Hoj forumci
V Varaždin sem prišel z dobrimi občutki, da nekako izboljšam rezultat polmaratona. Vedel sem namreč, da je proga ravninska po asfaltu, skratka dirkaška in glede na rezultate iz mojih treningov sem pričakoval res boljši rezultat. Želja in pričakovanje sta bila verjetno glavna krivca, da sem že v uvodu tekme spravil srce blizu mojega max. utripa.
Tek sem začel dokaj zmerno do trenutka, ko se mi na 2 km priklopi neka »teta« iz HR, ki me takoj ogovori: a ti si iz Tekaškega foruma? Super, ajdemo zajedno! Skozi kratek pogovor izvem, da je amaterka-rekreativka, stara 41 let, da ne teče veliko…uffffff kva mi je ta ženska vse naložila, a na podelitvi pokalov izvem, da je zelo dobra tekačica, pa kaj to, bila je zmagovalka v kategoriji 40-50 let! No s to teto sva tekla približno do 10-11 km zame v kar hudem tempu, potem pa je mene začelo zmanjkovati, saj sem nevede tekel že na 100% pulza. Ko upočasnim tempo in ne morem slediti moji teti, se ona obrne in zavpije: ajde mali, ajde!!! Ves rdeč od sramu pogledam, če je na cesti kakšna luknja, grmovje…o kako bi se rad skril, izginil iz tega planeta. Pa dobro, zašto baš ja? No moja teto sem v nadaljevanju videl samo še v hrbet, jaz pa sem se spopadal z najdaljšimi 10 km. Ravna cesta, visok pulz in sonce so me povsem izčrpali, na 19 km pa je (skoraj) odpovedala še glava. Misel na odstop je bila čedalje večja, noge (pre)težke, roke so popustile, gibanja ni bilo več. Zadnje 2 km sem se dobesedno boril sam s sabo, ter se nekako »priplazil« do 21 km, nato pa še tistih dolllllllgih 98 m v cilj.
Sama proga je bila ravninska, v začetku speljana po mestu in brez prometa, v nadaljevanju pa je proga peljala po »hudi« ravni cesti izven mesta, kjer smo (tam nekje v daljavi) naredili obrat in se podali nazaj v mesto, kjer pa nas je že čakal gost promet poln avtomobilov, ki so po cesti in križiščih švigali mimo nas. Sam sem imel isti problem z avtobusom kot Matjaž, kasneje sem raje tekel po pločniku. Dodaten žmah tekmi, pa je naredilo tudi sonce, ki je kar močno žgalo in jemalo prepotrebno energijo.
Skratka, proga in pogoji so bili za vse enaki, verjetno bi se s »pametnejšim« tekom dalo iztržiti več, to je dokazal Miha, ki je za kar 4 min. poboljšal svoj rezultat. Bravo Miha! Večina nas forumcev (skozi pogovor z njimi) pa smo ravno v teh okoliščinah dobesedno pregoreli. Jaz osebno ne pomnim, kdaj bi bil toliko sesut po teku!
Tudi ANA-LIZA, je bila dokaj umirjena, čutila se je razočaranost, utrujenost in v isti sapi tudi veselje, da je to vse za nami. Veselje pa je bilo ob podelitvi pokalov, namreč pokal je prejel naš MatjažV za drugo mesto v kategoriji. Čestitke Matjaž! Čestitke tudi moji HR teti-zajčici, ki je tudi osvojila pokal za zmago v kategoriji. Ostali pa smo imeli še eno sanjajoče se upanje na nagrado in to je na žreb številk: od forumcev ni bil nihče izžreban!!! Kruno kva je zdej to, kva se to prav?
Na koncu pa moram vsekakor pohvaliti organizatorja, še posebno našega Kruna, ki je bil (kot sem opazil) najbolj na udaru. Kruno hvala ti za broj! Res odlična organizacija s tem, da je bilo poleg polmaratona še cel kup tekov na različnih dolžinah, tekma rolarjev, tekma hitre hoje, rezultati pa so se šteli tudi za hrvaško državno prvenstvo. Bravo organizator, velik zalogaj, čudovito opravljeno delo!
Tko, toliko o mojih vtisih iz Varaždina, z veseljem se bom udeležil tega teka tudi drugo leto. Nasnidenje Varaždin!
PS
Naj omenim še to, da sem v Varaždinu 1978 leta služil vojaški rok (obuka). Joj kako se je spremenilo mesto (seveda na lepše), ga ni za prepoznat. A ne Kruno, to pa nisi vedel?
