- 25 Jun 2010, 18:47
#227710
No, pa naj bom jaz enkrat prva.
Gorski tek definitivno ni bil nikoli moja prioriteta, niti cilj v katerikoli bodočnosti, v tem ali v prihodnjih lajfih. Če bi mi kdo pred tremi-štirimi leti rekel, da ga bom pretekla+prehodila, bi ga posla v tri ... in mu zabrusila, da sem imala čisto preveč problemov že pri sami hoji na Kamniško sedlo.
Nihče me ni prepričeval, samo reklamo sem poslušala. In se na tiho, sama pri sebi in sama s seboj zmenila - pa grem, prehodila ga pa že bom, in če ne-zadnji avto v koloni je itak rešilec. Pri tem sem na tiho upala, da bom imela kakega "resnega" spremljevalca, da mi bo malo tja v ustnice gledal, če slučajno že kaj modrijo. Pa je spremljevalca nadomestil garminova ura.
Tale ura je bila danes vredna ne samo zlata, tudi zdravja. Nenehno sem pogledovala nanjo, saj sem si prisegla, da bom tekla na utrip in ne na čas ali druge tekače (kot da to sicer počnem...). Cilj oz. omejitev-ne preseči 170 utripa. Vse je kazalo super dobro, dokler mi na 4. km ni začel utrip hiteti proti omejitvi, in sem začela hoditi v klance. Noge, mišice, so bile čisto fajn, ampak utrip je se je pa kar dvigal, prepočasi spuščal. Na trenutke sem s strahom pomislila, kaj pa če....
V začetku sva tekli skupaj z Mušnico, potem je odbrzela naprej v divjem zasledovalnem tempu za sestrico. Malo sem klepetala z Benotom (celo se spomnim imena, yessss), ki je enakomerno tekel v klanec in v "ravnino". V manj strmih predelih sem bila hitrejša, ampak so me strmine dajal, da sem morala hoditi, tako sem se mu približala, pa oddaljila, in spet. Nekje na 8 km se mi je oddaljil ravno toliko, da mu nisem prišla blizu, tekla sem sama. Rešilec je šel mimo mene, me nekaj čudno gledal, spraševal, če sem ok, malo kasneje se je ustavil, mi ponudil vodo. Hvala, hvala, hvala. Pa me spet vprašal, če bom zmogla. Zakaj toliko vprašanj? Sem bila videti čudna?
Pila sem na vseh postojankah, vzela dve dekstrozi, pa magnezij. Manjkala pa mi je kakšna banana, košček jabolka, pomaranča… Imela sem občutek, da sem lačna, da bi kar jedla.
Mimo mene vozili kolesarji, nak, niso, jaz sem jih prehitevala. Kaj sem bila važna. Potem so se začeli rolati avtomobili, motorji,… gužva, morala sem paziti na promet. Saj so bili vsi kar previdni, obzirni, marsikdo je ustavil in počakal, da sem bila mimo… Ampak občutek ni bil preveč fajn.
Kapa na glavi je prišla prav, v vsakem potočku ali luži sem jo močila, da mi možgani niso zavreli, presrečna sem bila, da sem se pred tekom namazala, sonce je žgalo.
In potem – zadnja strmina, kar verjeti nisem mogla, da sem že gor. Na vrhu. Na cilju. Jaz. Brez zdravstvenih težav. Na vrhu. Kapa je poletela v zrak. Solze so se mi usule kot majhnemu otroku. Poljubila bi zemljo. Objela bi svoje telo, vsak njegov delček, ki mi je omogočil to zmago. Moj prvi, pravi, ta zaresni gorski tek. Moj. Soze so še cel popoldan visele na trepalnicah, še vedno visijo. Kakšna tudi spolzi.
Hvala vsem, ki ste mi pomagali, z besedo, dejanji, spodbudo in pohvalo. Vsem, ki ste mi do sedaj stali ob strani, moja zmaga je prav gotovo tudi vaša zmaga.
Gorski tek definitivno ni bil nikoli moja prioriteta, niti cilj v katerikoli bodočnosti, v tem ali v prihodnjih lajfih. Če bi mi kdo pred tremi-štirimi leti rekel, da ga bom pretekla+prehodila, bi ga posla v tri ... in mu zabrusila, da sem imala čisto preveč problemov že pri sami hoji na Kamniško sedlo.
Nihče me ni prepričeval, samo reklamo sem poslušala. In se na tiho, sama pri sebi in sama s seboj zmenila - pa grem, prehodila ga pa že bom, in če ne-zadnji avto v koloni je itak rešilec. Pri tem sem na tiho upala, da bom imela kakega "resnega" spremljevalca, da mi bo malo tja v ustnice gledal, če slučajno že kaj modrijo. Pa je spremljevalca nadomestil garminova ura.
Tale ura je bila danes vredna ne samo zlata, tudi zdravja. Nenehno sem pogledovala nanjo, saj sem si prisegla, da bom tekla na utrip in ne na čas ali druge tekače (kot da to sicer počnem...). Cilj oz. omejitev-ne preseči 170 utripa. Vse je kazalo super dobro, dokler mi na 4. km ni začel utrip hiteti proti omejitvi, in sem začela hoditi v klance. Noge, mišice, so bile čisto fajn, ampak utrip je se je pa kar dvigal, prepočasi spuščal. Na trenutke sem s strahom pomislila, kaj pa če....
V začetku sva tekli skupaj z Mušnico, potem je odbrzela naprej v divjem zasledovalnem tempu za sestrico. Malo sem klepetala z Benotom (celo se spomnim imena, yessss), ki je enakomerno tekel v klanec in v "ravnino". V manj strmih predelih sem bila hitrejša, ampak so me strmine dajal, da sem morala hoditi, tako sem se mu približala, pa oddaljila, in spet. Nekje na 8 km se mi je oddaljil ravno toliko, da mu nisem prišla blizu, tekla sem sama. Rešilec je šel mimo mene, me nekaj čudno gledal, spraševal, če sem ok, malo kasneje se je ustavil, mi ponudil vodo. Hvala, hvala, hvala. Pa me spet vprašal, če bom zmogla. Zakaj toliko vprašanj? Sem bila videti čudna?
Pila sem na vseh postojankah, vzela dve dekstrozi, pa magnezij. Manjkala pa mi je kakšna banana, košček jabolka, pomaranča… Imela sem občutek, da sem lačna, da bi kar jedla.
Mimo mene vozili kolesarji, nak, niso, jaz sem jih prehitevala. Kaj sem bila važna. Potem so se začeli rolati avtomobili, motorji,… gužva, morala sem paziti na promet. Saj so bili vsi kar previdni, obzirni, marsikdo je ustavil in počakal, da sem bila mimo… Ampak občutek ni bil preveč fajn.
Kapa na glavi je prišla prav, v vsakem potočku ali luži sem jo močila, da mi možgani niso zavreli, presrečna sem bila, da sem se pred tekom namazala, sonce je žgalo.
In potem – zadnja strmina, kar verjeti nisem mogla, da sem že gor. Na vrhu. Na cilju. Jaz. Brez zdravstvenih težav. Na vrhu. Kapa je poletela v zrak. Solze so se mi usule kot majhnemu otroku. Poljubila bi zemljo. Objela bi svoje telo, vsak njegov delček, ki mi je omogočil to zmago. Moj prvi, pravi, ta zaresni gorski tek. Moj. Soze so še cel popoldan visele na trepalnicah, še vedno visijo. Kakšna tudi spolzi.
Hvala vsem, ki ste mi pomagali, z besedo, dejanji, spodbudo in pohvalo. Vsem, ki ste mi do sedaj stali ob strani, moja zmaga je prav gotovo tudi vaša zmaga.
Nazadnje spremenil maca, dne 25 Jun 2010, 19:37, skupaj popravljeno 1 krat.
Sem bil pa celo dopoldne v mislih povezan s teboj in te v njih tudi spodbujal. 
. In potem do naslednje serpentine, in naslednje in naslednje.... So postale že malo dolgočasne 
in naporne. Ampak strupeni se ne damo, s pomočjo dodatne energije (hvala Marjan in prijazni gospod na poti 
