- 29 Mar 2007, 17:40
#86894
Tek v krogu, veter pa stalno v fris, a je to normalno? Seveda, če se poganjaš na Malem kraškem maratonu
Namesto rave ropotanja, ki sem si ga hotel vsiliti za ritmično motivacijo prek zvočnikov, me je proti Krasu prejšnjo nedeljo v glavi nekdo posiljeval z deklamiranjem verzov o burji. »Vrag naj te vzame, tebe in burjo,« sem si polglasno zabrundal, ko sem drsal proti športnemu parku Sežana. Pred ksihtom sem ugledal še bolj zoprno obličje kot je moje, še vmes pa se je silila kamera z vprašanjem o mojih načrtih. Primožu, ki se je s kompanjoni pred leti zmislil mali kraški maraton na 21098 metrov sem zblebetal nekaj v stavek povezanih neumnosti in ga odpustil proti novim polmaratoncem. Bo treba na stopala navleči tekaške čeveljce in se ogreti. Vmes so se vrteli inserti iz osebne zgodovine polmaratonca.
Ko sem se prvič podal na tek, pameten s teoretičnimi izsledki drugih, sem namesto petih kilometrov iz smelega osebnega plana skorajda krepnil po slabih štiristo metih. Nobenih tekaško razvitih mišic, pljuča zakajena z dnevnim odmerkom dvojnega pakiranja in v žilah nenadzorovano promilno mešanje iz večera v večer. Delo pa seveda pred ekranom, vmes kikiriki ali čips in kakšen prdec odzadaj. To je bila vsa telesna aktivnost. Pa mi je potem prej omenjeni model s kamero, zagotovo je imel prste vmes tudi njegov brat, ki kolesa goni, da ječijo pod njim v smrtnem krču, podtaknil ultrašportnika za družbo. Dušan preteče za jutranje razmigavanje od dvajset naprej. Kilometrov, da se razumemo. Pa sem skušal to še sam osebno in pred tremi leti spoznal, da bom zaradi teka crknil. Ampak če ne... Bom pa prav tako stegnil vse od sebe, le da na manj eleganten način. Odločitev je bila v mojih rokah. Sprejel sem jo tako, da imam za seboj že ljubljanske maratone, pa enake pretečene razdalje v Palmanovi in premierno sem se prijavil na krog okoli Sežane in grem čez mesec v Beograd...
Najprej so mi iz družbe ob točilnem pultu namigovali, da sem poleg že tako izkazane bebavosti še dodatno oplemenitil svoje bivanje na tem planetu s tekanjem vsako jutro od peskokopa proti smetišču ali pa Karavanškem tunelu, proti Mojstrani ali kam drugam. Še meni ljuba je dejala, da sem pa morda res delno počen v možgane. Gospa sedaj že leto sama ali ob meni nabira kilometre, oni cepci iz točilnega krožka pa gonijo bicikle, hodijo redno v Španov vrh ali še višje, dva pa sta celo štartala v Sežani. Včasih se poženem na treningu le z njimi v mislih in takrat še najbolj veselo tečem, pa če je še tako vkreber. Tudi meni je nekaj uspelo!
Kaj je tek? Premikanje leve noge pred desno in potem desno pred levo in tako naprej. Pa če se da malček hitreje toliko bolje! Vmes zašvicaš, včasih bruhneš, cel čas hropeš, oblačila smrdijo, da o tekaških copatih ne pišem kaj preveč. Z najmanj smrdljivimi sem se, medtem ko sem mežikal eni od tekaških damic, pognal s štarta v Sežani. Juriš proti Lipici, ki sem ga nameraval izvesti tako kot Yull Brinner v bitki na Neretvi, se je sfižil že v prvem daljšem klančku. Res je bil klanček, a je pihalo. Burja! Seveda! Od tod tisto deklamiranje o tem prekletem veternem pojavu. Mimo je hitreje od vetra silila Lili in najraje bi ji dal eno okoli ušes zaradi zavisti. Pa je nisem ujel. Bolje je izgledalo ob zavoju proti Lipici, kjer je začelo pihati z boka. Pa ne za dolgo. Med premikanjem nog je spet vleklo v obraz. »Po obratu v smer mejnega prehoda in ko bomo čez, bo bolje,« sem se tolažil, pa je v Italiji ravno tako vleklo kot nad našo rodno grudo. Pri Bazovici sem se hotel kar poleg bazoviških žrtev vleči po tleh, pa sem se premislil in jo krenil vštric z Žaretom proti Trebčam. Vmes sem se useknil tako, da sem vsebino izpihnil karseda visoko. Ob dejstvu, da je burja vlekla v obraz, nek Italijan pa se je zavetrno skrival za menoj, je bilo to še toliko bolj sladko opravilo. Preden je odsmkljal na svoj del ceste in se obrisal okoli levega očesa, se mi zdi, da je bila vmes že ena vas. Ali pa je bila kasneje, med trpljenjem seveda nisem gledal ne levo, ne desno. Potem pa je prišel makadamski odsek proti Orleku. Jeba!
Burja se je raztogotila in napadala, mi pa smo bežali kot Lahi okoli leta 1943. Na varno - skozi cilj! Ko sva se z enim od prometne policije, ki je prav tako brusil pete v zadnjih izdihljajih, spogledala, me je vprašal: »A se midva sploh premikava?« Pa sva se. Prišla je proga na levi strani in napis Sežana. Zavoj na levo, prek nadvoza in pogled proti zadnjim metrom.
Šprint je bil izveden v slogu Matica Osovnikarja! Malce za lasten ego, predvsem pa za gledalstvo ob ogradi, ki se je ploskajoče obregnilo prav v vsakogar. Vmes sem slišal še posebej mehke dotike dlani in vedel sem, da so samo zame. Ne ob progi, okoli dvesto kilometrov proč na Gorenjskem, ampak so bile in to res zame. Sem jih slišal! Bil sem zmagovalec (In mimogrede, dokazal sem, da nisem pezde! Kar sem pred dvema letoma obljubil Božu Draganu, šefu nad šefi pri tem maratonu, sem izpolnil: pretekel sem mali kraški maraton!). Naslednje leto tudi pridem, pa še kakšen indijanec iz mojega konca zraven, ker kasnejši afterparti pri vinarju Lisjaku v Dutovljah in njegovem famoznem teranu slo po teku okoli Sežane še podžge.
Na koncu: zakaj sem se v letih, ko večina Slovencev s trebuhom v rokah pestuje domači naslanjač, odločil za tek na nenavadno veliko število kilometrov? Težko bi definiral odgovor, kajti potrebno je poizkusiti in biti vztrajen. Prvih štiristo metrov na treningu je najbolj zajebanih, potem pa postane zanimivo in zabavno.
Številka 240
---> Васи́лий Григо́рьевич За́йцев <---
Hočem reči, morali bi biti pripravljeni na tak scenarij.
,važna je simbolika.
