Zadnje novičke

[majcka]

Majči, kaj ti pa še pišeš?

Kaj pa naj napišem ob Katjini, Anžetovi in še kaki drugi povesti na FB-ju??? Tako dober pisec pa nisem, ampak pozabila sem pa, da bi mogoče slikovno zgodbo obesila na Googla. Ker sem tako jezna njanj, da mi ne pusti pisat komentarjev k slikam.....

Ti je povedal tvoj Damijan, da sem ga gledala v Kampu ko bik v nova vrata, ko me je pozdravil? Tebe ni blo zraven in jast ga nisem spoznala. Niti pod razno.
Pa me moj obtožuje, da gledam druge moške.... Zdaj vidi, da poznam samo njega.

Povedal, ja.....kot marsovca. Ja, kaj čmo. Če je tako markantno babo oženu, da ga folk ne porajta, če je nima zraven.

[Tajataja]

[quote="majcka
Kaj pa naj napišem ob Katjini, Anžetovi in še kaki drugi povesti na FB-ju??? Tako dober pisec pa nisem[/quote]

Pa saj to ni literarni natečaj! Gre za to, da delimo in podoživljamo tele naše zgodbe in zgodbice. Prav vsaka je pomembna!

[mikha]

Pa dodam se jaz par kratkih besed o moji polovicki 100utvv. Preko chata sva se z Michelejem pogovarjala kako bo Raffaela napadla svojo prvo 110ko v dezju in nevihtah. Jaz sem omenil, da ce ne bi bilo dezja, bi pa se jaz sel prvih 50, ker se res lepi, ce ne najlepsi. Ad Wajdusne do Crnic. Michele pa me je sprovociral, da pravi tekac ne pozna izgovora vremena...pa me je tolk to razjedalo, da sem se v petek odlocil da grem.

In smo lepo pocasi napredovali, prvic bil z nogami na Podrti gori, Otlici, nad njimi prezivel ogromno ur, tam pa se nikoli bil. Ker se imam za 50% Ajdovca, kar mal hecno.
Tko smo na zacelju stotakov pocasi napredovali, pocasi ma gvisno. Precnica do cerkvice v Vitovljah se mi je vlekla ko hudic in si nikakor nisem mogel predstavljat, da bi potegnil se 60 km. V Crnicah sem se poslovil od Raffe, sel na kokakolo in kafe v bar, ter pocakal Micheleja, s katerim sva do vecera postala ekipa za pomoc Raffi in degustiranje šalama in vina po KTjih.
Seveda moram tudi jaz pohvalit cudovite ljudi na vseh okrepcevalnicah, super ste. Raffaelina zgodba pa se je odvijala naprej v dezju in blatu. Zadnje kilometre pred Podnanosom se ji je pridruzil se en sotrpin, da sta skupaj premagovala temo in blato. V Podnanosu sva jo pricakala pripravljena, da bi sel Michele z njo preko Nanosa, malo za spodbudo, malo zaradi teme, jaz pa bi z avtomobilom pocakal po KTjih. Dez, 3stopinje in burjica na Nanosu nista prepricala Raffe da bi odstopila. Stopala je imela prepojena z vodo, imela pa je tudi prve razpoke na kozi. Sledilo je kar nekaj prepricevanja, da ni vredno mesec okrevanja stopal, sam kaj k se je vkljucila trma in je trajalo in trajalo, da se je odlocila za odstop...tezkega srca, vendar pravilno. Sotrpin Paolo je sprejel enako odlocitev.
Zadnji oz. predzadnji tekmovalec ki je zapustil Podnanos, kasneje je prisel se Benjamin, je sel le v kratkih hlacah in vetrovki. Jaz pa sem si mislil, da ta pa res ne bo prisel do cilja. No, naslednji dan je prisel. Jaz sem se imel lepo. Tako na prvi polovicki, kot spremljevalec. Cudovita tekma, cudoviti ljudje. Cudovite zgodbe. Tako opevane iz ospredja, kot malo manj znane iz ozadja.
Mogoce nekoc tudi jaz.

[stari bor]

"Cudovita tekma, cudoviti ljudje. Cudovite zgodbe. Tako opevane iz ospredja, kot malo manj znane iz ozadja."
Krasno!A se ti ne zdi,da se iz ozadja,tako kot z višine,vidi več?

[mrzli]

Mi ne da mira, da se ne bi oglasil tudi jaz, ki sem se prav tako udeležil tekme na 50 km razdalji in že več različnih trailov po Sloveniji in Evropi.

Stojim na strani organizatorjev in vseh tistih, ki se trudijo na progi zato, da lahko mi tekmujemo. TRAIL je način življenja in je potrebno najprej urediti zadeve v glavi. To niso cestne tekme in se je možno hitro zgubiti in potrebno je vedeti, da se zgubiš zaradi svoje zamišljenosti, divjanja... krivda je povsem tvoja.Če ne vidiš zastavic se je potrebno vračati do zadnje ki si jo videl in potem po poti naprej, ne pa kar bezljati brezglavo na rezultat ! Nič kolikokrat sem se že vračal in zaradi tega nisem vzganjal takšnega kravala. Vem da sem bil vedno kriv sam !

Sam se vedno ustavim na okrepčevalnicah in kakšno rečem s prostovoljci in zadovoljen sem da so v tistem trenutku tam in to tudi na račun rezultata, ki mi je postranska zadeva, pa če greste pogledat moj rezultat niti ni tako slab.

Organizatorji so še predobri, vprašajte se koliko jih je teklo brez predpisane opreme, ker ko čes saj jaz ne rabim. Ne??? Zakaj pa jo potem rabim jaz. Oba lahko na vrhu Nanosa ujame nevihta, burja....in potem bo zopet kriv organizator, ker ni preverjal opreme??? Lani so na trailu Bora v Trstu diskvalificirali več tekmovalcev in to vodilnih zaradi nepopolne opreme.Tudi tam je bilo veliko govorjenja itd.. vendar edino pravilno, gledano z moje strani, ki nosim vse s seboj !

Skratka čestitke za trud lepo izpeljano tekmo, ki mislim da bo z leti še samo rasla! Še nekaj malenkosti in ste vrhunski že sedaj pa ste SUPER in kar tako naprej, ne ozirajte se na tiste, ki vam mečejo polena pod noge, mislim da nas je zadosti tistih ki v tem uživamo in vemo zakaj smo tam, torej zato ker je to NAŠ NAČIN ŽIVLJENJA ! Tistim, ki pa tako ni všeč pa upam, da se grejo čim prej dokazovat na cestne maratone, ki jih je ogromno in se je težko izgubiti ! Čeprav????

Renato Lešnik

[majcka]

[quote="majcka
Kaj pa naj napišem ob Katjini, Anžetovi in še kaki drugi povesti na FB-ju??? Tako dober pisec pa nisem

Pa saj to ni literarni natečaj! Gre za to, da delimo in podoživljamo tele naše zgodbe in zgodbice. Prav vsaka je pomembna! [/quote]

Bom se zelo potrudila. Bom napisala. Sam mam musklfiber, pa zdej težko.

[mojchka]

Ta dan mi je ponudil toliko lepih doživetij, da sem zapisala šele polovico:

http://akvarij.blog.siol.net/2016/05/17/t25/

[majcka]

Želeli ste, imejte. Zahvalite se pa ZZ Topki in Tajataji.

Okej no…pa bom, ko je že ZZ Topka tako navalila, da kaj mam pa tolko časa za pisat. In potem je še Katja nalila olja na ogenj, da to ni literarni natečaj, ampak deljenje izkušenj in občutkov. Kaj si ima kdo z mojimi izkušnjami pomagat, sicer ne vem, ampak nekateri drugi niso enakega mnenja, torej….
Točno 4 tedne po 110 kilometrski Istri je bil nov trail. Tokrat Vipavska 360-stopinjska avantura. Lani sem že bila in sem se vso pot ukvarjala z eno brezvezno poškodbo, ki me je ves čas 'bremzala', tokrat bo, recimo, drugače. Že cel teden prej sem prosila 'une tam gor', da se nas usmilijo z vremenom. Res s Katjo sva bili dogovorjeni, da dam še za mašo, samo, da vreme zdrži. No očitno sem dala malo premalo, ali sem bila pa prepočasna. Nekaj od tega že bo. Pa pojdimo na začetek sobote.
Vstajanje ob 4h zjutraj res ni moj stil. Prav z veseljem tega ne počnem, ampak, če je treba it na trail, potem je pač treba. Ne morem štartat ob 10h, če je štart ob 8h, ane?! Se z Damjanom (to je moj soprog, če kdo še ne ve) pripeljeva v Vipavo v tisto ulico, kjer je šola. Stoji en poba na sredi ceste in ne bi bila jaz, če ne bi na ves glas vpila skozi okno: »Kaj pa stojiš na sred ceste, a veš, da bi te lahko povozila!« Je zajel sapo, da mi razloži, da je tam zato, da usmerja promet in pravilno označen, pa je k sreči na pol stavka 'skapiral' da se zezam. Smeh na polno in me je usmeril na parkirišče. V šoli pobereva svoje številke, paketke in vreče za pospravit cunje za v cilj in nazaj k avtu. Vmes objemčki in pozdravčki z znanci in prijatelji potem pa čakat avtobus, ki nas bo peljal na štart v Brje. Štart je bil enako kot lani pri cerkvi Svetega Cirila in Metoda. Letos šola (al kaj je že tisto za en objekt) ni bil odprt za 'zasebne' potrebe tekačev in tekačic, samo ena kabina od Sekretka in lipa za cerkvijo. No ja, bo že, saj ne tišči lulat samo mene.
V 'štartnem boksu' smo se še veselo slikali in smejali, pa se nekdo oglasi: »Tebe pa po nohtih poznam. Iz fejsbuka.« No, tle mam. Naslednjič bom dala nohte na rdeče pobarvat, pa bo mir. Je bil Mladen, s fejsbuka. Ob 8h so nas poštartali in smo šli….po lužah, po blatu, po rahlem dežju. Po poti me ogovori še nekdo: »O Maja, kako gre?« Oja Primož je bil. Me tudi pozna samo s fejskuka. No, zdaj me še zares. Pa malo čvekava in potem ga pošljem naprej, ker če mi kdo uniči tempo, potem sem nasrkala. Za tiste, ki me ne poznajo pomeni uničiti tempo to, da bi hotela komu ravno na silo sledit, pa je itak prehiter. Po 500 metrih 'skontam' da bom precej manj mokra, če me namoči tisti rahli dežek, kot če sem zapakirana v anorak in ga na hitro slečem in pobašem v nahrbtnik. Pa gremo lepo počasi. Kmalu ostanem na svojem velespoštovanem zadnjem mestu in prav mi je tako, me vsaj ne bo nihče videl, kako veselo fotografiram in se niti prav ne menim za to, da sem pravzaprav na tekmovanju, kjer se meri čas.
Prva sprememba od lani se vidi že pri prvi okrepčevalnici v Vrtovčah. Namesto kar naravnost, so me veselo usmerili na levo. Pridrvim v Elvis Presley bulevard in se celo slikam z Elvisom, pa na žalost ni slike. Zgleda, da je una tetka malo premalo pritisnila na sprožilec in pač ni slike. No ja, prijazni ljudje na postojanki so pa bili in so me tudi prijazno postregli in smo se malo nasmejali mojim bedastočam. Pa hajd naprej. Malo naprej z ene češnje ukradem eno, ampak res samo eno češnjo in'drvim' dalje. Z Ostrega vrha proti Gabrju prehitim gospo pred mano in ujamem še dve ženskici (mamo in hčerko), ki sta bili skupaj na poti. Z njima smo predelale precejšen del poti skupaj ali pa zelo blizu narazen.
V Erzelju je locirana nova postojanka, Vinarstvo Miška. Že daleč po progi je pridišalo po sveže pečenih miškah. A se zato tako imenuje? Kdo bi vedel. »Oooo tebe pa pozna s fejsbuka. Sem te videla. Z Oskarjem sta prijatlja.« Dunja je bila. Mi je postregla z vsem živim. Predvsem pa sem dobila svojo prvo (in edino) sobotno kavico. Ma sem jo sanjala že od Vipave. Ampak kako se glih mene vsi zapomnejo iz fejsbuka?
Naslednja bistvena razlika v progi je bila na Svetem Socerbu, kjer so nas na desno zasukali že pod vrhom in smo tako ta najstrmejši del poti zaobšli, ker je baje zaradi blata lahko celo nevaren. Pa veselo do Podnanosa. Glavna šefica na postojanki je bila čisto presenečena, ko je ugotovila, da se je spomnim od lani. Res se je…mi je dala župco, že lani. In pomagat mi je hotela pa ni imela lekadola. Ampak to je bilo lani, letos je imela pa vse, kar sem potrebovala. Kokakolo, župco in prijazen pristop. »Dajte se podpret, do Lovske koče je samo 4 kilometre, ampak je breg.« Ma ja, ne morem več jest, saj bo. Se poslovimo in gremo dalje. Mami in hči in jaz, pa še tista gospa, ki nas je do Podnanosa ujela. Do Lovske koče krevsamo lepo počasi, da se katera ne pregreje. Malo se izmenjavamo na čelu in na repu, pa gre. Vmes nas prehiti prva štafeta. Ana je pridrvela mimo, kot da teče po ravnini. Lahkotno kot perešček. Jaz pa cela zaripla. No pa je bila tudi Lovska koča dosežena. Preobula sem si nogavice, ker žulji od Istre pa vendar še niso čisto pozdravljeni in ni nobene potrebe, da se mi naredijo novi. Nekaj popijem, pojedla pa tu menda nisem nič. In hojladrija na Plešo. Gospa je ostala zadaj, potem sem pustila zadaj še mamo in hčer….grem naprej, dokler še lahko, zdajle sem ravno pri volji. Jima je bilo prav in sem šla.
Pri Svetem Hieronimu je bila že fino tema. Ne od noči…ne! Od megle. Je pridrvela iz doline, kot bi jo kdo prignal. In točno ob 15:45 je začelo še grmet. A niso opozarjali, da je Nanoška planota nekako nevarna za treskanje? Šmenta. Študiram, kaj bo bolje, če začne prihajat bliže. Zložit palice al jih vreč kar preč? Malo me je bilo strah. Ne dežja, strele. Pa se je k sreči obrnilo tako, da je grmenje ponehalo. Se je pa megla zgostila do te mere, da se ni videlo od ene, do naslednje zastavice. In nekdo je ukradel televizijski stolp na vrhu Nanosa. Res ga je. Sploh ga ni bilo. Hodim in hodim, stolpa nikjer. Potem pa le začne nekaj brenčat okrog ušes. In zagledam kup anten. Noooo končno. Na Plešo sem našla. Me s huronskim navijanjem pozdravijo fantje na najvišji točki moje današnje poti. Pa se oglasi: »Nooo, a sem ti rekel, da bom pometal za tabo?« Je bil Mladen s katerim sva se prejšnji teden pogajala, kdo bo pometal na repu traila. Ko nekoliko pojem in popijem, sva skupaj zapustila postojanko, ma ni vrag, se nama je prav za vrat ulilo, kot iz škafa. Pridrviva do Vojkove koče in se skrijeva pod streho, kjer se skriva tudi slovaški par. Ko je čist enu mičkenu ponehal, pa naprej. Je že bolje, da sem malo mokra, kot da me spet noč ujame. Vijuuuuu! In me je zeblo, da je bilo veselje. Je blo treba tečt. Pa glih jest, ko tako rada tečem, ane? Al kaj, ni blo izbire. Se loviva z Mladenom enkrat je spredaj on, enkrat jaz, pa spet on….pohupajo iz dveh avtov, ki se peljeta na vrh Pleše. Najbrž si mislijo: »Keri norci…« pa potem oni po svoje, jaz po svoje. Iz hoste zavoham čemaž in se spomnim na lansko Istro, ko sem se po riti glajzala po tepihu čemaža. No zdaj mi vsaj ni bilo treba s ceste. Vsaj v čemaž ne. Potem pa je bilo potrebno zaviti s ceste in nekoliko v breg, potem pa spet navzdol. Potok je kar drl po poti in ugotovim, da je v supergih luža. Pa ne zato, ker bi ravno premočili, ampak zato, ker je z vrha priteklo. Mandi gleda superge, zdaj so itak mokri, grem jaz kar lepo po liniji najmanjšega upora po ravnem. Je luža? Naj bo pa luža. Klinc vid.
Zadnja okrepčevalnica pri Abramu. Ravno hočem zapustit sceno, ko zunaj završi….prvi z Ultre gre. Pričakovala sem Marjana, ker sem bila obveščena, da je na Lovski koči vodil. Pa me je malenkost presenetilo, ko je mimo švignil najprej Toni. Ja in valjda Marjan kuj za njim. Tako sta bila hitra, da na postojanki sploh niso dojeli, kdo je frčal mimo. Ju zatožim, da sta Vencljev in Zupančičev, pa grem naprej. Potem se vsake toliko ozrem nazaj, ker mora biti nekje v bljižini še Ivi. In čez nekaj časa najdem tudi tega. Lagano sportski on in Tilen skakljata v dolino. Jaz pa že čist preč. Ju pofotkam in ju že ni. Edino par besed je bilo pa še čas izmenjat. A sem povedala, da sploh ne maram tečt? Ja pa je bilo treba, ker me je še vedno zeblo. Pridem do kapelice pod Plazom in zdaj se pa začne. Tisti odsek, za katerega so vsi govorili, da je 'hud'. Pa k sreči ugotovim, da imam tako zelo oprane čevlje in da so tudi skale tako fajn oprane, da ne drsi. No, pol bo že šlo. Od preveč teka me je nekaj sekiralo koleno. Pa me ne boš, veš! Ne, mene že ne! Si zapojem, dobre stare iz Juge. Za te stvari so v redu. Nekdo od štafete se prikobali za mano. Sem se tako drla, da ga sploh nisem slišala, on pa mene je in me je tudi prav čudno pogledal. Bohve kaj si je mislil?! Pa saj me ne pozna, bo že. On hitro naprej, jaz počasi naprej. Proti cilju, počas pa z 'andahtjo'. No malo za tem me prehiti še leteči Deyan in potem CILJ! Cela in z za dobri dve uri popravljenim lanskim rezultatom pricmakam v šotor. Se pozdravim z ZZ Topko in se grem na brzino znebit mokrih cot.
Po radlerju, zrezku in makaronih sem še par besed rekla s prijatelji in to je bilo to.
Glavno spoznanje? Nisem iz cukra, torej mi dež ne more veliko. Vsaj ne neposredno. Je pa kriv za moj konkreten musklfiber, ker sem tekla precej več, kot sem želela ali kot sem bila pripravljena. Resno se včasih vprašam, kaj počnem med vsemi temi tekači ultraši, ki precej več trenirajo od mene. Kaj več? Saj jaz sploh ne treniram. Jaz se prijavim in grem na trail. Zakaj? Ker mi je tako všeč in ker lahko. Kdor me bolje pozna že ve o čem govorim, kdor me še ne tako zelo dobro, bo pa mogoče izvedel ob kaki drugi priliki.
Do takrat se bom pa delala, da sem zaresen ultraš.

[PeterM]

To je moj kratek zapis o tej čudoviti izkušnji, ki sem jo zapisal na družabnem omrežju:

Ultra trail Vipava 110 km 2016, to je tam, kjer te burja premetava, sodra biča in nebo zaliva.

Nekaj tednov je minilo od 100 milj Istre, ne tudi utrujenost. Pred nami je drugi del spomladanske trilogije, 110 km Vipave. Le še teden dni manjka, vremenske napovedi pa so malo temne z dežjem. Žulji so se ravno posušili. Poskušam se zbrati. Za v petek, dan pred tekmo, sem si rekel, da bom opravil sedem ur v službi. Naneslo jih je deset. Hitri pripravi opreme je sledila kratka noč z malo več kot dvema urama spanja. In že sva z Ireno na cesti proti Vipavi.

Ker še nisem razčistil, kako bom oblečen, zvlečem na avtobus celo čudo. V Ajdovščini se odločim, kaj gre name in kaj v nahrbtnik. Ostalo gre v Batuje na tranzicijsko postajo. Tega je bilo toliko, da nisem mogel zapreti zato predvidene vrečke.

In gremo. Rahlo dežuje. Je prijetno za gibanje. Na startu najdaljše preizkušnje so nekateri beli predstavniki Kenije z Grmade: Toni Vencelj, Miha Vidali, Srečko Deželak, Gombač Žiga X in moja malenkost. Na krajših progah so še: Katja Kegl Vencelj, Jaka Schlamberger, Nia Gombac, Mojca, Vesna, Irena in drugi. Marko Perko navija na Nanosu. To je velika dirka, težko pričakovana, z dobro mednarodno udeležbo in številnimi domačimi matadorji.

Začetek je živahen. V takšnih trenutkih nikoli nisem povsem prepričan ali sem na ultra trailu ali na kakšnem pet kilometrov dolgem krosu med nadobudno mladino. Čeprav imam občutek, da niti ne tečem zelo počasi, izgubim mnoge izpred oči. Res pa tudi sam marsikomu pobegnem. Veliko nas je na kupu v tej zgodnji fazi. Hubelj bruha vodo, mokrote ne manjka naokoli, rahel dež deluje osvežujoče. Gibam se v manjši skupini, v kateri sta še Roman Jež in Tomaž Kristavčnik-Kristi. Ne traja dolgo, ko smo na Kolku. Gremo po robu planote. Vse je mokro. Teren je travnat, blaten in skalnat. Čvrsti gležnji so priporočljiva valuta. Pritečemo do prve okrepčevalnice.

Naj bo vreme takšno ali drugačno, že v tej zgodnji fazi je jasno, da smo tekmovalci na tej prireditvi zelo toplo sprejeti, da so prostovoljci entuziasti. Da nas iskreno spodbujajo in da so okrepčevalnice bogate. Takšne, da se za vsakega najde pravo gorivo.

In jasno je. Proga je označena čudovito. Zdaj že lahko rečem, da nisem povsem nov na sceni, da sem že dal kaj skozi. A tako izjemno označene proge še nisem videl. Na številnih spornih mestih je bil trak, ki je preprečeval gibanje v napačno smer. Seveda se lahko tudi na tako označeni progi izgubiš, moraš pa v to nekaj več vložiti.

Gremo proti najvišji točki na Golake, na rahlem spustu doživim trapast padec v blato. Ni hudega, le malo sem posvinjan, označen. V tem delu proge, pa tudi kasneje, se večkrat srečam z Barbaro Jolič, ki je bila edina med dekleti do 35 let, ki je opravila z najdaljšo razdaljo. Zapomnim si jo po nenehnem nasmešku in številki 4. V cilj je prišla v dobrih 21-ih urah. V tem delu sem tudi z Viljemom Žvanutom, ki je malo pred Iztokovo kočo odbrzel zanesljivi zmagi v naši kategoriji nasproti.

Po Iztokovi koči me ujame Uroš Feldin, kar nekaj časa sva tekla skupaj, potem pa je šel v Vitovljah naprej. Prvi del je potekal precej tekoče, bilo je veliko blata, drsenja, a bilo je obvladljivo. Ko smo se spuščali v dolino je postalo kar malo toplo. Spraševal sem se, kakšna napoved pa je bila to. In ali se nisem preveč oblekel.

Na tranzicijski postaji v Batujah si s kremo namažem stopala in preobujem nogavice. Preoblečem se, v nahrbtnik dam zgornji tekmovalni del za smučarski tek. Spodnjega ne, ker je toplo. Kdo bo pa vse to tovoril s sabo. Ali ni dovolj hudo, da sem vzel večji nahrbtnik. Namesto majhnega.

V tem osrednjem delu proge z manj strminami v obe smeri kar malo packam. V enem trenutku se primem domačina Janeza, da ne izgubim povsem niti.

Že se bližamo Štjaku. Imenoval ga bom 'uvodni trenutek resnice'. Nebo se odpre. Skoraj do minute po napovedi. Ker ocenjujem, da je do okrepčevalnice le še kakšnih petsto metrov, se zadovoljim s tem, da ne bom dajal vetrovke nase. Slovak ob meni se je v hipu ustavil in jo oblekel. No, čez kakšne pol minute, ko sem bil premočen do kosti, sem jo oblekel še sam. Le, da je bilo zdaj vse pod njo premočeno. Smo v okrepčevalnici, ki zgleda ko kakšna poljska bolnišnica v bližini bojišča. Spoznavam, da fantje, ki so bili doslej v moji bližini nimajo namena nadaljevati. Sam nimam namena iti v boks. Sem pa premočen. Zebe me v gola meča. Lije in piha. Vidim že omenjeno Barbara, ki spije juho, se zahvali, pozdravi in odteče v gluhi mrak. Njo si bom vzel za vodilo, ne fantov, ki so klonili.

Grem dalje. Ne spravim kdo ve česa iz sebe. Kot bi se zalezla nekakšna otopelost in počasnost vame. Dokler me ne dohiti Katja Drobež. Giblje se živahno, izžareva izredno dobro voljo. Ki je nalezljiva. Njen vpliv name je odličen. Primem njen tempo. Hitro sva v Socerbu. Že žgeva dol po blatni in mokri poti proti Podnanosu. Pove mi, da jo čaka Andrej s toplimi oblačili. Povem ji, da imam na sebi kar imam in da me do konca čaka gibanje brez popuščanja. Ne smem priti v položaj, da bi se tresel in to je to.

V Podnanosu popijem nekaj juh. Katja se preoblači. Stečem dalje. Dobro mi gre. Dela se mrak. Po stari navadi izvlečem čelno baterijo, šele ko zaidem. V svetlobi hitro ugotovim, kje sem ga polomil. Kmalu sem pri lovski koči. Nekaj tople tekočine dam vase in odhitim naprej.

Prihajam v ključni del dirke. Glede na položaj na tekmi in glede na to v kateri fazi sem prišel do tod, je bilo kakšnih osemdeset odstotkov tekme na vrsti v naslednjem slabe pet kilometrov dolgem odseku do Pleše. Že v gozdu sem čutil zlovešče zavijanje vetra. Vedel sem, da bo šale konec, ko prispem na plano. Do tega je prišlo hitro. Pihalo je zdaj z ene, pa z druge strani. Prestavljalo me je, ko malega otroka. Pa zagotovo nimam najmanjše teže med vsemi, ki smo se ta dan podali na pot.

Na trenutke mi je pihalo v obraz. Vlekel sem si kapuco pred glavo, skrbelo me je, da mi ne odnese očal. In padalo je. Močno, bile so male ostre bele pike. Menda se temu reče sodra. Ki so opravljale funkcijo biča božjega. Eni pravijo, da se naenkrat ne zgodi na Nanosu, da močno pada in močno piha. Nimajo pojma. Zgodi se. V enem trenutku poteka gibanje dokaj blizu roba nad prepadom. Kar je ob vsem zanašanju sem ter tja res perspektivno. Za poleteti. In v roke me zebe. Gole roke. Podatki s proge so nenatančni, bili naj bi dve ali tri stopinje. Sam pa sem natanko čutil, da mi roke zmrzujejo. Zato sem jih skril pod rokave. Palice pa dal pod pazduho. Zdaj so mi palice manjkale pri gibanju. Pa sem malo hodil, malo me je zanašalo, nekaj korakov sem stekel. In ponavljal vajo. Tu ni zaustavljanja. Lahko bi se ustavil in odnehal pri lovski koči, ali na Pleši. Tu ne.

Ker, kdor bi se tu ustavil, tega bi enkrat našli ohlajenega. Ne vem, kje sploh sem in ali sem že bil mimo Hieronima. Le naprej grem, naprej. Izkušnja je trpeča, a hkrati osvobajajoča. Čista, kot solza čista izkušnja. Zavem se svoje majhnosti, hvaležen sem za to, zelo živ. Doživim pravo malo razsvetljenje. Pred mano se pojavi stolp. Ves v svetlobi. Nisem več daleč do njega. Čutim, da me skuša zebsti od znotraj. Čeprav se gibljem. To je nevarno. Spijem nekaj tople tekočine, mislim da je bila juha. Hitro nadaljujem. Še vedno me skuša po malo tresti od znotraj. Na srečo je dovolj moči za tek po makadamu navzdol. Pridem še do zadnjega kritičnega vetrovnega območja, ko se iz makadama vzpnemo na kucelj. Kmalu sem v bližini Abrama. Pritečem do zadnje okrepčevalnice. Spijem juho in dam vase dve božanski veganski kroglici, ki sta se mi stopili v ustih.

Takoj po Abramu me prehiti Dieter iz Nemčije. Reče mi 'Good Luck' in odhiti naprej. Opravim s spustom, dolgim rahlim vzponom, spustom, daljšo ravnino. Pridem do kapelice. Tu se začne teren z mokro skalo, obdano z blatom. Nevaren del proge. Sam pa čutim, da sem prispel domov. Stečem, počutim se zanesljivo in čudovito. Pri Plazu naletim na kolega iz Nemčije. Rečem mu 'Good Luck' in grem dalje. Da ne bi izpadlo ravno lopovsko, mu še namignem, da je na tehnično zahtevnem delu proge.

Kmalu zaznam v daljavi svetlobo ciljnega prostora. Hitro sem v cilju. Sredi igrišča. Na mokri rdeči preprogi. Razsvetljen. Izpod dežja pridejo predstavniki organizatorjev. Mi čestitajo. Upravičeno. Mi dajo medaljo okoli vratu. Čestita mi Irena. In Andrej, moj kamerad iz Istre izpred dveh let.

Irena, najvišja avtoriteta in tokrat edina članica moje ekipe poskrbi, da se spravim pod tuš, spijem čaj, pojem nekaj hrane in mi zagotovi prenočišče. Preden zatisnem oči, zvem, da sem tretji v kategoriji. To je le bonus na odličen dan.

Zdaj in naslednji dopoldan izmenjujem zgodbe z ostalimi bojevnicami in bojevniki z najdaljše in ostalih prog. Z navijači in organizatorji.

Izvem, kako epsko je zmagal Toni Vencelj na naši progi, da so bili Marjan Zupančič, Ivan Hrastovec in Tilen Potočnik v cilju povsem blizu. Že zdaj se veselim spremljanja UTMB-ja. Izvem, kdo je naredil to težko in brutalno dirko in kdo tokrat ne. Izmenjamo neštete podrobnosti, ki morda niso videti kdo ve kaj. Nam ki smo jih doživeli, pa pomenijo smisel. Razlog, da počnemo nekaj tako težkega. Na povsem prostovoljni ravni.

Vesel sem in hvaležen tej mogočni izkušnji. Temu prvinskemu soočenju s svojimi globinami. Ne počutim se kot nekdo, ki je premagal progo ali naravo. Kvečjemu kot nekdo, ki ga je narava sprejela kot enakovrednega partnerja v čudoviti izkušnji.

Hvaležen sem Ireni , s katero lahko vse to delim. Ki je sama opravila 25 km dolgo progo petnajst minut hitreje kot lani. In ji dajem globok poklon.

Hvaležen sem organizatorju za entuziazem, prijaznost, odlično označeno progo. Za velik napredek v organizaciji v primerjavi z lani. Pa že lani je bilo super.

S progo sem v dežju opravil v 18:43:27, kar je slabe štiri ure hitreje, kot lani. Sem zadovoljen.

V Istri sem na 100 milj tekel slabih sedem ur hitreje kot lani. V Istri je bil lani dež, letos sonce. V Vipavi je bilo ravno obratno.

Benjo – Benjamin Kodele, je zadnji prišel v cilj. Zaključil je vse štiri prireditve, ki so jih letos organizirali v Vipavi. Svoj uspeh je posvetil Dejanu Korenu z željo po čimprejšnjem okrevanju. Prav to želim Dejanu od srca tudi sam.

[zz topka]

Maja in Peter in vsi ostali, povlečte me ven...., da vam rečem HVALA!

[mojchka]

Nekaj fotk z Vitovelj, cilja in podelitve:
https://goo.gl/photos/6TjSdEpUVzb1VR8RA

Še enkrat čestitke vsem tekačem (poleg tekaškega imate vsi tudi pisateljski talent) in zahvala organizatorjem in prostovoljcem za prekrasen dan.

Lahko bi malo kopirali LM in izdali knjigo vstisov UTVV, kjer bi zbrali vse te krasne zapise ...

[uros feldin]

Peter.

Iskrene čestitke za cilj in za čudovito poročilo.

Lp, Uroš

[hoja]

Čestitke vsem in hvala za vaša poročila.
Sem bila z vami, ne - sem hodila z vami

[Enkica]

Kako je lepo, ker človek to prekrasno sobotno izkušnjo lahko znova in znova podoživlja s prebiranjem poročil s terena. Sama sem oddelala eno počasno cici varianto, s katero sem bila kljub temu nadzadovoljna , potem pa sem šla med Tajatajine navijače ter spremljala v tej vlogi tekmo na treh kontrolnih točkah/okrepčevalnicah.

Na KT v Podnanosu so nas prijazne prostovoljke kar malo posvojile. Gluhi štruklji, češnje in kavica so pasali, ma še bolj je pasalo domačno vzdušje in tista topla energija. Najmlajši so dežurali za ovinkom, da so pravočasno sporočili "eden gre" in s(m)o se vsi skupaj lahko pripravili na bučen sprejem novih in novih tekmovalcev. Ko se je ulilo kot na sodni dan, smo šli takoj v akcijo. Hitro klopi in mize in vse potegnit bolj noter, da se pridobi nekaj prostora in lahko tekmovalci vsaj tistih nekaj minut predaha prevedrijo pod streho. Pa čeprav so prostovoljke potem ves čas stale, saj se ni dalo več sedeti! Ko je zmanjkalo tople juhe, je najprej odšibala ponjo šefica Joži, ko je juhe spet zmanjkalo, je spet odšibal kar domov po juho nekdo drug. Nove in nove dobrote so se vrstile na pultu, nekaj za tekmovalce, nekaj za nas . Tu smo na Tajatajo čakali skoraj 4 ure, da je ja ne bi zamudili . Od vseh tekmovalcev je prejela daleč najbolj bučen sprejem. Pa sem prepričana, da ne zato, ker so se nas zdaj na KT končno znebili . V Lovski koči smo se naposlušali novic o odstopih. En odstop - Žige X Gombača - smo spremljali v živo, skozi okno, takoj ko smo prispeli . Naposlušali smo se novic o tem, kako hudo je na Nanosu. Kar stiskalo me je, ko sem gledala, kako malo oblečeni so se tekmovalci podajali naprej. Tajatajo smo oblekli, še vedno je bila nasmejana in odločna, zato me zanjo ni skrbelo. Pa še na 3. mesto med ženskami se je ravno takrat prebila, zato sem vedela, da ni šans, da ji karkoli prepreči priti do cilja. Ona odšiba burji in mrazu pokazat, da se ju ne boji, mi pa naprej, do Abrama. Uf, tam je zeblo še nas. Le kako brije po nanoški planoti! Prav vsako lučko smo pozdravili, vsakemu ponudili pomoč, vsakega občudovali, ker je prišel do nas. Kmalu mimo švigne naša Klara, naspidirana, v nekem drugem svetu drvi zmagi naproti. Eden za drugim prispejo naši stari znanci, ki smo jih srečali že v Podnanosu. No, večina njih . Potem pride Peter Macuh in jaz vem, da bo naslednja lučka Tajatajina. In je bila res. In še vedno se je smejala! Burji in mrazu in dežju v brk! Odšibamo v cilj, Klara je že prispela, Marija tudi, prav kmalu pa prileti tudi Tajataja. Končno jo lahko objamem, to našo babo! Solzice zakamuflira dež.

Res je fajn zdaj prebirati poročila z bojišča. Večino pišočih sem srečala, najhitrejše 50-ke že na progi, skoraj vse 100-ke, razen najhitrejših, pa v Podnanosu. In zdaj vem, kaj vse se je pletlo v njihovih glavah .

[Tajataja]

Ta evforija se sploh ne poleže. Ravno se naštelam nazaj v normalen lajf, pa prileti novo poročilo. Berem in podoživljam. Znova in znova. In nas vse ponovno občudujem. Ter začutim hvaležnost, da sem bila lahko del te zgodbe. Pa seveda hvaležnost do vseh, ki ste mi jo pomagali doživeti in preživeti.

En velik objem.