- 07 Mar 2011, 12:33
#247868
Jest grem pa jutri mal na Pašman pogledat, kako kaj letos škrape zgledajo. Za dan žena ponavadi ženo pelem mal matrat, pa naj bo tako tudi letos. Pašman je idealen, ker turistično ni tako razvit in ima še vedno tudi čare nedotakljivosti. In škrape so sigurno del tega. Zato pa tudi grem na ultro, da ...
To sem napisal prejšnji teden pred odhodom. No, kot prvo moram povedati, da je bil žena z darilom zadovoljna letošnji moj ultra Škraping pa je uspel, do te mere, da sem si že na tretjini proge dejal, da se tega res ne grem več.
Ampak lepo po vrsti. Štart je bil že na znanem kraju v mestu Banj. Bila nas je pisana druščina veselih trekerjev, ki niti slutili nismo, kaj nas čaka. No malo že, ampak kar je bilo pa potem tega pa ne. Na ultri smo imeli 10 KT, nekaj skupaj z light varianto, samo da v obrnjenem vrstnem redu. Do prve KT smo lepo odtekli in jo napadli od spodaj. Naša skupinica je to opravila v zmernem tempu in le manjših nesoglasjih z drevesnimi vrstami na tem otoku. No ko smo se vrnili nazaj na cesto pa se je že začela taktika. Sam sem si želel naprej in dol do morja po planinski poti, po kateri sem že hodil družinsko. Ampak poi ni bilo, markacij, za katere sem vedel, da so ni bilo, že takoj pa vendarle nisem želel v makijo in trnje. Po nekaj minutah iskanja se odločim nadaljevati tekaško po zgornjem delu otoka. V skupini, kjer nas je bilo 5 najdemo lepo potko, ki pa se po dveh tretjinah konča tam, zaradi česar smo sem prišli, v trnju in ostalem podobnem.
Do Kt nas je čakalo precej lomljenja, praskanja, puščanja krvi, plezanja čez kamnite ograje in... Olajšanje sledi, ko pridemo do obale in na prvi stik s škrapami. Pa gremo najprej nazaj do KT in potem še enkrat po isti poti. Precej sem jih srečal, ki so me prehiteli kar za precej. No pa saj bo sem si mislil. Gremo naprej na naslednjo KT. Iščem vrisano pot na zemljevidu, pa je ni tam, kjer bi morala biti. Kot vedno na škrapingu. 
Po 20 minutah iskanja si rečem to pa je preveč in nadaljujem okrog po obali. Saj se je kar dalo. Se nas spet najde ene par in jo mahnemo po lepi potki navzgor. Iščemo tisti naslednji hribček s KT in ko za trenutek ni bilo drevesnih in ostalih trnjevih vrst se odpre res lep pogled na perforator na vrhu hribčka v značilni oranžni barvi, oddaljen 300 m in 50 višincev. Ma vam pravim za 
. Od tu naprej do KT kakor veš in znaš, en sam boj za preživetje, meter za metrom . Si mislim tu, vse si samo človek ne, le kdo me je spravil na ta zaj.... Pašman. Ne boste verjeli, prišel tudi tja gor, gorela pa 
že rezerva. Za nagrado potem pa še nazaj po skoraj isti poti do morja. Poberemo naslednjo KT, potem zame, ki nisem ne vem kakšen tekač sledi blagodejen tek po cesti do Pašmanskega Zaglav, kjer sledi nekaj kilometrov po škrapah. Ampak po teh skalah, luknjah in je prav pasalo. Ni bilo več trnja, do naslednje KT, samo skale, največkrat hudo ostre.. Pa se nas na tej KT nabere pet junakov in po krajši debati jo ucvremo po bližnjici spet v makijo in trnje in vse kar paše zraven. Ampak Je rekel sotrpin, saj je vse samo igra, pa se še malo igrajmo. Ko smo končno dosegli obalo smo složno nadaljevali v tempu vsi za enega eden za vse. Pobrali smo vse tiste točke od Light steze in nakoncu napadli še zadnjo, katero ne vem kdo jo je postavil spet nekaj kilometrov od cilja, pa čeprav smo bili že tako blizu. Ampak tukaj pa vsa tista goščava le ni bila več tako gosta, saj je vendarle šlo za zadjo KT. Smo jo dosegli ja in v cilj smo smo tudi pritekli. Zadnja 2 km sta asfaltirana in čeprav ne maram asfalta je bil tokrat blagodejen. Sem bil nakocu izmozgan za zjokat. Danes po dveh prespanih nočeh pa lahko rečem, da je na žalost vsako leto 8. marec in kot vse kaže tudi Pašmanski škraping, tako da se vidimo tudi v letu 2012.
Drugače pa vse čestitke vsem ultrašem, ki so prišli skozi.
To sem napisal prejšnji teden pred odhodom. No, kot prvo moram povedati, da je bil žena z darilom zadovoljna letošnji moj ultra Škraping pa je uspel, do te mere, da sem si že na tretjini proge dejal, da se tega res ne grem več.
Ampak lepo po vrsti. Štart je bil že na znanem kraju v mestu Banj. Bila nas je pisana druščina veselih trekerjev, ki niti slutili nismo, kaj nas čaka. No malo že, ampak kar je bilo pa potem tega pa ne. Na ultri smo imeli 10 KT, nekaj skupaj z light varianto, samo da v obrnjenem vrstnem redu. Do prve KT smo lepo odtekli in jo napadli od spodaj. Naša skupinica je to opravila v zmernem tempu in le manjših nesoglasjih z drevesnimi vrstami na tem otoku. No ko smo se vrnili nazaj na cesto pa se je že začela taktika. Sam sem si želel naprej in dol do morja po planinski poti, po kateri sem že hodil družinsko. Ampak poi ni bilo, markacij, za katere sem vedel, da so ni bilo, že takoj pa vendarle nisem želel v makijo in trnje. Po nekaj minutah iskanja se odločim nadaljevati tekaško po zgornjem delu otoka. V skupini, kjer nas je bilo 5 najdemo lepo potko, ki pa se po dveh tretjinah konča tam, zaradi česar smo sem prišli, v trnju in ostalem podobnem.
Do Kt nas je čakalo precej lomljenja, praskanja, puščanja krvi, plezanja čez kamnite ograje in... Olajšanje sledi, ko pridemo do obale in na prvi stik s škrapami. Pa gremo najprej nazaj do KT in potem še enkrat po isti poti. Precej sem jih srečal, ki so me prehiteli kar za precej. No pa saj bo sem si mislil. Gremo naprej na naslednjo KT. Iščem vrisano pot na zemljevidu, pa je ni tam, kjer bi morala biti. Kot vedno na škrapingu. Po 20 minutah iskanja si rečem to pa je preveč in nadaljujem okrog po obali. Saj se je kar dalo. Se nas spet najde ene par in jo mahnemo po lepi potki navzgor. Iščemo tisti naslednji hribček s KT in ko za trenutek ni bilo drevesnih in ostalih trnjevih vrst se odpre res lep pogled na perforator na vrhu hribčka v značilni oranžni barvi, oddaljen 300 m in 50 višincev. Ma vam pravim za . Od tu naprej do KT kakor veš in znaš, en sam boj za preživetje, meter za metrom . Si mislim tu, vse si samo človek ne, le kdo me je spravil na ta zaj.... Pašman. Ne boste verjeli, prišel tudi tja gor, gorela pa že rezerva. Za nagrado potem pa še nazaj po skoraj isti poti do morja. Poberemo naslednjo KT, potem zame, ki nisem ne vem kakšen tekač sledi blagodejen tek po cesti do Pašmanskega Zaglav, kjer sledi nekaj kilometrov po škrapah. Ampak po teh skalah, luknjah in je prav pasalo. Ni bilo več trnja, do naslednje KT, samo skale, največkrat hudo ostre.. Pa se nas na tej KT nabere pet junakov in po krajši debati jo ucvremo po bližnjici spet v makijo in trnje in vse kar paše zraven. Ampak Je rekel sotrpin, saj je vse samo igra, pa se še malo igrajmo. Ko smo končno dosegli obalo smo složno nadaljevali v tempu vsi za enega eden za vse. Pobrali smo vse tiste točke od Light steze in nakoncu napadli še zadnjo, katero ne vem kdo jo je postavil spet nekaj kilometrov od cilja, pa čeprav smo bili že tako blizu. Ampak tukaj pa vsa tista goščava le ni bila več tako gosta, saj je vendarle šlo za zadjo KT. Smo jo dosegli ja in v cilj smo smo tudi pritekli. Zadnja 2 km sta asfaltirana in čeprav ne maram asfalta je bil tokrat blagodejen. Sem bil nakocu izmozgan za zjokat. Danes po dveh prespanih nočeh pa lahko rečem, da je na žalost vsako leto 8. marec in kot vse kaže tudi Pašmanski škraping, tako da se vidimo tudi v letu 2012. Drugače pa vse čestitke vsem ultrašem, ki so prišli skozi.
.
samo ne ultre 