- 25 Jul 2010, 17:45
#229319
No, pa sem zmagala še en bot!!! Jeah, jeah jeah...
Moram napisat, da sem fejst vesela, ker je šel vsaj ta mali z nama, tako, sam od sebe, brez da ga prosimo, kajti zadnje cajte imamo v našem štabu pravo krizo pri mulariji... Ma, pravjo, da bo mimo. Sam kdaj, pa? bwo??? Meni se zdi, da traja že celo večnost, ta naša kriza, no, pa dajmo upat na najboljše.
Ja, seveda za tri komade pa mati brezposelna že teži za družinski popust, ki pa so mi ga prav v šusu odobrili. HVALA!
Vreme je blo super krasno, lep sonček je prav pašal po težko pričakovani ohladitvi. Kako bi blo, če bi bla vroćina izpred dveh dni, si niti ne maram predstavljat.
DOP Jazne, ljudje tistih krajev, ki so bili v svojih rumenih majčkah prepoznavni že na daleč, ( oštja, se mi zdi, da jih je blo še več, kot nas),so se še enkrat več potrudili približat nam svoje kraje, svoje običaje.. Potrudili so se v nulo. Ne smem pozabit napisat, da so kleklarce pridno klekljale oz. premetavale tiste palčke malo levo, malo desno, malo gor, malo dol in glej strejlo, že se je na buli prikazal lep vzorček??? Bravo, to bom pa jast delala, ko bom velika!
Ko smo se odpravljali proti štartu tam dooooooliiiiii, ej, ma še malo-tam doooooolllllliiiii, sta mi dve promotorki ponudili, naj popijem šest kapselnov samih naravnih ? zadev,ki mi bojo pomagale, da bo šlo bolje, hitreje, močneje, pa sem jih vljudno zavrnila in si rekla, da če po naravni poti ne zdržim enega klanca, pole mi pa tudi tevi kapselni ne rabijo pomagat. Nisem jast za te štose. No, saj, kdor hoče to jemat, nimam nič proti, jast pač ne maram tega.
Ma vam povem, da sem po štartnem pisku s Cecilijo z ramo ob rami celo vodila!
In to ne malo, ej, skoraj en km sem šla ko strela. No, pole je šla mimo Italijanka, pa Cecilija mi je zbežala, pa zmagovalka Polona... Ja, kaj si mislila, mati, da bo? Ja, nič. Danes so se vse ta dobre podile tam po Veliki Planini na izbirni tekmi za svetovno prvenstvo, pa sem mislila, da sem jast na vrsti prav za tisto ta pravo zmago.
Ha, ha, ha, ma kaj si pozabla, mati, da je tukaj še Jožica, pa Jana,Tina in še kakšna, ki te nese z lahkoto? Ja, ma glih tako, za vsak slučaj, če se jim
danes ne bi dalo, al pa, da bi se na okrepčevalnicah zamotile malo več cajta...
Ah, nič, se bom pa še kdaj drugič malo bolj potrudla, bejžmo zdaj v strumen korak proti travnatemu navpičnemu vzponu. Ma, saj še ni bil tako dolg. Pr´mej duš, da mi je trajal za dol, ko smo šli na štart, več cajta.Kar pa ne pomeni, da škrge niso delale.
Kot sem že v vabilu napisala, sem šla pole po vrhu klanca mimo prireditvenega prostora in ljudi, ki so tam navijali kot da mi nič ni, tako, da so si mislili ljudje, ej, ta pa je dobra.
No, okrepčevalnica je že prav kmalu pašala. Samo požirek, mal se oblit, pa sem kot prerojena.
Hiša s številko Jazne 32. Jej, saj so mi povedali, kako se reče pri njih, ma mi mal emšo nagaja. V glavnem, vsako leto skuhajo župco, jo ponudijo za proti gor, poleg vode, seveda. Ma za dol... ko se vračamo v dolino, ah, bom pole napisala.
No, kilometrčki so kar šibali mimo, (kako tudi ne, saj smo imeli muziko skoraj na vsakem koraku) in že sem študirala, če pa morda le ugledam medaljo v svoji kategoriji. Ah, ja,mati, le zakaj si sploh predstavljaš take glupe, mati, saj vendar veš, da dobiš medaljo le, če nobene druge ni.? Ja, ma, pač, mislim, tako, kot vsak človk, najbrž... saj se zavedam, da vsako tekmo zase zmagam, sam, če je pa še prav zares medalja, je pa še tolko lepše, ne?
No, in glih ko premlevam o tem, mi 500 m pred ciljem švigne mimo še ena Italijanka. Oštja, kje si se pa ti zdaj dobila? Ma, kaj si moja kategorija? Pokukam malo po njej, jej, ta je najbrž moja!
Grrrr, ma, kaj zdaj, ta zadnje metre? Ma, kaj se bom pa pole tolkla po glavi, ker bom za malo četrta? Jej, ma kaj naj nardim, vklopim spet škrge?
Al kaj? In res, vklobim turbo in odkorakam tam okoli 300 m pred ciljem nazaj mimo nje. Še 200! Kje je? Ojej, zadaj 10m, ojej, še turbo, ma kaj to, zdaj moraš še u lauf,mati, če nočeš, da te spet prehiti! In kaj sem tla? Zadnjih 100 sem začela še teč, prišla v cilj 9 sekund pred njo, ma pa v cilju sem rabla še 5 minut, da sem se izdihala! Kaj je blo vredno? No, ja... saj tako to laufa.
Na vrhu smo prejeli še eno majčko za spomin na tek, se najedli super več vrst potic in breskev, popili, se razgledali po prekrasnih hribih in odkorakali po skupinicah v dolino. Sama sem imela za kompanijo Arteljeve, prav lepo smo poklepetali, ko smo že prišli do prej omnenjene hiše št. 32. Vam povem, saj se malo pohecam, da pridem na tek samo zato, ker nas oni tako lepo postrežejo, ma povejte, kje dobiš še tako postrežbo za v dolino? Ko tekme sploh ni več? Oni nas počakajo, nam postrežejo kavo, sok, uno brez barve,al pa s tako temno barvo, spečejo super pecivo, slano, sladko. Ma, kako ne boš še prišel? Saj moraš! Će berete slučajno te vrstice, HIŠA ŠT.32, HVALA VAM!
Jej, zdaj vidim, da spet preveč nakladam, moram skrajšat.
No, v Jaznah smo se lepo umili, spili en par pijačk, pojedli golaž. Sama sem vege, zato sem dobila sir, ki pa ga seveda nisem mogla pojest, ker sem imela že vsega drugega poln želodček.
Naš ta mali se je popeljal s konjički. Podelitev. Ja, mati, tudi če ne bi šla na turbo zadnjih 200 m, bi dobila tokrat medaljo, pa bronasto. Ja, ma kdo je vejdu? Ja, saj je srebrna pa še lepša... Jej, kolk sem dobra...
Ma, smo bli s Foruma sami dobri, Mušnica absolutno tretja, pa Bopi je dobil kolajno, pa jast, pa Maca je bla blizu in tudi brkota sta bla dobra,Zoki, moj ZZ pa Laufer, pa še koga sem pozabla.
Jej, ma sej zdej pa sem vidla, da smo bli pa kar vsi dobri? Ma, saj ste tudi vi vsi zmagali? Ste, ne?
Alora, zakaj pole ne bi prišli na 5. tek na Bevkov vrh? Po zmago pa se že splača. In če te ob tej zmagi postrežejo ljudje, ki so tam prisotni z dušo in srcem, jim s tem zagotovo pritrdiš, da so zmagali tudi oni sami.
Hvala, Jazne!
Moram napisat, da sem fejst vesela, ker je šel vsaj ta mali z nama, tako, sam od sebe, brez da ga prosimo, kajti zadnje cajte imamo v našem štabu pravo krizo pri mulariji... Ma, pravjo, da bo mimo. Sam kdaj, pa? bwo??? Meni se zdi, da traja že celo večnost, ta naša kriza, no, pa dajmo upat na najboljše.
Ja, seveda za tri komade pa mati brezposelna že teži za družinski popust, ki pa so mi ga prav v šusu odobrili. HVALA!
Vreme je blo super krasno, lep sonček je prav pašal po težko pričakovani ohladitvi. Kako bi blo, če bi bla vroćina izpred dveh dni, si niti ne maram predstavljat.
DOP Jazne, ljudje tistih krajev, ki so bili v svojih rumenih majčkah prepoznavni že na daleč, ( oštja, se mi zdi, da jih je blo še več, kot nas),so se še enkrat več potrudili približat nam svoje kraje, svoje običaje.. Potrudili so se v nulo. Ne smem pozabit napisat, da so kleklarce pridno klekljale oz. premetavale tiste palčke malo levo, malo desno, malo gor, malo dol in glej strejlo, že se je na buli prikazal lep vzorček??? Bravo, to bom pa jast delala, ko bom velika!
Ko smo se odpravljali proti štartu tam dooooooliiiiii, ej, ma še malo-tam doooooolllllliiiii, sta mi dve promotorki ponudili, naj popijem šest kapselnov samih naravnih ? zadev,ki mi bojo pomagale, da bo šlo bolje, hitreje, močneje, pa sem jih vljudno zavrnila in si rekla, da če po naravni poti ne zdržim enega klanca, pole mi pa tudi tevi kapselni ne rabijo pomagat. Nisem jast za te štose. No, saj, kdor hoče to jemat, nimam nič proti, jast pač ne maram tega.
Ma vam povem, da sem po štartnem pisku s Cecilijo z ramo ob rami celo vodila!


danes ne bi dalo, al pa, da bi se na okrepčevalnicah zamotile malo več cajta...
Ah, nič, se bom pa še kdaj drugič malo bolj potrudla, bejžmo zdaj v strumen korak proti travnatemu navpičnemu vzponu. Ma, saj še ni bil tako dolg. Pr´mej duš, da mi je trajal za dol, ko smo šli na štart, več cajta.Kar pa ne pomeni, da škrge niso delale.
Kot sem že v vabilu napisala, sem šla pole po vrhu klanca mimo prireditvenega prostora in ljudi, ki so tam navijali kot da mi nič ni, tako, da so si mislili ljudje, ej, ta pa je dobra.
No, okrepčevalnica je že prav kmalu pašala. Samo požirek, mal se oblit, pa sem kot prerojena.
Hiša s številko Jazne 32. Jej, saj so mi povedali, kako se reče pri njih, ma mi mal emšo nagaja. V glavnem, vsako leto skuhajo župco, jo ponudijo za proti gor, poleg vode, seveda. Ma za dol... ko se vračamo v dolino, ah, bom pole napisala.
No, kilometrčki so kar šibali mimo, (kako tudi ne, saj smo imeli muziko skoraj na vsakem koraku) in že sem študirala, če pa morda le ugledam medaljo v svoji kategoriji. Ah, ja,mati, le zakaj si sploh predstavljaš take glupe, mati, saj vendar veš, da dobiš medaljo le, če nobene druge ni.? Ja, ma, pač, mislim, tako, kot vsak človk, najbrž... saj se zavedam, da vsako tekmo zase zmagam, sam, če je pa še prav zares medalja, je pa še tolko lepše, ne?
No, in glih ko premlevam o tem, mi 500 m pred ciljem švigne mimo še ena Italijanka. Oštja, kje si se pa ti zdaj dobila? Ma, kaj si moja kategorija? Pokukam malo po njej, jej, ta je najbrž moja!


Al kaj? In res, vklobim turbo in odkorakam tam okoli 300 m pred ciljem nazaj mimo nje. Še 200! Kje je? Ojej, zadaj 10m, ojej, še turbo, ma kaj to, zdaj moraš še u lauf,mati, če nočeš, da te spet prehiti! In kaj sem tla? Zadnjih 100 sem začela še teč, prišla v cilj 9 sekund pred njo, ma pa v cilju sem rabla še 5 minut, da sem se izdihala! Kaj je blo vredno? No, ja... saj tako to laufa.
Na vrhu smo prejeli še eno majčko za spomin na tek, se najedli super več vrst potic in breskev, popili, se razgledali po prekrasnih hribih in odkorakali po skupinicah v dolino. Sama sem imela za kompanijo Arteljeve, prav lepo smo poklepetali, ko smo že prišli do prej omnenjene hiše št. 32. Vam povem, saj se malo pohecam, da pridem na tek samo zato, ker nas oni tako lepo postrežejo, ma povejte, kje dobiš še tako postrežbo za v dolino? Ko tekme sploh ni več? Oni nas počakajo, nam postrežejo kavo, sok, uno brez barve,al pa s tako temno barvo, spečejo super pecivo, slano, sladko. Ma, kako ne boš še prišel? Saj moraš! Će berete slučajno te vrstice, HIŠA ŠT.32, HVALA VAM!
Jej, zdaj vidim, da spet preveč nakladam, moram skrajšat.
No, v Jaznah smo se lepo umili, spili en par pijačk, pojedli golaž. Sama sem vege, zato sem dobila sir, ki pa ga seveda nisem mogla pojest, ker sem imela že vsega drugega poln želodček.
Naš ta mali se je popeljal s konjički. Podelitev. Ja, mati, tudi če ne bi šla na turbo zadnjih 200 m, bi dobila tokrat medaljo, pa bronasto. Ja, ma kdo je vejdu? Ja, saj je srebrna pa še lepša... Jej, kolk sem dobra...
Ma, smo bli s Foruma sami dobri, Mušnica absolutno tretja, pa Bopi je dobil kolajno, pa jast, pa Maca je bla blizu in tudi brkota sta bla dobra,Zoki, moj ZZ pa Laufer, pa še koga sem pozabla.
Jej, ma sej zdej pa sem vidla, da smo bli pa kar vsi dobri? Ma, saj ste tudi vi vsi zmagali? Ste, ne?
Alora, zakaj pole ne bi prišli na 5. tek na Bevkov vrh? Po zmago pa se že splača. In če te ob tej zmagi postrežejo ljudje, ki so tam prisotni z dušo in srcem, jim s tem zagotovo pritrdiš, da so zmagali tudi oni sami.
Hvala, Jazne!
