Lepo nedeljsko zgodneseptembrsko dopoldne, ko je sonček preganjal prve jesenske meglice, ki so neuspešno poskušale skriti prizorišče tradicionalnega gozdnega teka in skriti tekače v puhasti objem nevidnega vodnega plašča, je bilo najbolši čas ža tradicionalni gozdni tek - eden redkih gorskih tekov, ki se ga udeležujem, čeprav uradno ni gorski ampak le gozdni. Gorski tek in gorsko kolo sta mi tako ali tako nekoliko čudna in zavajujoča izraza, saj se večinoma dogajata oziroma uporabljata na negosrkih območjih.
Kaj sem že hotel povedati? Aja, tudi za mano je uspešen tek, čeprav sem bil dve minuti počasnejši kot lani, in pet minut počasnejši od OR na tej progi. Po tako resni dirki, kot je bil Fotrov tek v četrtek, čisto na polno pač ni šlo.
Proga je bila zopet izjemno dobro označena, zahvaljujoč vremenu tudi dokaj suha. Temperatura je bila idealna. Če ne bi užgal pri prehodu čez cesto, kmalu po štartu (na istem mestu kot lani pred ciljem) bi bilo že kar kičasto. Na srečo padce (na teku in občasno tudi kolesu) redno treniram, tako da sem dobil le manjše praske. Začel sem rezervirano, ter nato postopoma hitreje, tekel v skupinici (lušten tempo, ki pa je bil malo prepočasen, tako, da sem dohitel naslednjo, in naslednjo ..., naslednje pa ne več ...).
Spotoma sem spodbudil dva hodeča tekača, da bo klančka kmalu konec in eden je res "oživel", tako da me je do konca celo prehitel, tako da sem ga moral pohvaliti, ko je švignil mimo. Tam v osredju, kjer sem tekel ni takšnih zagrizenih taktičnih obračunov, kot jih opisuje Rebolj. Ali pa so? Pa jih ne vidim? Ali pa ne sodelujem. Voda (beri okrepčevalnica) je prišla na progo v pravem trenutku. En tekač (v mlajši kategoriji), ki mi je pred tem nekaj časa dihal za ovratnik, pa jo je spustil, a sem ga kmalu zatem prehitel (upam, da ni dehidriral)
Po teku smo prijetno analizirali, Sončka, Špela*, Luzer, za kratek čas Obivankenobi in pamentos. Očitno je bilo nekaj TF.jevcev tudi v ilegali. Sam sem nosil klubsko majčko in promoviral naše "klubske" barve. Tudi na progi (da ne bo novincev strah nositi naših majic, ker da so kakor prepočasni.
Pa zadel sem. Spet. Eno luštno dežko in snežko tesno tekaško kapico in eno majico, ki jo bom podaril, ker mi je premajhna (ja prav ste prebrali, nekaterim se tudi to lahko zgodi).
Skratka organizatorji so s pomočjo narave spravili pod streho še eno prijetno, dovolj veliko in majhno prireditev, na katero bom z veseljem še prišel.
Počasi se daleč pride, hitro pa še dlje.