Zadnje novičke

[vencelj]

Nekaj fotk
https://plus.google.com/u/0/photos/1154 ... 9927710673

Zdravko, skupna raba

https://plus.google.com/u/0/photos/1154 ... 9927710673
https://plus.google.com/u/0/photos/1154 ... 7759591841

Bravo, Zdravko, odlična galerija! Med drugim ti je uspelo ujeti edinstven, zgodovinski dogodek prehitevanja samega sebe https://lh6.googleusercontent.com/-0SkP ... ACTION.jpg

LP

[muc]

Bravo in čestitke vsem!!! ...ste face ni kej!

p.s.
...drugo leto se pa pridem tud jest mal posladkat

[Loni]

ja, nič, a čem še jaz kaj napisat. Kot pri miciM, je bila tudi pri meni letos 5. obletnica prve udeležbe in najkrajša kilometrina. Pa spet kot pri miciM, ne vem, kaj točno je tu v zraku, maširanje 100 na uro do konca, menda sva vplačali štartnino za celih 6 ur, ne pa samo za dve, kolikor sem imela namen laufat in sem se menda tega tudi dejansko dosti dobro držala. Prvo uro skupaj s kapom TF, sva kar malo force nabrala za naprej, drugo uro malo po svoje, potem pa sploh vse bolj kot ne v stilu miciM in moje malenkosti, se še tukaj zahvalim za družbo na marelčkanju, so me sicer resnično dajale skomine, da bi zadnjo uro spet tekla, pa me je misel na še enkrat mokre cunje od tega kar hitro odvrnila.

v štih probo sem takoj na začetku dobila ene čudne superge še malo bolj čudne barve (pasale so na mojo ostalo opravo), najprej mi ni šlo v glavo to, da mi je številka 38 in pol prav (vse superge imam vsaj 39, če ne še več), madonca, pa tisti luknjasti podplat, ki je zgledal kot da je nekje skrit en feder noter, čeprav ne vem točno, kam naj bi se uturil. Pogledam soseda misha76, pa on ima prav tako čudo na nogah, pa pravi, da so fajn, pa medtem pravi Ero, da lahko v njih malo odtečem, mogoče mi je pa zato tako dobro šlo, skratka na noge sem dobila tole Neke "oblačne" onke...Skratka, človek da tole na nogo, občutek v primerjavi z običajnimi čisto na glavo postavljen. Malo me je skrbelo vse skupaj, spomnite se na tiste prej omenjene nevidne fedre. Pa dajmo probat, saj itak nimam namena kaj dosti po lužah skakati. Malo morgen, teh oblačkov se kar nisem naveličala in moje "domače" uležane superge so do konca ostale varno suhe pod mizico. Po šestih urah lahko rečem, da lepo preprečujejo pristanek na peto; če tečeš, še malo bolj kot če hodiš, z njimi med tekom tudi enkrat nisem "zadrsala", so pa tudi fajn za v luže, ker so toliko višje, nekje vmes so sicer malce škripale kot da bi bila voda noter, ampak v takšnih luknjah se voda ravno ne more zadrževati. Sem prvič naredila takšno "neumnost" (za Sladkih6 se že spodobi), da sem jih imela celih 6 ur na nogah (pa ne v sedečem položaju). In po 6ih urah lahko rečem, da so se super obnesle. Sploh pa tisto presenečenje na koncu, ko sem vmes že študirala, kako jih bom odnesla domov posušit in glih da ne razkužit, da jih vrnem nazaj. In seveda zdaj tudi vem, zakaj me je vreme vmes parkrat pohodil s komentarjem, da imam nove superge. Sem namreč vsakemu povedala (jp, jaz sem imela časa za klepetanje na pretek), da so izposojene. Ker na koncu se je na podelitvi izkazalo, da grejo z mano domov. So bile namreč namenjene nekomu za nagrado in so očitno kar same izbrale mene. Sicer za tisto kategorijo 75 kg + zaostajam na veliko (maučk sem šla brat na net, pa misho mi je že nekaj namignil), ampak jaz verjetno ne bi rabila ravno kakih hitrih superg, jaz rabim bolj takšne, ki trajajo in so še za kako trail varianto dobre. Saj bi jih obula tudi včeraj na Pohorje, pa so bile skoz in skoz mokre. Ma zdaj so doma že suhe. Statistika je takšna, da sem v njih brez težav pretekla dober polmaraton, ostalo pa udarila hitro hojo z malce teka. Plana mi niso pokvarile . Kvečjemu so ga malce pohitrile, žuljev nič, bolečin tudi ne, edino z Erom sva včeraj ugotavljala, da naju malce boli tam spodaj nekje v pregibu (danes o tem ni več ne duha ne sluha). Bodo služile svojemu namenu. Hvala sodelujočim v tej akciji.
hvala Koražija family in asistentom za režijo celega dogodka,
hvala mojemu rumenkotu, ker me je varno dostavljal in pobiral cel vikend, pa ker ni dvomil vame (sama namreč sem, pa ne samo enkrat),
hvala moji trmi, ker mi ni pustila ostati doma in se cajtati dalje,
hvala miciM za družbo (jp, se ponavljam)
hvala ZZtopki za dobrote, so na varnem na balkonu in v shrambi,
hvala zvezdici in kairosu za prijetno klepetanje,
hvala Pohorski kavarni za dobre tortice in gostoljubje,
hvala nani in Milenku za družbo, sploh včeraj na Pohorju, ker mi ni bilo potrebno bezljati gor, dol itak ne morem ...
vsem ostalim neimenovanim tudi, če pa sem koga slučajno spustila, sledi popravni izpit naslednje leto.

[spela*]

Hvala Vremenu, Marjetki, Ani in vsem drugim pomagačem, da so poskrbeli za še eno odlično prireditev!
Če bi mi kdo rekel, da bom v takem vremenu tekla, bi ga nekam poslala. Če bi mi rekel, da bom odtekla dobrih 50 km, bi si pa mislila, da je nor, če ima MENE za tako noro.
No, pa sem jih. In bi jih še več, če se ne bi vmes, ko se je dež nekajkrat spremenil v nekaj podobnega močnejšemu rosenju, šla preoblačit v upanju, da bo tako tudi ostalo. Pa je potem takoj spet začelo bolj resno deževati, jaz pa sem v suhi majici razmišljala, ali bi šla nazaj na progo ali ne. Se vidi iz rezultatov, kdaj je to bilo.
No, potem, ko sem se dokončno sprijaznila, da NE ROSI, temveč da DEŽUJE in bo deževalo do konca, je bilo laže krožiti eni izmed četrti Sladkega Vrha. Pravzaprav sem v zadnjih dveh urah še najbolj uživala na progi. Hvala vsem za družbo, in seveda moram povedati, da sem končno spoznala ZZtopko, ki ji je uspelo narediti več kot maraton! Zdaj razumem, zakaj ni imela veliko časa za klepetanje.

[zajc]

Celo leto sem imel podrejeno Sladkim 6. A glej ga zlomka. En teden pred pričetkom sem dobil rotavirus. 3 dni sem bruhal, imel drisko in vročino. 3 dni praktično nič nisem jedel, šele 6. dan po izbruhu bolezni sem nekaj pametnega pojedel. V četrtek sem se zato skoraj vdal in sem hotel napisati, da me v soboto ne bo. Na štart sem šel z mislijo koliko časa bom sploh lahko tekel, ker se nisem počutil v redu. Edino kar sem rekel, da bom stiskal do konca, tudi če na koncu padem v nezavest ali bruham ali karkoli…, da se ne bom vdal pod nobeno ceno.

V primerjavi z lanskim letom mi je zelo ustrezal počasnejši tempo na začetku. Posledica tega je bila, da sem uspel z lahkoto preteči maratonsko razdaljo pod tremi urami (2:59:30), kar mi je dalo novih moči. Po slabšem dosežku na Ljubljanskem maratonu in ker sem vsako leto starejši, sem dvomil, če bom sploh še kdaj uspel odteči maraton pod čarobno mejo, tremi urami. Po pravici povedano, ta meja ni nič čarobna, ampak bi bilo pravilno - “meja mučenja”

V drugem delu sem se začel spraševati kdaj bom imel krizo in kdaj se bodo pokazale posledice bolezni oziroma slabše pripravljenosti. Krize na srečo ni bilo. Kljub temu sem zavestno zmanjšal tempo in varčeval z močmi, če bi bilo potrebno v zadnji uri teči hitreje. Manj sem odzdravljal nazaj (opravičujem se vsem, ki mislijo, da sem jih ignoriral), začel sem se “dreti” na tekače z dežniki (se opravičujem), najbolj pa mi je šla na živce kombinacija pri trgovini, pločnik, luknja, steber za svetilko, pločnik in sem vsakič razmišljal na koga bi bilo potrebno pritisniti na občini Šentilj, da bi končno asfaltirali tisto luknjo in uredili pločnik, da bodo invalidi tam lažje prečkali križišče. Po cesti prav tako nisem več želel teči, ker se mi je zdelo, da je cesta vedno bolj nagnjena. V glavnem, bil sem “prstjen”. Ker ni bilo nevarnosti, sem se v zadnji uri prisilil, kar ni bilo težko izvesti kot se bere da sem tekel še počasneje in na koncu zavlačeval z ustavljanjem ob pitju pijače, vse zato da mi na koncu ni bilo treba teči še enega kroga. Razmišljal sem že tudi kako bom tekel naslednji dan in prav hitro je bil tukaj zadnji, najslajši krog. Od veselja sem kar zavriskal, ker sem imel na začetku bolj skromne želje.

Po zaključku sem imel težave, verjetno zaradi hladnega vremena. Ne pomnim kdaj sem imel nazadnje muskelfiber v stegenskih mišicah. Na srečo drugega ni bilo in komaj čakam kdaj bom imel dovolj moči, da odtečem kakšen PST ali dva.

Zdaj pa glavno. Tokrat sta rešila mojo rit Scooby in njegova spremljevalka Polja. Scooby je prišel na briljantno idejo in postavil šotor. Tako je meni in ostalim olajšal logistiko. Uboga reva, Polja, je 6 ur sedela na mrazu in skrbela, da me je vedno čakala pijača in hrana. Izpolnjevala je vsak moj ukaz. Upam, da se je do zdaj že odtajala in da ji ne bo potrebno odrezati kakšnega prsta zaradi podhladitve. Njej sem neskončno hvaležen in sem ji pripravljen odstopiti pol pokala. Moja ideja je, da bi v prihodnosti delili pokale, ki bi jih lahko prelomili na pol, da bi jih lahko dali spremljevalcem, ker si jih krvavo zaslužijo. Prav tako me je Scooby, ko je končal, spodbujal vsak krog, mogoče malo preoptimistično, jaz sem ga pa proti koncu v znak “hvaležnosti” poslal v tri krasne. Dobesedno. Upam, da je razumel, da sem bil “prstjen” in sem se mu že opravičil. Tretji kamenček v vsej tej zgodbi pa so bili Luks in celotna ekipa v njegovem kombiju, ki smo se medsebojno spodbujali in nam je bilo vsem lažje.

Organizacija je bila brezhibna, brez komplikacij, piko na “i” pa so dodali ostali tekači in spremljevalci. Toliko dobre volje težko najdeš na kupu. Navijanja in spodbujanja je bilo toliko, da bi ga lahko izvažali v sosednjo Avstrijo. Pohvala tudi kuharicam, ker so se nam na koncu že vsem prikazovali makaroni in so bili res odlični.

[raziskovalec]

Sladkih 6.
Pravzaprav če sem iskren, se jih nisem mislil udeležiti (stare poškodbe, slaba sezona, daj priložnost tistim, ki so bolje pripravljeni ..). Potem pa je prišlo povabilo in padla je odločitev za en izlet s Sončko, kjer naj bi moja malenkost tudi tekla kaki dve ali tri urice.
Pa je prišel ljubljanski maraton, ki sem ga celo pretekel, najpočasneje do sedaj v Ljubljani (sem mislil, da sploh najpočasneje, pa me je Spela* opomnila, da sem bil pred dvemi leti v Radencih še počasnejši.
Potem sem ugotovil, da bom moral na Sladki vrh zaradi Sončkinih nepredvidenih obveznosti sam in da bo vremenska napoved bolj tako tako, sem zaprosil Spelo in Kairosa* za prevoz in sem bil kar dostavljen na štart. Na kratko pozdravil prisotne, spoznal nekaj novih TF & drugih obrazov, pojedel dve čokoladni kocki iz sladkega omizja in že smo štartali.
Vreme me je zavedlo, da sem se premalo oblekel in po 10 km sem se že preoblačil ob progi (adijo oprijeta majica priti drgnjenju, a itak verjetno ob tem vremenu ne bom več dolgo na progi), Potem je pa kar šlo. Tempo 6 min/km netto+ postanki. Vsakih 5 km manjši postanek, vsakih 10 km večji, po AVI-jevem receptu (iz nekega intervjuja) vsakih 5 km gel vsakih 10 km pa (po mojem receptu) ena čokoladna kocka. Toplote pa ravno prav, tole termično ravnovesje je res neprecenljivo. Ena tekačica pa v kratki majčki - 6 ur (kasneje se izkaže, da je bila to drugouvršena). Na mojih nogah ON-ke in CEP-ke, zgoraj pa po domače. Pa je šlo drugo uro, pa še tretjo. Na progi sami heroji. Ne morem se odločiti ali sta večja borca Lojzka in Polde ali Kairos in Wega ali morda Zajc, ki me ob vsakem od svojih n prehitevanj spodbudi z "stisni Razy". Super spodbuda, rade volje bi obugal, a to je to, sam nimam kaj stiskat, tole je natančno tempo, ki sem si ga želel v "mokrih sanjah". Nekje tu me čaka tisti famozni zid, v katerega sem se zaletel na ljubljancu na 25 km in ga razbil na 35. Dobro , tokrat je bila mokrota tako dobesedna, da je zarosila celo tudi moj Polar, s katerim sem do sedaj brez problema plaval po bazenih in tudi morjih. Na Sladkem vrhu pa nočem plavati. Luža pred cvetličnimi koriti, malo zaviti v desno, potem stisniti čimbolj levo na tisti pločnik, ki je minula leta postal nepremagljiv vzpon, letos z njim nobenih težav. pa dve kombinaciji ob uvozu, luže luknja pločnik. Prav zanima me koliko smo vsi skupaj izgubljali zaradi tega ovinkarjenja. In potem študiram, če je res regularno, ko vsakih 5 km zavijem v boks (okrepčevalnico) in po tem ob zgradbi (ali sploh gre za bližnjico ali ne/po bližnjici na progo) torej če grem s krožnice proti središču in se vrnem na krožnico ali je pot daljša ali krajša. Ah stari bedni amaterček, nekaj že komplicirati, saj vsi delamo tako.

Pa je šlo, še četrto uro in tudi peto. Po štirih urah sem presedlal na kofeinske gele in Coca colo. Mater, kaže, da bo to moj drugi najboljši čas na tej prireditvi, na kateri sem mislim le dvakrat manjkal. Zadnje pol ure me res malo zmanjka in zazebe, a kljub temu še vedno tečem in tečem in tečem vse do konca in vem, da sem danes iztisnil iz sebe svoj maksimum. Na koncu se je nabralo skoraj 55 dežnih km. Po pregledu rezultatov doma sem ugotovil, da pred menoj verjetno celo ni bil nihče (od moških), ki bi bil starejši od mene. en kolega sicer isti letnik, a sam se rojen januarja. Čim bolj star tem bolj nor, ali pa je moje vrstnike srečala pamet. A Lojzka in Polde dajeta upanje, da bo zgodba še kar trajala.

Družini Vreme in drugim sodelujočim pri organizaciji velik poklon in čestitke za brezhibno organizacijo. Čestitke tudi navijačem, in to mislim iskreno, na tej tekmi ste bili z moje perspektive večji junaki, kot mi tekmovalci. Topel tuš, topel obrok in družinske čestitke vsem udeležencem z darili so pa zaščitni znak te prireditve, ki ji daje poseben, neprecenljiv pečat.

[bor©]

Moram priznati, da na tekmo nisem prišel ravno tekmovalno razpoložen. Pač, vremenska napoved me ni ravno navduševala in še po dobri uvrstitvi v Logarski sem malo izpregel in si privoščil pavzo. Take bolj črne misli so mi šle po glavi. Potem pa si rečem, ne ga biksat Boris, kaj si bo mislil mentor?! A boš Rajku lagal, da ni šlo? Resnice, da ti ni, mu ne boš mogel povedati v obraz, ko pa take upe vate polaga!

S prijateljem prispeva pol ure pred začetkom, se preoblečeva in postaviva mizico za gele in energijske napitke. Takoj za tem je sledil šok. Izzvem, da sem zaradi »višje sile« ostal brez gelov in napitkov. Kaj sedaj? Ja nič, bom pač tekel na pozitivno energijo, ki jo oddaja Sladkih6, na rezultat pa brž pozabim. Pa kaj, si rečem. Sladkih6 je tekma za druženje, sem sem prišel uživat. Ja, vraga boš užival. Moj moto je vedno ta, da moraš dati vse od sebe, ne glede na pripravljenost. Ko veš, da si se maksimalno potrudil, si lahko zmeraj zadovoljen z rezultatom, karkšenkoli pač že bil. Pomislim še na rek in Rajzlov podpis na Forumu »Kar ne dosežeš z veliko truda, nima prave vrednosti«. Te misli so bile dovolj za samomotivacijo. Brž povprašam naokoli po gelih. Rajko mi odstopi enega, mogoče pa se še najde kakšna dobra duša.

Pok in že tečemo. Nekako po nesreči sem v prvi vrsti. Vuuuuuuš tečejo vsi mimo mene. O ja, Sladkih6 je res nabitih z energijo ali pa so očitno vsi hiperglikemični zaradi sladkih dobrot, pod katerih težo so se mize tudi letos šibile. Neozirajoč se na druge tečem v svojem tempu. Potem pa dež. Grrrr, zakaj ni začelo deževati 2 minuti prej, da bi se temu primerno oblekel, sedaj pa se res ne grem preoblačit. V roke me zebe, s prsti komaj odpiram flaške. Ok, se bom preoblekel malo kasneje. Naslednji krog pa v grmovje odtočit. Aaaaa spet premrzli prsti. Preveč časa je šlo za to opravilo, se bom preoblekel kasneje. In tako se je zgodba ponavljala. Zaradi pomanjkanja gelov sem pil veliko izotonika in posledično pogosto zavijal v grmovje pa sem se odločil, da se ne preoblečem. Saj niti ne vem kako bi šlo s temi prezeblimi prsti.

Vsake toliko povprašam po gelih in že se najde nova dobra duša. Hvala Miha! Par gelov že imam in taktiziram. Prvega bom vzel na 15km drugega spet čez 15, malo bo hudo, morda se pa le izzide. Pomanjkanje goriva se je le poznalo in načrt se poruši. Pa se spet pojavi dobra duša. »Boris, sem slišal, da si brez gelov, jaz imam dva, rabiš?!« Hvalaaaaa MarkoR!

In tako je šlo do 50km, potem pa se je začela bitka. Bitka z glavo. Nekako sem se zmogel motivirati, niti sledu črnih misli ni bilo. Ohranjal sem enak tempo, kot sem ga imel na začetku. Zmeraj bučnejše navijanje na štartno-ciljnem prostoru je dalo energije za pol kroga, drugega pol pa si tekel hitro, da prideš čim prej do novega navijaškega pospeška.

Po 60 km si rečem sedaj pa gre zares, stisnem zobe in začnem pospeševati. Šlo je le za sekunde, meni se je pa zdelo, da tečem izredno hitreje. Šele zadnje kroge opazim, da na semaforju piše tudi katero mesto trenutno zasedaš in ne le kroge. Četrti?! Ojoj, pa saj ne more biti res in še bolj pospešim. Tečem zadnji krog, v prihodu v cilj pa šok. Kako? Ja koga in kdaj sem prehitel, kdo je bil ta tretji? Oprosti Peter, ves čas sem mislil, da si daleč pred menoj. Še, ko smo se v šoli preoblačili sem rekel hčeri »Vidiš, ta gospod pa je bil drugi«.

Še vedno ne dojemam kaj se je zgodilo. Po lanskem prvem polmaratonu, maratonu, pa Logarski.... Najdaljši tek doslej. Eh, da bom kdaj z Zajcem na stopničkah, ne ne ne. Tako evforičen sem bil, da je na koncu sledilo še slikanje z legendo.

Hvala Zlatko za support, vsem dobrim ljudem za gele in navijanje, Rajku z družino za perfektno, srčno organizacijo. Tej prireditvi ste vpihnili Koražija dušo ! In seveda hvala tudi Tekaškemu forumu. Nepozabno, res. Sedaj moram le zbrati misli in dojeti vse skupaj. Sem res toliko pretekel?

Se opravičujem za dolgi spis, ampak ni šlo drugače, kar vre iz mene. Joj, skoraj bi pozabil:

[Miroslav]

Z Leonom sva dobila karte za toplice za Radence in Banovce, pa bi zamenjal z nekom, tako, da bi imela dve za iste toplice.

[Poldy76]

Bor(c) ... do mene ni prisla info da si brez gelov. V prihodnje me poisci in velika verjetnost bo, da bom imel s sabo kar nekaj gelov....

Za drugic

[5r002]

Najprej čestitke družini Koražija in celotni ekipi ki nam je ponovno pripravila ta super dogodek, katerega ne gre zamuditi zaradi parih kapljic oz slabe vremenske napovedi!!

Že pred štartom kup znanih obrazov, nekaj novih, nekaj pa smo jih letos pogrešali.
Glede na to, da je bilo pred štartom toplo (če se ne motim je termometer kazal 15 ali celo 16°C) in glede na to da smo na poti opazovali sonce sem pričakoval malenkost prijaznejše vreme.

Prvi 2 uri v majici brez rokavov, nato pa vse do konca neuspešno preizkušanje raznih dodatkov ki bi me lahko ogreli (to mi je uspelo šele proti koncu razglasitve). Če dodamo še krizo, katere ni bilo konca do 16.ure (manjše sploh ne omenjam) in prvega velikega postanka na mojih tekaških prireditvah je jasno da rezultat ni mogel biti briljanten. Zadnjo uro me je na progi iz kroga v krog držala le izkušnja izpred dveh let, ko mi je bilo po nekaj 10min žal da sem zavil v bokse in predčasno odnehal. Takrat sem si premislil in naredil še nekaj krogov, tokrat pa bi bila zgodba zagotovo zaključena.

Zajc je tokrat imel svojo dirko, ostali pa smo se borili za preostala mesta...
Za Bukija vemo da ima že nekaj izkušenj (eni jih pa takole počasi nabiramo).
Borc, čestitke za super povratek in zaslužene stopničke!! Ko sem prebral celo zgodbo sem še toliko bolj vesel zate!

Čestitke vsem, ki ste vztrajali na in ob progi!! Verjetno je tokrat bilo težje ob progi...
Posebej moram izpostavit Rajzla in Robocopa, ki sta bila glasna vseh 6 ur! Hvala!! Upam da se naslednje leto vrneta na progo!
Zahvala gre tudi zajčevi oz Scoobyjevi ekipi ki nam je nudila streho!


Še 1x hvala vsem za navijanje in super fotografije!

Pa še opravičilo vsem, katerim nisem uspel odzdravit (kriza dela svoje)...

[5r002]

P.S.: si predstavljate tole tablo ob progi?

[zvone]

Čestitke vsem, predvsem pa Rajkotu in njegovim!



Lepo vas "brati" in "gledati"...

Lep pozdrav vsem! zvone

P.S. Ko bom "velik" se vam pridružim!

[samostojni]

Čestitke VSEM tekačem in tekačicam, pa seveda tudi poleg stoječih in vzpodbujajočih
da ste kljub dežju od migali tale skor cel šiht, efektivnega je ponavad tolko spet odvisn kje pa kaj počnemo Pa seveda dobri organizaciji.....kot se spodobi

Upam da se lepo rehabilitirate

Sem pa mal gledal te tazadnje odjave, me je mikal da bi prišel

No lepo se mejte pa užitkom naproti..

[RoKo]

http://www.ljudstvotekacev.si/sl/domov/aktualno.html

LJUDSTVO TEKAČEV poroča......

[TomažP]

Boris, čestitam za takšen tek, vau. Komaj si začel z ultrami in si že na stopničkah. Čestitam tudi vsem ostalim za pretečene kilometre.
Glede na vse te pohvale in super poročila bo res enkrat treba prit pogledat