- 27 Jun 2010, 17:47
#227844
Očitno bom moral biti prvi od nas, da podam svoje videnje naše prijetne odisejade okoli Balatona.
Že v nedeljo pred startom, smo na operativnem sestanku pri Zdravcu zavzeli stališče, da bo ta tek za nas predvsem eno doživetje, na katerem se bomo ob teku čim bolj zabavali in se imeli lepo, Spartatlon tim pa opravi generalko pred potovanjem v Grčijo. In tega mislim da smo se v celoti držali. Bilo je krasno. Pa lepo po vrsti.
Že ob prihodu v Pesnico, kjer so me pobrali je bilo veselo, Zdravc je "udrihal po drotu" in širil prešerno razpoloženje. Pot je nato minila ob poslušanju tekme SLO-ZDA (val 202 je vlekel do konca), ob katerem ni manjkalo vzklikov, navijanja in spodbujanja naših ter občasnega pojava kurje kože zaradi razburjenja. Da smo vse to lažje prenesli, smo si jaz, Samo, Zdravc in nekaj malega Alja pomagali s hladno pijačo, jasno da s pivom, Fiftič je pač vozil in je tako samo požiral sline. Nato smo prispeli na cilj, se malo razočarani zaradi zapravljene zmage naših fantov namestili v apartma in ga mahnili po štartne številke, kjer smo srečali kar nekaj naših, Sebi, Inot, Tomaž Pivec, Miro... Privoščili smo si par porcij testenin, izdatno zabeljenih z ocvirki, ki so zelo teknile in pivo. Nato smo se odpravili nazaj v apartma, kjer nam je Alja pripravila večerjo. Nato smo na terasi ob pivu kovali taktiko teka za naslednji dan. To je trajalo kar nekaj časa, mislim da do porabe zalog piva. Po slabo prespani noči in zajtrku z jajci, marmelado, smo se polni optimizma, s posebnim navdihom (vsaj jaz) odpravili na štart, kjer smo se Slovenci kaj hitro našli, naredili par fotk, rekli par besed in kar hitro se je začelo zares. START, začelo se je. Sam sem se javil za fotografa in nedaleč od starta slikal moje sotrpine, ki so oviti v slovensko zastavo skupaj startali. Nato ga je Alja mahnila proti prvi postaji, Samo jo je spremljal na bajku, mi pa po kombi in za njima. Čutiti je bilo enmau nervoze, saj je bila na cesti velika gneča. Po menjavi Alje in Samota, je Alja s kolesom odšla še enkrat na start, saj je naš Vreme izgubil GSM, mi pa za njo. Nato je počasi steklo in Samo ga je dobro kuril proti 40 km, kjer sem ga jaz menjal. Svoj tek sem začel lepo počasi, saj sem vendar prišel uživat in ob spremljavi Alje opazoval okolico Balatona. Malo me je jezilo, da smo tekli okoli jezera, o vodi pa kar nekaj časa ni bilo ne duha ne sluha. Med tekom sem se resnično zabaval, neprestano so mi po glavi rojile pozitivne misli, na okrepčevalnicah sem se veselo pofočkaval na "bankomatu" (čipiral), pridno jedel in pil ter se zaradi vročine hladil z vodo po glavi. Res je bil čudovit tek, bil sem izredno dobre volje, zato sem Alji občasno poziral na malo čudnih mestih (mak...). Proti koncu sva z Aljo začela tudi ubrano prepevati, s čemer mislim da sma spodbujala tudi ostale tekače, ki so se nama ob tem pridušeno smehljali (zakaj neki le???). Mojih 30 km je minilo kot bi trenil in že se je na progo podal Fiftič, ki je predal štatefo Zdravcu na 86 km. Na 86 km smo se malo okrepčali, srečali Tatjano, Dexija in Sebi, rekli besedo ali dve in nadaljevali proti cilju. Zdravc je začel po planu, in po nekaj menjavah na kolesu s Samotom, sem Zdravcu začel z namenom motivacije in krajšanja časa prepevati na vse grlo. Zdravc je bil nad mojim petjem izredno navdušen, zato mi je pri tem veselo pomagal in tako so naju ostali tekači in spremljevalci z zanimanjem opazovali ter se ob tem prijetno zabavali, celo na eni od okrepčevalnic so naju pozdravili z "O SOLE MIO". Nekateri spremljevalci so nama občasno malo pomagali in mislim da sma s prepevanjem širila pozitivno energijo med vsemi udeleženci. Kilometri so vztrajno minevali in mi smo ga veselo pičili proti cilju. Vmes smo se okrepčali z izdelki iz "mekdonaldsa", zaradi slabih označb iskali pravo pot, si privoščili turško kavo, ki jo je skuhala Alja, si pripravili pečena jajca, iskali Samota, ki ga je s kolesom odkuril mimo nas, zgubili slovensko zastavo in se še naprej prijetno zabavali. Zadnjih 55 km je Fiftič tekel ob Zdravcu, na koncu se je pridružil še Samo, Alja je zadnjih 30 km prevzela krmilo kolesa, jaz volan in tako smo kar naenkrat bili tik pred ciljem, kjer smo dogovorili slavnostni prihod v cilj. Ponovno sem se javil za fotografa, ga odkuril naprej v ciljni prostor, kjer nas je pozdravil dež, ki je neusmiljeno žgal dobrih 30 minut. Spartatlontimaši so po 24 urah in 2 minutah oviti v slovensko zastavo družno pritekli skozi cilj, sledile so čestitke, alkoholfrei pivo, prejem medalje in madžarskih sportskih novosti ter moker odhod v apartma. Nato tuširanje, ki je verjeli ali ne po enem dnevu prijetno pasalo, kosilo in počitek, katerega sem jaz po 3 urah prekinil in popoldansko druženje s Tatjano in Dexijem ob madžarskem pivu vse tja do večera. Nato spanje in drugo jutro proti domu. In to je to.
Skratka bilo je enkratno, nepozabno, veselo, zelo pozitivno naravnano, kar mislim da se tudi odraža na izboru slik, ki jih je gor priheftal Fiftič.
Alja, Samo, Zdravc in Fiftič hvala da ste me vzeli zraven, mislim da je bila med nami neka pozitivna energija in velika mera sinergije.
In bravo vsem ostalim, ki ste bili tako ali drugače prisotni, še posebej vsem tekmovalcem.
.
:
)
.
. Nas je bilo 5, ki smo tekli, pa nismo imeli 5 superg skupaj 
