Moj prvi maraton.
Po Ljubljanskem maratonu smo se tekači v našem društvu pogovarjali, da bi šli spomladi na kakšen tek v tujino.Želela sem si, da bi zbrali mesto, kjer bi bil poleg maratona tudi zame primeren polmaraton. Večina se je navdušila za Stockholm, kjer pa je bil na razporedu samo maraton.
Premišljala sem, kako bi lahko tudi jaz tekla,
ugotovila sem, da sta 2 kroga in sem si rekla,da je najbolje, da se prijavim in poskušam " nateči dovolj kilometrov", če ne pa lahko končam progo
tudi na polovici.
Veliko sem tekla in tekla in se pripravljala, po nasvete sem hodila k prijazni MiciM, ki mi je vsakokrat napolnila z energijo in dobrimi nasveti.
2. junija zvečer smo z družbo odleteli v Stockholm, 10 maratoncev in 28 navijačev
Čas je hitro mineval in napočil je 5.junij in štart ob 14 uri.
Vse želje, da bo takšna temperatura, kot je bila na Trojkah, saj smo na severu,so spuhtele, saj je bilo izredno lepo vreme in toplo.
Organizacija maratona je bila odlična, štartni boksi urejeni (A,B,C,D,E,F)nobenega prerivanja, vsi smo imeli na štartni številki označen boks, ime in priimek ter zastavo.Prerivanja ni bilo mogoče
zato, ker ti pri rezultatih napišejo netto čas
Bila sem v boksu F-seveda First. Bilo nas je okoli 20.000.
No,pa se je začelo.Plavajoča reka tekačev se je spustila po ulicah Stockholma
Po glavi so mi rojile misli
Počasi, babica počasi,čeprav si na severu je vroče kot na jugu in dolga bo pot, sicer se
pa počasi tudi daleč pride.
Prvi kilometri so mi bili prijetni, res sem tekla počasi, na 6 km sem se
prestrašila, mislila sem, da so mi odpovedale noge. Korak ni bil pravi,pogledala sem okoli sebe in videla,da tudi ostali stokajo, sem se potolažila in ugotovila, da smo na dvižnem mostu in da se vse skupaj ziblje.
Ob poti je bilo vse polno vodnih in energetskih postaj, pili smo Stockholmsko vodo iz povoščenih papirnatih kozarcev, ki so jih potem reciklirali. Ekologija na višku.
Skrbela sem za dobro hidracijo in še vedno tekla počasi.Počutje je bilo odlično zato sem
po polovički malo pospešila tja do 30 km, ko je bil zopet klanec-viadukt.
Misli so mi uhajale, da je pred mano še kar precej kilometrov, zato sem v klanec malo upočasnila.
malo pred 34 km sem poklicala hči, ki me je čakala na 35 km in ji povedala, da sem v redu in da prihajam, sonce je sijalo v hrbet in v glavo, na vodni postaji sem vzela vodo, ki je bila precej topla, mogoče tudi sparjena, takoj potem sem si ohladila roke in obraz v koritu, ki je bilo namenjeno namakanju gobic. Tuširala se nisem, ker sem se bala preveč zmočit superge, ker bi bil potem kakšen žulj, kot lani v Pisi.
Hči me je počakala na dogovorjenem mestu, malo sva poklepetali,spremljala me je na pločniku, bila je prav prijetna družba.
Na 37 km sem začutila krče v trebuhu
,rekla sem si ne, ne, saj bo v redu. Ali je kriva sparjena voda ali pa gel????
Malo sem pohodila in gremo naprej.
Na 38 km sem začutila krč v levem stegnu, ojoj, malo sem pomasirala in malo pohodila, ob vodni postaji sem zagledala prvo pomoč in kako s sprejem špricajo tekačevo koleno.
Ustavila sem se in pomolila nogo, sprej je deloval blagodejno, zopet sem tekla, tekla.
Upala sem, da me ne bo kaj ustavilo.
Na 41 km sem zagledala 2 rešilca, rekla sem si, mene že ne bodo odpeljali in začeli sem hodit, po nekaj 100m pa sem začela zopet teči.
Kar na enkrat mi hči zakliče:"mami na levi imaš stadion", na hitro sem se obrnila na levo in stekla do stadiona, kjer mi je naš navijač dal v roke slovensko zastavo.
Ponosna in
nasmejana sem ob bučnem navijanju naših navijačev stekla v cilj. Krasni občutki, presenečena sem bila, ker je utrujenost kar izginila.
Vesela sem, da sem upoštevala vse nasvete, ki mi jih je dala MiciM in še enkrat iskrena hvala.
Mislim, da bom tak tek še kdaj ponovila.
http://www.stockholmmarathon.se/Start/i ... m?Lan_ID=3nekaj komentarjev in slik, pa si lahko ogledate na:
http://pdk.cerknica.org/
