naj še jaz nekaj občutkov pristavim. moj drugi maraton (prvi lani v LJ). seveda prvega ne pozabiš nikoli

in je bila veliko lepša prireditev (vreme, darila, množica...) vendar sem tokrat bolje odtekel. lažje je šlo in to mi zelo veliko pomeni. takrat sem doživel muko, ki sem jo parkrat v življenju in zadnjih 11km sem res trpel. no tokrat se je to zgodilo 6km pred ciljem a ne tako grozno. a najprej lepo po vrsti.... malce sem se bal maratona, predvsem ker se nisem skoraj nič pripravljal na njega..le 40km v zadnjih dveh tednih s PST vred. vendar pa od drugih športom sem imel občutek, da imam nekaj kondicije. drug manjši strah pa je bila tako strašljiva napoved deževja, ki bi mi sigurno prikrajšala užitek....eh, pa sem rekel da ne bom gledal težav, da bom tekel po pameti in da se ne bom matral preveč. zdaj sem bil že na parih prireditvah in vzhičenja nad množico ni več toliko.... prišel sem svoje odslužit in na koncu kakšen pir spiti in biti v dobri družbi... pomembno pred štartom mi je, da sem šel večkrat na drugo potrebo in da se nisem nacejal tekočine...štart in prve km sem imel za ogrevanje telesa, tempo je bil res jutranji, prehitevali so me vsi.... ure nimam, zato nisem vedel a grem prepočasi...ravnam se po "telesu" in po 8km so se noge ulavfale...(aja, prejšnji dan sem igral nogomet in ga malo pil, potem pa še malo spanca ponoči imel

). po 15km sem ujel skupinico ljudi in enega z majico da je zajec za 3:30...vau, čisto srečen sem rekel da bom prvič bilo kdaj tekel za zajcem, da se ne bom sam preforsiral...tempo so imeli počasnejši a vse to so rezerve za drugi krog....prvič se mi je zgodilo tudi, da smo se vmes skozi pogovarjali, hecali... oznake za km sploh nisem več opazil...v mestu pri obratu pa je šel nekam hitrej ali pa sem jaz začel počasneje

. 2km sem rabil da sem ga ulovil in potem je rekel da smo imeli prvi krog 1:42. nič me ni stisnilo, ko sem videl da drugi zavijajo v cilj jaz pa moram še en krog, ker sem tega zajca lovil... pri 26km se je dokončno odlepil in ostala sva le dva. (zajc je bil kar hitrejši, saj je sotekač prišel ob 3:31. in že veliko km nisva ga imela na vpogled). hvala, hvala, in še enkrat hvala da sem imel nekoga... to, če bo možno, je prvi cilj na naslednjih maratonih, da imaš družbo... ko sem rekel da bom tekel po pameti, to pomeni da bom skoraj na vsaki postaji dal nekaj v usta in ne tako kot v LJ, ko sem to naredil ,ko sem bil že v agoniji

. spotoma sva pobrala enga majstra, ki je star 68 let in je eden izmed najboljših v svoji kategoriji. ustvarili smo si tudi vsaj malce zavetrja, ko nas je v drugem krogu parkrat veter ustavil...govoril je kakšne uspehe ima in midva mladca sva se samo klanjala. s sotekačem sva si bila podobna, istih let, malo km v nogah in mukah od bolečin v kolenih na daljših razdaljah...potem sva pa imela takšno korenino za družbo

. km so bili vse daljši in vse manj mi je bilo za zabavni pogovor. pri 36km pa nisem mogel več biti z njima....zadnjih 6km se zdi številka majhna, a je prav tako hudičeva

. samo še cepetal sem in veliko tekačev me ja prehitelo...tu sem izgubil tudi nekaj časa in vztrajnost in trmoto sem prestavil v 6. prestavo

. premikaj noge in ne razmišljaj o mukah!!! potem me še sodelavec prehiti 3km pred koncem in ko sem bil v mestu ja bila glava čisto zdrava, čeprav noge niso šle nikamor....ko me je par sto metrov pred ciljem bodril s pirom še sosedežnik (?) na avtobusu, sem pa vključil v turbo in šprintal v cil

. tam pa najprej veselje ob slišanju tvojega imena, pogled na čas 3:35 (neto malo manj) in ko mi Petra izroči medaljo! če sem med tekom rekel, da bo dež zdržal ravno toliko, da pridem v cilj, se je to tudi uresničilo!! le 1 km pred ciljem me je prehitel

. po teku pa spet v her flick varianto

. začne se šepanje, polomljena hoja, raztegnit se ne morem, kaj šele da bi kaj tekel

. a veliko bolj kot v LJ sem prišel dosti hitreje k sebi. zato pa je bila avtobus pametna rešitev! včasih se res vprašam zakaj se tako matram in čemu mi je tega treba, a vem da mi je 21km premalo kdaj

in ni pravi izziv. sem prvič oblekel tudi našo majico in toliko ljudi potem navija zate, kar je res lepo, čeprav se ne poznamo hvala vsem dobrim, prijaznim ljudem... majica nas združi še malo bolj, kot samo ljudi z ljubeznijo do teka. sem še kaj pozabil, a žal sem spet predolg...na koncu pa hvala našima organizatorjema in cenim kako je to dajati svojo energijo za ljudi, ki imajo toliko svojih različnih "muh". kratek povzetek: nisem tako trpel, kar je najpomemneje, družba ob teku je pomembna, ustavljaj se na postaji, za tiste zadnje km boš pa moral kaj bolj daljše treninge imeti, zadovoljen s časom, glede na to koliko km imam v nogah, vsa čast vsem starejšim, ki se udelžujejo teh naporov. lp vsem. p.s.: ker pa me kolegi kličejo naslednji dan za badminton in tenis jim pa nisem mogel odpovedati

. lahko sem zmogel še 5 ur športa

. res super, da nisem imel problemov.