- 24 Mar 2008, 16:12
#122276
Sežana je vsakokrat nekaj posebnega, najsi bo jeseni na zaključku tekaške sezone ali sedaj, ko je pred nami pomlad in se nam obeta do jeseni množica tekaških prireditev.
Tudi včeraj je bilo tako. Ker je bilo vreme nestanovitno, je bila najprej največja skrb, kaj obleči. Najprej sem oblekel kratke pajkice in majico, pa še eno majico z rokavi. Potem je malo zapihalo, pa sem navlekel nase še dolge pajkice in slekel eno majico. Potem je postalo malo bolj hladno, pa sem navlekel še eno majico in eno jakno.
Bližal se je že začetek in treba se je bilo malo ogrevati. Ko sem se ogrel, sem ugotovil, da sem preveč napravljen, pa sem odložil jakno in eno majico. Potem pa me je zeblo in sem šel nazaj obleči jakno.
Pri vsej kolobociji z oblačenjem, sem pozabil pas za Polarja in seveda hitro odbezljal nazaj, kjer sem ugotovil, da sem pustil odprt avto. Še dobro, si rečem, hitro si zapnem pas okoli prsi in ajde na start.
Tam že množica znanih in neznanih tekačev, znanih sem bil še posebej vesel. Potem pa kar naenkrat start, pritisnem uro in vidim, da je srčni utrip na ničli. Ali sem mrtev, ali pa je nekaj narobe. Med množico tekačev dvignem majico in jakno, da se je belina in okroglina trebuha zableščala v vsej svojo veličini. Ugotovil sem, da je bi pas zavihan in seveda ni mogel pošiljati srčnih signalov. Zadovoljil sem se, da bom meril samo čas, srčni utrip pa naslednjič. Pa nov Polar, pa stvar zajebem na prvi resni preizkušnji.
Dobro je, da mi vsaj čas meri. Ker mi ni bilo treba paziti na srčni utrip, sem se brezglavo pognal v dir, kajti sedaj je bil samo čas moj gospodar. Na prvi vodni postaji sem zgrešil vodo, kajti brzina je bila prevelika, da bi pravočasno ujel kozarec. Še dobro, da je bila malo naprej Iris, ki je delila flaške z vodo, napolnjene samo do tretjine, kar je zelo dobro, da se voda ne poliva med tekom. Bravo organizatorji in Iris.
Potem dirkam naprej in mimogrede sem v Bazovici. Tam pa polno ljudi in vsi so se križali. Najprej sem ogledal svojo konturo, kaj je narobe, da se križajo, mogoče pa tako hitro bezljam, da se kar križajo, to bo, to. Potem pa zadoni zvon v cerkvi in spomnim se, da je velika noč in ura dvanajst in da ljudje odhajajo od maše.
Pokrižam se še sam in že drvim kolikor me noge nesejo, proti Padričam. Imel sem še vedno veliko hitrost, tako, da me je na ovinku, kjer smo zavijali desno, zaradi centrifugalne sile vrglo iz smeri v neko garažo, v kateri so bile na srečo zložene avtomobilske gume, da nisem staknil še kakšne poškodbe.
Hitro pogledam naokoli, da me ni kdo videl, kajti lahko bi me še obtožil z vdor v garažo, stepem prah s pajkic in gremo naprej. Ker nisem imel pod kontrolo srčnega utripa, ne morem dokazati, da mi je srce bilo kot kladivo, pa še vzpon proti Orleku se je pričel, tako da je začetni zagon močno popustil. Na vrh Orleka sem bil še enkrat hvaležen, da mi ni delal kazalec srčnega utripa, kajti pas bi moral zapeti okoli grla, saj sem tudi srce imel v grlu.
Od Orleka malo navzdol in malo navzgor je bilo pa kar nekaj matranja, kajti za mano je prišla posledica dirjanja v začetku teka. Tako je če ni srčne kontrole.
Potem je pa celo zapihalo, ne morem reči, da je bila to burja, mogoče za nas, za Kraševce je bila samo blagodejna sapica. Pohvalil sem sam sebe, kako pameten sem bil, da sem oblekel jakno, čeprav sem bil le dva kilometra do cilja, celih 19 km pa mi je bil jakna odveč. Mimogrede je bil tukaj cilj, pogledam na uro, kaže 2 uri in 13 minut, ura na semaforju pa je kazala 13:13:13. Ni čudno, da zvečer nisem bil med tistimi, ki so zadeli na lotu.
Glede na okoliščine sem kar zadovoljen, še bolj pa sem zadovoljen z organizacijo. Kar se mene tiče, je štimalo vse.
Tudi včeraj je bilo tako. Ker je bilo vreme nestanovitno, je bila najprej največja skrb, kaj obleči. Najprej sem oblekel kratke pajkice in majico, pa še eno majico z rokavi. Potem je malo zapihalo, pa sem navlekel nase še dolge pajkice in slekel eno majico. Potem je postalo malo bolj hladno, pa sem navlekel še eno majico in eno jakno.
Bližal se je že začetek in treba se je bilo malo ogrevati. Ko sem se ogrel, sem ugotovil, da sem preveč napravljen, pa sem odložil jakno in eno majico. Potem pa me je zeblo in sem šel nazaj obleči jakno.
Pri vsej kolobociji z oblačenjem, sem pozabil pas za Polarja in seveda hitro odbezljal nazaj, kjer sem ugotovil, da sem pustil odprt avto. Še dobro, si rečem, hitro si zapnem pas okoli prsi in ajde na start.
Tam že množica znanih in neznanih tekačev, znanih sem bil še posebej vesel. Potem pa kar naenkrat start, pritisnem uro in vidim, da je srčni utrip na ničli. Ali sem mrtev, ali pa je nekaj narobe. Med množico tekačev dvignem majico in jakno, da se je belina in okroglina trebuha zableščala v vsej svojo veličini. Ugotovil sem, da je bi pas zavihan in seveda ni mogel pošiljati srčnih signalov. Zadovoljil sem se, da bom meril samo čas, srčni utrip pa naslednjič. Pa nov Polar, pa stvar zajebem na prvi resni preizkušnji.
Dobro je, da mi vsaj čas meri. Ker mi ni bilo treba paziti na srčni utrip, sem se brezglavo pognal v dir, kajti sedaj je bil samo čas moj gospodar. Na prvi vodni postaji sem zgrešil vodo, kajti brzina je bila prevelika, da bi pravočasno ujel kozarec. Še dobro, da je bila malo naprej Iris, ki je delila flaške z vodo, napolnjene samo do tretjine, kar je zelo dobro, da se voda ne poliva med tekom. Bravo organizatorji in Iris.
Potem dirkam naprej in mimogrede sem v Bazovici. Tam pa polno ljudi in vsi so se križali. Najprej sem ogledal svojo konturo, kaj je narobe, da se križajo, mogoče pa tako hitro bezljam, da se kar križajo, to bo, to. Potem pa zadoni zvon v cerkvi in spomnim se, da je velika noč in ura dvanajst in da ljudje odhajajo od maše.
Pokrižam se še sam in že drvim kolikor me noge nesejo, proti Padričam. Imel sem še vedno veliko hitrost, tako, da me je na ovinku, kjer smo zavijali desno, zaradi centrifugalne sile vrglo iz smeri v neko garažo, v kateri so bile na srečo zložene avtomobilske gume, da nisem staknil še kakšne poškodbe.
Hitro pogledam naokoli, da me ni kdo videl, kajti lahko bi me še obtožil z vdor v garažo, stepem prah s pajkic in gremo naprej. Ker nisem imel pod kontrolo srčnega utripa, ne morem dokazati, da mi je srce bilo kot kladivo, pa še vzpon proti Orleku se je pričel, tako da je začetni zagon močno popustil. Na vrh Orleka sem bil še enkrat hvaležen, da mi ni delal kazalec srčnega utripa, kajti pas bi moral zapeti okoli grla, saj sem tudi srce imel v grlu.
Od Orleka malo navzdol in malo navzgor je bilo pa kar nekaj matranja, kajti za mano je prišla posledica dirjanja v začetku teka. Tako je če ni srčne kontrole.
Potem je pa celo zapihalo, ne morem reči, da je bila to burja, mogoče za nas, za Kraševce je bila samo blagodejna sapica. Pohvalil sem sam sebe, kako pameten sem bil, da sem oblekel jakno, čeprav sem bil le dva kilometra do cilja, celih 19 km pa mi je bil jakna odveč. Mimogrede je bil tukaj cilj, pogledam na uro, kaže 2 uri in 13 minut, ura na semaforju pa je kazala 13:13:13. Ni čudno, da zvečer nisem bil med tistimi, ki so zadeli na lotu.
Glede na okoliščine sem kar zadovoljen, še bolj pa sem zadovoljen z organizacijo. Kar se mene tiče, je štimalo vse.
Dokler tečem upam!
Nič
da nebo kdo pomislil, da sem z minusi mislil na prireditev - nikakor - res je treba priznat organizatorju 
kapo dol.
Zagotovo se še vidimo 
