Zadnje novičke

[matej-jethro]

Reka poje mi ali kam le gredo divje svinje?
Trekerska horda se je letos zbrala drugič, Bojan pa je vnovič spisal roman, začinjen in donegovan z romantično traso vpeto med kontrolne točke. Odkrivale so nam žlahtno pokrajino položeno med vinograde, sloke breze, mlin in Kolpo. Prepredeni suhi kolovozi neke krajine, ki je nisem poznal, a sem jo začutil! Trnje in ostalo bodičevje sploh ne štejeta. Lep spomin, ko se bom danes ohlajal ob bregovih Kamniške Bistrice.
Po začetnem »biksanju« okrog KT2-Lipovica, ki je spominjala na Trnuljčico obkroženo z nizkim bodičavim rastjem, sva s Silvom izdahnila, usmerila naprave, tempo je narasel. Šlo je gladko in pri vsem tem drvenju je bil moj promet na relaciji ruzak-usta, močno ohromljen Proti KT8 sem začutil usihanje energije in vzpon proti cerkvi na Žežlju je bil dejansko kalvarija, ruzak pa težak križ! Ko je v eni izmed kapelic padel prvič, sva se gledala. Oprt z rokami na kolena sem čakal…….Silvo se je oddaljil. Bil je vrhunska družba. Spregovorila sva 17.stavkov, v treh urah, Indijanca.
Vsrkal sem nekaj njegove močne volje, ko sem ga videl pasti drugič, se vzravnal in se prazen kot bančni račun odplazil do cerkve. Amen. Vode?JA. Slive?JA. A bi še vode? Seveda bi! Frutabela, gel, cuker…bljek, kateri okusi Kul dečko, ki me je stregel. Želim mu, da bi še kdaj tko tekel, kot že je….pred nesrečo!
Tko, fantje, meni se je začela svetlikati zelena, lov se nadaljuje.
Pa vendar, kam le gredo divje svinje?? Bam. Obstal sem kot vkopan! Videl sem že razrite travnike in tuhtal, kam neki bi le moral iti, da jih vidim v živo. Na prostosti in ne zaspano krotke za kakšno mrežo. Evo njih. Trije divji prašiči in 3-5 zelo majhnih mladičkov!!! Divje nevarno……Presentil sem jih v kotlini, na pol obkroženi z neprehodnim smrečjem kamor sem se namenil po azimutu. Dva sta ušla v drugo smer, mladički pa vsak po svoje in verjetno mati svinja tam med njimi, kot da bi jih kontrolirala. Ja, ustrašil sem se, a bil hkrati nekako razumno pripravljen na beg. Kam bi bežal in kako dolgo, v stanju kakršnem sem bil, nimam pojma! Bi kam splezal? Ne vem. Počasi sem šel »rikverc«, se obrnil in zlagoma, zelo nežno, z očmi na hrbtu odtekel do kolovoza ter nadaljeval po poti, proti bifeju Šuma(KT10). V gmajni pa je še malo ropotalo. Moram reči, da sem nekaj časa glavo vrtel kot znervirana sova pa tudi steze nisem zapuščal, če sem videl, da je gmajna poraščena. Je bil to del kvalitetnega izgubljanja? Hmmm…. Treking liga res piše zgodbe
Tek ob Kolpi od KT13 do cilja pa čudovita poezija z odklopljeno glavo in drsajočim korakom…..varčevanje z močmi, bi rekel.
Cilj je vzvalovil. Res so dobra združba, tile trekerji ! Močni stiski rok potem pa z Martinom-Jelenom dol do reke, kot hrope Springsteen. Skok v počasno, osvežilno Kolpo, nekaj žlic enolončnice za moč in adijo v noč.
Bojanu zahvala za krasno traso, ki jo je besno razdevičil Matej Mlakar , uhodili pa zasledovalci. Bravo STL in čestitke sotekmovalcem.

Se vidmo, k se zagledamo

[jozeg]

Organizator nam je na JV trekingu ponovno razkril nov kotiček Slovenije.
Že popotnica, ki smo jo dobil na štartu, je kazala da bo ultra zanimiva in dolga, seveda sva jo včeraj še malo podaljšala. Naj ob tem ponovim del že izrečenega od lani:
izgubljala sva se kvaliteno.

[Gorski tekač]

Moram reči, da ima pisec pred menoj popolnoma prav.
Čeprav sem bil v pohodniški kategoriji, smo imeli pravtako kontrolno točko Bife Šuma, katera me je kar nekako presenetila, saj sem res mislil, da me bo čakal nekakšen bife, a temu ni bilo tako
Na poti proti KT Bife Šuma sem z bratom ubral pot čez gozd in travnike, kjer je bilo res zaskrbljajoče veliko sledi divjih svinj. Razokopani travniki, v gozdu prevrnjena podrast, potem pa naletim še na ograjo, ki je varovala nekakšen park, skratka mal bolj sva jo "pritisnila" sredi gozda

Drugače pa krasen, kar hiter treking, pa še en del Slovenije več sem spoznal.

[ZarkoM]

Letošnji JV treking je bil res izziv. Začelo se je že na predpredvečer, ko sem po e-pošti dobil popotnico. Zanimiv opis, ki sem ga hotel takoj preslikati na karto. Večjih težav ni bilo, a kje je ta Bar šuma in kje se skriva Steljnik? Ravno prav namigov, da dobiš občutek da se da odkriti, a vseeno toliko skrito da je res izziv. Virtualno preletavanje trase iz ptičje perspektive je trajalo pozno v noč. Saj, makrolokacija je bila kar hitro jasna, toda kje natančno?? V petek popoldne ponovno vzletim. Bulim v fotke iz predogleda, pa spet v geopedio, pa v opis -- besedo za besedo. Najprej najdem bar. Izdala ga je nadstrešnica in bukev na jasi, ki se nista skrili niti objektivu fotoaparata ko so snemali iz zraka. Zdaj pa še steljnik. Na jasi, do katere se pride po poti na sever in ki je zahodno od Sv. Petra in Bavla. Bingo, Okroglica.

Tako pot je približno jasna. A to ne bo 42 km, to jih bo preko 50! Bolj ravninskih -- spet se bo dirjalo! Ne vem ali naj se tega veselim ali ne.

V soboto štart. Ne vem ali sem imel le tak vtis ali pa smo po dolgem času startali vsaj malo bolj zmerno. Prilezemo na planoto in naprej proti prvi kontroli. Virtualni sprehod dan prej je pomagal. Teren, kjer še nikoli nisem bil mi je nekako znan. Aha tam je na vrhu je kontrola, potem pa dol proti hišam in naprej v neskončni gozd. Malce po prvi kontroli je druga liga strnila svoje vrste. Spet klasična ekipa, ki dela kot en. In tako vse do konca. Vmes pa. Ja kaj pa je bilo vmes? Vsega je bilo. Iskanja bolj in manj vidnih poti v gozdu. Izogibanja vrtačam, poti ob vodi, asfalta, asfalta, asfalta. Kriterij kdaj prehod dobi ime pot je pri spuščanju od Vršiča do mlina nekako izgubil vso ostrino. Pred Žežljem so se začela oglašati stegna, a je bila družba dovolj glasna in vesela, da jih nisem poslušal. Vse do konca ne, a do konca je bilo še daleč. Okroglica v naravi izgleda še lepše kot na karti in fotkah. Vsaka čast vaščanom Miličev da so pred cerkev namestili korito s pipo. Kako osvežujoče! Kako bi šele bilo na trekingu, če bi bilo jasno in sončno. Tedaj ne bi bila glasna le stegna... In zdaj moramo še do Kolpe. Navzdol. Zakaj navzdol? Le zakaj moramo navzdol. Stegna pravijo raje 400 m gor, kot 100 dol. In kaj nas čaka tam do jeza? Kaj nam je pripravil Bojan za konec? Na srečo ni bilo nič strašnega -- nasprotno mehka potka ob Kolpi. Krasno za konec. In krasno da je bil konec.

Lepo je bilo. Drugače kot drugod. Kot je drugačna Bela krajina. Tišina, mir. sliši se le glas stegen. Danes se ne pogovarjam z njimi. Prav jim je!

Hvala, Bojan.

PS.: Spet zbiram GPS sledi za animacijo na: zarko pika mocnik afna gmail pika com

[Sebi]

Trudila sem se, da si Bojan ne bi pogrizel nohtov na nogah... Na knap je šlo. 6 minut, pa bi začel...

Domov sem prinesla en kup klopov.

Na cilju sem ostala lačna. Zelje mi nekako ne sede po narejenih 60km.

Jajca?!? Majica?!? Naj bodo jajca!

[dexi27]

Na cilju sem ostala lačna. Zelje mi nekako ne sede po narejenih 60km.

A zelje ti ni za dosti po 60 km, pa daj no p0a si ja dobla tud PIVO!

[Sebi]

Na cilju sem ostala lačna. Zelje mi nekako ne sede po narejenih 60km.

A zelje ti ni za dosti po 60 km, pa daj no pa si ja dobla tud PIVO!

Saj vem... Prazehtevna sem! In čisto brezveze kompliciram... Glavno je, da sem jajca dobila

Ps.: Pivo sem dobila od boljše polovice. Po druge boljše polovice (50C) sem pa dobila še jagodov sok s smetano

[še1PR]

Ja, spet eno zanimivo doživetje!

Bolj sem se razpisala TU. Me prav zanima, kaj nas čaka v Muti!

Res držim pesti, da se TALE gleženj kmalu pozdravi!

[Darja]

Bela krajina mi je všeč. Zelo všeč. Sploh zadnji kilometri. Noro fajn.
Malo manj zelje na cilju, ampak RES sem bila lačna. Še ena, ki komplicira.
Verjetno bi Bojan prihranil kar nekaj nohtov, če bi v napovedniku trekinga navedel zemeljsko in ne zračne razdalje. Tukaj niti znana energetska pijača ne pomaga, še vedno vsi trekerji hodimo (tečemo, cepetamo, se vlečemo.....karkoli - ampak po tleh!). Morda bi bil seznam odstopov krajši in lastna preskrba (hrana, pijača) prilagojena razdalji.
Žive kontrole??????
Ampak Bela krajina je pa res lepa.
Vse klope ob Kolpi sta očitno pobrala Andrej in Sebi, mene se ne lotijo. Že vedo zakaj!

[ZarkoM]

Sledi se že zbirajo. Združena animacija in posamezne sledi.

Pred ogledom obvezno izklopi animacijo Škofje Loke, če je slučajno vklopljena.

Sledi še vedno zbiram na: zarko pika mocnik afna gmail pika com

[yogo]

Do sedaj sem si Belo krajino ogledal iz avta ali kanuja, sedaj pa sem spoznal še gričke, bifeje v hosti in potke ob Kolpi. Kilometri po asfaltni cesti pa so enako dolgi kot v Ljubljani.
Divjih prašičev nismo srečali, verjetno ste jih ta hitri prepodili, dve srni pa sta itak tekle z mano in Rokom.
Po spustu z Vršiča pogledam na Garmina 32 km, jaz pa že vlečem zrak iz kamele. Suša je bila taka, da je Meta kar Kolpo natočila, upam da brez škode.
Pri mlinu padeta mimo nas Ocvirka, pred Vinico pa izgubimo Valterja.
Na Žežlju navalim na vodo v Frucovi plastenki, kasneje mi začuden pohodnik pove, da je to njegova flaša .
Mimo bifeje ??? in Steljnika pridemo brez težav, do Miličev pa izberemo pot pod Goljakom.
Zaženemo se proti Kolpi in šele ko vidim lepo stezico, ki se vije ob bregu začnem verjeti Bojanu o izbrancih, ki bodo tu po 54 kilometrih doživeli nirvano .
Hvala Meti in Roku za prijetno družbo.

[AinE]

Najprej moram pohvalit poročevalce pred mano. Zelo zanimive in zabavne zgodbe.

Čeprav vem, da je BK bolj revna pokrajina, bi ena krepčilnejša juhica v cilju prav prišla.
Glede na orientacisjko zahtevnost trase smo kapljali v cilj zelo razpršeno in občutek sem dobila, da nas je na trekingu največ 15 - 20. Pa še tisti, ki smo hodili bolj skupaj, smo se po tekmi hitro porazgubili.
Mogoče bi bilo dobro dolžino, zahtevnost trase oz. čas štartov ustrezno prilagoditi, da bi se nas vsaj v cilju zbralo več naenkarat, tako kot npr. v ŠL. Tam je bilo veliko bolj živahno.

V dobri družbi mi je treking kar prehitro minil. Še tista širna Viniška gmajna, ki smo jo prečili družno, ni bila tako strašna, kot sem mislila do bo.
Vreme primernejše ne bi moglo biti. Neuradni rezultati objavljeni ekspresno.

BK me je v preteklosti privabila v poznem poletju, ko je Kolpa najprimernješa za kopanje. Tokrat sem jo prvič videla spomladi. Očarale so me mlade breze na stelnikih, nežni lističi bukove podrasti, ovčice pod cvetočimi jablanami, hladna, toda ne premrzla Kolpa, primerna za namakanje razgretih nog, ....

Še nekaj! Če ni skrivnost
Rada bi izvedela pravilne odgovore na testna vprašanja, da si razširim obzorje.
In kakšne so ugotovitve glede naših kapacitet v glavi?

Lp E.

[klatez]

Moj prvi treking...Seveda takoj na ultra...Pa je bil ultra malo prekratek za resen trening in sva ga z Rokom malo podaljšala...Ob priliki napišem daljše poročilo...Mislim pa, da sem bil med prvimi vsaj v dveh kategorijah: skupna dolžina (65,5 km) in število klopov (10 sem jih že odstranil)...

[ZdravkoC]

To pa ni bil moj prvi ultra treking, je bil pa prvi, dolg le dobra 2,5 km in toliko nazaj do starta, zame že cilja. Skok čez plot me je drago stal. In potem ves silni dan čakat na družbo, ki uživa na progi. Ta okus si je bilo težko splaknit
Kljub zvinu gležnja pa lahko rečem, da je trekerska družba odlična. Smo se nasmejali

[marjan]

Moj prvi resni treking (če ne štejem lanskega poskusnega Tolminskega ) po decembru 2007, ko sem se jagal po Rabu. V vmesnem času se ni nič spremenilo - znanje in občutek za orientacijo je še vedno na zmrzlišču in tako kot takrat sem se tudi tokrat šlepal.

Zasledoval sem Avija in skupino v kateri so bili sami prekaljeni mački. Tempo je bil malce prehud, tako da sem vglavnem grel začelje, vendar sem točno vedel, če jih izgubim sem oplel. Samo to sem vedel med katerima KT sem Dve hudi krizi sem imel na poti, iz izkušenj sem vedel, da se bom pobral. In kot običajno, po dozi soli sem dobil moč. Seveda sem bil tudi sam tempiran na 42 km in je bilo dodatnih 12 preskus za psiho.

Pokrajina je bila čudovita, družba odlična, skratka 6 nas je zasedlo drugo mesto. ZdravkoC nas je seveda po domače oklincal, ker smo se držali za roke, ko smo pritekli skupaj v cilj. Češ kakšna tekma pa je to. Vendar skupaj smo uživali, trpeli in finiširali Treking je le nekaj posebnega.

lp
Marjan