- 29 Avg 2011, 09:02
#260358
Takle mamo, videla sem tako start kot tudi cilj. Skratka, misssion accomplished na celi črti. Pa letos ni nič kazalo, da bo iz te moke kaj kruha. Še mesec nazaj nisem vedela, ali bom stala na startu ali ne, zdravje se zadnji dve leti igra z mano, no, prej sem se pa jaz z njim, žalostno, ma resnično. Najprej anemija, potem astma, da ne pozabim omeniti težav s kolenoma. Nidani... In potem vsi ti njihovi mejli, ko so vsakič hoteli še kaj več. Na koncu sem že klicala antidopinško komisijo, ali sploh lahko grem na start že samo zaradi zdravil, katere moram jemati. Potrdilo, za katerega rabijo oni celo večnost, da ga izdajo, aha, bom ostala kar doma. Šola za naslednjič. Na koncu se je izkazalo, da moje "rcnije" letos niso na spisku prepovedanih drog oziroma se jih sme jemati do določene količine. No, ko sem izvedela to, je bilo pol vojne dobljene. Naslednjo polovico so predstavljali moji kraki.
To, da je glava pošlihtana, je bilo znano dejstvo. To, da trase nisem naštudirala, tudi, zakaj pa, kvečjemu potem starta ne bi videla. To, da sem se pripravljala na vse skupaj, tudi, sicer na svoj način, teka zraven ni bilo (ker mi zadeva letos enostavno smrdi). To, da sem vztrajna, trmasta, da se ne predam, to je tudi znano, baje sem to prinesla že s sabo na svet. Pa tega, da bom morala vmes kaj tečt, Marjanu tudi nisem verjela, pa sem na koncu tudi tekla.
In v teh 21ih urah sem se naučila nekaj novega, in sicer tega, da se da navkreber super počivati. In tega, da bom sama izrazila željo po naslednjem bregu, tudi nisem pričakovala. Komaj sem čakala, da lahko zagrizem v breg. Toooooooooooo!!!
Švester je posodila svojo belo makino, kar je bilo za pod belo goro kot napisano na kožo. Tja in nazaj sem peljala sama, nekdo je bil poleg kot gospod. V Chamonixu pa vse zrežirano v nulo, vse je laufalo kot je treba. Kamp par km stran direktno pod ledenikom, snežni plaz se je slišal kot vesoljni potop. Tam živela resnično ne bi, je luštno za pogledati in to je to. So mi naše gore precej bolj všečne, pa tale Bela gora ne zgleda čisto nič posebnega.
No, naše sva srečala na poti po štartno številko, Peter in Irena sta se nama prismejala nasproti, zabila sva se še v Nejca in Cveta... Superca, brez kakršnega koli planiranja. Edino Mitje nisva videla, pa ostalih dveh, no, njiju niti ne poznam. Registracija zanimiva, pred "komisijo" streseš cel nahrbtnik, dobiš zegn in greš dalje po čip, na koncu te ožigosajo s trakcem okoli roke, polovica Chamonixa je hodila okoli ali z rdečim (UTMB) ali z zelenim (CCC) trakom okoli zapestja. No, bila sem pohvaljena, češ da tako sistematično urejenega nahrbtnika še niso videli (poklicna deformacija pač). Sicer se je pozneje izkazala vsa ta obvezna oprema, ker sem jo čisto vso rabila.
Start CCC je letos potekal v treh valovih, seveda jaz ne bi bila jaz, če ne bi startala iz zadnje bojne vrste. Nejca sva vseeno našla tam za prvo črto, ta je pa tudi imel smolo, še na startu ga skoraj slekli, če res ima vse s seboj, kar je na spisku. Na blef so preverjali, takoj ko si imel za njihov okus premajhen nahrbtnik, si moral vso vsebino pred njimi ven stresti. No, moj definitivno ni bil take sorte, kvečjemu je bilo še kaj več noter. In pogled na vse nahrbtnike, midva sva bila še skromna, viselo je spredaj, zadaj, plani teka pripeti na praktično vsakem. No, saj jaz sem tudi imela plan, priti na svojih nogah skozi cilj in to je bilo to. Brigalo me je, kdaj, pa čeprav sekundo pred koncem limita.
In tako se je za naju začelo ob 20 čez 10, krasen občutek, ko si del nečesa tako velikega. Ko se vije kača brez konca... Ko se ne sekiraš, če vsakih par metrov malce postojiš, saj veš, da je pred tabo še dolga pot. Pa kako lepo se je bral organizatorjev SMS, češ da so traso zaradi nepredvidljvega vremena spremenili in skrajšali za 5 km (kar se je na koncu izkazalo za debelo laž). Ni lepšega občutka, ko samo prehitevaš in prehitevaš in prehitevaš... In gledaš vso to športno modno revijo pred in za seboj, ker to je pa res bila razstava novih nahrbtnikov, superg, vse ostale opreme. Dobri so bili, da so si upali v novih copatah na kaj takega. In ko stokrat srečaš en in isti folk. Še nekaj, tu ni bilo nobenega problema iti mimo, vsi smo vedeli, da je pot dolga. Prva okrepčevalnica je bila tik tak tu, prvi spust - poezija za mojo dušo, prvi pravi vzpon, kjer me je skoraj odpihnilo in prvi pravi spust, kjer so se prvič oglasila kolena, to že na 18em km. In še nekaj, nekdo je sekal pot in šel drito navzol, dobesedno vsi so ga izživžgali. Kako je to odmevalo. Okrepčevalnica, prva prava, z juho, sirčki, pršutom, vzel si svoj lonček, skratka nidani, česa vsega ni bilo na razpolago. Tik tak smo bili v Champexu, še pred nočjo. Noge v redu, glava v redu, skratka vse je špilalo, vzela sem si čas za par sms, nana je bila res zlata, še sredi noči je ruzak piskal. Sledilo je pa pol preveč asfalta, zaradi spremenjene trase smo bili kar precej časa na tej podlagi, ki meni prav nič ne ustreza. Dež je zgodba zase... Dež in tema, navlekla sva nase ves goreteks, kar so ga predpisali za obvezno opremo. Ampak meni je bila trasa še vedno všeč, ko je bila ura čez polnoč, je bil pač nov dan, tudi moje težave s koleni so nekje vmes čudežno izginile. To, da me pere, piha, me sploh ni motilo. Bila sem v svojem elementu in nobenega dvoma ni bilo, da cilja ne bi videla. Najbolj hecno mi je bilo, ko je Marjan na 71. km pripomnil, da naj si ogledam "uro resnice", češ koliko je še do cilja. Mala malca zame, točno sem vedela, koliko naj bi bilo (no, ja, jih je bilo kar malo več). Pa kaj potem, če moram še trikrat gor in temu primerno trikrat nekje spet dol. Njega je sicer vmes želodec malce zvil, pa noge nekaj niso hotele iti tja, kamor naj bi šle, ampak vse to je bilo NAJIN skupni projekt in ko je rekel, da grem lahko naprej, nisem šla, skupaj sva dočakala jutro in skupaj sva prišla v cilj. Pa čisto vseeno mi je bilo, če gre cel svet mimo naju, meni pa čas resnično prav čisto nič ne pomeni.
Če je slučajno vse to malce brez repa in glave, ajde, vtisov je polno, nisem si mislila, da bo šlo vse skozi tako brez problemov, pa da mi bo tako dobro šlo, tudi ne, pa da znam v klanec prehitevati, to je tudi nekaj novega. In še nekaj, tu živijo vsi za te prireditve, ni ga bilo človeka ob progi, ki ne bi navijal. Pa sredi noči in sredi dežja sva bila postrežena s kavo z mlekom, vprašali so, koliko kock sladkorja, pa čaj par km višje, pa švicarski otroci s svojimi mini okrepčevalnicami, pa vsi ob progi, ki si niso polomili jezika z izgovorjavo mojega imena, pa moj nacionalni ponos, ki je vsakič znova popravil zamenjavo s Slovaško, seveda sem si vzela čas, da sem se vsaj nasmehnila nazaj, če že ne kake rekla. Kako prav mi je prišla moja francoščina, da sem lahko komunicirala brez problemov z vsemi. Noter sem padla, na celi črti. In res je, da če bi kdo rekel, da moram iti še enkrat, bi šla brez obotavljanja, pa čeprav bi me še enkrat opralo, zeblo kot cucka, je bilo vredno. Je pa res, da je bilo vse skupaj precej lažje, ker nisem bila sama. To pa priznam.
Aja, na koncu se je po mojih urah 310ki in 405 nabralo za 99 km in nekaj pod 5300 višincev, toliko o njihovem skrajšanju proge na 93 km. In še nekaj, 310ka je šele pri 19ih urah javila, da bo spustila dušo, če slučajno koga zanima njena avtonomija (naj bi bila okoli 16 ur, če je vklopljen gps, in 20 brez gps-a).
No, zadeva je zaključena, vtisov še vedno malo morje. Zdaj grem pa lahko nazaj uživat v hribe.
To, da je glava pošlihtana, je bilo znano dejstvo. To, da trase nisem naštudirala, tudi, zakaj pa, kvečjemu potem starta ne bi videla. To, da sem se pripravljala na vse skupaj, tudi, sicer na svoj način, teka zraven ni bilo (ker mi zadeva letos enostavno smrdi). To, da sem vztrajna, trmasta, da se ne predam, to je tudi znano, baje sem to prinesla že s sabo na svet. Pa tega, da bom morala vmes kaj tečt, Marjanu tudi nisem verjela, pa sem na koncu tudi tekla.
In v teh 21ih urah sem se naučila nekaj novega, in sicer tega, da se da navkreber super počivati. In tega, da bom sama izrazila željo po naslednjem bregu, tudi nisem pričakovala. Komaj sem čakala, da lahko zagrizem v breg. Toooooooooooo!!!
Švester je posodila svojo belo makino, kar je bilo za pod belo goro kot napisano na kožo. Tja in nazaj sem peljala sama, nekdo je bil poleg kot gospod. V Chamonixu pa vse zrežirano v nulo, vse je laufalo kot je treba. Kamp par km stran direktno pod ledenikom, snežni plaz se je slišal kot vesoljni potop. Tam živela resnično ne bi, je luštno za pogledati in to je to. So mi naše gore precej bolj všečne, pa tale Bela gora ne zgleda čisto nič posebnega.
No, naše sva srečala na poti po štartno številko, Peter in Irena sta se nama prismejala nasproti, zabila sva se še v Nejca in Cveta... Superca, brez kakršnega koli planiranja. Edino Mitje nisva videla, pa ostalih dveh, no, njiju niti ne poznam. Registracija zanimiva, pred "komisijo" streseš cel nahrbtnik, dobiš zegn in greš dalje po čip, na koncu te ožigosajo s trakcem okoli roke, polovica Chamonixa je hodila okoli ali z rdečim (UTMB) ali z zelenim (CCC) trakom okoli zapestja. No, bila sem pohvaljena, češ da tako sistematično urejenega nahrbtnika še niso videli (poklicna deformacija pač). Sicer se je pozneje izkazala vsa ta obvezna oprema, ker sem jo čisto vso rabila.
Start CCC je letos potekal v treh valovih, seveda jaz ne bi bila jaz, če ne bi startala iz zadnje bojne vrste. Nejca sva vseeno našla tam za prvo črto, ta je pa tudi imel smolo, še na startu ga skoraj slekli, če res ima vse s seboj, kar je na spisku. Na blef so preverjali, takoj ko si imel za njihov okus premajhen nahrbtnik, si moral vso vsebino pred njimi ven stresti. No, moj definitivno ni bil take sorte, kvečjemu je bilo še kaj več noter. In pogled na vse nahrbtnike, midva sva bila še skromna, viselo je spredaj, zadaj, plani teka pripeti na praktično vsakem. No, saj jaz sem tudi imela plan, priti na svojih nogah skozi cilj in to je bilo to. Brigalo me je, kdaj, pa čeprav sekundo pred koncem limita.
In tako se je za naju začelo ob 20 čez 10, krasen občutek, ko si del nečesa tako velikega. Ko se vije kača brez konca... Ko se ne sekiraš, če vsakih par metrov malce postojiš, saj veš, da je pred tabo še dolga pot. Pa kako lepo se je bral organizatorjev SMS, češ da so traso zaradi nepredvidljvega vremena spremenili in skrajšali za 5 km (kar se je na koncu izkazalo za debelo laž). Ni lepšega občutka, ko samo prehitevaš in prehitevaš in prehitevaš... In gledaš vso to športno modno revijo pred in za seboj, ker to je pa res bila razstava novih nahrbtnikov, superg, vse ostale opreme. Dobri so bili, da so si upali v novih copatah na kaj takega. In ko stokrat srečaš en in isti folk. Še nekaj, tu ni bilo nobenega problema iti mimo, vsi smo vedeli, da je pot dolga. Prva okrepčevalnica je bila tik tak tu, prvi spust - poezija za mojo dušo, prvi pravi vzpon, kjer me je skoraj odpihnilo in prvi pravi spust, kjer so se prvič oglasila kolena, to že na 18em km. In še nekaj, nekdo je sekal pot in šel drito navzol, dobesedno vsi so ga izživžgali. Kako je to odmevalo. Okrepčevalnica, prva prava, z juho, sirčki, pršutom, vzel si svoj lonček, skratka nidani, česa vsega ni bilo na razpolago. Tik tak smo bili v Champexu, še pred nočjo. Noge v redu, glava v redu, skratka vse je špilalo, vzela sem si čas za par sms, nana je bila res zlata, še sredi noči je ruzak piskal. Sledilo je pa pol preveč asfalta, zaradi spremenjene trase smo bili kar precej časa na tej podlagi, ki meni prav nič ne ustreza. Dež je zgodba zase... Dež in tema, navlekla sva nase ves goreteks, kar so ga predpisali za obvezno opremo. Ampak meni je bila trasa še vedno všeč, ko je bila ura čez polnoč, je bil pač nov dan, tudi moje težave s koleni so nekje vmes čudežno izginile. To, da me pere, piha, me sploh ni motilo. Bila sem v svojem elementu in nobenega dvoma ni bilo, da cilja ne bi videla. Najbolj hecno mi je bilo, ko je Marjan na 71. km pripomnil, da naj si ogledam "uro resnice", češ koliko je še do cilja. Mala malca zame, točno sem vedela, koliko naj bi bilo (no, ja, jih je bilo kar malo več). Pa kaj potem, če moram še trikrat gor in temu primerno trikrat nekje spet dol. Njega je sicer vmes želodec malce zvil, pa noge nekaj niso hotele iti tja, kamor naj bi šle, ampak vse to je bilo NAJIN skupni projekt in ko je rekel, da grem lahko naprej, nisem šla, skupaj sva dočakala jutro in skupaj sva prišla v cilj. Pa čisto vseeno mi je bilo, če gre cel svet mimo naju, meni pa čas resnično prav čisto nič ne pomeni.
Če je slučajno vse to malce brez repa in glave, ajde, vtisov je polno, nisem si mislila, da bo šlo vse skozi tako brez problemov, pa da mi bo tako dobro šlo, tudi ne, pa da znam v klanec prehitevati, to je tudi nekaj novega. In še nekaj, tu živijo vsi za te prireditve, ni ga bilo človeka ob progi, ki ne bi navijal. Pa sredi noči in sredi dežja sva bila postrežena s kavo z mlekom, vprašali so, koliko kock sladkorja, pa čaj par km višje, pa švicarski otroci s svojimi mini okrepčevalnicami, pa vsi ob progi, ki si niso polomili jezika z izgovorjavo mojega imena, pa moj nacionalni ponos, ki je vsakič znova popravil zamenjavo s Slovaško, seveda sem si vzela čas, da sem se vsaj nasmehnila nazaj, če že ne kake rekla. Kako prav mi je prišla moja francoščina, da sem lahko komunicirala brez problemov z vsemi. Noter sem padla, na celi črti. In res je, da če bi kdo rekel, da moram iti še enkrat, bi šla brez obotavljanja, pa čeprav bi me še enkrat opralo, zeblo kot cucka, je bilo vredno. Je pa res, da je bilo vse skupaj precej lažje, ker nisem bila sama. To pa priznam.
Aja, na koncu se je po mojih urah 310ki in 405 nabralo za 99 km in nekaj pod 5300 višincev, toliko o njihovem skrajšanju proge na 93 km. In še nekaj, 310ka je šele pri 19ih urah javila, da bo spustila dušo, če slučajno koga zanima njena avtonomija (naj bi bila okoli 16 ur, če je vklopljen gps, in 20 brez gps-a).
No, zadeva je zaključena, vtisov še vedno malo morje. Zdaj grem pa lahko nazaj uživat v hribe.
Nazadnje spremenil Loni, dne 30 Avg 2011, 15:01, skupaj popravljeno 3 krat.
Miganje je naravni antidepresiv.
