Tokrat je šlo za zelo specifičen tek, brez posebnega uživanja večinoma obarvan s kletvicami, otroci tega ne počet, pel sem samo enkrat. Imel sem čas posvetit se samemu sebi, telesni govorici in potrebam, zato je tokrat šlo za enega mojih najboljših tekov. Kot prvo me je razjezilo, da smo se odpravili tja v soboto zjutraj dobri dve uri pred štartom. Vse ostalo so nam porihtali Zdravkotovi »špartanci«, tako da nisva ostala brez štartnih številk.
Štartali smo v dokaj velikem številu za take teke, to gre na račun ekip petih in desetih tekmovalcev, ki so progo odtekli v štafetni obliki. Sprva sem vse naše izgubil saj sem vljudno opravljal vlogo zajca mladim Madžarkam. Prvi del proge je predstavljal lazenje v hrib, glede na to da sem dober teden prej delal treninge po Rožniku s 400 m višincev in povprečnim tempom 4:30, je bilo očitno, da bo tokrat šlo za šalo.
Tako sem nekje v 38 km dohitel Dušana, ga pozdravim, vprašam če je v redu. Reče mi, da mu je vroče, jaz pa nazaj da bi bilo lahko malo bolj topleje. Obide ga smeh, ki pa po stisku najinih rok izgine. Kmalu sem dohitel še Mirota in tudi pri njem se nisem ustavljal ampak tekel dalje s tempom okrog 5:00 na kilometer. Kmalu srečam še »špartance« in skomig glave ter pogled v Zdravkove oči mi je povedal vse, no Fifty je moral še dodat »Mali ti si legenda!«.
Sčasoma je vročina tudi mene začela napdat zato sem snel majico in si jo improvizacijsko zataknil za kapo, da sem dobil ala »puščavsko« kapo z varovalom za vrat, pa še prijetno mokra je bila. Glede na vedno toplejšo sapo sem vedel, da se telo začne pregrevat, zato je bilo nujno potrebno brezalkoholno pivo, seveda prijetno ohlajeno.
Kriza se je pojavila nekje v 70 km in trajala dobrih 20 km, skratka tako dolge in naporne še nisem imel, ampak ravno tu se pokaže iz kakšnega testa si, pa tudi jeza, ki me daje že kak teden je botrovala, da sem bil tokrat trmast do konca. Na 50 km te začnejo bolet noge, v 60 ti zabija v stopala, v 70 dobiš bolečine v vratu, v 80 začnejo odpovedovat hrbtne mišice, v 90 te začne boleti prsni koš in dihanje postaja vedno težje, v 100 ti začnejo odpovedovat sprednje stegenske mišice, občutek, da se boš sesul, 111 km prideš cilj kot Duracel zajček. To so le tehnični podatki.
Skoraj preveč pocukran pa je bil še konec, ko sem se pognal v Balaton saj tušev seveda ni bilo. Tega pa zaradi »neprimerne« oprave nismo zabeležili.
Tu pa še ni bilo konec, potrebno je bilo spraviti do cilja še Zajca. Da bi se malo spočil mi Janez, najin support, predlaga da naj malo zadremam. Ko sem se zbudil nama je ravno policist spisal kazen, ker smo zavijali tam, kjer ne bi smeli, svašta, nori so ti Madžari. Ker nisem mogel pošteno dihat in me je bolelo vse skupaj sem stopil iz avta in si razjasnil v glavi, da zdaj ni časa za simuliranje in bolečine so bile pozabljene.
Tako smo po 10 urah 6 min in 11 sekundah zaključili našo odisejado okrog jezera. Če me bojo videli drugo leto je še veliko vprašanje, ultre ne moreš odtečt na rozine in rezine jabolk, prav tako je velik problem komunikacija. Hvala vsem, skupaj smo bili odlični.
Data:
http://connect.garmin.com/activity/37546182
