Zadnje novičke

[tamy]

Pa sem prezivela se en poraz na tekmi

Ko sem prisla v soboto tja,me je cakalo tri urno pohajkovanje po mestu Ravni na Koroskem,kjer se je odvijalo to tekmovanje. Namrec v soboto sem imela samo stafeto 4x100m,s katero smo dosegle po vsej verjetno cetrto mesto-rezultatov se ni,vemo pa,da med tri nismo prisle,smo bile pa blizu.

V nedeljo me je cakala preizkusnja na 100m,kjer sem tekla tako porazno slabo,da se zdaj ne morem verjet,da je mozno tako slabo tect.Razocanje je bilo cutiti pri vsakem cloveku,s katerim sem govorila.Brez izjeme.Od starsev,trenerke,celega kluba,prijateljev...

Stafeta,katera bi mi lahko prinesla kategorizacijo(placane treninge in priprave s strani atletske zveze)nam je odpadla,saj je ena zahinavila in ni prisla na tekmo,ocitno kategorizacije ne potrebuje,saj jo ze ima.Nato pa je se ena dobila neke krce in ni sla tect,dve pa itak nisva dovolj za stafeto.

Bila je kriza,katera mi je nacela vprasanje-zakaj treniram?in to ne samo meni,najprej vsem ostalim.

[tomaz.zupancic]

HELOV HAV AR JU DU JU DU!
No naj ti ne bo žal za ta poraz, ki si ga doživela.Res ni tako prijetno pa vendarle iz tega se boš lahko veliko naučila za naprej v življenju tudi nasploh in seveda v športu kjer boš sodelovala na kakršnkoli način.
Drugače je v življenju še toliko lepih stvari, ki se ti bojo dogodile, da si boš rekla ma en poraz me pa ne bo dotolkel, saj je pred mano še dolga športna pot.
Vedi eno, da zmagovalci so podkovani s porazi.Iz porazov prihajajo najboljši zmagovalci, ki zmagujejo s srcem in s trdo voljo do treninga.Če imaš le kanček od tega sedaj imaš svetlo prihodnost pred seboj verjemi mi.
Zato nikoli, ne reci nikoli bi se temu reklo.
Trenutno si v slabi volji, ampak na naslednjem treningu boš si pa pokazala, da si iz pravega testa.Da si imela pač slab dan in da se to ne bo več dogodilo.
Tista gospodična, ki te je pustila na cedilu če se smem tako izraziti.Pa ti lahko povem čisto odkrito iz srca.Pa naj si misli kar si hoče, da ni vredna počenega groša.Če bi jo jaz treniral bi šla tako tečt kot dar božji.Pa čeprav ima tako imenovani status zagotovljen in plačani treningi in tako dalje.Ja luba duša kakšna športnica pa je če ne gre pomagat svoji sotekmovalki s katero bo lahko mogoče nekoč tekmoval na velikih tekmovanjih.Če ti lahko še to rečem, da s takimi športniki Slovenska atletika ne bo prišla niti v domači hlev kaj šele na kakšno farmo ha, ha.Ja nimaš kej tako je to.Če bi se saj kanček tega pravega športnega duha navzeli recimo od kenijcev.Zakja ravno kenijci, lahko tudi drugi tekači.Ampak hočem povedati, da je za njih prvo važno, da zmaga država in klub nato šele oni sami.In tudi zaradi tega so oni tako dobri, da kapo dol pred njimi, pa čeprav so dvakrat zapečeni bi se temu reklo.Do neke mere je atletika tudi kolektivni šport.Čeprav je odvisno največ od posameznika, največ.Če pa jih trenira več skupaj in to dobrih enakovrednih sotekačev, soatletov potem pa lahko pričakujemo izredno dobre rezultate in uspehe pri katerih atleti dajejo zadnje atome moči od sebe.Ker ko zmaga njihov sotekmovalec iz ekipe vedo namreč, da ni zmagal samo on, ampak da je pot do te zmage skovana s pomočjo vseh sotekačev.
Dokler tega ne bo pri nas, oprostite bo šlo vse tja v bo....jo mater malce grdo ampak tako je.
Zato treniraj in zopet treniraj.Sama sebi si največja sorivalka, tekmica ki bo podirala rezultate in rekorde kakršnekoli pač bojo.
Naj te vežejo na športna tekmovanja lepi spomini, ki si jih boš rada spominjala celo življenje.Slabim pa nikakor ne dovoli, da se ti usidrajo v srce.Ker bo čas prinesel svoj dokaz kakšno napako je naredila ta tvoja "sotekmovalka".Skratka ti si najboljša na tem svetu samo ti lahko premagaš samo sebe in nobeden drug tekmec te ne more poraziti.Ker ti niti do kolen ne sežejo.
Nek prijatelj mi je rekel je malce starejši veteran namreč."Tomaž, samo rezultati so tisti zaradi katerih se lahko veseliš ne naslovi, rezultati.Kajti oni ti povedo ali si kaj napredoval ali nisi.Naslovi, pokali in podobno pride avtomatično s rezultai skupaj.Zato tisti, ki se veseli samo državnih naslovov, da je za njega važno samo to.Vedi ta je slab tekmovalec, ta ne zna ceniti športa in garanja, ki ga je potrebno vložiti v to da dosežeš res nekaj, kar si zapomniš celo življenje."
Saj je lepo če dosežeš dobro uvrstitev, ampak še lepše je če je to začinjeno z dobrim rezultatom.Ti povem, da takrat ti pa zaigra srce, usta ti grejo do nebes in še naprej, do zvezdnatega neba.
No ja sedaj bo pa dovolj govoričenja.Ker jaz povem tisto kar mislim.Potem pa če je to na kratko, ali pa na dolgo.
Saj v končni fazi si pa tudi ti danes malce podaljšala svoj repertuar besed kajne.Pa še dobro dene kajne.
Lahko noč in prespi ta poraz.
VAŠ MARATHONNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNN
DŽIZUS MI JE PRST SE PRILEPIL NA TIPKO
ČAO, ČAO

[dpop]

Bila je kriza,katera mi je nacela vprasanje-zakaj treniram?in to ne samo meni,najprej vsem ostalim.

Treniraš za sebe... živiš za sebe... in VEDNO na koncu ostaneš sam!

Zadnjič sem ti pisal o "miški na štartu, pa o mački ki jo preganja"...
pa si rekla da imaš za tek dovolj motivacije... res???

Si sigurna, da se ne rabiš "sedaj" ozreti... in upati da je za tabo
ena mačka, ki te bo spravila "v tek"...

Za vsakim dežjem posije sonce (letos je bolj en K poletje.. ampak...)

LP Darko

P.S. Če pa kdo ne verjame da znaš in zmoreš hitro teči...
mu pa lahko pošlješ sliko (kot dokaz).... madonca... tak
izraz na obrazu... prava "stometrašica" si.. GARANT!

[tamy]

Pozdrav!
V bistvu ko sem prisla na stadion,mi je vse padlo dol,postala sem se bolj utrujena,ceprav ne vem od cesa.Lezala sem tam pod drevesom in se preoblacila,nato pa sla malo tect po gozdu,da se ogrejem.bolj ko sem tekla,bolj sem bila utrujena.nisem cutila,da bi naredila nekaj dobrega zase.
Na startu smo 20 minut stali pod milim nebom,vrocina pa je udarjala na nas.Ko sem mogla it v blok,sem se cudila,kako bom sploh prisla ven iz njega,tako vroce je bilo.Bil je tudi veter v prsi, 0,9m/s ga je bilo,kar je dovoljeno.na zalost.
Pred startom nisem pricakovala nic,trenerka,prijagtelji in ati pa so me pitali z mislimi o novem osebnem rekordu...in kaj naredim jaz?na 100m grem pol sekunde pocasneje,pa halo no!
Ok,slab dan,res,bila sem utrujena,priznam.To sem tudi vsem povedala.In povedala,da se ne bom sekirala,ce mi pac ni slo.
V avtu pa se nam je zacelo...da sem prevec raztresena,da razmisljam samo o fantu,da naj se manj vidiva,ker ocitno me mede,pa to ni to,treninge zmeraj delam 100%,nikoli ne mislim na nikogar,niti na telefone se ne oglasam,na primer,kot to delajo nekatere.resna sem!!in v sredo imam zadnjo tekmo v juliju,ter nato tezki treningi do konca avgusta(ja,letos ne bom imela pocitnic,nisem bila dovolj dobra ocitno).Tekla bom 200m,kar je spet ena disciplina,kjer po mnenju vseh moramnarediti osebni rekord.priznam,sem pod velikim pritiskom,ker kakorkoli tecem,ne bo dobro za nikogar.sama sebi dopovem,da pac nisem nic pricakovala,saj moje razpolozenje ni bilo tako kot bi moglo bit.ampak nasi starsi dragi pricakujejo samo tisto bedno medaljo na drzavnem,ter reprezentanco...halo,stara sem 15 let,rada bi uzivala pocitnice,ko sem koncala osemletko...ok,sla sem v turcijo,ne bom se pritozevala.ampak avgusta bi se rada kopala v morju,ze dve leti samo treniram.ne...pri nas doma je zame samo atletika med pocitnicami.sosolke so me najprej klicale,ce grem na bazen,v kino,na pijaco...zakaj me zdaj nobena ne?zato,ker ko sem doma vprasala,ce lahko grem,sem takoj dobila odgovor-a nimas treninga danes? in ko sem odgovorila,da bi lahko enega spustila,da bi se malo spocila,sem spet dobila odgovor,da ce ne mislim bit resna,da naj neham,da je to predrago...en trening v dveh mesecih ne spustim,v enem letu sem spustila 5 treningov,ker smo bili v solo na ekskurziji,ker sem se naprimer ucila,ali bila prevec bolna...v 12.mesecih 5 treningov.ce tako razmisljam,vem,zakaj mi cyc tako pomeni-v bistvu je clovek,katerega osebno ne poznam,pa sva prijatelja,in samo take prijatelje lahko imam,saj za "ta prave", oziroma "ta zive" prijatelje itak nimam casa.
Ne vem,mislila sem,da se bom do danes pomirila,pa se zmeraj mi gre na jok.Na treningu se bom zjokala,pa upam,da mi bo v sredo slo boljse,ker je ati rekel,da ce mi bo slo,potem bo pomenil ta ponesrecen tek,da sem imela slab dan,ce pa ne,bo pa pomenilo,da sem prevec raztresena in tega se najbolj bojim,da mi bodo sle pocitnice v nic.in to samo zato,ker nasi domaci hocejo reprezentanco!!! saj ne,da ne bi bila vesela,ce bi bila,ampak takega pritiska nocem met...mogla sem se izpisat,ker v najslabse primeru pac lahko nehas brat...

[dpop]

in samo take prijatelje lahko imam,saj za "ta prave", oziroma "ta zive" prijatelje itak nimam casa.

No, če te lahko malo popravim... tukaj smo vis "TVOJI TA PRAVI" in
večina od nas je tudi "ŽIVIH" (pustmo to da se vlačmo okrog kot kakašne
crke)...

Ne morem rečt da razumem kako ti je, imam pa občutek da te ljudje
malo preveč "obremenjujejo"... in to pri 15-ih

In potem mi navadni smrtniki občudujemo "vrhunske športnike",
ko dobivajo medalje... pa recimo da smo jim "fouš"... ejjjj, ga ni
denarja da bi zamenjal z njimi... šport je eno samo odrekanje in
trpljenje... in uspe enemu od 1000...

Ampak Tamala... ups... Tamara... jaz imam kar občutek da si ti ena
od tistih 1000... sam vztrajat moraš... al pa ne... to je pa nekaj, kar
se moraš (kljub svoji rosni mladosti) odločiti sama

LP Darko

P.S. A ti pa misliš da mi nismo tvoji "prjat'li".... pišuka, no!

[tamy]

A ti pa misliš da mi nismo tvoji "prjat'li".... pišuka, no!

ni bilo tako misljeno,no! mogoce sem narobe opisala,mislila sem tiste prijatelje,s katerimi sem hodila po logatcu,se sprehajala.imam prijatelje samo iz stadiona,uau!ampak oni so carji,ker mi govorijo,kaj se je dogajalo,ko so sli skupaj v kino

ce bi bila res dobra,bi pustila vse in zivela v atletiki,res,ni mi zal za pocitnice,ampak ce enkrat slabo tecem,pa mi takoj ocitajo,takrat pa pomislim,da tega nocem...da bi se cela slovenija name spravljala...ni sans!

[dpop]

No, vidiš... in če ti vse spodleti... še vedno ostaneš
v ekipi "tekaškega foruma"... tukej smo vsi enako-vredni...

Tukej niso tolk pomembne "hitre noge" kakor dolg jezik...
da te opazijo

LP Darko

P.S. Nekako se mi zdi da tebi oboje zelo dobro "funkcionira"

[cyc]

Tamy, pojdi na naslednji trening in iz rezultata bo jasno ali je šlo za trenuten slab dan ali kaka psihična težava, ki te morda muči zadnje čase. Verjetno prva varjanta? Trema zaradi psihičnega pritiska, ki ga izvajajo nad teboj, hote ali nehote

Ampak glavno kar moraš po mojem razčistiti je, a si sama *res* tako želiš reprezentance in elite, ali tečeš samo zato ker ti je pač všeč, ne bi pa rada podredila temu celega življenja in levji delež prostega časa.
Če to tako resno jemlješ samo zato, ker se zdi očetu fino, da bi imel hčerko v reprezentanci, mu moraš to povedati ... drugo je kaj je potem s treningi. Če je to draga stvar bi bilo morda smiselno trenirat "na svoje", napol resno, za užitek, ko ti paše. Kot ti je že dpop napisal, je vrhunski šport ena velika žrtev, nič drugega.

[tamy]

hvala,cyc!
Glej,zacelo se je tako,da sem sama tezila,da bi rada trenirala.To sem si vedno zelela.In tako so mi starsi uresnicili zelje.Hvala jim se enkrat...ceprav imamo zdaj,ko sem pac bila,kako bi rekla...v vrhuncu svoje forme in imela dobre rezultate,sem hotela jaz se vec.Obljubila sem si,da bom letos cele pocitnice trenirala,nisem pa vedela,da bo to tako tezko.Ko je trenerka omenila reprezentanco,pa se je zacelo...sami treningi.Vem,da ce bi prisla noter,da bi najvec pomenilo meni,nato pa takoj mojemu atiju.Tega si sama najbolj zelim.Svoje zivljenje bi temu prilagodila,saj napol sem ga ze.Ampak ob tem bi rada spodbudo,ne pa samo,da kako mi gre spodleti,da se samo zafrkavam...pa take fore...da naj se odlocim,ce mislim ali ne.Jaz vec kot res trenirat in dat vse od sebe,ne morem.Kaj bi pa vi naredili na moje mestu?nimam moci,da bi tekla kot marion Jones,treniram pa mocno,da bi to dosegla.ampak ce ne danes,pa jutri.moj ati pa tega noce,ker pravi,da imam zdaj sanso...zakaj ravno zdaj?

[Matevz]

....in to samo zato,ker nasi domaci hocejo reprezentanco!!! .....

WTF, saj ne morem verjet. No saj verjamem, ker je to precej pogost pojav, ampak največjega obsojanja vreden.

Tvoji starši so imeli možnost za reprezentanco, pa so jo verjetno zamudili, ker so hodili na bazen. Ampak to nikakor ni razlog, da morajo oni sedaj svoje cilje preko tebe dosegati.

Dejstvo tudi je, da če reprezentanca ni TVOJ cilj, tja pač ne boš prišla. Če pa že boš boš čez kakšni dve ali tri leta izpadla ali še verjetneje nehala trenirat in se spremenila v couch potato.

Če pa to je tvoj cilj, pa je za nadaljevanje ključna komunikacija med tabo in tvojim trenerjem, ki edini lahko oceni, ali lahko spustiš trening, oziroma ga prilagodiš tako, da greš še vedno lahko kdaj na bazen.

Pa še ena stvar, ki je povezana s tem, je značilna za Slovenijo. Vrhunski rezultati v mladinskih kategorijah, ki pa se zelo, zelo redko pokažejo tudi v vrhunskih članskih rezultatih. Tudi to je povezano z ambicijami staršev in pa tudi trenerjev mladinskih in še bolj kadetskih kategorij, ki se dokazuje tam, kjer se še ne bi bilo treba.

Na koncu pa tako kot so že drugi napisali. To kar počneš zase in moraš sama razčistiti zakaj to počneš. kako to počneš in ali in kako boš to počela v naprej.

En rezultat pa ne pomeni nič, ker nanj vpliva neskončno dejavnikov, od katerih jih je zelo veliko takih, na katere ne moreš vplivati. In včasih se pač poklopijo tako, da gre vse narobe, drugič se bodo pa ravno obratno in boš zablestela. GLAVO GOR.

[dpop]

nimam moci,da bi tekla kot Marion Jones,treniram pa mocno,da bi to dosegla.

Do Marion Jones ti manjkata dve stvari...

Prvo ti (verjetno) ne bo uspelo nikoli... ona je namreč črnka

Vse ostalo je pa odvisno od tebe... tako da... kje je volja tam je pot...

Preberi tole....


Let me tell you about a little girl who was born into a very poor family in a shack in the Backwoods of Tennessee. She was the 20th of 22 children, prematurely born and frail. Her survival was doubtful. When she was four years old she had double pneumonia and scarlet fever - a deadly combination that left her with a paralyzed and useless left leg. She had to wear an iron leg brace. Yet she was fortunate in having a mother who encouraged her.

Well, this mother told her little girl, who was very bright, that despite the brace and leg, she could do whatever she wanted to do with her life. She told her that all she needed to do was to have faith, persistence, courage and indomitable spirit.

So at nine years of age, the little girl removed the leg brace, and she took the step the doctors told her she would never take normally. In four years, she developed a rhythmic stride, which was a medical wonder. Then this girl got the notion, the incredible notion, that she would like to be the world's greatest woman runner. Now, what could she mean - be a runner with a leg like that?

At age 13, she entered a race. She came in last - way, way last. She entered every race in high school, and in every race she came in last. Everyone begged her quit! However, one day, she came in next to last. And then there came a day when she won a race. From then on, Wilma Rudolph won every race that she entered.

Wilma went to Tennessee State University, where she met a coach named Ed Temple. Coach Temple saw the indomitable spirit of the girl, that she was a believer and that she had great natural talent. He trained her so well that she went to the Olympic Games.

There she was pitted against the greatest woman runner of the day, a German girl named Jutta Heine. Nobody had ever beaten Jutta. But in the 100-meter dash, Wilma Rudolph won. She beat Jutta again in the 200-meters. Now Wilma had two Olympic gold medals.

Finally came the 400-meter relay. It would be Wilma against Jutta once again. The first two runners on Wilma's team made perfect hand-offs with the baton. But when the third runner handed the baton to Wilma, she was so excited she dropped it, and Wilma saw Jutta taking off down the track. It was impossible that anybody could catch this fleet and nimble girl. But Wilma did just that! Wilma Rudolph had earned three Olympic gold medals.



LP Darko

P.S. Resnična zgodba... Wilma Rudolf, 3 zlate medalje na OI 1960 v Rimu
aja... bila je črnka... ampak pustmo detalje

[Matevz]

...zdaj,ko sem pac bila,kako bi rekla...v vrhuncu svoje forme in imela dobre rezultate...............treniram pa mocno,da bi to dosegla.ampak ce ne danes,pa jutri.moj ati pa tega noce,ker pravi,da imam zdaj sanso...zakaj ravno zdaj?

Če si najboljša v Sloveniji ali pa tudi na svetu pri 15 letih je sicer fajn, ampak precej nepomembno, ker ovce se zvečer štejejo. In rezultati pri 20-25 letih so tisti, ki so/bodo merodajni. In to je ravno to kar sem pisal v prejšnjem postu, pri nas vsi štartajo na rezultate pri starostih, ko so le-ti bistveno manj pomembni. Če hočeš dosegati rezultate kot Marion Jones moraš najprej postaviti bazo za to. Če se pa že sedaj prekuriš, se jim definitivno nikdar ne boš približala.

[tamy]

GLAVO GOR.

tale mi je pa vsec!ampak kaj,ko mi gre stalno na jok,pa moram met dol glavo...

[Filipid]

Tamy ne se sekirat, še bodo priložnosti . Le tako naprej treniraj pa se bodo želje tudi izpolnile .

________________________
Treniraj trdo, zmaguj z lahkoto

[dpop]

ampak kaj,ko mi gre stalno na jok,pa moram met dol glavo...

EXCUSE ME?????

Me se zdi da se da jokat tudi z glavo gor... ali pa postrani ali pa vznak...
Tako da... ne ti tukaj "izgovorov" iskat....

LP Darko

P.S. Čist tko... za intermezzo... verjemi Matevžu če ti reče
GLAVO GOR... pri (nas) moškij je ZELOOOOO pomembno
da je glava gor... drugač... no, ja... drugače "izpadeš že
v kvalifikacijah"