1. del
Za začetek!
Veš kako je če celo leto pričakuješ dan ko boš prišel na KRAJ? Celo leto razmišljaš kako kaj kje zakaj. Prideš in doživiš neverjetne občutke (veselje, smeh, bolečino, trplenje, apatijo...) in to z enim samim namenom, da prideš v cilj.
Pa se vrnimo v leto nazaj da boste vidli kako in kdaj.
Korenine so bile na POTu 2001 (Postonjsko orientacijsko tekmovanje). Že takrat so imeli Postonjski taborniki v mislih adventure race. Prvo leto je bilo zelo podoben taborniški orientaciji samo da je bilo bistveno težje. Nato so naslednje leto 2002 poizkušali narediti nekaj zelo podobnega Adventure race samo žal je bila štartnina previsoka (20.000SIT
) in preveč je bilo ozko zastavljeno, pa še kakšne pomanjkljivosti bi se našle. Nato so Velenjčani Rod Jezerski zmaj (RJZ) prevzeli štafetno palico. RJZ je največji rod v Sloveniji in ima preko 500 članov. Zadeve so se lotili blazno resno, kot se spodobi. Zadevo so seveda zelo na široko zastavili. Tekma je bila odprta za vse, samo 3 taborniške ekipe so bile. Ostalo so pa bili drugi navdušenci. Bilo je tudi že kar nekaj tekmovalcev iz tujine (okoli 7 ekip).
Tako je v meni zorela ideja da bi se tudi jaz udeležil ARSa, samo ŠE ekipa mi je manjkala
to pomeni da sem moral prepričat ali navdušiti 2 kolega in kolegico (v ekipi štirih mora biti najmanj en član nasprotnega spola). Tako sem nekje v decembru leta 2002 prepričal Perota da se mi priključi. Kmalu za tem je Pero povabu še svojega kolega iz srednje šole zraven (Aljaža). Tako smo bili 3 fantje. Samo še eno dekle nam je manjkalo. Seveda sem imel v planu že eno dečvo Ano ampak se je že dogovarjala z eno ekipo iz NM. Tako da sem moral drugo poiskat. Enkrat spomladi l.2003 mi je Ana rekla da ima eno kandidatko in mi dalo njeno cifro. Seveda sem jo takoj poklical in ugotovil, da je ta kandidatka ona sama
malo šale mi je rekla.
Odlično ekipo imam. Sedaj se moramo samo še trenirat spravit. Tukaj se pa je pojavil problem. Nikoli nismo imeli časa da bi vsi trenirali hkrati. Z Ano sva tako ali tako se redno srečevala na plavalnih treningih (trenirava hitrostno plavanje - plavutkanje - po ang. finswimming). Trenirali smo veliko z jeziki kaj več pa ne. No, nekaj tekov sem opravil to pa je bilo tudi vse. Po mojem smo bili fizično med najslabše pripravljenimi ekipami.
Tako je čas tekel in ARS se je vedno bolj približeval. Seveda opreme, ki jo potrebujemo na tekmi ni malo. Mi je pa seveda nismo imeli. Tako smo začeli nabirati.
Izposodili smo si 2 kolesa, 4 gri-grije, 2 plazalna pasova in matičarke, 3 luči za kolo, 1 pezla, prikolico za avto, 2 čeladi, 2 neoprena, 2 para plavutk, 1 pohodne palice, 2 plastični škatli za meso smo pa sunli enmu mesarju, ja sej vem da to ni lepo. Mislim da je to vse. Torej si predstavljate kako za nohte nam je šlo. toliko opreme pa seveda noben dober prijatelj nima skupaj.
En dan pred odhodom smo skoraj vse že imeli, mislili smo da že imamo vse. V sredo zjutraj me oči odpelje v Tacen kjer sem bil zmenjen s Perotom da me pobere. Seveda kot je običajno on zamudi skoraj eno uro. Ni panike Odpelje me v Turenc kjer so že vsi zbrani da se naučimo abzajlat oz. znali smo samo Janez je moral nas prvo videt in nam kasneje podpisal potrdilo, da znamo abzajlat. Mene je Janez peljal k punci Neži po plezalno opremo in po Gri-grije. Alajž je šel s Perotom, Ana se pa je odpeljala domov s kolesom. Pri Neži ugotovim da imajo oni samo 3 gri-grije. PANIKA!!! Na srečo v Tacnu živi Bogdan Kladnik ki se veliko ukvarja z jamarstvom in fotografijo. Njegov sin je bil pri meni v vodu tako da ga dobro poznam. grem k njemu in na srečo je bil doma. Posodil mi je manjkajoči gri-gri in pohodne palice, ki sem jih na ARSu nesrečno izgubil. Pero me pobere, ampak ima še ene opravke za tabor, ki bo tudi kmalu in še druge opravke. Tako da smo do Ane prišli okoli 14 ure. Jo popokal v Perotovo jugico in šli še do Aljaža po njegove stvari. Kolesa in večino opreme je bila v prikolici. Lahko si samo predstavljate kako je zgledal natrpana jugica, prikolica polna. Okoli 17 ure smo se končno odpravili iz Ljubljane. Šli smo na avtocesto . Seveda študentje brez denarja ne bomo plačevali cestnino in tako smo zavili še po ne odprtem odcemu nazaj na regionalno cesto
da nismo plačali. V Velenje smo končno prišli okoli 19 ure. Morali bi pa priti že ob 15.
In ekipa Riba biba je končno prišla na cilj. Bili smo glavna atrakcija. Moja malenkost je bila zelo radovedna in pišoča na njihovem forumu in tako so me hoteli vsi spoznati. Ni kaj dobra reklama
......nadaljevanje sledi jutri.
lp Vid
Prepričan sem da se v tekstu nahajajo velike in male slovnične napake. Saj bi jih popravil, pa se mi trenutno ne da, ker grem raje spat. Ne zamerit. hvala za razumevanje.
je treba spat!
Imajo že dobro uro zaostanka pred prvo ekipo. So med 4 in 5 kontrolo in se bližajo pohodništvu (gredo na Peco). Kaj več pa kasneje.
