" O, žijo!"
"Žijo!"
"Ma, kaj si bla?"
"Ma,kaj misliš bla,... kot bla, bla, al bla kot bila?"
" Oboje?"
"Ja, sem bila, ma na progi pa nisem pa prav nič bla bla."
"A, da ne?"
"Ne, prav nič nič nisem bla bla. Ni zneslo. So dejlale škrge skor cel cajt na TILT."
"A, ja? Kolk je pa dolga proga?"
"6,3 km."
"Ja, saj pol pa ni dolga, je kratka, 6300."
"Ja, je kratka, ma pa visoka. Greš u luft za en tavžnt tristo dvajsti metrov"
"Ma, gejni... ja, povej hitro, kako je blo!?"
" Zjutraj smo se pripeljali v Podbrdo, kjer nas je na prijavnem mestu ob prijetni glasbi že čakala kavica in kak rogljič. Veš, sem na to tekmo pridejo več al manj sami norci. Ker ta ti pa ne spusti, že od samga začetka ne.
Ma, se nas je nabralo vseeno rekordno število 154. Vsi našpičeni in naspidirani. No, jast pa tudi, ma po svoje. Zadnjič sem se udeležila te lepe, a težke tekme leta 2010. Limit tekme je dve uri, mojo metlo, ki pride vedno z zadnjim v cilj in se seveda že poznava, saj sem na repu itak da zmerom, sem obvestila, da bom najbrž tudi letos jast tista, ki jo bo preganjal. A v dveh urah pa že pridem na vrh, ni hudič, sem si rekla.
Ob devetih se poženemo proti vasi Trtnik in se mi zdi, da sem tekla kakšnih 30 - 40 m.
Navpično že od samega začetka. Ma, ko jast vidim, da jih že dosti hodi,... ja, pa ja se jast ne bom izneverila in seveda hitro poprimem še sama in gremo strumno naprej.
No, če sem rekla, da je bilo navpično že na samem začetku, pole ne vem, kako se reče unmu hribu, ko greš po štengah mimo hiše. Ja, kaj naj ti rečem... še malo bolj navpično.
In zabijaš covate v une luknje v zemlji, da se nekako oprimeš terena, ker če ne, ti rečem, te kar nazaj vrže.
In seveda meni že na tem travniku v glavi začne brenčat, če ne bi jast raje šla nazaj. Že zdaj delajo škrge, kaj šele bo. In pole si mislim, daj, mati, saj boš zmogla, saj bo kmalu konc tega, ta hudga, daj, sam proti gor ne poglej, da ne vidiš, kolk so uni pred tabo visoko in še isti moment dvignem glavo in se skoraj zjočem. Ma, zakaj tolk hriba? Ma, kako?
No, ko prideš na vrh, se stvar le nekako umiri. No, to se še kar da.
Pred prvo okrepčevalnico si privoščim pol čokoladice, ki sem jo imela spravljeno v žepu na tazadnji. Ma, kaj misliš, da je bila še v trdnem stanju? Je bla zadeva že skor tekoča, kolkor ji je blo, revici, vroče.
Kaj ji ne bo ... poplaknem s čajem, se oblijem z vodo, navijači navijajo, jast pa tiho, kar se tiče blablabla. Je bilo pa slišat moje dihanje, to pa... "
" Čaki, čaki, sem že žejen tudi jast."
"Ja, bem, popij in posluši dalje. Zagrizemo v drugi del po gozdu, stalno sam vzpon. Za mano sem imela legendo Bertota. Možakar, star 77 let, jast pa jedva pred njim. Namesto, da bi jast njega kaj bodrila, me on tolaži: "Dej, Čuferca, vlejči lokomotivo, dej, Čuferca!"
Ma, ni bilo variante, da bi mu kaj odgovorila. Ni šans. Nisem mogla. Samo dihala sem, kot da sem na porodu in stopicala z unimi mojimi majhnimi korakci naprej.
Ko smo prišli ven iz gozda, sem slišala fante na drugi okrepčevalnici, ma, kaj, ko so bili še takooooo daleč .
Končno pridem do njih, popijem mal cedevite, mal vode, še prej sem iz tazadnje povlekla ostanek vroče čokolade in gremo še ta zadnji kos.
Malo pokukam proti gor, najprej mislim, da je megla sam v moji glavi, ma pole vidim, da je res ta prava, ko začne še pršet po meni in neke čudne zmrzali so me oblivale... Ah, saj koče tudi če ne vidim gor, saj vem, da je še daleč.
Poslušam in napenjam ušesa proti vrhu, če je mogoče kje slišat ZZ topko, ker je lani tako navijala, da jo je blo do doline slišat, a nič . Aja, saj sem tuki, baba...
Tekači že dol, vsi nekam strašno hitijo, se čudim, kaj nobenga ne zebe, ko nekdo reče, da se je teleferika pokvarla in ni pripeljala opreme na vrh.
Piham proti gor, se umikam tekačem, k so šli dol, se drsam po spolzkih skalah, se zarijem v blatno kopel, da mi covati ostanejo noter, tekači me hecajo, kaj sem tako čudno tiho, da ni to v moji navadi,
grem, grem, grem... že trikrat so mi rekli, da je še deset minut do cilja, vmes preteče vsaj pol ure, ko me nekdo potolaži: Še 400 m. Ajej, dejmo, mati bejži naprej,.... in grem, ko mi Berto prišepne od pozadi: "Dajva, Čuferca, če potečeva, bova rabla pod uro 40."
Ma, Berto moj, ma, kam? Ma, kako?, Ma, saj ne bo šlo?!!! In začnem nekaj noge v luft metati, sam res ne vem, če je bil to tek.
Še 10 m pred ciljem zaradi megle ni bilo videti niti pod razno kake koče ali cilja, skozi katerega sem prisopihala v uri 39 minut.
Se usedem na klop, diham in kričim: NIKOLI VEČ!
In vsi se mi smejijo, ker že vejo, kaj bom rekla čez pol ure.
No, za mano in Bertotom sta prišla še dva, tako, da moj metlaš letos ni imel z mano dela. A smo bili vsi v treh minutah v cilju.
Moja oprema me je čakala, ko izvem, da se je le druga runda vožnje pokvarila. Se preoblečem, popijem en šnopček, ker je zeblo ko hudir, grem v kočo pojest sadno kupo in bejžmo zdaj na drsališče nazaj dol.
Seveda za dol blablabla dela brez problema in tako smo z Jožico lepo prišle do unih famoznih šteng ob hiši, kjer me kot vsako leto tudi danes čaka teta Martina Štendlerja in povabi na šilček domačega. Ja, se ne smem odreč prijaznim ljudem in še tam ruknem enga. Ja, pa bi človk rekel, da bi morala biti zdaj že kaj v rožcah, ne? Ma, jast nisem čutila prav nič. Je vse zgorelo.
Alora, pole se grem uštimat in na igrišče, kjer je že bilo veselo in sproščeno vzdušje.
Dvignem praktično nagrado - odejo
, grem po kosilo, po pijačo in ob čikulanju kar dolgo počakamo, na rezultate.
Podelitve za vse, podelitev za domačine, GRS, podelitev še za Pušeljc, ki ga je opravilo 39 tekačev
in 100 km poti nas čaka še do doma.
Po poti domov smo vsak po svoje premlevali doseženo.
Jast sem na primer premlevala o tem, da sem ponosna na to, kar sem danes premagala. Pa čeprav sem prišla v cilj skor zadnja "
"Ja in kdo je pa zmagal?"
"Vsi smo zmagali! Najbolj hitra pa sta bila Simon Alič in Ajda Radinja. "
"In kaj zdaj? Drugo leto ja ali ne?"
" Ma, ja, itak"
