobro spal saj sem vedel, da sem v težavah. Edina plusa ki sem ju imel je bila železna volja in porihtana glava, da grem v Biel in odtečem svoje sanje. Zdravko bi rekel, da sem pripravljen ker je glava pripravljena
. No pa gremo v Biel.
POTOVANJE V BIELKer imam službo takšno kot jo pač imam, nisem mogel dobiti letnega dopusta zaradi kadrovske problematike in sem dobil nek kompromis ki pa sedaj vidim, da ni bil dober
. Od ponedeljka do četrtka sem delal vsak dan 12 ur dnevno službo od 06.00-18.00. V četrtek sem od 18.00 mahnil direktno v Ljubljano kjer sem prespal pri Alji. Dogovoriva se, da štartama ob polnoči (00.00) ter tako v 9ih urah pridema v Biel ter se prijavima in imava tako do 22.00 mir in lahko spima po mili volji. Še beseda, dve in ura je odbila 22.00 nakar sva zaspala za 2 uri. Ob polnoči sva se vstala in pričela nalagati z vso potrebno opremo najinega rdečega VW Sharana ki nama ga je posodila Alenka.. Nisem vedel, da se bo to nalaganje tako zavleklo saj je ura bila takoj 00.45. Tik preden odrinema rečem za hec »Pregled dokumentov«…..odperem torbico in iščem osebno izkaznico. Vsako sekundo me je bolj švic oblival saj osebne izkaznice nikjer ne najdem
. Preobrnem vse še enkrat. Osebne nikjer.Čeprav je bila ura 1 vjutro in je bilo temno kot v rogu meni pade tema na oči. OK, grem v svoj avto pogledati, mogoče je pa tam. Obrnem avto podolgem in počez, osebne izkaznice nikjer
. V predalu voznikovih vrat zagledam tanko poliestersko vrvico, ki smo jo dobili na Muti na treking ligi za pričvrstitev road booka. Takoj mi postane slabo saj me zadane kot strela z jasnega kje je moja osebna. Le ta je bila zapakirana v paketu kjer se nahaja oprema za treking ligo znana kot »obveznih 10«. Zaprem oči, globoko vdihnem in si rečem ,da me višja sila preizkuša, da naj odneham in ne grem v Biel
. Ni šans
. Omenim lokacijo svoje osebne Alji ki pa zelo umirjeno reče »Pa greva v Maribor po osebno«. Se usedem v avto ko hoče Alja speljati se v zadnjem trenutku spomnim, da so ključi od stanovanja v MB v mojem avtu. Če bi se odpeljal v MB in tam spoznal, da sem pozabil ključe v Ljubljani bi verjetno ostal doma ali pa vlomil v stanovanje. V MB sva dokaj hitro, stečem v stanovanje in vzamem osebno. Za vse skupaj sem potreboval manj kot minuto. OK gremo za Biel
. Ura kaže 02.17 ko štartama iz MB. V Barjah na obvoznici tankama vozilo in ko se končno odpravima ura kaže 03.40. Skoraj 4 ure prepozno od načrtovanega
. Razlog, da sva štartala za Biel tako zgodaj je bil, da bi se izognila zastojem na obvoznici pred Milanom in ker se nama je to sfižilo sva uletela na zastoje. Čez 20 minut sva ven iz te norišnice. Pičima proti mejnemu prehodu kjer pričakujem, da se bo ta extra vožnja 300 km Lj-Mb-Lj izplačala in bodo policisti na Italijansko – Švicarski meji detajlno pregledali osebne dokumente. Italjanski policist nama je kazal hrbet, švicarski policist pa je mahnil z roko. Nič od kontrole. Z Aljo bruhneva v smeh saj nama drugega ne ostane
. V Biel sva prišla brez posebnosti. Ob 12.30 stopiva iz vozila. Vročina svinjsko žge in midva poiščema prijavni prostor. Nič ne bo….komaj od 16.00ure se lahko prijavima. Na nogometno igrišče ki je služil kot avto kamp le 300 metrov od Štartno/Ciljne črte sparkirava avto in izvlečema spalke ter se spravima spat. Skriti se ne moreva nikamor saj so vse sence zasedene. Poizkušava se tiščati k avtomobilu ki nudi 30cm pas sence. Jaz spim na boku čisto prislonjen ob avto. Ne bo šlo. Čez 20 minut se zbudim celi moker od švica. Z šotorskim krilom improvizirama senco vsaj toliko, da spravima glave in hrbet v senco, noge pa še vedno bingljajo na soncu. Na vsake toliko časa se zbudim in poizkušam najti primeren položaj za noge. Kmalu imam vsega dovolj in se dokončno vstanem. Ura je 16.30 in odločima se, da se prijavima. Prijava poteka gladko in brez težav. Ko opazujem polmaratonce in maratonce kako dvigujejo majice se še jaz ozrem okrog kje bi pa jaz lahko dobil svojo majico Finisher
. Prijazno osebje se mi nasmehne in mi razložijo, da pa mi ki gremo na 100km moramo prvo odteči in šele nato dobimo težko prigarano majico
. Super si mislim….
Nato se je agonija z spanjem nadaljevala vse dokler se ni pooblačilo in ohladilo. Šele takrat so se mi oči začele lepiti in sem odspal kakšno pošteno uro pa pol. Nato je sledila "zadnja večerja" z špageti in priprave na tekmo ter večno vprašanje kaj obleči
. Dve uri pred štartom se je vreme precej poslabšalo in začelo je močno pihati. Odločim se za kratke pajkice in normalno majico z kratkimi rokavi. Tik pred zdajci se odločim, da nase navlečem še rumeno windstop jakno tekaškega foruma. Grem počasi proti štartu in sestavljam misli. Iščem neko oporno točko in jo zagledam v daljavi. V oči mi pade snežno bela majica z rdečim trakom in črnimi nogicami. Bil je Brane (Zebra)
. Ne morete verjeti kakšen fajn občutek je videti nekoga poznanega tako daleč od doma. Sledi prijeten stisk roke. Brane kar ne more verjeti, da vidi mene na štartu
. Tudi sam se verjetno ne zavedam tega saj sem kot v transu. Izmenjama par besed in se počasi postavima v vrsto na štart. Adrenalin je kar tekel iz mene. Poizkušam ostati zbran, da me preveč ne zanese. Ko spiker napove, da je še minuta do štarta si z Braneto seževa še enkrat v roko in si zaželiva srečno pustolovščino brez poškodb in da se vidima v cilju. Nato sem se umiril zaprl oči in čakal. Še samo nekaj sekund in…….
3,2,1 GREMO Evforija doseže vrhunec in kolona se začne premikati
. Verjamem, da je večina na štartu okoli mene začela pisati svojo zgodbo življenja. Potrebujem več kot minuto, da pridem do preproge ki začne meriti čas. Začnem z počasnim tekom. Da sem zadnji trenutek navlekel windstop vetrovko nase se izkaže za slabo potezo saj je po ulicah Biela vroče in po drugem kilometru iz mene teče švic v potokih
. Slečem se in zavežem jakno okoli bokov. Sedaj je vse lažje. Ko zavijemo iz mesta se pojavi prvi rahel klanec ki vodi do mosta. Še pred klancem začnem hoditi. Truma ljudi se vsuje mimo mene
, vsi me prehitevajo iz vseh mogočih strani. Nadaljujem zmerno. Redno spremljam srčni utrip. 150-152 mi kaže garmin kar je več kot idealno. Približno na kilometru 7 se cesta konkretno postavi navzgor. Na tem odseku je ogromno ljudi ki spodbujajo tekmovalce
. Spet uberem isto taktiko. Še pred začetkom klanca začnem hoditi. Tekmovalci prehitevajo kot za stavo. Poslušam dihanje vseh tistih ki tečejo v klanec. Vem, da delam prav ker hodim in ne dovolim, da me množica tekačev in gledalcev ki histerično navijajo za vsakega od nas ne ponese v delanje bedarij
. Tekma je še dolga. Dve stvari sta me vodili skozi celotno tekmo od katerih nisem hotel odstopati in sicer
»ostani spočit čim dlje časa« ter
»tekma se bo začela šele pri 70 kilometru«. Kilometri so minevali počasi in z užitkom. Hotel sem uživati vsak kilometer. Nekje na 14 km začujem »Boris, kateri si pa ti??« Nisem spoznal glasa. Na hitro se ozrem nazaj in na pamet bleknem »Higin, a si ti za menoj?«. Ja res je bil Higin
. Stisk roke in vprašanje kako se počuti kot jubilant (20ti nastop). Skupaj odtečema par kilometrov. Povprašam ga kot starega prekaljenega mačka kakšne pasti me lahko čakajo na progi in kje. Hitro dobim par koristnih napotkov. Skupaj pritečema v Lyss kjer pa se razidema. Čez kilometer zagledam bicikliste ki so raztreseni levo in desno. Super, končno lahko odložim to jakno, ki mi opleta okoli bokov saj vem ,da je Alja blizu
. Takoj se zagledama
. Nadaljujem v zmernem tempu. Tekma poteka mirno in brez težav. Malo se pogovarjama z Aljo kako so se kolesarji izgubili ko so se peljali v Lyss na točko. Med 30 in 40 km je bilo nekaj v zraku oz. v nogah
. Nič nisem rekel do 40tega kilometra ko sem Aljo vprašal »A se samo meni zdi ali prehitevama tekmovalce kot za stavo?«. Pritrdila mi je
. Še vedno sem tekel zmermo, le da so vsi ostali toliko upačasnili sem si mislil. Spet se je proga postavila pokonci. V hoji si omislim rokavice saj me je začelo zebsti v prste. Ko navlečem rokavice in si zagrejem roke sem kot novi. 50km je za menoj. Prvič začnem kalkulirati bolj podrobno. Ura kaže 5:28. Odlično. Na polovici sem si pridelal 32minut prednosti za svoj ciljni čas 11:59:59. Čeprav vem, da sem komaj na polovici in vem, da se teh 32 minut hitro stopi. Pride točka ko se morava z Aljo ločiti na 55 km. Izroči mi naglavno lučko in ga mahneva vsak po svoje. Teh nadaljnih 10 km ki me je čakalo je bilo najhujših kar si si jih lahko zamislil
. Nisem si mislil, da lahko tako dolgo progo speljejo po tako nevarnem terenu. Skale, rosne korenine, jame, tema kot v rogu, vse to in še več je tek zelo oteževalo čeprav sem imel s seboj lučko ki sveti kot reflektor. Nekako nadaljujem zmerno in zelo previdno. Malo me je začela dajati dobra vlja saj se je ta tunel vlekel kot jara kača in ko sem 3tjič ali 4tič stopil v luknjo in si skoraj zvil nogo sem postal zatežen
. Sem si rekel če pridem tule ven v enem kosu sem zmagal. No tudi tega je bilo enkrat konec in sem lahko nadaljeval. V daljavi zagledam kolesarje in posledično svojo trenerko(coach) Aljo. Začnem ji bentiti, da kaj takšnega pa še nisem videl, da bi lahko tako nevarno progo speljali. Sama je priznala, da ko me je videla je mislila, da sem čisto v krizi, meni pa se je bolj zdelo, da sem jezen na potek tega odseka saj tekmovalec, ki je tekel neposredno za menoj ni imel take spreče in se je zvrnil v jarek skoraj meter in pol globoko.
Nadaljujem v svojem tempu
. Jutranja zarja je preplavila nebo nad nami. Zavedam se, da bo treba sedaj konstantno teči čim hitreje, da se izognem soncu ki bo začelo pripekati. Na 76 km se proga spet postavi navzgor. Hodim kar se da hitro. Edina težava, ki se mi je pojavljala je, da ko sem hodil, me je žulj ki sem ga imel na blazinici pod prsti bolel kot sam hudič, ko sem pa tekel pa me je samo pekel in sploh ne motil.
Prišel sem na 80 km kjer sem vsral celotno dirko
. Nevem zakaj sem se tako odločil, mogoče zaradi utrujenosti ali nekega transa ki mi je onemogočal trezno razsojo. Skratka; na 80 km reče Alja da gre malo naprej. OK tako kot vedno verjetno 300 metrov, da naredi kako fotko. Vidim tablo 80 km še malo naprej pa tako pričakovano okrepčevalnico. Gledam na uro ki kaže 8:53. Začnem kalkulirati. Če mi uspe zadnjih 20 km preteči v 2urah in 7 minut bi lahko spravil rezultat pod 11 ur. V zadnjem trenutku se odločim, da če je vojna je vojna za vse in tvegam ter izpustim okrepčevalnico
in potegnem proti Alji, kjer se bom pri njej oskrbel. Zavijem levo v ulico, daleč naprej o Alji ne duha ne sluha. Zagledam jo daaaaleč naprej kako se sklanja nad pločnik in nekaj »pobira« iz tal. Predaleč je, da bi se drl ker me ne bi čula. Tečem proti njej ona pa odjadra naprej. Pridem do mesta »pobiranja« kjer piše na pločniku »Dajmo Boris«….saj to je super in prav ampak počakaj malo, da mi daš moj bidon z vodo si mislim
. Še 2x vidim napise na pločniku, kar mi da novega zagona ampak telo hoče vodo in se upira
. Na 82km jo končno dohitim z zelo bolečim izrazom na obrazu
. Vse kar sem uspel izustiti je »vode« in sem odbrzel naprej. Tečem ampak z muko. Kar ne morem verjeti, da sem se lahko tako zajebal in skuril vso energijo ob lovljenju Alje. Kaj mi je bilo tega treba se vprašam. Vprašam če ima magnezijeve tablete za vsak slučaj če bi me krči začeli prijemati. Vse je pripravljeno, samo reči kdaj. Bom počakal si rečem, do 85 km ko bom videl kje sem. Na 85 kalkuliram, vidim ,da sem izgubil že 5 min in se odločim ,da odneham od te nore ideje pod 11 ur. Začnem hoditi in se oskrbim z gelom ter vodo. Rečem si ne biti požrešen
, tekma je še 15 km dolga in zastavil si pametno, ne ga sedaj srati. Ker je bil čas 10:59:59 že nedosegljiv mi je bilo vseeno ali bom prišel v 11:00:01 ali 11:20:00. Vnesel sem se nazaj in tekel zmerno ter šparal energijo, čeprav se mi je nato poznalo teh 2 km hitrejšega teka in izpusta okrepčevalnice. Sonce je začelo kazati svoj jaz. Kilometri tudi
. Table za 90 in 95 so hitro prišle. Alja me vzpodbuja čeprav bi lahko tudi jaz vzpodbujal njo saj je spremstvo včasih naporneje kot sam tek. 1,5km pred ciljem se Alji zahvalim za sodelovanje in jo naženem na cilj. Prvo me gleda in vpraša če resno mislim. Rekel sem ji naj najde dobro mesto za fotkanje na cilju in da se prav kmalu vidima tam
. 99km…še malo si rečem. Zravnaj se in odteči zadnji km kot se spodobi
, saj se nisi prišel v Biel vleči
. Tečem z izredno lahkoto in vidim množico, ki nestrpno čaka vsakega tekmovalca. Začne se mi smejati saj vidim ovinek v desno od katerega je ciljna črta oddaljena le še 30 metrov
. Zavijem desno in………………ne morem opisati kaj sem doživljal tisti trenutek. Vidim Aljo kako fotka, vidim ljudi kako navijajo
, vidim ciljno črto in veliko digitalno uro ter nebeško moder tepih kateri me je popeljal v cilj. Sreča in adrenalin teče na vse strani, nič več ni pomembno. Z Aljo si padema v objem in si čestitama. Ja tudi ona si je zaslužila pohvale saj je opravila levji delež supporta. Odpravim se proti avtu, Alja pa mi gre iskati majico in medaljo. Ko ležim v avtu poln sreče in norih občutkov mi Alja prižene še Braneta(Zebro) na obisk. Stisk roke in čestitke so tako pristni kot že dolgo ne
. V tistem trenutku se je v mojih rokah našla srebrna radgonska penina in šampanjec je tekel za moj rojstni dan. Tudi sacher torta ki jo imam najraje je bila v ponudbi...skratka vse kot v sanjah
.
Kaj še naj rečem…..dogodek, ki ga bom pomnil celo življenje. Z ostalimi podrobnostmi vas več ne bom utrujal saj sem napisal preveč. Sploh ne bom govoril, da sva se čez dan spet stiskala k avtu ker nisva imela sence in sva spala bolj malo………sploh pa ne bom govoril o mejni kontroli na Švicarsko-Italijanski meji saj Švicarja sploh ni bilo, Italijan je pa tak mahal z roko, da je veter delal
. Toliko o potrebi osebne izkaznice na poti v Biel.
Še enkrat hvala vsem za podporo in lepe želje.
Alja tebi pa saj veš
.
Lep pozdrav od
[/quote]
(dogodivščina katere ne bom pozabil nikoli 
Čestitke vsem. Odlično tečete. In odlično pišete