- 14 Feb 2011, 17:59
#246297
Osem članska Slo-TF ekipa se je srečno vrnila s štiridnevnega potovanja po Italiji in Španiji ter uspešnega nastopa na 27. Maratonu v Španski Sevilli.
Polona, Katja, Nataša, Zvone, Štefan, Stanko in Matjaž smo se iz Ljubljane z dvema avtomobiloma odpravili na pot v petek v zgodnjih jutranjih urah. V Šempetru smo pobrali še Valterja in odbrzeli v Treviso.
Na letališču v Trevisu pri Benetkah, smo tik preden bi se morali vkrcati na naše letalo izvedeli, da je bil let zadnji hip odpovedan zaradi goste megle. Že prej so odpovedali že dva leta in na letališču je nastal kaos. Ko smo prevzeli našo prtljago in se v strašni gneči prebili do prodajnega okenca družbe Ryanair so nam dali na izbiro ali da nam vrnejo denar ali pa da odpotujemo v Sevillo s kakega drugega letališča v Italiji. Prav veliko možnosti nismo imeli, vendar smo se po kratkem posvetu odločili za Bergamo, od koder je bil let naslednje jutro.
Ko smo dobili nove letalske karte se je začel lov za najugodnejšim prevozom do Bergama. Rentali smo dve Fiat Pandi in se z vso prtljago zbasali vanju ter odbrzeli proti Bergamu, kamor smo prispeli po skoraj treh urah vožnje
. Vmes nam je Valter preko potovalne agencije uredil super namestitev v apartmajih v središču mesta. Pozno popoldan smo si na hitro ogledali nekaj mestnih znamenitosti potem pa si pripravili obilno večerjo iz testenin. Vse skupaj smo poplaknili s primerno količino piva.
Naslednje jutro smo odbrzeli na letališče v Bergamu, vrnili izposojeni vozili in se končno vkrcali na naše letalo za Sevillo, kamor smo srečno prispeli po dobrih dveh urah leta. Takoj smo se z avtobusom odpravili do našega hotela in se namestili v sobah. Sledil je 5 km sprehod po lepem sončnem vremenu do olimpijskega štadiona. Za prevzem štartnih številk in vrečk so se vile dolge, nepregledne kolone maratoncev. Utrujeni in naveličani prerivanja in stanja v raznih vrstah, smo se odločili da se znajdemo kolikor se pač lahko. In uspelo nam je, ne vprašajte kako
.
Sledil je kratek sprehod med stojnicami maratonskega expa, potem pa smo odšli še na testeninko. Seveda smo porabili kar nekaj časa in prehojenih kilometrov, da smo sploh našli zabaviščni park kjer je bila organizirana testeninka in koncert lokalne rock skupine. Že vsi prepoteni, utrujeni in lačni smo se privlekli tja, potem pa je sledil nov šok: spet gneča in čakanje v vrsti, da smo si končno priborili pladenj z dobrotami in nekaj hladne pijače
.
Ko sem se sesedel za mizo sem najprej planil po hladnem pivu (brez alkohola) in se vprašal kako bom naslednji dan sploh sposoben odteči maraton s takimi težkimi nogami.
V hotel se je del naše ekipe vrnil kar s taksijem, tako da smo si vsaj malo skrajšali kilometražo prehojene poti. Sledil je še ogled mesta potem pa priprava vsega potrebnega za maraton.
V nedeljo, smo si v primerjavi s prejšnjimi dnevi, privoščili nekaj več spanca, saj smo vstali šele ob pol sedmih. Na štart smo se odpravili z dvema taksijema in po prihodu na štadijon je bila tam že precejšnja gneča. Pod tribunami smo se preoblekli in malo pogreli, potem pa se prerinili v prve štartne vrste, vsaj tako je se nam je zdelo ob prihodu. Nekaj minut pred štartom se je iz strani vsula nova množica maratoncev in nastalo je prerivanje in stampedo. Da si obstal na nogah se je bilo treba pošteno ograditi s komolci in paziti, da te kdo ne zruši na tla.
Končno pok štartne pištole in okoli 4-tisoč glava množica maratonk in maratoncev se je pognala po progi. Tudi naša 8-članska ekipa je bila med njimi, uspešno in brez poškodb.
Po začetnem šoku se je tekma vendarle začela kot je treba, vsak v svojem ritmu in tempu. Zvone, Stanko in jaz smo se dogovorili, da tečemo skupaj, dokler bo pač šlo. Po prvih štirih kilometrih je šel Zvone nekoliko naprej, midva s Stankom pa sva družno nadaljevala v večji skupini Španskih maratoncev. Po 12-tem km je pospešil še Stanko in ostal sem sam. Nadziral sem svoj tempo in ga prilagajal za končni načrtovani čas okoli 2:50. Ker sem prej že tekel maratona v Madridu in Barceloni sem vedel, da so Španci zelo dobri maratonci in da je najbolje najti skupinico s tempom, ki mi odgovarja. Trasa proge je z izjemo manjšega vzpona preko mostu, večinoma ravna, z dolgimi ravninami. Je pa tudi precej zavita. Okrepčevalnice so bile na vsakih 2,5 km, odlično založene, z obeh strani proge.
Vreme je bilo pretežno oblačno s povprečno temperaturo okoli 11 st. C. Torej, kar se mene tiče, odlični pogoji. Nekje na polovički sem se uspel pridružiti Zvonetu in nadaljevala sva v tempu precej pod 4:00. Kasneje sem zopet ostal sam, vse do treh km pred ciljem.
Cilj je bil na olimpijskem štadionu in bolj ko smo se mu bližali, več je bilo publike ob progi. Prava vzpodbuda za pospešitev in da iztisneš iz sebe kolikor pač gre. Malo pred ciljem sem spet dohitel Zvoneta in bolj ali manj skupaj sva odtekla še zadnji del proge po parku in nato še najatraktivnejši del, pol kroga po atletski stezi štadiona do ciljne črte.
Ura se je ustavila na 2:47:03, izvrstno za začetek tekaške sezone. Zastavljen cilj je bil več kot izpolnjen, saj to pomeni moj drugi najboljši maratonski rezultat.
Celotna Slo-TF ekipa je zelo uspešno opravila z maratonsko progo v Sevilli, štirje celo z osebnim rekordom. BRAVO, čestitke vsem!!
Rezultati:
- Katja: 3:09:11 (osebni rekord)
- Nataša 3:19:32 (osebni rekord)
- Polona 3:36:19 (osebni rekord)
- Zvone 2:47:36 (osebni rekord)
- Stanko 2:58.23
- Valter 2:58:59
- Štefan 3:06:08
- Matjaž 2:47:03
Po vseh zgodah in nezgodah z našim potovanjem in pripravah je maraton odlično uspel. Smo se že dogovorili, da v tej ali podobni sestavi še kdaj ponovimo.
FOTKE: https://picasaweb.google.com/marathon85/SevillaMarathon#slideshow/5573540207092795250.
Lepo tekajte in uživajte,
Pozdravčke, Matjaž
Polona, Katja, Nataša, Zvone, Štefan, Stanko in Matjaž smo se iz Ljubljane z dvema avtomobiloma odpravili na pot v petek v zgodnjih jutranjih urah. V Šempetru smo pobrali še Valterja in odbrzeli v Treviso.
Na letališču v Trevisu pri Benetkah, smo tik preden bi se morali vkrcati na naše letalo izvedeli, da je bil let zadnji hip odpovedan zaradi goste megle. Že prej so odpovedali že dva leta in na letališču je nastal kaos. Ko smo prevzeli našo prtljago in se v strašni gneči prebili do prodajnega okenca družbe Ryanair so nam dali na izbiro ali da nam vrnejo denar ali pa da odpotujemo v Sevillo s kakega drugega letališča v Italiji. Prav veliko možnosti nismo imeli, vendar smo se po kratkem posvetu odločili za Bergamo, od koder je bil let naslednje jutro.
Ko smo dobili nove letalske karte se je začel lov za najugodnejšim prevozom do Bergama. Rentali smo dve Fiat Pandi in se z vso prtljago zbasali vanju ter odbrzeli proti Bergamu, kamor smo prispeli po skoraj treh urah vožnje
. Vmes nam je Valter preko potovalne agencije uredil super namestitev v apartmajih v središču mesta. Pozno popoldan smo si na hitro ogledali nekaj mestnih znamenitosti potem pa si pripravili obilno večerjo iz testenin. Vse skupaj smo poplaknili s primerno količino piva.Naslednje jutro smo odbrzeli na letališče v Bergamu, vrnili izposojeni vozili in se končno vkrcali na naše letalo za Sevillo, kamor smo srečno prispeli po dobrih dveh urah leta. Takoj smo se z avtobusom odpravili do našega hotela in se namestili v sobah. Sledil je 5 km sprehod po lepem sončnem vremenu do olimpijskega štadiona. Za prevzem štartnih številk in vrečk so se vile dolge, nepregledne kolone maratoncev. Utrujeni in naveličani prerivanja in stanja v raznih vrstah, smo se odločili da se znajdemo kolikor se pač lahko. In uspelo nam je, ne vprašajte kako
. Sledil je kratek sprehod med stojnicami maratonskega expa, potem pa smo odšli še na testeninko. Seveda smo porabili kar nekaj časa in prehojenih kilometrov, da smo sploh našli zabaviščni park kjer je bila organizirana testeninka in koncert lokalne rock skupine. Že vsi prepoteni, utrujeni in lačni smo se privlekli tja, potem pa je sledil nov šok: spet gneča in čakanje v vrsti, da smo si končno priborili pladenj z dobrotami in nekaj hladne pijače
. Ko sem se sesedel za mizo sem najprej planil po hladnem pivu (brez alkohola) in se vprašal kako bom naslednji dan sploh sposoben odteči maraton s takimi težkimi nogami.
V hotel se je del naše ekipe vrnil kar s taksijem, tako da smo si vsaj malo skrajšali kilometražo prehojene poti. Sledil je še ogled mesta potem pa priprava vsega potrebnega za maraton.
V nedeljo, smo si v primerjavi s prejšnjimi dnevi, privoščili nekaj več spanca, saj smo vstali šele ob pol sedmih. Na štart smo se odpravili z dvema taksijema in po prihodu na štadijon je bila tam že precejšnja gneča. Pod tribunami smo se preoblekli in malo pogreli, potem pa se prerinili v prve štartne vrste, vsaj tako je se nam je zdelo ob prihodu. Nekaj minut pred štartom se je iz strani vsula nova množica maratoncev in nastalo je prerivanje in stampedo. Da si obstal na nogah se je bilo treba pošteno ograditi s komolci in paziti, da te kdo ne zruši na tla.
Končno pok štartne pištole in okoli 4-tisoč glava množica maratonk in maratoncev se je pognala po progi. Tudi naša 8-članska ekipa je bila med njimi, uspešno in brez poškodb.
Po začetnem šoku se je tekma vendarle začela kot je treba, vsak v svojem ritmu in tempu. Zvone, Stanko in jaz smo se dogovorili, da tečemo skupaj, dokler bo pač šlo. Po prvih štirih kilometrih je šel Zvone nekoliko naprej, midva s Stankom pa sva družno nadaljevala v večji skupini Španskih maratoncev. Po 12-tem km je pospešil še Stanko in ostal sem sam. Nadziral sem svoj tempo in ga prilagajal za končni načrtovani čas okoli 2:50. Ker sem prej že tekel maratona v Madridu in Barceloni sem vedel, da so Španci zelo dobri maratonci in da je najbolje najti skupinico s tempom, ki mi odgovarja. Trasa proge je z izjemo manjšega vzpona preko mostu, večinoma ravna, z dolgimi ravninami. Je pa tudi precej zavita. Okrepčevalnice so bile na vsakih 2,5 km, odlično založene, z obeh strani proge.
Vreme je bilo pretežno oblačno s povprečno temperaturo okoli 11 st. C. Torej, kar se mene tiče, odlični pogoji. Nekje na polovički sem se uspel pridružiti Zvonetu in nadaljevala sva v tempu precej pod 4:00. Kasneje sem zopet ostal sam, vse do treh km pred ciljem.
Cilj je bil na olimpijskem štadionu in bolj ko smo se mu bližali, več je bilo publike ob progi. Prava vzpodbuda za pospešitev in da iztisneš iz sebe kolikor pač gre. Malo pred ciljem sem spet dohitel Zvoneta in bolj ali manj skupaj sva odtekla še zadnji del proge po parku in nato še najatraktivnejši del, pol kroga po atletski stezi štadiona do ciljne črte.
Ura se je ustavila na 2:47:03, izvrstno za začetek tekaške sezone. Zastavljen cilj je bil več kot izpolnjen, saj to pomeni moj drugi najboljši maratonski rezultat.
Celotna Slo-TF ekipa je zelo uspešno opravila z maratonsko progo v Sevilli, štirje celo z osebnim rekordom. BRAVO, čestitke vsem!!
Rezultati:
- Katja: 3:09:11 (osebni rekord)
- Nataša 3:19:32 (osebni rekord)
- Polona 3:36:19 (osebni rekord)
- Zvone 2:47:36 (osebni rekord)
- Stanko 2:58.23
- Valter 2:58:59
- Štefan 3:06:08
- Matjaž 2:47:03
Po vseh zgodah in nezgodah z našim potovanjem in pripravah je maraton odlično uspel. Smo se že dogovorili, da v tej ali podobni sestavi še kdaj ponovimo.
FOTKE: https://picasaweb.google.com/marathon85/SevillaMarathon#slideshow/5573540207092795250.
Lepo tekajte in uživajte,
Pozdravčke, Matjaž
Tečem, da lažje dohajam življenje
... 
. 
, svoj čas sem izboljšala za 6 min. Res pa je, da tako napornih počitnic še nisem imela, saj so bile ure vstajanja vsak dan okrog tretje, čtrte ure. No razen na dan maratona smo malo poležavali, kot je že zapisal Marjaž. Ampak se je splačalo, dan se po jutru pozna 
