- 24 Avg 2010, 23:41
#231415
Pred nekaj dnevi je minilo dva meseca od zaključka našega »velikega« projekta NEVER GIVE UP oziroma petkratnega ironmana po Sloveniji.
Razlog za tako pozno poročilo leži v dejstvu, da se ga zaradi številnih razočaranj povezanih s projektom, enostavno nisem počutil sposobnega napisat. Poročilo, ki bi moralo predstavljati vrhunec vsega kar sem do sedaj naredil (pa ne mislim samo na športnem področju), se je na koncu sprevrglo v polom in »borbo za preživetje«.
Za tiste, ki tega morda ne veste, je bilo v načrtu, da preplavam 19km, odkolesarim 900km in odtečem 211km. Pri tem mojem podvigu naj bi me, tako ali drugače, spremljali vsi podobno misleči, ki bi hkrati prispevali sredstva, ki bi jih nato namenili otrokom z zdravstvenimi in socialnimi indikacijami Zveze prijateljev mladine Vič – Rudnik.
Ne bom se spuščal v podrobnosti »akcije«, čeprav bi lahko napisal kar nekaj strani o surovosti te preizkušnje. Naj samo izdam eno malenkost…konec junija sem se z Vršiča spuščal v nalivu in z dvema paroma zimskih rokavic…seveda ko je bilo za mano že cca 50ur garanja in le dobra ura spanja.
Na koncu nam je uspelo preplavati 19km, prekolesariti 930km in preteči 120km (sam sem jih pretekel 100). Razlog v manjšem številu pretečenih kilometrov leži v dejstvu, da smo bili zaradi slabih vremenskih pogojev (dež in mraz) in velike krize tik pred koncem kolesarjenja v velikem zaostanku za časovnico. Po razmisleku smo se odločili, da damo prednost pomembnejšemu delu projekta, skupinskemu teku skozi Ljubljano, ki naj bi dal še poseben smisel našemu velikemu projektu. Zaradi tega smo prevozili začetni in končni del poti iz Kopra do Ljubljane, ter na ta način ujeli predvidene časovnice, hkrati pa skrajšali tekaški del.
Projekt je bil zasnovan po pogovoru med menoj in mojim glavnim sponzorjem Lyprinol sport editionom, katerega je, kot alfa in omega predstavljala Maja Ambrož. Projekt je bil v začetku zasnovan kot individualni tekmovalni projekt, ki ima namen v premikanju novih »meja«. Kmalu po začetku dogovarjanja je padla ideja, da projektu dodamo humanitarno noto…in ta ideja je rasla in rasla z dneva v dan, ter na koncu prerasla v tisto zaradi katerega se je ta projekt sploh splačalo izvesti.
V projekt smo vložili zares OGROMNO časa, truda in sredstev. Žal smo kmalu naleteli na standardni problem pomanjkanja financ…še posebej ker je bilo požrtih kar nekaj obljub, ki so govorile o takšni ali drugačni pomoči. Zaradi obsežnosti projekta, omejenemu času, ki nas je vse skupaj presenetil (predvsem zato ker smo vsi imel tudi ostale vsakodnevne obveznosti), slabemu obveščanju in nesrečnemu terminu ob nogometnem prvenstvu, nam je na koncu ostala le vera v »čudež«, ki bi dal projektu sijaj kakršnega si zasluži.
ČUDEŽ SE NA ŽALOST NI ZGODIL
Kakor sem že dejal, smo ostali brez vsakega priliva, ki bi nam lahko pomagal pri izvedbi začrtanega cilja…in zgolj želja in dolžnost vseh nas, da se projekt izpelje tako kot je bil prvotno načrtovan in napovedan, sta razloga da se je projekt sploh izvedel. Vsi aktivno udeleženi smo poleg svojega časa in truda, na nek način prispevali tudi finančna sredstva s katerimi smo vsaj za silo pokrivali nastale stroške. Tako smo se vsi skupaj oklepali upanja na množično udeležbo, ki nam je predstavljala vse – po tem ko sponzorjev ni bilo. Žal smo iz tega tako pričakovanega naslova zbrali zgolj 460eurov. Nekaj smo dodali še preko prodaje majic po projektu, kar pa je skupaj naneslo toliko, da bi lahko na morje peljali tri otroke iz socialno ogroženih družin.
Žal so se kasneje oglasili tudi tisti na katere smo po tihoma računali, da nam bodo za svoje usluge prizanesli. Tako nam sedaj ni preostalo drugega kot da z zbranim denarjem pokrijemo vsaj del stroškov izdelave majic, katerih smo v svetlem upanju na uspeh naročili preveč. Sedaj nam jih je (mnoge so bile podarjene v spomin, kot pomoč, ali kot protiusluga) ostalo še preko 300kosov.
RAZOČARANJE JE VELIKO!
Mnogo časa pred projektom in tudi med samim projektom (še posebno v tistih najhujših trenutkih) sem namenil sanjarjenju kako bomo lahko na morje odpeljali veliko gručo otročkov, nekaterih celo takih, ki bodo prvič videli morje. Predstavljal sem si kako vsi mi, ki smo tako trdo garali za ta projekt, uživamo radost z njimi ob našem obisku. Predstavljal sem si, kako bo ta naš projekt odskočna deska za preostale velike ideje, ki so se kalile v naših glavah..in ki bi imele za posledico še več sreče pri tistih, ki jo potrebujejo. Predstavljal sem si…še veliko veliko veliko. Žal so vse te moje sanje splavale po vodi Verjeli ali ne, dal bi vse svoje zmage in uspehe za to, da bi ta projekt uspel v takšni meri kot bi si zaslužil.
Projekt je hkrati z njegovim neuspehom pripeljal tudi do psihofizičnega in finančnega (v njega je bilo vloženih ogromno osebnih sredstev) kolapsa, ki sta imela za posledico, da sem sedaj potreboval kar dva meseca časa, da sem sestavil glavo, ki je sposobna misli prenesti na papir.
ZAHVALA!
Rad bi se zahvalil vsem vam, ki ste bili v mislih z menoj.
Rad bi se zahvalil vsem vam, ki ste donirali sredstva preko računa ali kupili majico.
Rad bi se zahvalil vsem vam, ki ste plavali, kolesarili in tekli z menoj. Tukaj bi se še posebej rad zahvalil trem »nočnim pticam«, ki so mi pomagale čez Vršič in na nočnem tekaškem delu.
Rad bi se zahvalil Zvonku Blatniku, ki je pretekel celotno pot in tako kljub neznosnim bolečinam prinesel »baklo« do cilja.
Rad bi se zahvalil ekipi, ki je pomagala izpeljati celotni projekt. Hvala Mitja, Mateja, Irena, Mojca,..
Rad bi se zahvalil moji zvesti spremljevalni ekipi, ki me ni nikoli pustila na cedilu. Hvala oče Janez, brat Miha, maser Jaka, Grega, Gregor.
Hvala Maji Ambrož, da je od začetka do konca verjela v ta projekt (tudi ko sem obupal že jaz sam), da je vložila vanj vsako sekundo svojega časa, in da je pokazala kako se je treba, četudi ob izgubljeni bitki, boriti do konca. HVALA TI!!!
VSAKA STVAR JE ZA NEKAJ DOBRA!
Žabc je trenutno na dolgi pavzi, ki se bo zavlekla vse tja do naslednjega leta. Zbrati moram »moči«, da se fizično ter predvsem psihično pripravim na svoj maščevalni projekt, ki bo še bolj šokiral.
Nekoč sem dejal, da bo vrhunec moje tekmovalne športne poti ko bom poslušal slovensko himno v svojo čast. Sedaj v tem duhu napovedujem, da ne bom odnehal, dokler ne zadostim svojim sanjam, ki sem jih sanjal ob tem projektu. Svoje tekmovalne sanje sem dosanjal, sedaj je čas da dosanjam tudi te.
Vaš Žabc
P.S. ves denar od prodanih preostalih majčk bo namenjen že prej omenjeni organizaciji
Razlog za tako pozno poročilo leži v dejstvu, da se ga zaradi številnih razočaranj povezanih s projektom, enostavno nisem počutil sposobnega napisat. Poročilo, ki bi moralo predstavljati vrhunec vsega kar sem do sedaj naredil (pa ne mislim samo na športnem področju), se je na koncu sprevrglo v polom in »borbo za preživetje«.
Za tiste, ki tega morda ne veste, je bilo v načrtu, da preplavam 19km, odkolesarim 900km in odtečem 211km. Pri tem mojem podvigu naj bi me, tako ali drugače, spremljali vsi podobno misleči, ki bi hkrati prispevali sredstva, ki bi jih nato namenili otrokom z zdravstvenimi in socialnimi indikacijami Zveze prijateljev mladine Vič – Rudnik.
Ne bom se spuščal v podrobnosti »akcije«, čeprav bi lahko napisal kar nekaj strani o surovosti te preizkušnje. Naj samo izdam eno malenkost…konec junija sem se z Vršiča spuščal v nalivu in z dvema paroma zimskih rokavic…seveda ko je bilo za mano že cca 50ur garanja in le dobra ura spanja.
Na koncu nam je uspelo preplavati 19km, prekolesariti 930km in preteči 120km (sam sem jih pretekel 100). Razlog v manjšem številu pretečenih kilometrov leži v dejstvu, da smo bili zaradi slabih vremenskih pogojev (dež in mraz) in velike krize tik pred koncem kolesarjenja v velikem zaostanku za časovnico. Po razmisleku smo se odločili, da damo prednost pomembnejšemu delu projekta, skupinskemu teku skozi Ljubljano, ki naj bi dal še poseben smisel našemu velikemu projektu. Zaradi tega smo prevozili začetni in končni del poti iz Kopra do Ljubljane, ter na ta način ujeli predvidene časovnice, hkrati pa skrajšali tekaški del.
Projekt je bil zasnovan po pogovoru med menoj in mojim glavnim sponzorjem Lyprinol sport editionom, katerega je, kot alfa in omega predstavljala Maja Ambrož. Projekt je bil v začetku zasnovan kot individualni tekmovalni projekt, ki ima namen v premikanju novih »meja«. Kmalu po začetku dogovarjanja je padla ideja, da projektu dodamo humanitarno noto…in ta ideja je rasla in rasla z dneva v dan, ter na koncu prerasla v tisto zaradi katerega se je ta projekt sploh splačalo izvesti.
V projekt smo vložili zares OGROMNO časa, truda in sredstev. Žal smo kmalu naleteli na standardni problem pomanjkanja financ…še posebej ker je bilo požrtih kar nekaj obljub, ki so govorile o takšni ali drugačni pomoči. Zaradi obsežnosti projekta, omejenemu času, ki nas je vse skupaj presenetil (predvsem zato ker smo vsi imel tudi ostale vsakodnevne obveznosti), slabemu obveščanju in nesrečnemu terminu ob nogometnem prvenstvu, nam je na koncu ostala le vera v »čudež«, ki bi dal projektu sijaj kakršnega si zasluži.
ČUDEŽ SE NA ŽALOST NI ZGODIL
Kakor sem že dejal, smo ostali brez vsakega priliva, ki bi nam lahko pomagal pri izvedbi začrtanega cilja…in zgolj želja in dolžnost vseh nas, da se projekt izpelje tako kot je bil prvotno načrtovan in napovedan, sta razloga da se je projekt sploh izvedel. Vsi aktivno udeleženi smo poleg svojega časa in truda, na nek način prispevali tudi finančna sredstva s katerimi smo vsaj za silo pokrivali nastale stroške. Tako smo se vsi skupaj oklepali upanja na množično udeležbo, ki nam je predstavljala vse – po tem ko sponzorjev ni bilo. Žal smo iz tega tako pričakovanega naslova zbrali zgolj 460eurov. Nekaj smo dodali še preko prodaje majic po projektu, kar pa je skupaj naneslo toliko, da bi lahko na morje peljali tri otroke iz socialno ogroženih družin.
Žal so se kasneje oglasili tudi tisti na katere smo po tihoma računali, da nam bodo za svoje usluge prizanesli. Tako nam sedaj ni preostalo drugega kot da z zbranim denarjem pokrijemo vsaj del stroškov izdelave majic, katerih smo v svetlem upanju na uspeh naročili preveč. Sedaj nam jih je (mnoge so bile podarjene v spomin, kot pomoč, ali kot protiusluga) ostalo še preko 300kosov.
RAZOČARANJE JE VELIKO!
Mnogo časa pred projektom in tudi med samim projektom (še posebno v tistih najhujših trenutkih) sem namenil sanjarjenju kako bomo lahko na morje odpeljali veliko gručo otročkov, nekaterih celo takih, ki bodo prvič videli morje. Predstavljal sem si kako vsi mi, ki smo tako trdo garali za ta projekt, uživamo radost z njimi ob našem obisku. Predstavljal sem si, kako bo ta naš projekt odskočna deska za preostale velike ideje, ki so se kalile v naših glavah..in ki bi imele za posledico še več sreče pri tistih, ki jo potrebujejo. Predstavljal sem si…še veliko veliko veliko. Žal so vse te moje sanje splavale po vodi Verjeli ali ne, dal bi vse svoje zmage in uspehe za to, da bi ta projekt uspel v takšni meri kot bi si zaslužil.
Projekt je hkrati z njegovim neuspehom pripeljal tudi do psihofizičnega in finančnega (v njega je bilo vloženih ogromno osebnih sredstev) kolapsa, ki sta imela za posledico, da sem sedaj potreboval kar dva meseca časa, da sem sestavil glavo, ki je sposobna misli prenesti na papir.
ZAHVALA!
Rad bi se zahvalil vsem vam, ki ste bili v mislih z menoj.
Rad bi se zahvalil vsem vam, ki ste donirali sredstva preko računa ali kupili majico.
Rad bi se zahvalil vsem vam, ki ste plavali, kolesarili in tekli z menoj. Tukaj bi se še posebej rad zahvalil trem »nočnim pticam«, ki so mi pomagale čez Vršič in na nočnem tekaškem delu.
Rad bi se zahvalil Zvonku Blatniku, ki je pretekel celotno pot in tako kljub neznosnim bolečinam prinesel »baklo« do cilja.
Rad bi se zahvalil ekipi, ki je pomagala izpeljati celotni projekt. Hvala Mitja, Mateja, Irena, Mojca,..
Rad bi se zahvalil moji zvesti spremljevalni ekipi, ki me ni nikoli pustila na cedilu. Hvala oče Janez, brat Miha, maser Jaka, Grega, Gregor.
Hvala Maji Ambrož, da je od začetka do konca verjela v ta projekt (tudi ko sem obupal že jaz sam), da je vložila vanj vsako sekundo svojega časa, in da je pokazala kako se je treba, četudi ob izgubljeni bitki, boriti do konca. HVALA TI!!!
VSAKA STVAR JE ZA NEKAJ DOBRA!
Žabc je trenutno na dolgi pavzi, ki se bo zavlekla vse tja do naslednjega leta. Zbrati moram »moči«, da se fizično ter predvsem psihično pripravim na svoj maščevalni projekt, ki bo še bolj šokiral.
Nekoč sem dejal, da bo vrhunec moje tekmovalne športne poti ko bom poslušal slovensko himno v svojo čast. Sedaj v tem duhu napovedujem, da ne bom odnehal, dokler ne zadostim svojim sanjam, ki sem jih sanjal ob tem projektu. Svoje tekmovalne sanje sem dosanjal, sedaj je čas da dosanjam tudi te.
Vaš Žabc
P.S. ves denar od prodanih preostalih majčk bo namenjen že prej omenjeni organizaciji
NEVER GIVE UP
www.nevergiveup.si
www.nevergiveup.si
