- 28 Avg 2012, 09:14
#286985
Evo ga, pa je za nami - dopust in tudi 2. hvarski polmaraton. Glede na to, da se je RoKo prijazno spomnil name, ko sem prosil informacije za dopustniške teke, se z mislijo na našo farsko cerkev "spodobi se in pravično je", resno spodobi napisati eno poročilce.
Start Stari Grad:
Prekrasno mestece, z nekaj težavami z odtočnimi kanali (vonjavami), a kljub vsemu prepričljivo. Trg ploča kjer so delili startne številke smo našli s pomočjo navigacije, ravno tako parkirni prostor. Ni bilo večjih težav. Na trgu, v senci pri prijetnih 33 stopinjah stojijo dve mizici in dve dalmatinki, ki delita startne številke in vrečke. Startnina je bila 100 Kunn, v vrečki pa majčka in iso-tonic. Prijava steče gladko, prijazno in za dalmatince presentljivo hitro. Pol ure pred startom se začne trg polniti s tekači, vse poteka umirjeno, z minimalnem številom "ogrevalcev". Jah toplo je bilo tako, da ni bilo potrebno dodatnega ogrevanja... Na startu nas je bilo 7 Slovencev, spoznal sem samo enega prijaznega gospodiča iz Ptuja, ki je pristopil k meni, da me pozdravi in, da kakšno rečeva. O.K. Ura 18.00, krenemo pod transparent, blondna dalmatinka nam z nasmehom pove, da smo ga "najeb***", startna pištola zataji prvič, drugič, tretjič in krenemo brez poka.
Prva dva kilometra sta bolj kot ne ravna, stvar leti po senci dreves ali hiš. Iz profila trase objavljenega na uradni strani se odločim, da bom ta del odtekel malo hitreje, da nadoknadim tistko, kar bom izgubil v klancu. Vzponi, spusti, ravnine so na profilu na uradni strani označeni do decimalke natančno zato se ga splača pogledat.
No približno na 2.9 km od starta se začne trasa vzepnjati in se vzpenja nekje do 11 km iz višine 9 nm do višine 407 nm. Obljubljene strmine so na strani najavljene med 2.4 in 4%. Kmalu po tretjem kilometru srečam tablo 10% in tuhtam če sem na pravi poti. Verjetno že, nekaj tekačev je za mano in nekaj pred mano. Pojavijo se prve kaplje švica, prvi najbolj zagreti - preko svojih možnosti, začnejo s hojo. Počutim se dobro in se v svojem hribovskem tempu sopadem s strmino. Rinemo počasi, a vztrajno z občutkom patrie med formulami. Kmalu po četrtem kilometru začnem pogrešati okrepčevalnico. Redke bojo, če bodo res na 5 km. Iza pasu potegnem bidon in naredim par krepkih požirkov. Skupaj z mano, sta tekla dva hrvata, ki sta se odločila, da me bosta prehitela. Eden naspidiran, ki je gnal enega malo slabše pripravljenega. Hm... Idealna šansa, da ju "strem". Spustim ju predse in se jima zalepim na rep. Poskušata povečati prednost a tisti slabše pripravljeni, že globoko sope. Za okrepčevalnico bo padel... In red 5. kilometer. Prva okrepčevalnica. Dve mizi s pol litrskimi stekleničkami vode, napolitanke in sladkorne kocke. Croata se vstavita in začneta malicata, ko vidita, da letim mimo in sem samo pograbil steklenico pa se spustita za mano. Začnem peti od bjelo dugme "u planice" in si steklenico zlijem po glavi. Proga se naenkrat zravna in tempo gre na 4.30 min. Krasno, vidim, da letita za mano. Na 6. kilometru se proga začnem spet vzpenjati in na 7. se ju znebim. Jes!....
Strmina je huda, tempo 6.30 min/km, počasi rinemo naprej. Vročina pritisne, vedno več jih hodi - tudi na moje zadovoljstvo. Matr sem žleht - pokvarjen, ko tekmujem z brati.
Spet začnem pogrešati okrepčevalnico, naslednja je napovedana komaj na 10. kilometru tako, da spet posežem po mojem bidonu in začnem srkati mešani coca-cole in vode. 8. kilometer v svojem tempu presanjarim, 9. pa se spet zravna in nepričakovano se prikaže orepčevalnica. Oskrba enaka, s tem, da je bila na tej voda ledono mrzla. Poližem en gel, zlijem pol steklenice po glavi, drugo polovico spijem in krenem naprej. Še zadnje 3 km vzpona, potem pa uživancija. Strmina pade in vse tja do 11. km kar praskamo s tempom okrog 5.30 min/km. Na tem delu se je že dalo prehitevat, vedno več tekačev je hodilo.
Vmes naletim na poljaka, ki me pobara za uro... in se začvekama. In tako do 13. km, ko pogruntava, da bova morala bolj teči in manj govoriti. Proga se obrne navzdol, in spustiva tempo na 4.20 min/km. Treba bo poloviti, tisto, kar smo zgubili v klancu. Na 14. km spustiva na 4.00 min/km. In kmalu naletiva na okrepčevalnico na 15. km. Ista scena kot na prejšnjih dveh, s tem, da na tej delijo vodo domačini iz rok, in je ni treba pobirati na mizi. Ponovim, pol steklenice po glavi po v želodec. In se spustimo. Od tu naprej leti 3.40 min/km. Občutek fenomenalen - računam, da bom dosegel zastavljeni cilj 1h 45 min. Od vibracij in hladne vode, prepolnega želodca se zače oglašati želodec, malo me začne skrbeti... a teram dalje.
Kilometri letijo, bežijo, in ko sem mislil, da sem na 19 km. že odrešen vsega - puf. Kot bi me nekdo z nožem zarezal v spodnji desni del trebuha. Ha, ha... si mislim budalo, koliko si že prelaufal potem pa zdivjaš na tekmi, kot kakšen začetnik poln adrenalin, preko svojih zmožnosti. V glavi se začne malo vrteti, dihaje plitvo... in ja, potrebno je bilo ukrepati. Tempo spustim na 4.40 min/km, globoko diham, nekaj 100 metrov naredim s tempom 5 min/km, bolečina mine, glava se strezni in nadaljujem s tempom 4.40 min/km. 20, 21 in hvarska promenada je tu. Pred ciljem poskusim spet pospešiti a nima smisla, bolečina se spet pojavi. CILJ - STOP: 1h 43 min in še nekaj. 7. mesto v kategoriji, 19. skupno. Vse skupaj nas je bilo mislim, da okrog 110. Bo treba preverit še uradne rezultate... Z rezultatom zelo zadovoljen, nad sabo malo razočaran, ker sem "zdivjal". Letos mi manjka tekmovalnih kilometrov in to divjanje na kocu je ravno rezulat tega.
Nič ne de. Trening za Logarsko je bil opravljen. Višinci so bili užitni, povprečna hitrost tudi, sedaj se do sobote samo še regeneriramo.
Cilj: HVAR Gradska loggia:
Takoj pod balonom mize obložene, z iso-tonici, bananami, vodo, čokolado v neomajnih količinah. Dalo se je priskrbeti tudi malico za naslednji dan. Po prihodu v cilj, brhka mladenska stisne okrog vratu spominsko medaljo v prelepi mesing barvi. V barvah TF-a in mesingom okrog vratu, važno zakorakam po rivi mimo luksuznih jaht. Velike zgodbe, malega človeka... Kri počasi pade nazaj v noge, stopimo v avto in krenemo proti apartmaju (brez večerje ker je mali že bil utrujen).
Suma Sumarum:
Krasen tek, ravno prav vzpona, izjemen razgled, na trenutke mogoče malo pretoplo, prvih 10 km bi lahko bile okrepčevalnice na 3 km, ker niso je obvezna uporaba svojega bidona. Če bi se po naključju znašel v istem terminu spet na Hvaru, bi se ga prav gotovo spet udeležil. Namensko samo zaradi tega teka, pa se na pot ne bi podal. Enostavno je predaleč in je strošek transporta, nastanitve... prevelik. V okviru dopusta pa vsekakor priporočam!
Start Stari Grad:
Prekrasno mestece, z nekaj težavami z odtočnimi kanali (vonjavami), a kljub vsemu prepričljivo. Trg ploča kjer so delili startne številke smo našli s pomočjo navigacije, ravno tako parkirni prostor. Ni bilo večjih težav. Na trgu, v senci pri prijetnih 33 stopinjah stojijo dve mizici in dve dalmatinki, ki delita startne številke in vrečke. Startnina je bila 100 Kunn, v vrečki pa majčka in iso-tonic. Prijava steče gladko, prijazno in za dalmatince presentljivo hitro. Pol ure pred startom se začne trg polniti s tekači, vse poteka umirjeno, z minimalnem številom "ogrevalcev". Jah toplo je bilo tako, da ni bilo potrebno dodatnega ogrevanja... Na startu nas je bilo 7 Slovencev, spoznal sem samo enega prijaznega gospodiča iz Ptuja, ki je pristopil k meni, da me pozdravi in, da kakšno rečeva. O.K. Ura 18.00, krenemo pod transparent, blondna dalmatinka nam z nasmehom pove, da smo ga "najeb***", startna pištola zataji prvič, drugič, tretjič in krenemo brez poka.
Prva dva kilometra sta bolj kot ne ravna, stvar leti po senci dreves ali hiš. Iz profila trase objavljenega na uradni strani se odločim, da bom ta del odtekel malo hitreje, da nadoknadim tistko, kar bom izgubil v klancu. Vzponi, spusti, ravnine so na profilu na uradni strani označeni do decimalke natančno zato se ga splača pogledat.
No približno na 2.9 km od starta se začne trasa vzepnjati in se vzpenja nekje do 11 km iz višine 9 nm do višine 407 nm. Obljubljene strmine so na strani najavljene med 2.4 in 4%. Kmalu po tretjem kilometru srečam tablo 10% in tuhtam če sem na pravi poti. Verjetno že, nekaj tekačev je za mano in nekaj pred mano. Pojavijo se prve kaplje švica, prvi najbolj zagreti - preko svojih možnosti, začnejo s hojo. Počutim se dobro in se v svojem hribovskem tempu sopadem s strmino. Rinemo počasi, a vztrajno z občutkom patrie med formulami. Kmalu po četrtem kilometru začnem pogrešati okrepčevalnico. Redke bojo, če bodo res na 5 km. Iza pasu potegnem bidon in naredim par krepkih požirkov. Skupaj z mano, sta tekla dva hrvata, ki sta se odločila, da me bosta prehitela. Eden naspidiran, ki je gnal enega malo slabše pripravljenega. Hm... Idealna šansa, da ju "strem". Spustim ju predse in se jima zalepim na rep. Poskušata povečati prednost a tisti slabše pripravljeni, že globoko sope. Za okrepčevalnico bo padel... In red 5. kilometer. Prva okrepčevalnica. Dve mizi s pol litrskimi stekleničkami vode, napolitanke in sladkorne kocke. Croata se vstavita in začneta malicata, ko vidita, da letim mimo in sem samo pograbil steklenico pa se spustita za mano. Začnem peti od bjelo dugme "u planice" in si steklenico zlijem po glavi. Proga se naenkrat zravna in tempo gre na 4.30 min. Krasno, vidim, da letita za mano. Na 6. kilometru se proga začnem spet vzpenjati in na 7. se ju znebim. Jes!....
Strmina je huda, tempo 6.30 min/km, počasi rinemo naprej. Vročina pritisne, vedno več jih hodi - tudi na moje zadovoljstvo. Matr sem žleht - pokvarjen, ko tekmujem z brati.
Spet začnem pogrešati okrepčevalnico, naslednja je napovedana komaj na 10. kilometru tako, da spet posežem po mojem bidonu in začnem srkati mešani coca-cole in vode. 8. kilometer v svojem tempu presanjarim, 9. pa se spet zravna in nepričakovano se prikaže orepčevalnica. Oskrba enaka, s tem, da je bila na tej voda ledono mrzla. Poližem en gel, zlijem pol steklenice po glavi, drugo polovico spijem in krenem naprej. Še zadnje 3 km vzpona, potem pa uživancija. Strmina pade in vse tja do 11. km kar praskamo s tempom okrog 5.30 min/km. Na tem delu se je že dalo prehitevat, vedno več tekačev je hodilo.
Vmes naletim na poljaka, ki me pobara za uro... in se začvekama. In tako do 13. km, ko pogruntava, da bova morala bolj teči in manj govoriti. Proga se obrne navzdol, in spustiva tempo na 4.20 min/km. Treba bo poloviti, tisto, kar smo zgubili v klancu. Na 14. km spustiva na 4.00 min/km. In kmalu naletiva na okrepčevalnico na 15. km. Ista scena kot na prejšnjih dveh, s tem, da na tej delijo vodo domačini iz rok, in je ni treba pobirati na mizi. Ponovim, pol steklenice po glavi po v želodec. In se spustimo. Od tu naprej leti 3.40 min/km. Občutek fenomenalen - računam, da bom dosegel zastavljeni cilj 1h 45 min. Od vibracij in hladne vode, prepolnega želodca se zače oglašati želodec, malo me začne skrbeti... a teram dalje.
Kilometri letijo, bežijo, in ko sem mislil, da sem na 19 km. že odrešen vsega - puf. Kot bi me nekdo z nožem zarezal v spodnji desni del trebuha. Ha, ha... si mislim budalo, koliko si že prelaufal potem pa zdivjaš na tekmi, kot kakšen začetnik poln adrenalin, preko svojih zmožnosti. V glavi se začne malo vrteti, dihaje plitvo... in ja, potrebno je bilo ukrepati. Tempo spustim na 4.40 min/km, globoko diham, nekaj 100 metrov naredim s tempom 5 min/km, bolečina mine, glava se strezni in nadaljujem s tempom 4.40 min/km. 20, 21 in hvarska promenada je tu. Pred ciljem poskusim spet pospešiti a nima smisla, bolečina se spet pojavi. CILJ - STOP: 1h 43 min in še nekaj. 7. mesto v kategoriji, 19. skupno. Vse skupaj nas je bilo mislim, da okrog 110. Bo treba preverit še uradne rezultate... Z rezultatom zelo zadovoljen, nad sabo malo razočaran, ker sem "zdivjal". Letos mi manjka tekmovalnih kilometrov in to divjanje na kocu je ravno rezulat tega.
Nič ne de. Trening za Logarsko je bil opravljen. Višinci so bili užitni, povprečna hitrost tudi, sedaj se do sobote samo še regeneriramo.
Cilj: HVAR Gradska loggia:
Takoj pod balonom mize obložene, z iso-tonici, bananami, vodo, čokolado v neomajnih količinah. Dalo se je priskrbeti tudi malico za naslednji dan.
Po prihodu v cilj, brhka mladenska stisne okrog vratu spominsko medaljo v prelepi mesing barvi. V barvah TF-a in mesingom okrog vratu, važno zakorakam po rivi mimo luksuznih jaht. Velike zgodbe, malega človeka... Kri počasi pade nazaj v noge, stopimo v avto in krenemo proti apartmaju (brez večerje ker je mali že bil utrujen).Suma Sumarum:
Krasen tek, ravno prav vzpona, izjemen razgled, na trenutke mogoče malo pretoplo, prvih 10 km bi lahko bile okrepčevalnice na 3 km, ker niso je obvezna uporaba svojega bidona. Če bi se po naključju znašel v istem terminu spet na Hvaru, bi se ga prav gotovo spet udeležil. Namensko samo zaradi tega teka, pa se na pot ne bi podal. Enostavno je predaleč in je strošek transporta, nastanitve... prevelik. V okviru dopusta pa vsekakor priporočam!
!
. Pred leti smo hodili na Hvar na dopust in ga imamo v najlepšem spominu. Tekla pa takrat še nisem 
.
super dobro napisano in opisano 
... strup 
ČESTITKE za tek, čas, uvrstitev....bravo 
. Kogar bo to zadnje zanimalo bo sigurno pogledal uradne posnetke, s katerimi tudi niso skoparili. Pa vse to za 100HRK. Vsaka čast.