Zadnje novičke

[Laufer]

Po teku v Laškem in bolj malo spanja, smo se zjutraj odpravili na Baško jezero. Zopet se je nabrala kar vesela druščina TF-jevcev - maca56, mojcaculja, Ira, Tini, MatjazV, Dalibor, Lonely, zraven še nekaj slovenskih predstavnikov Erika, Ida, Boštjan in še nekaj drugih.
Malo pred startom je začelo deževati in Matjažu so oči kar sijale od sreče. Nakar smo se podali na dva kroga okrog jezera, eni hitrjeje drugi počasneje.
V cilj smo prišli vsi zadovoljni in veseli, saj smo pobrali veliko pokalov in medalj. Prvi dve absolutno v ženski kategoriji, Matjaža so prehiteli samo Kenijci in dva avstrijska mladca, v svoji kategoriji pa je bil seveda najhitrejši.
Posebnost teka je, da dobi priznanja in nagrade prvih pet, potem pa 10, 20, ... v vsaki kategoriji. Ja, recesija se pozna, lani je dobil nagrado vsak 5.
Na koncu smo z dolgim nosom ostali moja malenkost, Tini, Lonely in mojcaculja, vsi ostali pa so bili med dobitniki nagrad, tudi Dalibor, ki se je najbolj hrabro med vsemi boril s progo.
Člani TF-ja so dobili kompet pokalov, Ida je odnesla ta velikega. Ker smo tako dobri , smo tako kot lani dobili povabilo za trening kamp v Keniji, da še izboljšamo našo formo.
Na koncu smo nestrpno čakali še žrebanje nagrad med vsemi udeleženci (ta hud Polar, vikend paket ob Baškem jezeru, očala Adidas, ...)
MatjazV bo pripravil fotoreportažo.
Še rezultati: http://www.pentek-timing.at/results/sho ... 7&racenr=8

[Uroš Sobočan]

[MatjazV]

Živjo,

današnji polmaraton ob Baškem jezeru je bil res uspešen za T forumovke in T forumovce, uspešno pa so nastopili tudi ostali: Erika, Ida, Boštjan...

Vremenske razmere so bile za tek naravnost idealne, vsaj zame. Rezultati, ki smo jih dosegli, se na prvi pogled mogoče ne zdijo tako hitri, vendar so za to, zelo razgibano progo, dobri. Tekli smo v dveh krogih in upoštevati je treba, da je bil del proge speljan tudi po blatni gozdni poti tako, da smo imeli na trenutke celo občutek, da gre za kros progo.

Tek smo začeli precej hitro in vodilna tekača iz Kenije smo videli le do oznake 1. kilometra. Jaz sem tekel v primežu večje skupine Avstrijskih tekačev in šele na 6. km sem pogruntal, da vsi razen dveh tekmujejo na polovico krajši razdalji (10 km) - zelene številke, mi pa rdeče. Zato sem nekoliko upočasnil in po nekaj kilometrih ostal sam. V drugem krogu, približno na 13. km sem celo zašel s poti, vendar me je eden od domačinov na srečo usmeril nazaj na progo, tako da nisem kaj dosti izgubil. V cilj sem pritekel kot absolutno 5., prvo in drugo polovico proge pa sem pretekel znotraj 11 sekund.

Organizacija je bila odlična, lepe nagrade in super družba.



FOTKE by MatjazV in Laufer.

Konec avgusta se z Lauferjem vračava "na kraj zločina", na 3. Faakersee Triathlon.

Hvala vsem za super družbo, pa lepo tekajte.

MatjazV

[Uroš Sobočan]

Laufer vidim, da je spet bolelo

[ROSI64]

Čestitke vsem

[lonely]

Za nami je še ena lepo organizirana tekaška prireditev...tokrat je Italijo zamenjala Avstrija.

Dokaj zahtevna proga...deževno vreme ni bila ovira temveč nasprotno...nobenih dehidracij.
No ja, na določenih odsekih je bilo nekaj blata (skozi gozd) ampak to ne zmanjša lepoto celotne trase.
Čestitam MatjazuV na odlični uvrstitvi...Daliborju na prvi 21-ki...ostalim pa na majhnih osebnih zmagah... tudi 21-ka ni nekaj "kar tako".

Vesel sem bil TF-družbe...lepo je bilo.
Ponovimo tukaj: http://www.nachthalbmarathon.at/

[BoštjanP]

Včeraj smo odtekli enega težjih polmaratonov glede na progo.Sam se s časom nisem posebej obremenjeval,ker zaradi poškodbe prepone,ki se mi vleče že od Radencev delam samo lahkotne teke.Že pred štartom sem rekel,da bom poizkusil teči z Ido Šurbek,ker konstantno teče tam okrog 1.23.Po 14km sem ji celo malo pobegnil in nato ujel še dva tekača pred menoj,kar je bila posledica počasnejšega prvega kroga kot bi ga tekel,če bi bil bolje pripravljen.Upam,da bo šlo okrog Osojskega jezera že bolje.Na koncu pa še zahvala MatjažuV za prevoz ostalim pa za prijetno preživeto nedeljo.

[Laufer]

Laufer vidim, da je spet bolelo

Na srečo ni .
Po enem mesecu pavze je 50 km (5 dni - 3 tekme) več kot dovolj in šel sem uživat na progo v laganem tempu, da začnem počasi nabirati kilometre.
Vesel sem, da lako zopet tečem

[MatjazV]

Kot je napisal Boštjan, je bil to tudi zame eden težjih polmaratonov (cestnih), ki sem jih pretekel v zadnjih letih. Na štartu sicer nisem imel tega občutka, zato sem se podal na progo z mogoče malenkost prehitrim tempom. Še sreča, da nas je med potjo tudi malo namočilo, kar meni zelo ustreza in predvsem pomaga.

Pohvala gre vsej SLO ekipi, saj smo vsi uspešno pritekli do cilja in pobrali zajeten kup nagrad. Ida Šurbek, absolutna zmagovalka med ženskami, je takoj po tekmi odšibala še v Domžale na veteransko DP .

Med analizo nas je presenetila naša članica Erika, ki je pred dnevi praznovala rojstni dan in nas častila . Tako je bilo za hidracijo res dobro poskrbljeno. No tudi eden od glavnih sponzorjev tekme je bil proizvajalec piva (Erdinger), ampak to pivo je blo čudnega okusa (alkoholfrei ).

Tule je pa še slikca lično izdelanega steklenega pokala, kakršne smo TFjevci odnesli s seboj (3 za stopničke v kategoriji in enega za abolutno zmago). Seveda ne smem pozabiti na naši punci Barbaro in Eriko, ki sta pobrali medalje



LP, MatjazV

[maca]

Matjaž, en majcen popravek, medalji sta dobili Barbara in Erika,jaz sem dobila ta majceni, a čudoviti stekleni pokal, ki mi je v ponos (čeprav jaz baje ne tečem na čas).
Sam, če bi vsi organizatorji tekov imeli take ful lepe pokale, mogoče bi mojega egeca to malo zamikalo, da bi pospešil in se grebel in grebel....

Tudi zame ta tek ni bil ravno na izi, sta bila pred njim kar dva, Celje in Bistrica, pa se je malo poznalo. Laufer hvala, ker me tokrat nisi gnal, niti enkrat nisi težil zaradi tempa ipd. Ma je dež prav pašal, bolj kot lanska vročina, pa progo sem že poznala, ma sem vseeno pozabila na dva klančka, ki sta me neprijetno presenetila.

Ob jezeru malo na novo gradijo, nekaj je spremenjenih fasad, vidla sem eno ful lušno hiško, k bi jo kar mela,je glih dost velika za mojo veliko malenkost.

Letos so spet bili uni Škoti, s kilti , eden je kiklo mal dvignu, bljak, spodaj pa ta dolge pajke . Tudi Škoti niso več to kar so bili.

Celi "moji"ekipi v avtu - hvala, bili smo odlična družba, čas je minil kot blisk in ugotovili smo, da avstrijski teki niso na drugem koncu sveta, kajne IRA. Mojci čestitka za drugo polovičko, in Daliborju za prvo , Eriki za gospodinjsko polovičko, fantom pa vsakemu posebej, tudi tistim, ki niso prišli do pokalov in košaric.

Analiza je bila kot se spodobi (eni na pivu, eni na kofetu, pa na vodi, na sirotki,...). Kregali se nismo, smo se kar lepo zmenili.

Ampak fantje zmagovlaci, se niso hoteli javno okititi z zastavo TF , to čast sva rešili medve z IRO.

[Hojca]

Za tale tek sem se odločila na hitro in tudi odločitev, da bom tekla polovičko je padla tik pred zdajci. Glede na (za tek) super vreme in na to, da smo se z IRO in Daliborjem dogovorili, da jo pretečemo skupaj, se mi je zdela odločitev prava. In res je bila

O sami progi je bilo že vse napisano in z očmi ene polžke, ki preteče polovičko v (skoraj) dveh urah in pol , bi težko sodila o težini proge. A vseeno, če jo primerjam s Sežansko, sem jo pretekla lažje, verjetno pa je k temu pripomogla krasna družba na progi
Uživala sem maksimalno, tako med tekom in jasno na analizi in med prevozom..

Čestitke vsem, še posebej dobitnikom priznanj in Daliborju za njegovo prvo . In pa hvala Maci za prevoz, IRI, da me je "spravila" na tale tek in vsem skupaj za super družbo.

[Hojca]

Aja, pa še dve zahvali

No tudi eden od glavnih sponzorjev tekme je bil proizvajalec piva (Erdinger), ampak to pivo je blo čudnega okusa (alkoholfrei ).

da si me potolažil - sem se že zasekirala, kaj je z mano narobe, da ta velik pir eksam, pa nič

in

...mojcaculja,...

da si me tolk fajn preimenoval, še malo pa bom mojcapokrajculja

Pa čist zares hvala obema za super fotke

[IRA]

Dan ...

No, takolele je ...
Za spremembo je bila tokrat IRA nekaj časa tiho, preden se je odločila, da spiše tole poročilo. Kako bi rekla ... nekako so posebne stvari, ki morajo ujet pravi trenutek.
Seveda, če jih želiš napisat tako kot si jih čutil in na tak način tudi delit z drugimi.

Tale tek se je zame začel že dolgo nazaj ... pa se tega nisem niti dobro zavedala ...
Že pozimi sem nagovarjala Fotra, da eno polovičko si pa nekega dne želim pretečt z njim. Predlagal je Faakersee ... že takrat sem bila očarana nad imenom in ga takoj vzela za svojega ... in seveda, če Fotr reče, da je dobr - pol je dobr
Čuda sveta in pota gospodova so tekla posvoje ... nekje v malih možganih mi je sicer ostal ta datum, ostala ideja ... a kaj hujšega in bolj zaresnega od tega ni bilo. Tudi s Fotrom sva rekla eno "mimogrede" na to temo in jasno mi je povedal, da Faakersee njega letos skoraj zagotovo ne bo videl ... no mogoče - kot gledalca ...

Vse skupaj je nekako zamrlo, dokler se nekega dne maca ne odločil, da pride pa malo pregnat polže po kRožniku ... malo tečemo, malo klepetamo ... omeni Faakersee (spet to krasno ime!!!) in moje misli spet odplavajo ... a grejo hitro spet v normalo ... saj je že prepozno ... Nič ni prepozno pravi maca, saj se da prijavit tudi na "licu mesta" ... pojemo vse kar je bilo na analizi in odidemo domov ...
Ideja pa še kar žuli in žuli ... pa spet tema pride nekam na vrh, aha tudi MatjažV se je prijavil ... ja madona, potem se pa še da prijavit.
AKCIJA!!!
Razložit Daliborju - tako, da ne bo druge kot da pristane ... angažirat lenči, da mi reši rit in me prijavi .... ali vsaj nauči - kako se prijavim ... malo logistike, malo tehnike ... ha ... avto mamo poln. Kaj pa mojculja ...
Mojculja me prepričuje, da itak ni mislila it, da na osojsko pa bi šla ... ha - macina prijateljica se seli ... seveda, mojculjo OBVESTIM, da gre pač z nami
In smo spet "tutto completo" ... GREMO!!!

Jutro se je že začelo smešno ... zbudim se okrog 4-ih in čakam kdaj bom lahko vstala ... mislim, da so to še eni zelo, zelo redki občutki ... pojavljali so se kvečjemu v osnovni šoli, preden smo šli na kak izlet ... ko si se bal, da bi zaspal.
In že smo pokonci .... z eno roko "kampl", z drugo maskaro, s tretjo peremo zobe ... 1, 2, 3 ... že se peljemo ... še dobro, da sem rekla, da se dobimo malo prej ... itak sem doma pozabila ruzak za maco in je blo treba obrnit ....
Gremo ... ZAMUJAM!!! SPET!!! Oh kako to nemaram ... ampak že cel petek sem zamujala ... zgleda je še kar trajalo ...
Ostanem nekje na pol poti CESTA JE ZAPRTA!!!!
Ja kakooooooooo .... mogla bi delat krog vsaj 10km, če ne več ... da bi spet prišla do "prave" ceste ...
Pa se kar peljem ... malo po gradbišču, malo po pločnikih, na koncu res popolna zapora ... ne da se naokoli ... razen .... čez neko dvorišče ...
Madona, mi je bilo kar nerodno ... še sreča, da je bilo tako zgodaj
Ampak ... na pravi cesti pa smo le!!! JUHUHU !!! Seveda, zamujam še vedno!!

Še malo "navigacijskih težav" in praktično pridem na cilj tako kot je bilo dogovorjeno najprej ... preden sem jaz predlagala, da se dobimo še malo prej
Se opravičujem svojim sopotnicam, da sta me morali čakat

No pa pojdimo .... V TUJINO ...
Sem že razmišljala kako bo fino v avtu, kaj vse bomo počeli ... pa sploh zares še ust nismo odprli in že smo bili na cilju!!! Prosim!?!?!?!!?? A nismo šli mi v AVSTRIJO!!! Pa to je tam nekje - DAAAAAAAAALEEEEEEEEEEEČ ... v tujini pač!!!??
No skratka, po ŠOKU kako je pa to še bližje kot, če bi šla na morje ... si začnem ogledovat teren ... skočim lonely-ju za vrat ... rečemo besedo dve ... odgovarjam samo z DA, DA ... JA, JA ... kaj sprašujejo nimam pojma ... edino TANZCAFFE mi je ostal v spominu
Kava za 2,2€ - torba presenečenja ... in že smo ob tiniju, Boštjanu, Lavferju in Matjažu ... čvek sem, čvek tja ... pa se pejmo oblečt.
Neki me špika po vampij ... ja pa pi**** pa ne valda lih zdej ... seveda, teta s planin ... in seveda - torbica doma ... na srečo smo imeli v "klanu" bolj vestne ljudi, tako, da smo tudi to poštimali .... pa nakupili še čipe - "za zmeraj" ...
In .... ura je bila 9!!!
Tooooooooooolko se je že dogajalo ... pa šele 9!!!

Pa smo šli ... mojculja, Dalibor in IRA smo ostali zadaj ... in ŠTART!
Začnemo tečt, zdi se kot, da se vlečemo kot megla ... vsi letijo mimo ... mi pa kot pravi polžki ... ampak tempo na Garminu kaže čisto nekako drugače ... kilometri minevajo, čas beži in mi se imamo krasno ... vreme IDEALNO!!!
Zame, IDEALNO! Prva postaja z vodo, druga postaja z vodo ... krasne hišice .. (zdej se sprašujem katera je bila macina).... celo pot se sprašujem ... potiho in naglas KAKO JE LAHKO LONELY SPREGLEDAL JEZERO????
Praktično se mu 2x čisto pribljižaš, enkrat na hribu se ti odpre razgled, da lahko skoraj še ribice prešteješ ... enkrat lahko celo notri letiš, če te vrže z ovinka ... in na vsakih par kilometrov glasno vprašam "KAKO JE LONELY SPREGLEDAL JEZERO!?"
Vmes blato, gozdiček ... hribi in dolinice ... sploh nisem razmišljala o tem, da je bil polmaraton težak ...
Šele ob branju komentarjev in ob branjo iz knjigice - da je srednje težka trasa ... sem pomislila na to. Ok bila je razgibana trasa, ampak meni zares zelo všečna ... eni deli bolj, drugi manj ... pa saj je vedno tako.
Zadnjih par ovinkov prvega kroga nas prehitita Kenijca ... in mi nadaljujemo.
V drugi krog zakorakamo še nekoliko bolj zaresno ... tempo kar lep, konstanten okoli 6.30 ... pospešujemo ... počasi kar prehitevamo enega, drugega, tretjega ... srečujemo en par, ki nas očitno "j**** v glavo" ... sem mislila, da imam že fatamorgano ... ampak ne, dejansko sta imela naštudirane vse bližnjice in čisto na vsakem ovinku sta bila spet pred nami ...
Tečemo naprej, čvekamo ... imamo se super ....
Potem pa se začne 16-i kilometer ... Dalibor zajamra ... očitno je treščil ob zid, predvsem tisti v glavi ... še sam mu tako reče ... se za trenutek ustavimo, raztegnemo ... in spet nadaljujemo ... a ne za dolgo. Očitno kljub vsemu zid ni bil samo v glavi ... začeli so se krči ... in to na takem mestu, da tudi jaz, ki bi morala razturat mišice niti v sanjah nisem vedela, kako bi to mišico raztegnila ... kako sploh PRIT DO NJE ...
Nekako mine, nadaljujemo ... skoraj kilometer je ok ... potem se asfalt postavi pokonci. Dalibor hodi, midve odtečeva in se raztegujeva na vrhu. Odločila sem se, da ga pač ne pustim tam nekje ... samega. Nebi mogla ... spet postaja z vodo ... zadržujemo se kar dolgo ... malo masiram, malo tolčem ... kako dolgo bo trajalo ... ?
Dalibor kar hodi ... tekači nas začnejo prehitevat ... en za drugim ... še tistih 10, ki jih je bilo za nami ... pa to ni nič važno ... bomo že, važno, da pridemo do cilja ...
Hodimo!

V glavi mi non stop odmevajo besede Alje, da je vse OK - dokler stvari štimajo ... da pa je precej drugače, ko se stvari malo zakomplicirajo ...
Malo sem celo jezna in se počutim krivo ... spomnim se, da sem še vprašala Daliborja ob prijavi, če gre na 21km ... pa je cincal, da kaj če bi šel vseeno raje na 10,5 ... in sem jaz seveda pametno ... "ah pa sej bo šlo ... saj 18km si že pretekel....!!"

Dohitijo nas varnostniki na kolesih ... sprašujejo kako, kaj je narobe? Mahamo z rokami in nogami ... misli pa si vsak svoje ... Dalibor naju z Mojco pošlje naprej ... kar nočem in nočem it ... pa mi razloži, da sedaj so pač itak te z bicikli zraven in če bo kriza bojo že kako ... v redu ... pristanem in z Mojco se poženeva v dir. Ampak dobesedno. Zadnje dva kilometra sta šla praktično 6:0 ali celo malo pod 6 ...
Prišprintam v cilj, poberem listek ... uni mi kaže pivo in šotor, jaz se obrnem in v neki polomljeni angleščini bleknem, da imam še nekoga tam ... na bojni črti ... kažem s prstom ... se obrnem in tečem nazaj ...
Malo me čudno gledajo vsi po vrsti, ampak me čisto nič ne briga ... tečem ... za ovinkom zagledam Daliborja in "konjenico" za njim ... teče ...
Nemogoče je opisat občutkov, ki sem jih začutila v tistem trenutku ... solze so mi zalile oči ... ko sem videla, da teče.
Jasno mi je bilo, da ga boli, videla sem na obrazu ... ampak videla sem tudi srečo, veselje ... ponos ... tekla sem mu ob boku, on pa me je zagrabil za roko, kot da sva že v cilju ... pa še ni bil tako blizu ...
S skupnimi močmi ... sva nekako pritekla v cilj ... skos sem ponavljala "počasi, počasi" ... vsi so ploskali ... celo napovedali so ga po mikrofonu ... tudi bliskalo se je na veliko ... neopisljivo ... Če bi vedela, da je tako krasno bit zadnji ... bi bila verjetno večkrat

Čustva so privrela na dan ... USPELO JE!!!
Ampak ... krči so začeli zares grabit šele v cilju... in to tako, da nismo niti vedeli kaj prej raztegnit, kaj pol ... groza!!!
Počasi se je sestavil ... s sabo smo imeli celo malo lekarno, a magnezija noben ... na srečo ga je imel MatjažV, tako, da smo hitro poskrbeli za doping in nujno potrebno oskrbo ... Dalibor je počasi začel prihajat k sebi in meni je počasi začel padat kamen dol s srca (direktno na palec na nogi - me še zdej boli ).

Potem je bilo lepše ... pivo, hrana, smeh, veselje ...
Pobrali smo celo paleto pokalov, jaz sem celo dobila medaljo (sva z Mojco v zadnjih 2km vseeno nascali dva) ... celo Dalibor je dobil "ikebano" ... sam je stal na odru ... pod njim fotografi, zraven direktorji ... neopisljivo. Si predstavljam kakšen občutek mora bit, ko na svojem PRVEM POLMARATONU doživiš vse to kar je doživel on.
Verjetno bi bilo čisto preveč "navadno", če nebi bilo krčev ...
Hvala bogu, da ni nobenih hujših posledic ... je bil pa OČITEN, JASEN in GLASEN ZNAK ... da brez treninga pač ne gre in da kljub vsemu 21km ni mačji kašelj ... in da kljub temu, da je celo svojo mladost treniral nogomet ... pač kondicija ne ostane za vedno .. in je treba kljub vsemu nardit kak trening, pojest kak dodatek h prehrani in ... skratka DOBRA LEKCIJA ... ki sem jo seveda z UŽITKOM servirala med vožnjo domov ...
Sem jo že večkrat tudi prej ... a lekcija ni bila dovolj podkrepljena z dejstvi - da bi obveljala

Sedaj pa zgleda je ... se je že odločil, da v Gardo odhaja kot spremljevalec

Skratka bilo je res super, krasno, fino fajn ... polno emocij in vtisov, ki sem jih najprej morala nekako zbrat skupaj ...
Macica ... hvala za družbo, za vse tvoje nasvete in pozitivno energije hvala za prevoz!
Mojca, hvala tudi tebi - moja sotekačica ... žal mi je, ampak tebe sva pa midva z Daliborjem dobesedno oropala nagrade ... se ti bova oddolžila, obljubim!!!
Matjaž V. hvala, hvala, hvala za magnezij!!! in seveda za družbo, za slike ...
Hvala lavferju za kavo, lonely-ju za zabavne besede in objeme kar tako "mimogrede", hvala tiniju in Boštjanu ... Eriki ... skratka vsem zbranim, prisotnim in prisebnim ...

Aja ... pa še to.
Šele doma sem se spomnila, zakaj sem imela nekam čudno težke noge celo pot ... sem šla sprobat camelbek in tekla 21km praktično z 2kg na hrbtu .... in Dalibor ravno tako

Pa še ena "anekdota" ... že dve leti se uspešno borim z "bojem proti crooksom" ... potem jih pa dobim za nagrado na Faakersee-ju ...

FaakerSee ... še se bomo videli

[tae]

Ira, zelo duhovito tole napisano. Super. Z veseljem te berem.

Nekaj pa mi ni čisto jasno, kljub temu da ni direktno povezano s tekom. Na začetku tvojega prispevka omenjaš "Fotra" pisano z veliko začetnico, zato sem pomislil na našega forumovskega "fotra." Potem se nekako prepričam, da gre verjetno za tvojega očeta. Ampak ali ni Dalibor, ki ga omenjaš kasneje, tvoj fant ?

[IRA]

Hi hi hi ...

Vse si prav predvideval ... samo potem ne vem kaj se ti je zgodilo

Foter - je TF Foter, ki se letos tega teka ni udeležil.
Dalibor je pa Dalibor, moj dragi ... in daleč od tega, da bi mi bil foter