tae napisal/-a:Obivankenobi napisal/-a:Zanimivo, moja ura je na 10. km pokazala 41.18,
Hm, minuta razlike, zanimivo. Si pritisnil štoparico ob poku pištole ali, ko sva prečkala štartno pozicijo ?
Ob poku pištole...
ZADNJE NOVICE
Zadnje novičke
- 24 Mar 2008, 21:20
#122327
Ob poku pištole...
Ob poku pištole...
The real reason to run a race is to test the limits of the human heart.
- 24 Mar 2008, 21:37
#122332
hja, pol sva pa očitno res prehitro letela prvih 10 km... 
The real reason to run a race is to test the limits of the human heart.
- 24 Mar 2008, 23:40
#122346
To je bil moj prvi MKM in moram priznati, da me je bilo pošteno strah že kar pregovorne burje o kateri so vsi govorili pred dnevom D. Tako je bilo prvo pozitivno presenečenje, da so strahovi so bili odveč.
Po par kilometrih me je med klikanjem po uri prijetno presenetil ZdravkoC, ki me je prijazno potrepljal po rami in prosil za nasmešek za slikanje. Napravila sva nekaj posnetkov, izmenjala nekaj besed, skratka super. Kaj vse lahko človek počne med tekom
Kilometri so hitro minevali in noge so bile lahke. Mislil sem sicer, da bom nekje v zadnjih kilometrih pred ciljem dohitel Marčega zajca, kar mi sicer ni uspelo, vendar sem s svojim rezultatom zelo zadovoljen.
Družba na poti v Sežano, na progi in po tekmovanju je bila odlična.
Celotna proga skozi idilično kraško pokrajino mi je bila zelo všeč in zagotovo še pridem.
Po par kilometrih me je med klikanjem po uri prijetno presenetil ZdravkoC, ki me je prijazno potrepljal po rami in prosil za nasmešek za slikanje. Napravila sva nekaj posnetkov, izmenjala nekaj besed, skratka super. Kaj vse lahko človek počne med tekom
Kilometri so hitro minevali in noge so bile lahke. Mislil sem sicer, da bom nekje v zadnjih kilometrih pred ciljem dohitel Marčega zajca, kar mi sicer ni uspelo, vendar sem s svojim rezultatom zelo zadovoljen.
Družba na poti v Sežano, na progi in po tekmovanju je bila odlična.
Celotna proga skozi idilično kraško pokrajino mi je bila zelo všeč in zagotovo še pridem.
- 25 Mar 2008, 09:48
#122376
No pa bom še jaz dodal par besed! Uspelo mi je preteči mali maraton v času pod 1.30! Po lanski sezoni, ki se je začela, ne preveč spodbudno, ravno na MKM z časom 1.43 je to zame lep dosežek in izpolnitev postavljenega cilja.
Čeprav sem bil pred tekom močno skeptičen ali mi bo dejnsko uspelo. Namreč, moj polar je že zjutraj ob mirovanju kazal neverjetnih 70 udarcev, v primerjavi z normalnimi netekmovalnimi dnevo ko se giblje okrog 50 udarcev. Zaradi tega sem resnično podvomil v pravilnost delovanja in dodobra preveril vse morebitne napake ob namestitvi in zagonu. Ampak z napravo je bilo vse vredu, očitno je bila na delu pred tekmovalna mrzlica....
No moj pulz se ni pred štarom nič zmanjševal ampak kvečjemu drastično zviševal. Rahlo ogrevanje z lahkotnim tekom je povzročilo 155 udarcev, kar me je pognalo že skoraj v panični strah kaj je narobe z mojo mašino....
Na štaru pred pokom pištole pogovor z dvema sodelavcema in potem gužvanje v prvih dveh kilometrih. Oznako za prvi kilometer sem zgrešil zato sem tempo preveril na drugem km. Dokaj hitro za začetek, 4' na km, pulz pa že krepkih 175! V mislih sem takoj preračunal, tole ne bo zneslo do konca....
Par metrov pred sabo sem zagledal dve rdeči piki. Tae in Obivankenobi sta družno brzela proti cilju 1.30, ki je bil tudi moj cilj. Poskušal sem ju slediti ampak ni šlo. Vsak klanček proti Lipici je povzročil, da je moj polar kazal nevarno čez 180. Ker pa je bil tempo še primeren za dosego cilja, sem fanta spustil naprej in se poskušal držati vsaj pod 180 udarcev. Tako sta mi obe rdeči piki kmalu zginili iz obzorja. Kaj češ, sem si mislil, fanta sta očitno prestavila cilj malo višje. Jaz pa za kaj takega še nisem zrel in samo upal sem da ne bom na polovici pregorel.....
V rahlem spustu ki je sledil Lipici sem pridno preverjal tempo, ki je bil zelo optimističen. Še vedno pa me je močno skrbel pulz, ki nikakor ni padel pod 175. Na 10 kilometru preverim čas 41.31. Dokaj presenečen sam nad sabo ugotovim, da je to tudi moj rekord na 10 km. Ugotovitev mi da novega zagona. Počutje je bilo še dokaj vredu. Še vedno pa me je preganjala cifra na mojem polarju in samo čakal sem kdaj bodo noge popustile, tempo drastično padel in bodo iz kilometra v kilometer moje sanje spalvale po vodi.....
Nekje na 12 km dohitim Aleša in mu zaupam moje strahove. Potolaži me da bom zmogel in da je strah odveči. Uf ko bi mu vsaj lahko verjel. Še vedno sem namreč vsak trenutek pričakoval krizo. Takrat pred sabo opaziva rdeči piki Taeta in Obivankenobija. Aleš predlaga, da ju ujameva, vendar se jaz odločim da raje tega ne poskušam in ga pustim samega naprej v lov....
Na dokaj ravninsekm delu poskušam držati čim bolj enakomeren tempo in kolikor se le da pazim na pulz, ki je bil po mojem mnenju bistveno previsok. Počasi ampak vstrajno tudi jaz dohitevam rdeči piki pred sabo. Preverjam tempo in ugotovim, da ne pospešujem. Na okrepčevalnici na 15 km ju dohitm, hitro zakričim Obivankenobiju da naj se drži in se zapodim za Alešem, ki je v ospredju. Tik pred klancem ga ujamem in ponovno spregovoriva par besed. Spet me optimistično spodbudi, da sem na dobri poti. Poskušam držati tempo, vendar klanec in kilometri za mano so naredli svoje. Aleš mi prijazno zakriči še nasvet: teči 4.30 na km in prideš pod 1.30 na cilj, in počasi se začne oddaljevati. Prebijem se na vrh gledam na uro in ugotovim, da imam res še vse šanse da mi uspe. Ostanjeo še trije km. Moja glava zdaj pogumno narekuje vsem organom predvsem pa nogam, zdaj pa že ne bomo popustili....
V ospredju se skoncentriram na Aleševo rdečo piko in tečem z napol priprtimi očmi v takšenm tempu, da mi ostaja vedno na približno isti razdalji. Na zadnjem klančku me pri avtu spodbudi še spremljvalna ekipa, ki se je ravno preoblekla po pretečenih 8 km. Med šprintom gledam na ciljno uro 1.29.54. Uspelo mi je.......
Res leo občutek. Sploh ko po kratkem izteku in popitem kozarčku izotoničnega napitkla ugotovim, da sploh nisem čisto do konca sesut. K res lepemu zaključku doda svoje še prijetna atmosfera res odlično organizirane prireditve....
Čeprav sem bil pred tekom močno skeptičen ali mi bo dejnsko uspelo. Namreč, moj polar je že zjutraj ob mirovanju kazal neverjetnih 70 udarcev, v primerjavi z normalnimi netekmovalnimi dnevo ko se giblje okrog 50 udarcev. Zaradi tega sem resnično podvomil v pravilnost delovanja in dodobra preveril vse morebitne napake ob namestitvi in zagonu. Ampak z napravo je bilo vse vredu, očitno je bila na delu pred tekmovalna mrzlica....
No moj pulz se ni pred štarom nič zmanjševal ampak kvečjemu drastično zviševal. Rahlo ogrevanje z lahkotnim tekom je povzročilo 155 udarcev, kar me je pognalo že skoraj v panični strah kaj je narobe z mojo mašino....
Na štaru pred pokom pištole pogovor z dvema sodelavcema in potem gužvanje v prvih dveh kilometrih. Oznako za prvi kilometer sem zgrešil zato sem tempo preveril na drugem km. Dokaj hitro za začetek, 4' na km, pulz pa že krepkih 175! V mislih sem takoj preračunal, tole ne bo zneslo do konca....
Par metrov pred sabo sem zagledal dve rdeči piki. Tae in Obivankenobi sta družno brzela proti cilju 1.30, ki je bil tudi moj cilj. Poskušal sem ju slediti ampak ni šlo. Vsak klanček proti Lipici je povzročil, da je moj polar kazal nevarno čez 180. Ker pa je bil tempo še primeren za dosego cilja, sem fanta spustil naprej in se poskušal držati vsaj pod 180 udarcev. Tako sta mi obe rdeči piki kmalu zginili iz obzorja. Kaj češ, sem si mislil, fanta sta očitno prestavila cilj malo višje. Jaz pa za kaj takega še nisem zrel in samo upal sem da ne bom na polovici pregorel.....
V rahlem spustu ki je sledil Lipici sem pridno preverjal tempo, ki je bil zelo optimističen. Še vedno pa me je močno skrbel pulz, ki nikakor ni padel pod 175. Na 10 kilometru preverim čas 41.31. Dokaj presenečen sam nad sabo ugotovim, da je to tudi moj rekord na 10 km. Ugotovitev mi da novega zagona. Počutje je bilo še dokaj vredu. Še vedno pa me je preganjala cifra na mojem polarju in samo čakal sem kdaj bodo noge popustile, tempo drastično padel in bodo iz kilometra v kilometer moje sanje spalvale po vodi.....
Nekje na 12 km dohitim Aleša in mu zaupam moje strahove. Potolaži me da bom zmogel in da je strah odveči. Uf ko bi mu vsaj lahko verjel. Še vedno sem namreč vsak trenutek pričakoval krizo. Takrat pred sabo opaziva rdeči piki Taeta in Obivankenobija. Aleš predlaga, da ju ujameva, vendar se jaz odločim da raje tega ne poskušam in ga pustim samega naprej v lov....
Na dokaj ravninsekm delu poskušam držati čim bolj enakomeren tempo in kolikor se le da pazim na pulz, ki je bil po mojem mnenju bistveno previsok. Počasi ampak vstrajno tudi jaz dohitevam rdeči piki pred sabo. Preverjam tempo in ugotovim, da ne pospešujem. Na okrepčevalnici na 15 km ju dohitm, hitro zakričim Obivankenobiju da naj se drži in se zapodim za Alešem, ki je v ospredju. Tik pred klancem ga ujamem in ponovno spregovoriva par besed. Spet me optimistično spodbudi, da sem na dobri poti. Poskušam držati tempo, vendar klanec in kilometri za mano so naredli svoje. Aleš mi prijazno zakriči še nasvet: teči 4.30 na km in prideš pod 1.30 na cilj, in počasi se začne oddaljevati. Prebijem se na vrh gledam na uro in ugotovim, da imam res še vse šanse da mi uspe. Ostanjeo še trije km. Moja glava zdaj pogumno narekuje vsem organom predvsem pa nogam, zdaj pa že ne bomo popustili....
V ospredju se skoncentriram na Aleševo rdečo piko in tečem z napol priprtimi očmi v takšenm tempu, da mi ostaja vedno na približno isti razdalji. Na zadnjem klančku me pri avtu spodbudi še spremljvalna ekipa, ki se je ravno preoblekla po pretečenih 8 km. Med šprintom gledam na ciljno uro 1.29.54. Uspelo mi je.......
Res leo občutek. Sploh ko po kratkem izteku in popitem kozarčku izotoničnega napitkla ugotovim, da sploh nisem čisto do konca sesut. K res lepemu zaključku doda svoje še prijetna atmosfera res odlično organizirane prireditve....
- 25 Mar 2008, 10:13
#122381
Množica je hotela prijetno vreme in nebo je množici prisluhnilo.... 
Kolektivna želja, da bi MKM minil v prijetnih vremenskih pogojih je bila več kot uslišana.
Pred startom sem kolebal med dolgimi in kratkimi rokavi, se na koncu odločil za kratke in potem po dveh kilometrih ugotavljal, da sem se hvala bogu pravilno odločil.
Sam tek mi je minil v okviru pričakovanj. Kljub razgibanosti terena na Krasu mi je uspelo odteči še en dokaj enakomeren ritem malo pod 5min/km, ki je pravzaprav željeni tempo za prvih trideset naslednjo nedeljo.
Drugače pa:
prijetno vzdušje, dobra volja, zadovoljstvo...
Prehitro je bilo vsega konec.
Še nebo je jokalo, ker smo kar naenkrat šli vsi domov.
Lp
Brane
Kolektivna želja, da bi MKM minil v prijetnih vremenskih pogojih je bila več kot uslišana.
Pred startom sem kolebal med dolgimi in kratkimi rokavi, se na koncu odločil za kratke in potem po dveh kilometrih ugotavljal, da sem se hvala bogu pravilno odločil.
Sam tek mi je minil v okviru pričakovanj. Kljub razgibanosti terena na Krasu mi je uspelo odteči še en dokaj enakomeren ritem malo pod 5min/km, ki je pravzaprav željeni tempo za prvih trideset naslednjo nedeljo.
Drugače pa:
prijetno vzdušje, dobra volja, zadovoljstvo...
Prehitro je bilo vsega konec.
Še nebo je jokalo, ker smo kar naenkrat šli vsi domov.
Lp
Brane
- 25 Mar 2008, 11:49
#122394
Ečo, čestitke za dosežen rezultat
, očitno ti polmaratoni precej bolje ležijo kot meni... 
Lp!
EčO napisal/-a:No pa bom še jaz dodal par besed! Uspelo mi je preteči mali maraton v času pod 1.30! Po lanski sezoni, ki se je začela, ne preveč spodbudno, ravno na MKM z časom 1.43 je to zame lep dosežek in izpolnitev postavljenega cilja.
Čeprav sem bil pred tekom močno skeptičen ali mi bo dejnsko uspelo. Namreč, moj polar je že zjutraj ob mirovanju kazal neverjetnih 70 udarcev, v primerjavi z normalnimi netekmovalnimi dnevo ko se giblje okrog 50 udarcev. Zaradi tega sem resnično podvomil v pravilnost delovanja in dodobra preveril vse morebitne napake ob namestitvi in zagonu. Ampak z napravo je bilo vse vredu, očitno je bila na delu pred tekmovalna mrzlica....
No moj pulz se ni pred štarom nič zmanjševal ampak kvečjemu drastično zviševal. Rahlo ogrevanje z lahkotnim tekom je povzročilo 155 udarcev, kar me je pognalo že skoraj v panični strah kaj je narobe z mojo mašino....
Na štaru pred pokom pištole pogovor z dvema sodelavcema in potem gužvanje v prvih dveh kilometrih. Oznako za prvi kilometer sem zgrešil zato sem tempo preveril na drugem km. Dokaj hitro za začetek, 4' na km, pulz pa že krepkih 175! V mislih sem takoj preračunal, tole ne bo zneslo do konca....
Par metrov pred sabo sem zagledal dve rdeči piki. Tae in Obivankenobi sta družno brzela proti cilju 1.30, ki je bil tudi moj cilj. Poskušal sem ju slediti ampak ni šlo. Vsak klanček proti Lipici je povzročil, da je moj polar kazal nevarno čez 180. Ker pa je bil tempo še primeren za dosego cilja, sem fanta spustil naprej in se poskušal držati vsaj pod 180 udarcev. Tako sta mi obe rdeči piki kmalu zginili iz obzorja. Kaj češ, sem si mislil, fanta sta očitno prestavila cilj malo višje. Jaz pa za kaj takega še nisem zrel in samo upal sem da ne bom na polovici pregorel.....
V rahlem spustu ki je sledil Lipici sem pridno preverjal tempo, ki je bil zelo optimističen. Še vedno pa me je močno skrbel pulz, ki nikakor ni padel pod 175. Na 10 kilometru preverim čas 41.31. Dokaj presenečen sam nad sabo ugotovim, da je to tudi moj rekord na 10 km. Ugotovitev mi da novega zagona. Počutje je bilo še dokaj vredu. Še vedno pa me je preganjala cifra na mojem polarju in samo čakal sem kdaj bodo noge popustile, tempo drastično padel in bodo iz kilometra v kilometer moje sanje spalvale po vodi.....
Nekje na 12 km dohitim Aleša in mu zaupam moje strahove. Potolaži me da bom zmogel in da je strah odveči. Uf ko bi mu vsaj lahko verjel. Še vedno sem namreč vsak trenutek pričakoval krizo. Takrat pred sabo opaziva rdeči piki Taeta in Obivankenobija. Aleš predlaga, da ju ujameva, vendar se jaz odločim da raje tega ne poskušam in ga pustim samega naprej v lov....
Na dokaj ravninsekm delu poskušam držati čim bolj enakomeren tempo in kolikor se le da pazim na pulz, ki je bil po mojem mnenju bistveno previsok. Počasi ampak vstrajno tudi jaz dohitevam rdeči piki pred sabo. Preverjam tempo in ugotovim, da ne pospešujem. Na okrepčevalnici na 15 km ju dohitm, hitro zakričim Obivankenobiju da naj se drži in se zapodim za Alešem, ki je v ospredju. Tik pred klancem ga ujamem in ponovno spregovoriva par besed. Spet me optimistično spodbudi, da sem na dobri poti. Poskušam držati tempo, vendar klanec in kilometri za mano so naredli svoje. Aleš mi prijazno zakriči še nasvet: teči 4.30 na km in prideš pod 1.30 na cilj, in počasi se začne oddaljevati. Prebijem se na vrh gledam na uro in ugotovim, da imam res še vse šanse da mi uspe. Ostanjeo še trije km. Moja glava zdaj pogumno narekuje vsem organom predvsem pa nogam, zdaj pa že ne bomo popustili....
V ospredju se skoncentriram na Aleševo rdečo piko in tečem z napol priprtimi očmi v takšenm tempu, da mi ostaja vedno na približno isti razdalji. Na zadnjem klančku me pri avtu spodbudi še spremljvalna ekipa, ki se je ravno preoblekla po pretečenih 8 km. Med šprintom gledam na ciljno uro 1.29.54. Uspelo mi je.......
Res leo občutek. Sploh ko po kratkem izteku in popitem kozarčku izotoničnega napitkla ugotovim, da sploh nisem čisto do konca sesut. K res lepemu zaključku doda svoje še prijetna atmosfera res odlično organizirane prireditve....
Ečo, čestitke za dosežen rezultat
, očitno ti polmaratoni precej bolje ležijo kot meni...
Lp!
The real reason to run a race is to test the limits of the human heart.
- 25 Mar 2008, 12:18
#122399
Sežana je bila po enoletni pavzi spet na mojem sporedu. Že nekaj zim si govorim..ja, letos bo šlo pa rekordno na Krasu, ja in potem se vedno nekaj zalomi.
Pa tko dobr je zgledal, še tini mi je z eno interno stavo zagrozil, a tokrat me je že na štartu vse motilo..nepregledna množica, skor nč ogrevanja, ovinki takoj po štartu..
Najhujših je bilo prvih pet kilometrov. Po moje se zemeljska aktivnost na Krasu še ni ustavila, ker uni klanci pred Lipico ZAGOTOVO predlani niso bili tko strmi! Kilometrski časi štirih minut in pol so nakazovali na že skor tinijev tempo, ko sta me prehitela še Tae in Obivankenobi sem pa že kr začel zgubljat voljo. Po Italiji gre lažje. Zgleda tečem ravno takrat, ko nas je največ, tko da vozniki pridno čakajo v stoječih avtomobilih. Clo en gel sem pojedel, se razveselil zame novega asfalta kolesarske steze in se prav počasi v prvih sunkih nasprotnega vetra le približal cilju.
Šele Garmin doma mi je pokazal kako počasi sem tekal po zadnjih klančkih, tko da sem bil na koncu lahko še zadovoljen s časom pod uro in pol.. Ja in prvič mi je uspelo priti na sredino druge strani rezultatov (sam kaj, ko imajo Sežanci zdaj po 100 udeležencev na stran..)
Od vse hrane v cilju mi je najbolj prijala juhca od prijazne Ines, oni papricirani njoki v Goldu so pa samo zbudili žejo. Aja pa Tanjo sva s tinijem nahecala, da bo šla konec avgusta z nama k Vitezom na eno posebno tekmo. Sam trenirat bo treba..
Pa tko dobr je zgledal, še tini mi je z eno interno stavo zagrozil, a tokrat me je že na štartu vse motilo..nepregledna množica, skor nč ogrevanja, ovinki takoj po štartu..
Najhujših je bilo prvih pet kilometrov. Po moje se zemeljska aktivnost na Krasu še ni ustavila, ker uni klanci pred Lipico ZAGOTOVO predlani niso bili tko strmi! Kilometrski časi štirih minut in pol so nakazovali na že skor tinijev tempo, ko sta me prehitela še Tae in Obivankenobi sem pa že kr začel zgubljat voljo. Po Italiji gre lažje. Zgleda tečem ravno takrat, ko nas je največ, tko da vozniki pridno čakajo v stoječih avtomobilih. Clo en gel sem pojedel, se razveselil zame novega asfalta kolesarske steze in se prav počasi v prvih sunkih nasprotnega vetra le približal cilju.
Šele Garmin doma mi je pokazal kako počasi sem tekal po zadnjih klančkih, tko da sem bil na koncu lahko še zadovoljen s časom pod uro in pol.. Ja in prvič mi je uspelo priti na sredino druge strani rezultatov (sam kaj, ko imajo Sežanci zdaj po 100 udeležencev na stran..)
Od vse hrane v cilju mi je najbolj prijala juhca od prijazne Ines, oni papricirani njoki v Goldu so pa samo zbudili žejo. Aja pa Tanjo sva s tinijem nahecala, da bo šla konec avgusta z nama k Vitezom na eno posebno tekmo. Sam trenirat bo treba..
lp Aleš
- 25 Mar 2008, 13:16
#122407
Mogoče res! Je pa res tudi, da sem se jaz pripravljal za dajše razdalje, saj letos nameravam odteči kar nekaj ultra zadev!
Tvoj oz. vajin tek pa je bil v začetku, vsaj po mojem mnenju, prehiter. Z malo taktiziranja sem prepričan, da bi dosegel cillj. Vsaj glede na rezultat iz Panovca!
Je pa res, da tale MKM sploh ni primeren za postavljanje rekordov!
Obivankenobi napisal/-a:Ečo, čestitke za dosežen rezultat
Lp!
Mogoče res! Je pa res tudi, da sem se jaz pripravljal za dajše razdalje, saj letos nameravam odteči kar nekaj ultra zadev!
Tvoj oz. vajin tek pa je bil v začetku, vsaj po mojem mnenju, prehiter. Z malo taktiziranja sem prepričan, da bi dosegel cillj. Vsaj glede na rezultat iz Panovca!
Je pa res, da tale MKM sploh ni primeren za postavljanje rekordov!
- 25 Mar 2008, 20:48
#122451
Hehe, najdem se na Delovem posnetku 
.
Ja, Zajc, si pa mene dvakrat pozdravu, če si koga spustu
.
No, meni je blo všeč. Do polovice sem imela bolj ali manj stalno moško družbo, od 10. km dalje pa živega polarja - gospoda, s katerim sva imela enak pospešujoč tempo vse do konca. Po dveh tednih treninga si niti pod razno ne bi misla, da lahk izboljšam svoj rekord. Očitno me ma Bog rad, ker se je po jajcih, hrenu, potici, kruhu, šunki in čaju dalo teč. Pa še zjutraj sem 1 uro in pol stala pri maši. Pa v soboto padla po snegu na obe koleni. Bi blo fora z dvema obližema teč (pa v kratkih hlačah). 
.
Ja, Zajc, si pa mene dvakrat pozdravu, če si koga spustu
.
No, meni je blo všeč. Do polovice sem imela bolj ali manj stalno moško družbo, od 10. km dalje pa živega polarja - gospoda, s katerim sva imela enak pospešujoč tempo vse do konca. Po dveh tednih treninga si niti pod razno ne bi misla, da lahk izboljšam svoj rekord. Očitno me ma Bog rad, ker se je po jajcih, hrenu, potici, kruhu, šunki in čaju dalo teč
. Pa še zjutraj sem 1 uro in pol stala pri maši. Pa v soboto padla po snegu na obe koleni. Bi blo fora z dvema obližema teč (pa v kratkih hlačah). 
- 25 Mar 2008, 22:38
#122461
Moj prvi Kraški maraton je naredil name izreden vtis, pohvale pa gredo tako organizatorjem kot Forumovcem. Po dveh ljubljanskih je bil to moj tretji mali maraton. rezultat sicer najslabši do sedaj (1:58:20), vendar se vsi trije gibljejo v razmaku manj kot dveh minut. Vreme je bilo odlično, glede na napovedi nekaj dni prej celo fantastično, prav tako tudi vse ostale stvari, ki sodijo k taki prireditvi. Tudi sama konfiguracija proge se mi ni zdela tako strašna, kot sem pričakoval. Celo pot sem pretekel brez večjih problemov, vendar po moji oceni ni bilo več kaj prida rezerve. Moram pa pohvaliti člane foruma, predvsem tiste, ki so (ste) me prehiteli, saj sem bil deležen prijaznih besed in vzpodbud, ki so mi dale dodaten zagon pri premagovanju razdalje. Tudi v zadnjem kilometru sem srečal dva forumovca, ki sta se že vračala proti avtu, pa sta me s svojimi besedami kar nekako pognala v ciljni šprint. Na tej prireditvi sem občutil, kako dobro je imeti dres foruma, saj ti da občutek pripadnosti neki skupini ljudi, ki te že ob pogledu na dres dodatno vzpodbujajo. Fotografi Barb, ZdravkoC in mateja.hribar pa zaslužijo posebno pohvalo, ker so dokumentirali moj boj s progo (sem tisti s št. 103), ki ga z veseljem kažem sodelavcem in prijateljem.
I´ll be back!
I´ll be back!
V življenju je pomembno samo eno in to sta dve stvari: delo, red in disciplina!
- 26 Mar 2008, 07:53
#122473
ZHAK dobro si se držal v tem "boju". Sem ti ves čas dihal za ovratnik, nisem pa te hotel prehiteti, ker mi je tak tempo lepo pasal. Nekje v Italiji sem te dohitel in nisem mogel prebrati kaj ti piše na hrbtu. Takrat si bil še malo predaleč, jaz pa tudi že več ne vidim tako dobro. Potem pa me je jezilo, ker nikakor nisem mogel ugotoviti kaj ti res piše na hrbtu in sem malo pospešil. Na tistem vzponu si mi malo ušel, nato pa sem ta pri zadnji okrepčevalnici ponovno dohitel. V cilju pa si bil par sekund pred menoj.
Lani mi je bil MKM prvi tek v življenju. Tekel sem 8 km in sem imel kilometrski čas mnogo slabši od letošnjega na 21 km. Se pravi da sem kar okrepil srce in ožilje. Za to pa tudi tekam. Pa še nekje smo napredovali. Lani sem tekel sam, letos pa tudi žena in hčerka.
Sežana pa kot Sežana. Če te ni tam je to velika napaka.
Lani mi je bil MKM prvi tek v življenju. Tekel sem 8 km in sem imel kilometrski čas mnogo slabši od letošnjega na 21 km. Se pravi da sem kar okrepil srce in ožilje. Za to pa tudi tekam. Pa še nekje smo napredovali. Lani sem tekel sam, letos pa tudi žena in hčerka.
Sežana pa kot Sežana. Če te ni tam je to velika napaka.
Tudi na korenček gre.
VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA