Zadnje novičke

[Loni]

No, majčke so na slikci zgledale super, v resnici pa so pižama stila, vsaj za nežnejši spol. Smo pa dobili možnost testiranja kafemašin, Laufer se je prelevil v pravega kofimejkerja, samo mašino so mu na začetku pozabili vklopit.
Naša trojka se je prav super obnesla, ob pomanjkanju avstrijskih zajčkov smo si najele kar domačega - Daliborja, večinoma so slovenski spidvejisti z ladjico odpluli 21 km naproti. NO, mi pa z vlakcem. Na startu je bilo prav zabavno, ker smo počakali ta hitre polovičkarje, vmes je počilo, mi pa zagledamo Matjaža, kako se približuje, pa smo družno malce zamudili in navijali. Malce nerodno je bilo edino prehitevanje nordijskih hodcev, seveda ne za nas, ampak za one ta hitre.
Štimunga ta prava, navijači so glasilke nekje pozabili, vreme letnemu času primerno, nikakor se ni hotelo shladiti, samo med duatlonke pa naša četica ni šla. Je zmanjkalo volje. Pa drugič.

PS Matjaž si je jezero že pri dnevni svetlobi ogledal.

[spela*]

Tale tek je bil prava muka vse od 3. do 19. kilometra. Torej 16 km mučenja. Še huje kot lani septembra na Ptuju - tam je bila muka "le" od 10. km naprej.

Ko se je pred startom vsake toliko časa za nekaj trenutkov pooblačilo, sem si mislila, da bo to en lep tek, ki bi ga lahko tudi dobro tekla. A kaj, ko bi vročino še nekako prenesla, ampak sopara ... Tako da sem že na 3. kilometru videla, da ne bo šlo - oziroma da v takšni sopari ne morem teči. Pogled na uro na 5. kilometru je to samo potrdil. Takrat sem ugotovila, da z dobrim rezultatom seveda ne bo nič in da bom lahko vesela, če bom tekla pod dvema urama, pa tudi to ob pogoju, da bo v drugi polovici proge bolj normalno vreme. No, na 7. kilometru, ko še vedno ni in ni šlo, sem se že sprijaznila s tem, da bom lahko vesela, če bom sploh prišla do cilja. Sploh ker mi je poleg vseh težav še bistveno upadla motivacija, zakaj bi sploh tekla dalje, ko pa ne gre.

Potem sem si rekla, da bom pa naredila vsaj dolg trening v zelo neugodnih pogojih in da je tudi to za nekaj dobro. Če drugega ne, za utrjevanje psihe. Tako da sem potem pač tekla dolg (počasen) tek v takih razmerah, v kakršnih sicer doma ne bi tekla več kot 10 km, pa tudi to stežka. Seveda sem se pa konkretno ustavljala na vsaki okrepčevalnici (in moram reči, da je bilo teh res veliko, v drugem delu proge skoraj na vsakem kilometru) in si na nekaterih postregla z vsem, kar je bilo na voljo. Hodila pa sem tudi vmes, ko ni bilo okrepčevalnic. Pač ni šlo.

Po 19. km je šlo laže, vsaj nekoliko se je shladilo, tako da vsaj s tekom kot takim nisem imela problemov, tako kot celo progo prej, sem pa bila že preutrujena, da bi odtekla 2 km intervalov. Ali da bi vsaj spodobno zvišala tempo.

Skratka, to ni bil moj dan. Začelo pa se je že v Ljubljani, ko sem ugotovila, da so mi vlomili v avto.
Poleg obvezne opreme so mi vzeli pasji boks, avtoradio (na kasete) so pa pustili. In škodo na vratih.

Drugače pa čestitke MatjazuV in maci56 za 3. in 2. mesto v kategoriji!

Kasneje (proti večeru) prilepim še nekaj fotk.

[maca]

Tkole mamo – iz Lj.smo štartali z malo zamude, ja no,smo pač nekaj pozabili doma,pa smo šli iskat, pa mal smo se čakali, pa na bankomat je še blo treba. Ma ni blo sile, se žetkooo dolgo nismo vidli, da smo brusili jezičke za vse nazaj.

Laufer je opozoril na en mali štaub na gorenjski avtocesti, k pa ni bil nič posebnega. Na zadnji pumpi smo kupovali vinjete in se je skoraj cela ekipa dobila nanapovedano. In pol je krenil konvoj, da bi okupiral Osojsko jezero, in ga je, saj smo se v eni vrsti zbrali vsi ta glavni, tudi Nana&co, ki je na tiho špricnila mimo nas še v Slo.

Za majčke smo se mi ta mali hotli malo pogajat, da bi dobili ta male, pa se ni dalo na licu mesta majčk pomanjšati. Pati organizatorji – a se ne zavedajo, da se obseg naših teleščkov manjša s številom pretečenih km? Da nismo vse forumašice 150 kilske matrone? Toje bla prva kritika.

Kofe mašine smo okupirali mi TFjevci, organizatorjem se je tok fletno zdelo,da smo navalili na njihov kofe, da so nas poslikali od spredaj in zadaj. Še jaz semse spravila na kafe, k ga hudo redko še pijem. Ma se nisem mogla premagati, k pa je bil zastonj, pa še skuhal in serviral mi ga je en dečko. Ob fafetu si punce nismo mogle kaj, da našim ljubim fantom ne bi vsaka posebej pokazala jezera, dokler so ga bli sposobni še videt in opazit. Spela* hrani dokaze na fotkah.

In pol smo se šli počasi preoblačit, a bi majčko a bi tekaške hlače, pa levo in desno nogavico (al samo eno), pa pas za pulz-da ali ne, a ja, pa vezalke na supergah je tudi treba zavezat, uf, kje pa je moja ura, so mi jo ukradli ali sem jo pozabila doma ali....(ne,ni bla ukradena skupi z zabojčkom za psa) , pa kaj bi dali na glavo, kapo ali trak ali nič, očala da ali ne, nahrbtnik z vodo da ali ne, kje hudiča sem pozabila gele, kje bomo pustili nahrbtnike, kdo bo imel ključ od avta.In kdaj štartamo mi hardiči in kdaj softiči. Vmes pa slikanje, da ja pozabiš, kaj si še moraš napraviti, namontirati,...

In pol se končno spravimo čakat našo ladjico.Zmatjažem gledava v nebo in moliva, moliva, moliva za DEŽ. Sonce se nesramno za trenutek skrije za oblake,pa se spet prikaže. Prosim, naj bo dež, vrooooče je, kiri hudič me žene, da moram laufat.In to 21 km, jok, ma ne jaz. Okolmene se suka en fotograf,nikakormune gre v račun, daimampodvezice. Naša ekipa se vede zaščitniško in se odloči, da bo snemanje podvezice na cilju opravljeno v domačem krogu. Fotograf pa še kar teži. Hm, a ni morda bil ravno to cilj??? In kje je tista ladjica, ki nas bo popeljala na drugi breg, na štart? In kje bo pristala, če pa ni nobenega pomola.Laufer pokaže na mali jarek v pesku – tuki bopristala, mi se pa režimo ko mački. Ampak ladja res pristane, v točno tistem jarku. Ja, seveda, rečna ladja nima ugreza. Zbašemo se gor, Spela* zdivja s ta hitrimi (normalno, WC na ladji je hotla okupirat, mi smo pa na oni strani čakali ko budale).

In eni so se pred štartom ogrevali, pa raznožka taka, in drugačna, predklon in zaklon, razmigavanje vratu, stopal,ramen,....,ej, a oni to resno mislijo tečt. Halo? No, potem pa nekaj malega ramigavanja in raztezanja v paru, neke čudne perverzne poze, pa glasovi, folk se reži, eni se zgražajo, a smo res tolk neresni, in to pr naših letih.

Pa se začne. Najprej malček navzdol in pooool gor, gor,gor. Zakaj pa gremo na levo, Laufer, slabo si pregledal progo, saj bi morali v desno. No ja, seveda, delamo zanko. Špela se malo usti,da bo tekla 1:55, ma ne gre, z Lauferjem se odločiva za čas pod 2:00, jedva gre. Laufer na štartu uoči eno ful fajn tekačico (ritka, boki, nogice, tempo), je kr prec mela gručico slinavcev, sam kaj, k so dušice spuščali med sledenjem in slinjenjem. Je bil Laufer fer in je bil meni za zajčka, pa mu je deklič ušel, malo je jokal, a kaj je tel, je obljubil (hm, ali pa je bil to izgovor). In je šlo, v začetku le bolj gor in pol enakomerno dol, ampak na drugi strani jezera je bila proga drugačna kot lani, po lokalni cesti bližje jezeru, skoz gor in skoz dol, ne veliko, glih tolko da te v živ mozak j... Sem klela ko....
Pa nobenih fajn ritk ni blo.... Sonca tudi ne več,sparina paza pop....Je blo pa veliko navijačev, mali in veliki, stari in mladi, drli so se, otročki so moleli rokice, komentarji taki in onaki (podvezica), postojank ogromno,vodica v usta, malo v grlo, več v gobico in še več na glavo. Tik pred prehodom na drugo stran jezera en gledalec spusti izjavo, da je pred mano samo 20 punc, ma ne ,to pa res ni mogoče, tok hitra z Lauferjem pa spet nisva.

Na 12 km začneva opažati vedno več crkovine, folk se je zaletel, zdaj pa ne gre več. Ampak rešilci pa ne tulijo, kot so tulili v Radencih. Vročina in sparina je ista. A smo samo Slovenci tolk zagamani, da gremo čisto preko vseh razumnih meja svojih lastnih sposobnosti? No, folk hodi. Pa spet teče, naju z Lauferjem prehiti, pa v klancu crkne. Midva pa v enakomernem tempu, gor in dol, požirava km, se nalivava z vodo, koka kolo, žvečiva pomaranče. Eno tekačico spremlja cela družinica na kolesih,jo spodbujajo,... Drga tekačica ima partnerjana biciklu, jo fila s pomarančami, vodo,..., prepovedan doping
Se Laufer takoj obregne, pa mu je ponujena pomaranča. Tekačica prebrodi krizo 15 kilometra in zdivja do cilja, meni se ne pusti ujeti. Prehitevamo pa kljub temu karvse po vrsti. Pofočkam enega stareg ateka, me tok zagrabi za roko, da me skori okoli obrne.

In končno – luči v kempu,zdaj pa je res že blizu konec muk. Prvi je Matjaž,kiga vidimo, jasno, on je že skori od učeri na cilju. Lauferju da eno vrečko. Zakaj le....A naj ga zatožim – cigarete..... CILJ – pospešimo teh nekaj metrov, da ne bo videt koliko smo se slinili.... In Cilj. Končno, hvala bogu. Nacilju Arabo, Lonely, Matjaž, Arabo sname povezico, mi se režimo, folk zija. Eni ne opazijo nič, ker še dihat ne morejo več, eni bruhajo, drugi se privlečejo domasaž. Večina nas čakana pir ko na božjo mano....Nima alkohola, a smo športniki ali nismo.

In na koncu – umivanje, kot da nismo še dovolj mokri. Namočimo se v jezeru (v avtu ni nič smrdelo po švicu,....), eni se vlagamo v vodo centimeter za centimetrom, do kolenčkov, do ritkice, trebuščka, popka, do prsi, ....eni pa kr bum pa celi not. Življenjeso si rešili, kerniso špricali. Pol pa krči, kajne.... V topli vodi pa plavajo alge, na dnu so morske kumare, morski psi zbežijo, ker je voda od švica kalna. Ščuke neki razmišljajo, če so ritke dovolj napete, pa jih mačoti preženejo,....

Tko,TF ekipaje spet častno zastopala barve naše ljube domovine, Matjaž tretji, jaz druga, ampak so nas na hitro odpikali brez medlaj ali pokalov. Kritika. Pohvala pa za medalje, ki smo jih dobili vsi udeleženci. Ne vem pa zakaj so bile različne (niso bile lanske, preverjeno).

p.s.: da ne bo kdo mislil, da vas bom vedno razvajala s tako dolgimi poročili....

[nana]

Še rezultati:

http://www.pentek-timing.at/results/sho ... stnr=10823

[MatjazV]

Hoj,

še ena lepa tekma ob avstrijskem jezeru je za nami. Mel smo se super, sam vročina (sparina) je mal ponagajala.

Forumovke in forumovci ter ekipi primorske in dolenjske naveze smo dobesedno okupirali Osojsko jezero in okolico.


TF ekipa

Tokrat sem celo opazil jezero. Še dobr, da so me Špela, Barbara in Irena vsaka posebej in to večkrat opomnile, naj si ga le ogledam in še pokazale so v kateri smeri je.

Pred tekom smo na veselje organizatorja sprobal vse filterkaffee mašine in si kar sami postregli. Jaz sem najprej ruknu en mild potem pa še guten morgen kaffee. Je takoj delovalo in sem odbrzel na wc.

Prevoz z ladjo na drugo stran jezera, kjer je bil štart, je bil posebno doživetje, čeprav kratko. Štartali smo na igrišču, kjer je bil lani cilj in po nekaj ovinkih takoj zagrizli v prvi klanec proti glavni cesti. Tukaj so policist na motorju in vodilni tekači zavili levo tako da sem bil zmeden kaj dogaja, saj je bil cilj v drugo smer. No, po nekaj metrih sem zagledal oznako 4km, kar je pomenilo da gremo v dvo-kilometrsko pentljo. Ta del proge in vse do šestega km je bil zlo razgiban in najtežji del tekme. Obenem je na tej strani jezera pihal še vroč veter in kar teklo je od mene od silne sopare. Tekel sem nekje na 15. mestu in počasi začel loviti tekmovalce pred seboj. Nekaj časa sem tekel skupaj z Mori Jožetom, našim odličnim maratoncem, ki pa mi je v zadnjih kilometrih ušel. 7 km pred ciljem so ravno pred mojim prihodom štartali softiči in nastala je precejšnja gneča, skozi katerio se je blo treba zdrenjat. Sem bil pa vesel glasnega navijanja Loni in ostalih naših sofitčev, ki so se drli na ves glas in mi dali še dodaten motiv, da sem šel v lov za ubežniki.

Proga je bila zelo razgibana, kar se vidi iz spodnjega grafa (profil v sisvi barvi, utrip rumena barva)



Na koncu mi je ratalo preteči to polovičko v tempu 3:52 min/km, kar je glede na soparo in razgibano progo, dobro in sem zadovoljen tako s časom kot z uvrstitvijo.

Hvala vsem za super družbo in vspodbudo ob progi. Res smo preživeli lep športni večer in ga med drugim pošteno zalili tudi z brezalkoholnim pivom. Čestitke Ireni, Jožetu in Franciju za stopničke, pa za nove PB in seveda vsem za uspešno pretečenih 21 ali 7 km.

SLO REZULTATI 21 km

VSI REZULTATI

Pa še nekaj FOTK

Pa lepo tekajte, Matjaž

[IRA]

OOoooo ...
Tokrat ste se pa razpisali, super ... bom jaz za malenkost krajša
ČISTO MALO

Bilo je res lepo.
Družba krasna, fenomenalna ... super duper

Tek naporen, res naporen in točno tako je bilo kot je napisala maca ... skos gore dole, na momente se je človek resnično vprašal kdo zdaj tu koga i-u i-u

Začetek je ubijal ... vmes sem se začela tolažit, da so mi prvi trije kilometri vedno najtežji in da če že morajo bit klanci pač naj bojo kar tu ... a žal, se niso končali vse do konca. Če je že šlo malo na dol, je šlo potem spet malo na gor ... vmes se že razmišljala, da valda niso tudi cilj prestavili - v kak klanec, medtem, ko smo mi prelivali švic

Na začetku sva štartali z Mojco skupaj, Cormi je odbrzela naprej ... in naju počakala na postaji ... pač, da je vroče, soparno, da se ji ne da šponat ... malo smo se držale skupaj, klepetale ... Cormi je slikala ... pa po gasu vsakič, ko je kdo zaploskal ... pa potem spet bremza ... ma mene tak tempo ubije.
Ko smo prišli do prve postaje s kokakolo, sem jo zlila vase, čez vodo in nek hudič me je pičil v rit, da je kar letelo ... to je bilo tam okoli 7km ... in prav zapasalo mi je malo samotne gneče...
Ok vse lepo in prav ... ampak ... bo šlo tako še 14km??? To je namreč še 2/3.
Vse do konca sem prakticirala en in isti način, ki je očitno deloval ... postaja 2 požirka vode - 3 požirke kokakole - 2 požirka vode ... ostalo na glavo in za vrat, zadnje kaplje za sprat roke
In letelo je, vse do konca ... prehitevala sem vse od 7km dalje, da bi mene kdo prehitel v tistem času - se ne spomnim. Celo malo sem poklepetala z gospo, ki ji je na majici pisalo Slovenija
In še par besed "po tuje" ... iztegovanje rok do tistih malih ročic ob progi ...
Ma publika je bila res enkratna ... otroci navdušeni ... na enem ovinku so nam celo pripravili tisti pravi "fuzbalersko-navijaški" val ... saj veste tisto, ko eni dvignejo roke pa drugi pa tretji in nato še nazaj - tole v bistvu ... SUPER!!!
A gledala sem na uro, da me ne potegne preveč ... še je bilo do konca ...
Okoli 14km sem si izbrala dva zajčka ... par, tekla sta okoli 6:00 jaz pa za njima... nisem si upala, dalje... da me ne pobere.
Nimam še tolko izkušenj, ne vem do kako daleč bi "neslo" ...
Zadnje 2-3 hribčke sem prehodila ... s hitro hojo ... v mislih je bil ZdravkoC in njegov pametni nasvet - šparaj moči ... in res sem jih, tudi tetiva se je malo "ohladila", prehitevala pa sem ravno tako ... tiste, ki so tekli ...
Na vrhu pa spet gas .... 2km do konca, vsa ponosna, pametna, prepričana, da je to to ... poženem ... zajčka pustim za sabo, v mislih se zahvaljujem, da sta mi toliko pomagala ... razmišljam, da bi se zahvalila še v živo pa si premislim ... dihanje na škrge 19km se pač pozna na sapi
Pa tut vedla nisem kaj bi rekla ... če bi rekla samo "danke" jima nebi bilo nič jasno, če bi se trudila kaj naprej ... pa bi jima bilo jasno še manj

Ko ju pustim za sabo, prepričana da je to - to ... da sedaj se mi pa res ne more nič zgodit pred sabo zagledam ravnino, v hrib sicer, ampak naravnost, da si videl ... na tisti ravnini trije tekači ... en bruha v grmovje, drugi ga podpria, tretji razteguje meča - krči ... četrti prepognjen sloni na ograji ... peti hodi ... jaz grem mimo in se odločim, da vseeno miceno spustim ... da zgleda, da vendarle še ni konec ... in da je očitno, da se ti tudi na koncu lahko še kaj zgodi ...
Bala sem se za tetivo, ki sem jo čutila že od kakega 7km dalje... prepričana sem, da zato, ker sem tekla ob robu ... in je cesta ves čas malo "visela" ... kar pomeni, da sem z levo nogo praktično tekla po zunanji strani - kot supinatorji ... tako "na postrani" ...

Hrib se zravna in odločim se, da grem ... počutje je ok ... gas ... letim, šprintam prehitim še dva, lovim še enega gospoda, ki pa jo "po moško" v cilju res potegne ...

ZMAGA ... zadovoljna sem ...
Nekje v cilju sem slišala Daliborja in njegov "dajmo sonček" ... uh, takoj sem se spomnila tega istega stavka iz Palmanove ...
Kako odveč je bil tam, a tukaj je sedel v srce.

Res je bilo naporno, a krasno ...
Že zelo dolgo nisem tekla sama, ampak tukaj mi je samota v gneči tako zelo ustrezala, da ne morem povedat ... motilo me je vsako govorjenje ... ni se mi dalo pogovarjat. Ni se mi dalo usklajevat, s tem ... z onim ... pa gas pa bremza ... pa gas pa bremza... od 7km dalje je bil praktično samo še gas ...

Vesela sem, zadovoljna in ponosna na to, da sem na zame do sedaj najtežjem, najbolj razgibanem, najbolj zaj ... progi malega maratona postavila svoj osebni rekord.

Ob pogojih ... da te kap.
In presenečena sem nad tem, da sem dejansko zmagala boj z vročino, s soparo ... z vsem tistim kar sem vedno govorila, da ne bom ...
Da ne prenačam vročine, da sem mrtva po sopari ... da ne morem, da ne gre ....

.... ob koncu maratona, v cilju ... mi je v glavi odzvanjalo samo to "uf kako bi to letelo v Palmanovi"

Zame je bil resnično lep in dober dan!

Potem pa še nočno kopanje... krč pri odrivu v vodo je malo opozoril, da sem vendarle pretekla polovičko ... ampak ni bilo hudo ...
Jezero je bilo res osvežilno in mešanica planktona, morskih klobas in ščuk naravnost fantastična ... pa nagic in nagcov seveda

Hočem še

Hvala vsem za družbo .... čestitke vsem za svoje lastne zmage ... za prihod v cilj pod takimi pogoji in na tako zaj... progi!
TF je pač še vedno THE BEST

[Tekačiča]

Pol ure branja te teme je za mano. Kaj ko bi kakšen literarni krožek ustanovili na TF?
Ja, zgleda da ste se res namučli, ampak na koncu je trud vedno poplačan tako ali drugače. Lepo vas je brat, čestitke vsem!

[IRA]

Še nekaj zelo pomembnega sem pozabila povedat

Zgleda je imel Dalibor prav in je bila res na pohodu "muca gatarica" ...
Lavferju je malo manj uspešno skrila čiste gatke ... meni pa zelo uspešno, zgonene, prešvicane in smrdljive gate ...

... ki verjetno kraljujejo nekje na jasi/plaži ob jezeru
Doma ali v torbi ali v vrečki jih namreč ni

[spela*]

Nekaj fotografij od mene in Cormi:

http://picasaweb.google.si/1spela789/Os ... ro1772009#

[Hojca]

Na začetku sva štartali z Mojco skupaj, Cormi je odbrzela naprej ... in naju počakala na postaji ... pač, da je vroče, soparno, da se ji ne da šponat ... malo smo se držale skupaj, klepetale ...

in potem je IRA odbrzela naprej. Dobr si jo žgala , čestitke , upravičeno si lahko ponosna nase .

Nekaj časa sva jo še občudovali , potem pa nama je ušla z obzorja.
Midve pa v svojem tempu naprej…klepet, fotkanje, zahvaljevane prijazni publiki, odzdravljanje fletkanim otročičkom, še nekaj nemško angleške konverzacije s sotekači, pa pri vsakem "šanku"… Cormi je celo en kratek rock&roll tam pred enim kampom odplesala . No, potem pa klepeta vedno manj, tu in tam kakšen stavek, mal krize ena, pa potem druga …pa sva se spodbujale v stilu: samo še za en K-Rožnik, pa za dva kroga okrog Gradiškega, pa za uno mojo ta kratko..
Na 17km sem se mal ustrašla, da bo težka do cilja in si rekla, da sem prišla uživat in ne se mučit, pa povedala Cormi, da imam namen vse preostale hribčke (navzgor) do cilja prehodit… in sva šli vsaka po svoje do cilja. Sem imela pa tudi jaz srečo, da sem se lahko "pripopala" enemu paru pred mano, v tisti temi bi se lahko še zgubila . Pol pa kar na enkrat lučke v kampu, pa spodbuda od treh naših ta hitrih , pa cilj...tam pa Cormi, Lonely in Arabo ...

Hvala Cormi, luštn je blo tečt s tabo, pa še zahvala Špeli za prevoz in vsem skupaj za super družbo.

Bi se pa tudi jaz mal pohvalila. Kljub res težkim pogojem in krepko razgibani progi, sem za svojim najboljšim časom (s svoje prve polovičke v letošnji Sežani) zaostala za bori 2 sekundi

[Laufer]

Saj ne vem kaj naj še dodam , ko so vsi napisali tako dolge romane.
Maca je zelo podrobno opisala "mojo" zajčico, dodam samo še, da je bila v Adidasovi opremi v barvah bivše nemške kolesarske ekipe Telecom. Glede na silno gužvo okrog nje, sem se pač posvetil maci, odganjal snubce, ki so želeli vedeti, kako deluje kompresijska podvezica in ali kaj pomaga na brzini.
Okrepčevalnice so bile najavljene samo 3, vendar jih je bilo na progi na našo srečo veliko več in to dobro založene tudi s Coca Colo. Kot mi je rekla nana, je tudi start teka, ki naj bi bil samo 400 m od železniške postaje, bil enkrat dlje. Še dobro, da niso podaljšali proge, saj bi potem verjetno izdihnilo kar nekaj naših severnih sosedov, ki so v cilju res izgledali obupno.
Tempo sem držal kar lepo enakomerno, tako da sva bila na 11 km malo pod 1 uro. Na 14 km so nama dobri ljudje ponujali pivo, ki pa sva ga kot prava športnika seveda odklonila (se je bilo treba šparat za hidracijo v cilju).
Na koncu sva kljub silovitem finišu za 2 sekundi zamudila bruto 2:00:00, vendar je bil neto vseeno pol minute pod ciljnim časom, kar je na koncu zadostovalo za macino 2 mesto.
Slovenci so bili uspešni tudi v otroških kategorijah, saj so kar 2x zmagali in bili enkrat drugi.
Še ena podrobnost: Če bo kdo gledal uradne slike, sem namesto Matjaža (se je hidriral z Dolenci) na njih jaz , ker sem rekel, da praktične nagrade pač ne bomo pustili tam, organizatorji pa so niso pustili motiti in tako sem nehote končal na odru. Tako sem bil kot zajček deležen malo slave in aplavza.

[lonely]

No,to je bila še ena odlično organizirana tekaška prireditev v naši bližini, onkraj meje.

Zelooo razgibana proga ob soparnem vremenu ni bila primerna za doseganje lastnih rekordov...se je pa dalo lepo teči, če si dobro pripravljen.
Vzdušje ob progi in na cilju - enkratno...kar kaže na mentaliteto ljudi in njihovo povezavo s tekom in zdravim načinom življenja...tega ne doživiš povsod.

Lepo mi je bilo v znani TF-družbi...skratka lepo preživet popoldan oz.večer.

Na vrsti sta še dva AUT-jezera...Sulmsee in Vrbsko (Worthersee)...in zaenkrat bo dovolj Avstrije,ker so drugi lepi teki pri njih (Kirchenmarathon,Samsonman,Graz...) istočasno s primerljivimi prireditvami pri nas.

[Dalibor]

No pa še moje poročilo.

Prispeli smo iz raličnih koncev Slo. in se zbrali na travniku kjer smo tudi parkirali.
Sledile so prijave in dvig številk potem pa malo kofetkanja in tisti, ki so tekli na 21 so že morali v opremo in potem pa na ladjo, ki jih je peljala na drugo stran jezera.
Mi ki smo tekli na 7 smo pa imeli še kr nekaj časa pa smo spili če en kafe.

Tudi naš čas je počasi mineval in kmalu smo se odpravili na železniško postajo.
Po prihodu na štartno linijo smo čakali, da prvi tekači 21ke pretečejo mimo in potem je sledil naš štart. Potem ko je pištola oznanila štart smo zagledali Matjaža in ga počakali, da ga malo spodbudimo in nato tudi mi začeli s tekom.
Proga je bila razgibana in sopara me je full motila, drugače pa sem zadovoljen z družbo, do 6-ega km tekla z mano (Loni, Jana, Nana) saj smo se en drugega spodbujali.
Po prihodu v cilj smo počakali še ostale in sledila je hidracija podelitev in odhod proti domu.

Čestitke Maci in Matjažu za 2. in 3. mesto v kategoriji in vsem ostalim udeležencem iz TF-ja.

Super družba ste!!!

[Jru]

Tudi Dolenjski tekači smo bili zadovoljni s prireditvijo; malce so nas sicer ujeli nepripravljene glede chipov (saj nismo pričakovali 28 eur (25 kavcije + 3) - čeprav je glede nato, da so bili rumeni to pričakovana cena - sam teh problemeov sicer nisem imel, ker sem ga za takistih 25 eur pajsnil v Berlinu), ta drugo razočaranje pa so bile majčke, saj smo dobili XL-ke, ki nam pa večini razen za kakšno maškarado ne pridejo prav.

Po Balkansko sem sicer prepričeval delilce, da sem naročil M-ko, vendar se me je tudi po Balkansko znebil, češ naj ga poiščem po teku in bo zrihtal.

Imeli smo to srečo, da smo poznali nekaj Avstrijskih tekačev, ki so nas prijavili ter nas usmerjali pri štantih (Dolenjci pač gravitiramo bolj na jug in še bolj v zidanice, zato nam Nemška špraha ni domača).

Prvo ladjico smo zgrešili za manj kot las, saj so jo prav neposredno pred nami zaprli. Smo pa imeli zato na drugi rundi klubske sedeže neposredno pri izhodu, kar nam je prihranilo gužvanje.

Start je bil nenaden, medtem ko smo se še pogovarjali, začel sem hitro in imel pulz že precej v rdečem (do 190 je kazalo), ko sem do km 8 držal kolege. Potem ni šlo več in sem lepo spustil, nadaljeval v svojem ritmu, ki pa je bil precej počasen, zato so me drugi tekači zelo prehitevali. Nekako na 11ki sem ugotovil, da lahko lepo držim nekega Avstrijca, nakar sem ga šel v dolino prehitevati, ko naju je ujela gručica, ki sem ji kakšen kilometer uspešno sledil. Potem sem ponovno crknil na mostu in edina prava ravnina mi ni nič kaj dobro dela, da sem imel milo rečeno zmeden ritem in nisem se uspel nobenemu prilimati. Tako nekako je trajalo vse do km 17, ko sem pa le poskusil slediti tekaču ki me je prehitel s vsaj 45s/km ritmom hitreje. To mi je kak km celo uspelo, nakar smo spet zavili nad železnico in spet sem spustil. Na 20ki sem pa le uspel slediti eni šoene fraulajn, ki me je nezavedujoč se prišlepala praktično do cilja.

Glede na težo teka (urca mi je namerila +/-300 višinskih metrov) sem z rezultatom zadovoljen, kljub temu da je do personal best še dobrih 5 minut lufta. Zadovoljen sem predvsem z dejstvom, da sem bil zmožen dveh sprememb ritma v fazah proge, ko ponavadi odštevam centimetre do cilja in se vlečem kot današnji ponedeljek.

Cilj pa fantazija, prec zastonj pivo v roke in spil sem ga že dobro polovico, ko sem prek kolegov izvedel, da je alkoholfrei. Pa nič zato, pasal je ravno toliko! sledil je tuš v jezeru, kjer sem naredil tudi kratek strečing, kar se je te dni izkazalo za zelo zdravo/pametno naložbo.

Pa smo Dolenjci kot Dolenjci dobili tudi vsak svoj pokal; Franci sicer za tretjo mesto tudi brisačo; catch pa je bil vendarle v tem, da smo si ga nekako sami prisodili in da je bil na njem rdeč znakec Villacher. Bo imel častno mesto med ostalimi nakradenimi kozarci iz tujine...

Domov pa direkitva na kebab v Nou mest; pa sem šofer in še nekaj petkovih sotekačev odtekel še Bazo 20 včeraj.

Na tem mestu pa zahvala Matjažu za fotografije in par poučnih zgodbic s tujih maratonov in čestitke vsem Slovencem ki ste stali na stopničkah ali pretekli 3/4 obsega ali ustrezno manj tega avstrijskega jezera.

Jru

[Uroš Sobočan]

Mi kar lušte delate c,c,c