- 08 Maj 2010, 17:40
#223002
Nana in Milenko, hvala, ker sta me vzela v ekipo. In to v ekipo za male trojke.
Sicer bi še kar na prej bezljala kot sneta skira in se skurila.
Jutro je bilo prijetno, imela sem polno dela, ko mi je moja mačkonkica potresla sladkor po tleh in sem med čiščenjem pozabila na tremo. Mačkica-hvala.
Parkirala sem prav fajn in brez dežnika odracala na prizorišče, prehitevali so me tekači, ki se jim je mudilo na ta dolge trojke, jaz pa lagano, lagano. Zmenjena sem bla za CEPke in seveda sem morala malo šopat. Barva? Ne povem, pridte v Radence.
Z Lauferjem sva se dobila nenapovedano pred šotori, gospod si je drznil preoblačit kar v ženski garderobi, na veliko veselje in smeh prisotnih.
Pol se je pa začelo čakanje na preostala dva člana trojke. Sem jaz glupoča morda narobe slišala? Je Maček morda kje drugje, ga je Jankovič prestavil, saj itak vse neki spreminja...Pa je spet prišel Laufer in me pomiril, da sem na pravem mestu. Nane in Milenkota pa od nikoder. Mene zebe, ker sem se oblekla za 25 in ne za 9 stopinj.
Končno se trojka popolni, se pofotkamo in se začnemo drenjati v štartni prostor.
Gužva nora, meni pa takoooo paše, mi je bilo prav hitro fajn toplo. Ampak samo do štarta, pol se je gneča začela redčiti, v luknje je začel udirati hladen zrak, mene pa spet zebe....
A bomo že štartali zares ali ne?
In smo. Kar hitro. Sem se začela ugrevati in dobra volja je bila spet na vidiku. Jaz u kikli in kratkih rokavih, Nana in Milenka v dolgih rokavih in hlačah. Onadva lepo ugreta, jaz pa pola pingvin. Do klanca smo jo špičili s prav čednim tempom, ki mi je bil že na meji sprejemljivega. Pol pa klanc. Hodimo, tečemo, pa spet hodimo in tečemo. Še dobro, sem kuj začela nestresno dihati, bi celo pela. Prehitevamo, pa drugi špičijo mimo. Ene par krat sem pri prehitevanju skor u ene luknje padla. Čvekamo in »opravljamo«, komentiramo napise na trojkah. Ene prav ful dobri, padale so mi že ideje za ime trojke naslednje leto. Milenko je informiran in razlaga Nani, koliko je še klanca. Matramo se in sopihamo. Gre. Super smo.
Na piknik placu se Nana preoblači, gužva, jaz se umaknem naprej-in se zgubimo, se iščemo. Se ne najdemo, zgubimo toliko časa, da bi sigurno zmagali, če bi se ne ustavili. Pa jade.
Začnejo se klanci dol, letimo, letimo, prehitevamo, nobeden se nas ne upa prehiteti, ma ne upa, ne more nas prehiteti. Zadnji klanec – kocke, drsijo ko strela. Vpijemo in opozarjamo na previdnost in pol olajšanje, končno spet asfalt. Spet letijo km-ji v noge. Moje so ko nove, nobene utrujenosti, moči še ogromno, očitno sem se odlično regenerirala po Trstu. Navijačev je vedno več, me kar polnijo z energijo, spet letimo, tudi Nana zbere moči in jo nese, nese, Milenko je skoraj ves čas tiho, ampak njegovi pogledi bodrijo Nano. Letimo mimo Z.ladjice in si mislim, kako bo fajn, ko bomo tam navijali, sedaj še ni nobenega. Jasno, saj smo prehitri… Zadnji ovinki, zagledamo cilj. Škoda, da ne letimo čez Tromostovje, meni je blo to vedno zelo všeč. Ma nič hudega, konec je, še apr metrov, primemo se za roke in dobesedno uletimo u cilj.
Pol pa začne dežek, dež…., mokrota, komaj snamem mokre cunje. Še prej pa pod napuščem čakam na nahrbtnik s suho garderobo. Kot da ni bilo dovolj moče, se mi za vrat ulije cel curek deževnice. Ampak sem se doma vseeno stuširala.
Čas pa – krasen, točno po planu. Plan smo pa itak sestavili šele na cilju.

