Še čisto kratek opis. Za ta trail sem izvedel na TF.
Lani ga je v lepi zgodbi predstavila Vanja, letos pa je njen mož
MitjaG opozoril, kako hitro se napolni kvota prijav.
Pozimi sem zadevo omenil moji najboljši podpornici na svetu
Ireni

in le za las ujel prijavo. Po tem pa je zadeva šla
bolj ali manj v podzavest. Pred dnevi me Irena vpraša ali se bova kaj
prijavila za prenočišča. Pa sva se. Dobila sva sobo v družinskem hotelu
v bližnjem San Stefanu. Dan pred tekmo je minil v hrani, lažjem sprehodu,
kavicah, malo dremanja in zadnjih pripravah.
Kmalu smo se zbrali na osrednjem trgu v Auronzu. In krenili.
Točno ob polnoči. Po naselju, kolesarski stezi, asfaltni cesti, ki se je začela vzpenjati.
Po 12 km-jih smo prišli na gorsko pot. Se vzpenjali. Delali kačo. Lučke spredaj,
lučke zadaj. Višje je zapihalo. Se ohladilo. Na okoli nič stopinj, morda manj.
Tempo je hiter, vsaj zame. Sem malo pozabil, da je cilj še daleč. Kmalu smo
pri prvi okrepčevalnici na Chiesetta degli Alpini. Dobro je založena, kakšen piškotek,
rozina, coca cola in voda. Pa gremo. Zahladi. Do najvišje točke na progi, prelaza
Lavaredo je le še kakšnih dobrih sto metrov višincev. Potem pa par kilometrov dol.
Hitro je topleje. Nižje malo krosiramo. Še v mraku smo pri drugi okrepčevalnici.
Nov zanimiv teren. Malo spusta. Tu je približno polovica. Nekateri so tekli v dvoje.
Tako so eni odfiniširali, nadaljevali pa spočiti kolegi. Na polovici bi lahko pustil
opremo. Tega nisem storil. Ni se mi sanjalo, da je organizacija tako brezhibna.
Nekaj pijače in hrane. Odkorakam dalje. Potem pa tekec. In vzpon. Proti velikim
vilicam (Forcella Grande). Šele na tem vzponu potegnem iz nahrbtnika suho majčko.
Se preoblečem. Napijem hladne pijače. In gremo gor. Z velikih vilic pa - dol. Kakšni
so bili zelo previdni, meni je kar šlo, eni so bili kot gamsi. Prečenje po kamnitem in
vzpon na male vilice. Tu sem čutil malo krize. Po daljšem spustu smo prišli do četrte
okrepčevalnice. Te so bile veliko bolje založene, kot sem si predstavljal. Tako, da sem
dva sendviča, ki sem ju imel s sabo prinesel do cilja. In sva ju tam pojedla z Ireno.
Zadnji del poti je bil zelo dinamičen. Poln kozjih stezic. Nekaj kilometrov pred
ciljem sta padla mimo mene dva slovensko govoreča mladca. Izkazalo se je, da sta
to Mitja in Zlatko. Niti pod razno nisem mogel ujeti njunega ritma. Vseeno se je
cilj nezadržno bližal. Še en super strm spust. In že sem na mostičku čez jezero pod
ciljem, kjer me je pričakala Irena. Skupaj sva odtekla zadnjh nekaj sto metrov.
Šla skozi cilj. Dal sem ji palice. Jo dvignil v naročje in zavriskal. Potem pa rehidracija, kava, tuš, masaža in hrana. Malo sem še stresal neumnosti. In kmalu omahnil v globok spanec. Zjutraj po zajtrku sva skočila na sedlo, direktno nad hotelom. Ob tem sva naredila kakšknih 940 metrov višincev. Potem pa počasi domov. Bilo je super. Še toliko bolj, ker sem vse to lahko delil z Ireno, ki se je ponovno izkazala v vlogi super podpornice.
