- 19 Jul 2009, 22:06
#190831
Pozdravljeni ultraši in ostali člani TF!
Nekaj besed o poteku »generalke«… Pohorje & Golica (Koralpe) & Kozjak:
Na pot sem se podal »neobremenjen pritiska«, z namenom, »poizkusiti narediti« če pa se pokaže priložnost – jo izkoristiti. Za takšne ture itak ne moreš nikoli zagotovo reči da boš jo sigurno naredil!
Pridružil se mi je prijatelj Ivan, ki pa je zaradi neodložljivih obveznosti, ki so se pojavile v teku ture, po skupnem prečenju Pohorja, pri vzponu na Košenjak – turo prekinil.
Škoda, mogoče bi »skupaj« zmogla doseči zastavljeno.
Torej skupni start v četrtek zvečer ob 21 h. na začetku slovenske planinske poti v Mariboru pod Pohorjem. Vreme idealno. Ubrali smo zmeren tempo, saj je pot pred nami bila dolga in zahtevna. Pravilo – počitek vsako polno uro je bil zakon. Teka ( po noči) je bilo bolj za vzorec, predvsem pa hitra hoja. Teren več ali manj idealen- presenetljivo suh. Vrstili so se nočni vzponi: Belevue, Areh, Šumik- Pesek- Ribniška koča. Čudovit sončni vzhod smo dočakali na Lovrenških jezerih. Tudi naprej proti Ribniška koči, Kopam ( malica in coca cola v domu) , Kremžarjevem vrhu in spust po Šisernikovi poti v Dravograd so ob sončnem vremenu bili enkratni. Pogledi na Grintavce, Uršljo, Smrekovc, Raduho, Olšavo in Peco ( znanci K-24) so bili izjemni. Ivan je ves čas »vlekel«, jaz pa sem zaradi žuljev (?) v Dravograd prišel nekoliko pozneje. V Dravogradu smo se nekoliko preveč zadržali ( predvsem zaradi mene in »operacije« mojih žuljev). Kazalo je slabo, saj je za nami bila le tretjina poti … Pogumno smo zagrizli v strmine Košenjaka. Tu je prišel nujen klic za Ivana in njegova vrnitev v Dravograd. Sam sem nadaljeval. Operacija »žulji« je bila uspešna in presenetljivo tekoče in hitro sem bil na vrhu Košenjaka. Pomagala je tudi hladna voda na čudovitem vikendu in prijazni domačini. Ni bilo druge kot »gremo naprej« proti Golici, ki se je v vsej svoji lepoti kazala na celi poti od Košenjaka naprej. Sončno in ne preveč vroče, znana pot in želja, da na vrh pridem še pred temo so me ves čas vzpodbujali in dajali moč. Pod Golico srečam lovca in malo poklepetamo. Nič kaj obetavno, saj naj bi koča na vrhu bila zaprta.
Skrbelo me je, saj sem nujno potreboval močno okrepčilo za resno nadaljevanje. Cela Golica je en velik ograjen pašnik. Imel sem smolo, saj so točno po markaciji bila goveda
… in biki. Kar odmevalo je ko so se oglašali proti večeru. Z veliko muke sem se »le prebil« skozi. Eden mi je že šel nasproti in imel sem kar »dober trening za Grintavec«.
Z obilo sreče sem kar hitro ponovno prišel na markacijo, saj je bilo že kar temno.
Po temi sem prišel do koče – bila je odprta. Po razmisleku kako naprej, se odločim da do svita prespim v koči. Pot po kateri sem želel iti naprej (evropska pešpot E-6) do Slovenije mi ni bila znana, slišal pa sem, da je lepa. Pa tudi dejstvo, da je bil za jutri napovedan dež- torej najbrž bom prej ali slej nehal, je vplivalo na to, da sem se raje odločil za topel tuš in mehko postelja. A od spanja ni bilo nič: ves čas je (pozneje sem ugotovil, da zaradi vetra) odmevalo, kot da v daljavi grmi. Uro sem imel navito na pol pet. Hitro sem se oblekel in zakorakal v nov lep dan. V daljavi se je bliskalo in grmelo, ampak bilo je jasno in čudovito jutro. Sledil je en sam krasen spust navzdol prozi Ivniku ( Eibisvald). Krasna narava in veliko ustavljanja… Žulji so me skoz nekoliko ovirali pri teku ali hoji, a korake prilagodim in gre. Po šestih urah me le dohiti nevihta . Vedrim pod drevesom in opazujem neštete hudournike. Dež nekoliko popusti, a še vedno gre. Premaknem se naprej. Zdaj je pot čisto drugačna: mokra, blatna in spolska. Vedno težje mi gre in vedno bolj obupujem. Odločim se da neham. S poti E-6 se pustim pod Radelpas na avstrijski strani. Cesta za SLO. Štopam na dežju in avtobusni postaji. Ne ustavlja nihče. Palice in nahrbtnik preženejo vsakega od misli, da bi ustavil (ali moja brada (?)) Razmišljam , da pokličem koga domov za prevoz… končno se nekdo le ustavi. Avstrijski partizan. Imam prevoz do meje. Super. Med vožnjo malo poklepetamo. Odloži me. Sem na Kozjaku. Nadaljujem peš navzdol. Do gostilne Žohar. Lepo sončno vreme v meni vzbudi trekerski nagon. Kaj če bi nadaljeval naprej po Kozjaku za Maribor. Pri Žoharju , po porciji pasulja in koka kole pade odločitev: gremo naprej!!! Ura je bila že 4 popoldan. Zapodim se na Košenjak. Blato, blato in voda in voda. Rosa v travi, mokra obutev… Skratka res obupne razmere. Nekaj me le vleče in vztrajam. Pasulj deluje in brez ustavljanja sem na vrhu. Žulji so zdaj vedno bolj moteči, a nekeko le gre. Pot dobro poznam in kar hitro napredujem. Občasno škropi. Pankracij, Kapla, Remšnik s svojo lepoto me spet očarajo. Nogavice (na manj mokrih delih – ceste) občasno ožemam, saj kot da bi me zeblo za noge. Čas gre in še pred temo sem na Duhu na Ostrem vrhu. Pričakoval sem odprto gostilno in okrepčitev. Nič od tega . Naselje je bilo dobesedno vredno svojega imena »duh«. Tu zaključim tokratno zgodbo in neham. Pokličem prevoz . Vmes korakam po asfaltu v lepi noči in zadovoljno ugotovim, da sem se ves čas imel izjemno lepo.
Torej:
V manj kot 50-tih urah, sem pretekel, prehodil cca 180 km, z višinsko razliko 7 800 mvr.
Bilo je naporno, toda res nepozabno.
Vsekakor bo z to izkušnjo »lažje « izvesti ultra treking »Pohorje&Koralpe&Kozjak«.
Ne bo pa lahko, ne rečem pa, da v idaelanih razmerah to ne bi uspelo narediti nekomu od nas, mora pa biti res izjemno dobro pripravljen.
Jaz tokrat očitno nisem bil dovolj!
Lep pozdrav! Zvone
Nekaj besed o poteku »generalke«… Pohorje & Golica (Koralpe) & Kozjak:
Na pot sem se podal »neobremenjen pritiska«, z namenom, »poizkusiti narediti« če pa se pokaže priložnost – jo izkoristiti. Za takšne ture itak ne moreš nikoli zagotovo reči da boš jo sigurno naredil!
Pridružil se mi je prijatelj Ivan, ki pa je zaradi neodložljivih obveznosti, ki so se pojavile v teku ture, po skupnem prečenju Pohorja, pri vzponu na Košenjak – turo prekinil.
Škoda, mogoče bi »skupaj« zmogla doseči zastavljeno.
Torej skupni start v četrtek zvečer ob 21 h. na začetku slovenske planinske poti v Mariboru pod Pohorjem. Vreme idealno. Ubrali smo zmeren tempo, saj je pot pred nami bila dolga in zahtevna. Pravilo – počitek vsako polno uro je bil zakon. Teka ( po noči) je bilo bolj za vzorec, predvsem pa hitra hoja. Teren več ali manj idealen- presenetljivo suh. Vrstili so se nočni vzponi: Belevue, Areh, Šumik- Pesek- Ribniška koča. Čudovit sončni vzhod smo dočakali na Lovrenških jezerih. Tudi naprej proti Ribniška koči, Kopam ( malica in coca cola v domu) , Kremžarjevem vrhu in spust po Šisernikovi poti v Dravograd so ob sončnem vremenu bili enkratni. Pogledi na Grintavce, Uršljo, Smrekovc, Raduho, Olšavo in Peco ( znanci K-24) so bili izjemni. Ivan je ves čas »vlekel«, jaz pa sem zaradi žuljev (?) v Dravograd prišel nekoliko pozneje. V Dravogradu smo se nekoliko preveč zadržali ( predvsem zaradi mene in »operacije« mojih žuljev). Kazalo je slabo, saj je za nami bila le tretjina poti … Pogumno smo zagrizli v strmine Košenjaka. Tu je prišel nujen klic za Ivana in njegova vrnitev v Dravograd. Sam sem nadaljeval. Operacija »žulji« je bila uspešna in presenetljivo tekoče in hitro sem bil na vrhu Košenjaka. Pomagala je tudi hladna voda na čudovitem vikendu in prijazni domačini. Ni bilo druge kot »gremo naprej« proti Golici, ki se je v vsej svoji lepoti kazala na celi poti od Košenjaka naprej. Sončno in ne preveč vroče, znana pot in želja, da na vrh pridem še pred temo so me ves čas vzpodbujali in dajali moč. Pod Golico srečam lovca in malo poklepetamo. Nič kaj obetavno, saj naj bi koča na vrhu bila zaprta.
Skrbelo me je, saj sem nujno potreboval močno okrepčilo za resno nadaljevanje. Cela Golica je en velik ograjen pašnik. Imel sem smolo, saj so točno po markaciji bila goveda
… in biki. Kar odmevalo je ko so se oglašali proti večeru. Z veliko muke sem se »le prebil« skozi. Eden mi je že šel nasproti in imel sem kar »dober trening za Grintavec«.
Z obilo sreče sem kar hitro ponovno prišel na markacijo, saj je bilo že kar temno.
Po temi sem prišel do koče – bila je odprta. Po razmisleku kako naprej, se odločim da do svita prespim v koči. Pot po kateri sem želel iti naprej (evropska pešpot E-6) do Slovenije mi ni bila znana, slišal pa sem, da je lepa. Pa tudi dejstvo, da je bil za jutri napovedan dež- torej najbrž bom prej ali slej nehal, je vplivalo na to, da sem se raje odločil za topel tuš in mehko postelja. A od spanja ni bilo nič: ves čas je (pozneje sem ugotovil, da zaradi vetra) odmevalo, kot da v daljavi grmi. Uro sem imel navito na pol pet. Hitro sem se oblekel in zakorakal v nov lep dan. V daljavi se je bliskalo in grmelo, ampak bilo je jasno in čudovito jutro. Sledil je en sam krasen spust navzdol prozi Ivniku ( Eibisvald). Krasna narava in veliko ustavljanja… Žulji so me skoz nekoliko ovirali pri teku ali hoji, a korake prilagodim in gre. Po šestih urah me le dohiti nevihta . Vedrim pod drevesom in opazujem neštete hudournike. Dež nekoliko popusti, a še vedno gre. Premaknem se naprej. Zdaj je pot čisto drugačna: mokra, blatna in spolska. Vedno težje mi gre in vedno bolj obupujem. Odločim se da neham. S poti E-6 se pustim pod Radelpas na avstrijski strani. Cesta za SLO. Štopam na dežju in avtobusni postaji. Ne ustavlja nihče. Palice in nahrbtnik preženejo vsakega od misli, da bi ustavil (ali moja brada (?)) Razmišljam , da pokličem koga domov za prevoz… končno se nekdo le ustavi. Avstrijski partizan. Imam prevoz do meje. Super. Med vožnjo malo poklepetamo. Odloži me. Sem na Kozjaku. Nadaljujem peš navzdol. Do gostilne Žohar. Lepo sončno vreme v meni vzbudi trekerski nagon. Kaj če bi nadaljeval naprej po Kozjaku za Maribor. Pri Žoharju , po porciji pasulja in koka kole pade odločitev: gremo naprej!!! Ura je bila že 4 popoldan. Zapodim se na Košenjak. Blato, blato in voda in voda. Rosa v travi, mokra obutev… Skratka res obupne razmere. Nekaj me le vleče in vztrajam. Pasulj deluje in brez ustavljanja sem na vrhu. Žulji so zdaj vedno bolj moteči, a nekeko le gre. Pot dobro poznam in kar hitro napredujem. Občasno škropi. Pankracij, Kapla, Remšnik s svojo lepoto me spet očarajo. Nogavice (na manj mokrih delih – ceste) občasno ožemam, saj kot da bi me zeblo za noge. Čas gre in še pred temo sem na Duhu na Ostrem vrhu. Pričakoval sem odprto gostilno in okrepčitev. Nič od tega . Naselje je bilo dobesedno vredno svojega imena »duh«. Tu zaključim tokratno zgodbo in neham. Pokličem prevoz . Vmes korakam po asfaltu v lepi noči in zadovoljno ugotovim, da sem se ves čas imel izjemno lepo.
Torej:
V manj kot 50-tih urah, sem pretekel, prehodil cca 180 km, z višinsko razliko 7 800 mvr.
Bilo je naporno, toda res nepozabno.
Vsekakor bo z to izkušnjo »lažje « izvesti ultra treking »Pohorje&Koralpe&Kozjak«.
Ne bo pa lahko, ne rečem pa, da v idaelanih razmerah to ne bi uspelo narediti nekomu od nas, mora pa biti res izjemno dobro pripravljen.
Jaz tokrat očitno nisem bil dovolj!
Lep pozdrav! Zvone
