- 29 Okt 2014, 00:33
#332418
Neizmerna radost in veselje me prevzameta pred vsakim maratonom. Predmaratonska radost se pri meni kaže v različnih oblikah: normalna, pričakovana, srednja…najvišja stopnja radosti pa je radostna vzhičenost. Ta me obišče vsakokrat, kadar se na maraton odpravim s tekaško skupino. Moje petkovo jutro je bilo polno vznemirjenja in čistega otroškega veselja, poleg tega pa sem koristila še zadnji dan svojega letnega dopusta. Sicer bom zamudila tekaški praznik v domačem mestu, a mi ni mar zato. Z DmpCe- jevci potujemo na zaključni tek ultramaratonskega pokala Europa cup v Nemčijo. Zamisel o skupnem izletu se je porodila že v Bielu po uspešno premagani 100ki. Nekateri so že imeli priložnost seznaniti se s traso supermaratona v Schwäbisch Gmündu; pravijo, da je zelo lepa in jo je vredno doživeti. Na 50km dolgi trase se nabere 1100m višinske razlike. Trije večji vzponi, so napovedali poznavalci. Obožujem ravninski tek po asfaltu na dolge proge, zato mi tekaški vzponi niso bili preveč pri srcu. Sicer pa sem odprta za nove tekaške izzive in se bom pustila presenetiti.
Pot dolga dobrih 600km je minila hitro, a kako bi drugače, če imaš ob sebi prijetno in zabavno druščino. V Schwäbischu nas je dočakal naš prijeten in sproščen gostitelj Toni. Kaj ste pa vi to za enega Indijanca pripeljali s sabo? - je vprašal ob pogledu na našega dolgolasega bojevnika. Brez skrbi, naša Tarahumara je dobro udomačena, razume naš jezik i prehrambne navade, za povrhu teče kot pravi norec. To je naš Zmago Tarahumara.
Odpravili smo se po startne številke, kjer je bilo sprva ugotovljeno, da nismo na startni listi, v nadaljevanju smo se prelevili v Slovake, končali smo pa na seznamu predprijav in zastopali barve prave države. Zelo prijetno mestece je Schwäbisch Gmünd; na glavnem trgu stoji impozantna gotska katedrala, okrog nje pa se posejane hiše z značilnimi lesenimi konstrukcijami. Pravljično mestece, zelo všečno. Za razliko od kosila, ko smo si privoščili odlična svinjska rebrca na poti, smo za večerjo upoštevali maratonske smernice in napolnili glikogenske zaloge. Na večino skupine so špageti energijsko pozitivno vplivali, drugim so se špageti vlekli čez nos. Samo pomislim na Higina in se mi nariše nasmeh na obraz.
Pred spanjem sva si z Natašo prislužili bralno značko, nato pa sva se pridno odpravili spat. V spalnici sva namreč naleteli na precejšnjo zalogo alkohola, vendar sva se uprli skušnjavi. Prebudili smo se v deževno jutro. Dež? Tega pa ni bilo v načrtu, vse vremenske napovedi so kazale 20-30% možnosti dežja. Je, kar je, pozitivno razmišljaj in dež bo ponehal. Tako je tudi bilo. Nebo nad nami je ostalo prekrito z oblaki, temperatura pod 10 stopinj, idealne razmere za tek. Na vreme se tokrat ne bomo izgovarjali. Toni pravi, da bo čez dan oblačno, ko bomo tekli….ko boste pa šli domov, bo sijalo sonce, tako je to. Poleg obilnega nemškega zajtrka, nam je naš gostitelj postregel še s svežimi novicami iz soseske. Včeraj so kradli tukaj v okolici, je dejal, zato je sedaj vse polno policije pa še policijski helikopter išče lopove. Vdrli so tudi k nunam in so jim ukradli nedolžnost, hahaha…prava faca je ta možakar, lahko samo poslušaš in se smeješ… Kljub bogato obloženi mizi, sem ostala zvesta svojemu skromnemu zajtrku – bela žemljica z medom. Priznam, bila sem toliko drzna, da sem dodala margarino pod med. Nekateri so bili bolj drzni in sem imela priložnost opazovati zanimive kombinacije tipa hrenovke + marmelada + sir. Med zajtrkom smo se zabavali s spodbudnimi domislicami tipa- saj je samo 50km, če bo premalo pa gremo dva kroga. Itak. Nataša je opozorila, da ne gre podcenjevati te razdalje 50km. Imela je prav naša hitra ultramaratonka.
Pred startom smo se zabavali s fotografiranjem na tisoč različnih načinov, nekateri celo x5. Na startu se je zbralo dobrih 400 tekačev na razdalji 50km in še več tekačev na krajši, 25km dolgi razdalji. Opazila sem, da je približno vsaki peti tekač imel obute Salomonke. Čemu pa to? - sem se spraševala v zadnji minuti pred startom. A ti sploh veš, kam se odpravljaš? Seveda vem, malo gor pa dol, trije vzponi, asfalt, fini makadam, kot nalašč za moje tekaške balerinke. Še zadnji stiski rok, odštevamo zadnje sekunde….drei, zwei, eins….pok pištole in že smo se pognali v tek.
Počutim se odlično, sproščeno, svobodno, imam lahke noge, mišic skoraj da ne čutim, letim….. Pogled na uro razkrije zelo hiter začetek, razberem tempo 4:40, 4:30, kar je zame, glede na trenutno pripravljenost, izjemno hitro…a to tečem jaz ali kdo drug namesto mene?! Utripa srca sploh ne zaznam, diham enakomerno in brez naprezanja, zato se ne obremenjujem s številkami na uri. Prvi kilometri potekajo čez mesto, kaj kmalu pa smo že zunaj mesta, počasi se vzpenjamo pa spuščamo in tako kilometer za kilometrom. Ujamem svoj ritem, tempo se nekoliko umiri, moj tekaški korak je sproščen. Tečemo v gozdu, asfalt se izmenjuje z makadamom. Ozrem se kvišku, vse naokrog neokrnjena narava…drevesa, ki se dvigujejo v nebo, še vedno prevladuje zelena barva, jesen se ni še zares dotaknila tega prečudovitega gozda. Uživam. An die Freizeit! – kot poudarja nepomemben avstrijski oglas, ki se mi je vtisnil v spomin. Zato hodimo v službo in smo pridni, zato da pride vikend in prosti čas….v katerem pridemo v stik sami s seboj, izginejo vse socialne vloge in s tem povezane skrbi. Mi smo izbrali tek za svoj način preživljanja prostega časa. Danes smo samo tekači, tukaj in zdaj uživamo skupaj med tekom v nemškem gozdu. Trasa je razgibana in zanimiva, z veseljem premagujem vzpone in se sprašujem, kaj sledi za naslednjim ovinkom. Kilometri hitro minevajo, za mano je že 15km teka, še vedno se počutim odlično, tako fizično kot psihično. Vzponi so postali bolj zahtevni, nemalo tekačev hodi navkreber. Draga moja, zate to ne pride v poštev, ne boš hodila, tekla boš, četudi bo to zelo počasen tek. Nekateri tekači so hodili in bili hitrejši od mene, ki sem vztrajala pri počasnem tekaškem krevsanju navzgor. To mi je dalo za misliti. Nemara bi bilo bolje, če bi tudi sama hitro hodila? Silvija tekačica ne hodi, samo teče. Nič hoje, samo tek, tek, tek. Tudi vzpon čez drseč in izjemno blaten travnik ni vplival na mojo mantro. Nič hoje, samo tek, tek. Fino bi bilo imeti derezice pod tekaškimi balerinkami. Sedaj mi je jasno, zakaj Salomonke, ampak je šlo brez težav tudi z balerinkami. Sledil je še bolj zabaven del proge, pentlja, se pravi tekli smo navzgor, okrog drevesa in nato smo leteli navzdol. Na tem delu sem srečala Natašo, ki je že letela dol, ko sem sama še vedno grizla v klanec. Wieviel noch in diese Richtung? – sem se vprašala na glas. Noch ein bisschen, me je potolažil sosed. OK, potem pa bom vztrajala še naprej. In zares je bilo samo še malo, obrat okrog drevesa in letim navzdol.
Približujem se polovici proge, sprva slišim samo bobne, pa že to je povsem dovolj zato, da dobim kurjo polt, srčni utrip ponori in mi gre na jok. To je tisti orkester, o katerem je bilo govora. Kako je dober, ta sodoben orkester, aaaaa, super! Za naslednjim ovinkom mi je že jasno, zakaj so orkester postavili ravno na ta položaj in mi gre še bolj na jok. Čaka me najbolj strm vzpon doslej, po osebni presoji- 80% brez pretiravanja. Še vedno sem dobre volje, ob prehitevanju tiste Branke mi zrastejo nevidne peruti. Tista Branka hodi, jaz pa tečem in sem jo ravnokar prehitela. Tista Branka je bila na vseh tekih ECU hitrejša od mene. Tista Branka nikoli ni bila hitrejša od naše Nataše, a je kljub temu na lestvici ECU pristala pred njo. Nenavadna logika, a nič zato: Nataša, ti si naša zmagovalka!
Še vedno se borim z istim hribom. Nekaj časa še trmarim s tekom, a kaj kmalu sem prisiljena nehati z metanjem peska v oči: s hojo bom hitrejša, kot pa z miniaturnimi tekaškimi koraki, zato si dovolim hoditi. Čim daljši korak, pristanem na celo stopalo, tako da hkrati raztegnem meča. Kaj kmalu ugotovim, da je zelo prijetno hoditi in uživam v tem priložnostnem »počitku«. Hey sera sera, igra orkester ob vznožju hriba, ki sem ga skoraj že premagala. Whatever will be….will bi, si zapojem in postanem spet raznežena. Dosežem vrh hriba in polovico teka. Še dobro, da ne zaključim s svojim tekom na 25.km-u, to je eden bolj brutalnih ciljev, ki sem jih imela priložnost videti na lastne oči.
Okrepčevalnice so zelo pogoste in dobro založene. Privoščim si coca colo, mojo najboljšo prijateljico med maratonom. Kako je to dobro, pomislim, ni mi treba skakati v bar in prositi za coca colo, kot se je zgodilo na zagrebškem maratonu. Na vsaki okrepčevalnici imajo mojo prijateljico, poleg nje pa še vodo, čaj, izotonik, juho, banane in še veliko več. Bravo za odlične okrepčevalnice! Nadaljujem s tekom. Puščica na tabli za Alb marathon kaže desno, zmoti me pa narisan bus na isti tabli. A je to smer teka ali smer za odhod na bus? Negotova se začnem spuščati po potki za neko stavbo. Ali sem sploh na pravi poti? Nočem, da me odpeljejo z busom, neee, hočem laufat še 25km do cilja. Za mano se je nabralo nekaj tekačev, smo na pravi poti, ista smer je za tek naprej in za bus.
Pred 30. km-om se začne novi krožni del trase, najprej levo, čez cel hrib, po drugi strani pa letijo že hitrejši tekači. Tehnično najbolj zahteven vzpon, veliko korenin, ogromno blata, hodimo v vrsti, nikomur se ne mudi naprej. Traja nekaj časa, a kmalu že letimo navzdol.
Srečam Natašo, ki teče naproti in veselo vpije: ŠE ZADNJI BREG!!!! Hitra petka in sem že pred zadnjim bregom. Pogled desno navzgor opraviči izbor besede breg. Hkrati pa sem vesela, saj sem se že naučila uživati med hojo navzgor in jo doživljam kot počitek, lepo nagrado, ker sem bila pridna. Na poti navzdol me nevarno zanese, vendar se uspešno obdržim na nogah. Spet na asfaltu, srečujem tekače, ki so na poti proti zadnjemu bregu. Med srečevanjem tekačev je prisotno ogromno pozitivne energije, doživela sem na stotine nasmehov, prijaznih pogledov in pozdravov. Približujem se tekaču, ki me posebej veselo pozdravlja, pa to je naš Sandi, bravo, Sandi, dajmo!!! Kmalu zatem pa še naša Trahumara, Zmago, bravoo!!! Srečanja ugodno vplivata na čudno dogajanje v mečih. Čutim prazne balončke, kakor bi hotel biti krč, pa ga ni…občutek praznih balončkov, ki me zbadajo z nebolečim dotikom. Hecen občutek, ki je kmalu izpuhtel.
Po 35. km-u razmišljam, da je še 15km do cilja. Koliko časa bom potrebovala za teh 15km? V optimalnih razmerah 1:15, v trenutnih razmerah pa je veliko vprašanje? Bo šlo pod 5ur? V tistem trenutku mi je vseeno, če bo 5 ali 6 ali 7 ur, samo da se kilometrina znižuje, samo da tečem. Nato pa je šlo samo še navzdol. Glede na relief trase seveda. Pričelo se je z dolgim spustom v čarobnem gozdu. Sledilo je še nekaj spominov na neštete že obdelane klance. Na 40. km-u se med hojo v blag klanec se vprašam: Draga gospa, ali je res nujno potrebno, da ta klanec premagujete s hojo namesto s tekom? Seveda bi lahko tekla, če sem odkrita, vendar resnično uživam v takem razvajanju. Na 42. km-u pravi prijazna navijačica: Še manj kot 8km do cilja in immer samo navzdol. Prečudovite besede. Res je bilo tako. Tekli smo po kolesarski stezi rahlo navzdol in to je zelo blagodejno vplivalo na moje težke noge. Kilometri so tekli hitreje od pričakovanega, sanje o prihodu v cilj pod 5 urami so oživele, uspelo mi bo.
Terme, savne, masaže, bazeni… take reči so mi rojile po glavi na zadnjih kilometrih. Vzradostila me je samo misel na kopalno kad v stanovanju, tukaj se bodo začele moje terme. Ležala bom v kadi polne vode in mehurčkov, božansko. Realnost je bila bolj kruta, zato so sanje ostale zgolj sanje, a nič ne de, saj so izpolnile svoj namen. Sanjati je bilo lepo.
Dočakala sem tablo na kateri je pisalo: Noch 1 Kilometer! Jupiiiiii, končno. Z vsakim korakom se razdalja krajša, ni več 1km, ampak je 900, pa 800, 700…..vse manj in manj…na koncu mi je uspelo preteči zadnjih 300m v slogu »atletski miting«, kakor sem že poimenovala svoje zadnje 3km letošnje Logarske (tečem, kot da nič ni bilo!). Cilj je pred mano, ura se je ustavila na 4:58:50, nepopisna sreča, uspelo mi je!! Sedaj končno razumem, kaj je to 1100m višinske razlike na 50km, razlagam Lojzetu in Nataši. Enkratno razgibana trasa v prečudoviti naravi, prečesali smo vse okoliške hribe in sem ob tem resnično uživala. Neverjeten tek s pridihom pravljičnosti, kakor bi bila v napeti v igri, kjer ne veš, kaj te čaka za naslednjim ovinkom, a se temu neizmerno veseliš.
Seveda sem že spet zamudila podelitev nagrad, bila sem namreč 2. v kategoriji. Ko smo se vrnili na prizorišče, sem se posvetila hrani in zadovoljila osnovno potrebo, bila sem namreč prepričana, da mjih potreb po priznanju ne bodo zadovoljili na tem teku, a sem se uštela in bila prijetno presenečena. Nataša, hvala, ker si prevzela namesto mene. Podelitve za 2. mesto ekipno med ženskami pa nisem zamudila. Punce sploh nismo vedele, da tekmujemo tudi ekipno. Nismo pa prišle do sklepa, katera je odgovorna za to, da nismo bile prve, seveda v hecu. Z Natašo sva zbodli Tajo, da bi lahko malo pohitela…Taja pa trdi, da bi midve z Natašo lahko malo pospešili, po 10 minut vsaka, pa bi to noter prinesle razliko, a ne? Za crknit od smeha.
Šalo na stran, vedno je tako - po bitki je lahko biti general. Ko pa sem sama tam, tečem po asfaltu, za mano je že veliko kilometrov, samo takrat vem, kako je v resnici in vem, da hitreje pač ne gre. Najbolj pomembno je zame, da se med tekom počutim dobro, tako fizično kot psihično. Večinoma mi dobro uspeva, posledično sem pa zadovoljna tudi z rezultatom.
A veš, zakaj je dobro imeti maratonko doma? – je vprašal Higin. Zato ker tri dni po maratonu ne more dati nog skupaj. Ta je pa bila vrhunska. Sedimo v kombiju, gremo domov. Pred nami je dolg pot, noge se pritožujejo, zaspala bi, a mi noge ne pustijo, uspe mi zadremati. Po celonočni vožnji zjutraj pridem domov.
Po štirih urah spanja sem že pokonci in nared, danes je Ljubljanski maraton, grem navijat. Prvič v vlogi navijača, kakšno vznemirjenje tik preden so pridrveli najhitrejši tekači. Dobro sem se vživela v vlogo, navijala za vse, najprej na 14. km-u, potem pa še na 38. km-u. Moram priznat, da je navijanje celo bolj naporno od maratona. Vsem, ki ste tekli na LM pa iskrene čestitke pa še enkrat zavpijem: SUPER STEEEEE!!! Lepo je bilo navijati za vas.
Za mano je popoln tekaški vikend, najprej tek Scwäbisch Alb, nato pa navijanje na LM. Zagotovo še kdaj ponovim.
Zadnji dan dopust odlično izkoriščen, saj se počutim tako polna energije, kot bi bila ne enotedenskih počitnicah. Misel na sobotni tek in novo skupno DMP avanturo mi še vedno izvabi nasmeh na obraz. Lepo je bilo in se že veselim nove skupne dogodivščine!
Pot dolga dobrih 600km je minila hitro, a kako bi drugače, če imaš ob sebi prijetno in zabavno druščino. V Schwäbischu nas je dočakal naš prijeten in sproščen gostitelj Toni. Kaj ste pa vi to za enega Indijanca pripeljali s sabo? - je vprašal ob pogledu na našega dolgolasega bojevnika. Brez skrbi, naša Tarahumara je dobro udomačena, razume naš jezik i prehrambne navade, za povrhu teče kot pravi norec. To je naš Zmago Tarahumara.
Odpravili smo se po startne številke, kjer je bilo sprva ugotovljeno, da nismo na startni listi, v nadaljevanju smo se prelevili v Slovake, končali smo pa na seznamu predprijav in zastopali barve prave države. Zelo prijetno mestece je Schwäbisch Gmünd; na glavnem trgu stoji impozantna gotska katedrala, okrog nje pa se posejane hiše z značilnimi lesenimi konstrukcijami. Pravljično mestece, zelo všečno. Za razliko od kosila, ko smo si privoščili odlična svinjska rebrca na poti, smo za večerjo upoštevali maratonske smernice in napolnili glikogenske zaloge. Na večino skupine so špageti energijsko pozitivno vplivali, drugim so se špageti vlekli čez nos. Samo pomislim na Higina in se mi nariše nasmeh na obraz.
Pred spanjem sva si z Natašo prislužili bralno značko, nato pa sva se pridno odpravili spat. V spalnici sva namreč naleteli na precejšnjo zalogo alkohola, vendar sva se uprli skušnjavi. Prebudili smo se v deževno jutro. Dež? Tega pa ni bilo v načrtu, vse vremenske napovedi so kazale 20-30% možnosti dežja. Je, kar je, pozitivno razmišljaj in dež bo ponehal. Tako je tudi bilo. Nebo nad nami je ostalo prekrito z oblaki, temperatura pod 10 stopinj, idealne razmere za tek. Na vreme se tokrat ne bomo izgovarjali. Toni pravi, da bo čez dan oblačno, ko bomo tekli….ko boste pa šli domov, bo sijalo sonce, tako je to. Poleg obilnega nemškega zajtrka, nam je naš gostitelj postregel še s svežimi novicami iz soseske. Včeraj so kradli tukaj v okolici, je dejal, zato je sedaj vse polno policije pa še policijski helikopter išče lopove. Vdrli so tudi k nunam in so jim ukradli nedolžnost, hahaha…prava faca je ta možakar, lahko samo poslušaš in se smeješ… Kljub bogato obloženi mizi, sem ostala zvesta svojemu skromnemu zajtrku – bela žemljica z medom. Priznam, bila sem toliko drzna, da sem dodala margarino pod med. Nekateri so bili bolj drzni in sem imela priložnost opazovati zanimive kombinacije tipa hrenovke + marmelada + sir. Med zajtrkom smo se zabavali s spodbudnimi domislicami tipa- saj je samo 50km, če bo premalo pa gremo dva kroga. Itak. Nataša je opozorila, da ne gre podcenjevati te razdalje 50km. Imela je prav naša hitra ultramaratonka.
Pred startom smo se zabavali s fotografiranjem na tisoč različnih načinov, nekateri celo x5. Na startu se je zbralo dobrih 400 tekačev na razdalji 50km in še več tekačev na krajši, 25km dolgi razdalji. Opazila sem, da je približno vsaki peti tekač imel obute Salomonke. Čemu pa to? - sem se spraševala v zadnji minuti pred startom. A ti sploh veš, kam se odpravljaš? Seveda vem, malo gor pa dol, trije vzponi, asfalt, fini makadam, kot nalašč za moje tekaške balerinke. Še zadnji stiski rok, odštevamo zadnje sekunde….drei, zwei, eins….pok pištole in že smo se pognali v tek.
Počutim se odlično, sproščeno, svobodno, imam lahke noge, mišic skoraj da ne čutim, letim….. Pogled na uro razkrije zelo hiter začetek, razberem tempo 4:40, 4:30, kar je zame, glede na trenutno pripravljenost, izjemno hitro…a to tečem jaz ali kdo drug namesto mene?! Utripa srca sploh ne zaznam, diham enakomerno in brez naprezanja, zato se ne obremenjujem s številkami na uri. Prvi kilometri potekajo čez mesto, kaj kmalu pa smo že zunaj mesta, počasi se vzpenjamo pa spuščamo in tako kilometer za kilometrom. Ujamem svoj ritem, tempo se nekoliko umiri, moj tekaški korak je sproščen. Tečemo v gozdu, asfalt se izmenjuje z makadamom. Ozrem se kvišku, vse naokrog neokrnjena narava…drevesa, ki se dvigujejo v nebo, še vedno prevladuje zelena barva, jesen se ni še zares dotaknila tega prečudovitega gozda. Uživam. An die Freizeit! – kot poudarja nepomemben avstrijski oglas, ki se mi je vtisnil v spomin. Zato hodimo v službo in smo pridni, zato da pride vikend in prosti čas….v katerem pridemo v stik sami s seboj, izginejo vse socialne vloge in s tem povezane skrbi. Mi smo izbrali tek za svoj način preživljanja prostega časa. Danes smo samo tekači, tukaj in zdaj uživamo skupaj med tekom v nemškem gozdu. Trasa je razgibana in zanimiva, z veseljem premagujem vzpone in se sprašujem, kaj sledi za naslednjim ovinkom. Kilometri hitro minevajo, za mano je že 15km teka, še vedno se počutim odlično, tako fizično kot psihično. Vzponi so postali bolj zahtevni, nemalo tekačev hodi navkreber. Draga moja, zate to ne pride v poštev, ne boš hodila, tekla boš, četudi bo to zelo počasen tek. Nekateri tekači so hodili in bili hitrejši od mene, ki sem vztrajala pri počasnem tekaškem krevsanju navzgor. To mi je dalo za misliti. Nemara bi bilo bolje, če bi tudi sama hitro hodila? Silvija tekačica ne hodi, samo teče. Nič hoje, samo tek, tek, tek. Tudi vzpon čez drseč in izjemno blaten travnik ni vplival na mojo mantro. Nič hoje, samo tek, tek. Fino bi bilo imeti derezice pod tekaškimi balerinkami. Sedaj mi je jasno, zakaj Salomonke, ampak je šlo brez težav tudi z balerinkami. Sledil je še bolj zabaven del proge, pentlja, se pravi tekli smo navzgor, okrog drevesa in nato smo leteli navzdol. Na tem delu sem srečala Natašo, ki je že letela dol, ko sem sama še vedno grizla v klanec. Wieviel noch in diese Richtung? – sem se vprašala na glas. Noch ein bisschen, me je potolažil sosed. OK, potem pa bom vztrajala še naprej. In zares je bilo samo še malo, obrat okrog drevesa in letim navzdol.
Približujem se polovici proge, sprva slišim samo bobne, pa že to je povsem dovolj zato, da dobim kurjo polt, srčni utrip ponori in mi gre na jok. To je tisti orkester, o katerem je bilo govora. Kako je dober, ta sodoben orkester, aaaaa, super! Za naslednjim ovinkom mi je že jasno, zakaj so orkester postavili ravno na ta položaj in mi gre še bolj na jok. Čaka me najbolj strm vzpon doslej, po osebni presoji- 80% brez pretiravanja. Še vedno sem dobre volje, ob prehitevanju tiste Branke mi zrastejo nevidne peruti. Tista Branka hodi, jaz pa tečem in sem jo ravnokar prehitela. Tista Branka je bila na vseh tekih ECU hitrejša od mene. Tista Branka nikoli ni bila hitrejša od naše Nataše, a je kljub temu na lestvici ECU pristala pred njo. Nenavadna logika, a nič zato: Nataša, ti si naša zmagovalka!
Še vedno se borim z istim hribom. Nekaj časa še trmarim s tekom, a kaj kmalu sem prisiljena nehati z metanjem peska v oči: s hojo bom hitrejša, kot pa z miniaturnimi tekaškimi koraki, zato si dovolim hoditi. Čim daljši korak, pristanem na celo stopalo, tako da hkrati raztegnem meča. Kaj kmalu ugotovim, da je zelo prijetno hoditi in uživam v tem priložnostnem »počitku«. Hey sera sera, igra orkester ob vznožju hriba, ki sem ga skoraj že premagala. Whatever will be….will bi, si zapojem in postanem spet raznežena. Dosežem vrh hriba in polovico teka. Še dobro, da ne zaključim s svojim tekom na 25.km-u, to je eden bolj brutalnih ciljev, ki sem jih imela priložnost videti na lastne oči.
Okrepčevalnice so zelo pogoste in dobro založene. Privoščim si coca colo, mojo najboljšo prijateljico med maratonom. Kako je to dobro, pomislim, ni mi treba skakati v bar in prositi za coca colo, kot se je zgodilo na zagrebškem maratonu. Na vsaki okrepčevalnici imajo mojo prijateljico, poleg nje pa še vodo, čaj, izotonik, juho, banane in še veliko več. Bravo za odlične okrepčevalnice! Nadaljujem s tekom. Puščica na tabli za Alb marathon kaže desno, zmoti me pa narisan bus na isti tabli. A je to smer teka ali smer za odhod na bus? Negotova se začnem spuščati po potki za neko stavbo. Ali sem sploh na pravi poti? Nočem, da me odpeljejo z busom, neee, hočem laufat še 25km do cilja. Za mano se je nabralo nekaj tekačev, smo na pravi poti, ista smer je za tek naprej in za bus.
Pred 30. km-om se začne novi krožni del trase, najprej levo, čez cel hrib, po drugi strani pa letijo že hitrejši tekači. Tehnično najbolj zahteven vzpon, veliko korenin, ogromno blata, hodimo v vrsti, nikomur se ne mudi naprej. Traja nekaj časa, a kmalu že letimo navzdol.
Srečam Natašo, ki teče naproti in veselo vpije: ŠE ZADNJI BREG!!!! Hitra petka in sem že pred zadnjim bregom. Pogled desno navzgor opraviči izbor besede breg. Hkrati pa sem vesela, saj sem se že naučila uživati med hojo navzgor in jo doživljam kot počitek, lepo nagrado, ker sem bila pridna. Na poti navzdol me nevarno zanese, vendar se uspešno obdržim na nogah. Spet na asfaltu, srečujem tekače, ki so na poti proti zadnjemu bregu. Med srečevanjem tekačev je prisotno ogromno pozitivne energije, doživela sem na stotine nasmehov, prijaznih pogledov in pozdravov. Približujem se tekaču, ki me posebej veselo pozdravlja, pa to je naš Sandi, bravo, Sandi, dajmo!!! Kmalu zatem pa še naša Trahumara, Zmago, bravoo!!! Srečanja ugodno vplivata na čudno dogajanje v mečih. Čutim prazne balončke, kakor bi hotel biti krč, pa ga ni…občutek praznih balončkov, ki me zbadajo z nebolečim dotikom. Hecen občutek, ki je kmalu izpuhtel.
Po 35. km-u razmišljam, da je še 15km do cilja. Koliko časa bom potrebovala za teh 15km? V optimalnih razmerah 1:15, v trenutnih razmerah pa je veliko vprašanje? Bo šlo pod 5ur? V tistem trenutku mi je vseeno, če bo 5 ali 6 ali 7 ur, samo da se kilometrina znižuje, samo da tečem. Nato pa je šlo samo še navzdol. Glede na relief trase seveda. Pričelo se je z dolgim spustom v čarobnem gozdu. Sledilo je še nekaj spominov na neštete že obdelane klance. Na 40. km-u se med hojo v blag klanec se vprašam: Draga gospa, ali je res nujno potrebno, da ta klanec premagujete s hojo namesto s tekom? Seveda bi lahko tekla, če sem odkrita, vendar resnično uživam v takem razvajanju. Na 42. km-u pravi prijazna navijačica: Še manj kot 8km do cilja in immer samo navzdol. Prečudovite besede. Res je bilo tako. Tekli smo po kolesarski stezi rahlo navzdol in to je zelo blagodejno vplivalo na moje težke noge. Kilometri so tekli hitreje od pričakovanega, sanje o prihodu v cilj pod 5 urami so oživele, uspelo mi bo.
Terme, savne, masaže, bazeni… take reči so mi rojile po glavi na zadnjih kilometrih. Vzradostila me je samo misel na kopalno kad v stanovanju, tukaj se bodo začele moje terme. Ležala bom v kadi polne vode in mehurčkov, božansko. Realnost je bila bolj kruta, zato so sanje ostale zgolj sanje, a nič ne de, saj so izpolnile svoj namen. Sanjati je bilo lepo.
Dočakala sem tablo na kateri je pisalo: Noch 1 Kilometer! Jupiiiiii, končno. Z vsakim korakom se razdalja krajša, ni več 1km, ampak je 900, pa 800, 700…..vse manj in manj…na koncu mi je uspelo preteči zadnjih 300m v slogu »atletski miting«, kakor sem že poimenovala svoje zadnje 3km letošnje Logarske (tečem, kot da nič ni bilo!). Cilj je pred mano, ura se je ustavila na 4:58:50, nepopisna sreča, uspelo mi je!! Sedaj končno razumem, kaj je to 1100m višinske razlike na 50km, razlagam Lojzetu in Nataši. Enkratno razgibana trasa v prečudoviti naravi, prečesali smo vse okoliške hribe in sem ob tem resnično uživala. Neverjeten tek s pridihom pravljičnosti, kakor bi bila v napeti v igri, kjer ne veš, kaj te čaka za naslednjim ovinkom, a se temu neizmerno veseliš.
Seveda sem že spet zamudila podelitev nagrad, bila sem namreč 2. v kategoriji. Ko smo se vrnili na prizorišče, sem se posvetila hrani in zadovoljila osnovno potrebo, bila sem namreč prepričana, da mjih potreb po priznanju ne bodo zadovoljili na tem teku, a sem se uštela in bila prijetno presenečena. Nataša, hvala, ker si prevzela namesto mene. Podelitve za 2. mesto ekipno med ženskami pa nisem zamudila. Punce sploh nismo vedele, da tekmujemo tudi ekipno. Nismo pa prišle do sklepa, katera je odgovorna za to, da nismo bile prve, seveda v hecu. Z Natašo sva zbodli Tajo, da bi lahko malo pohitela…Taja pa trdi, da bi midve z Natašo lahko malo pospešili, po 10 minut vsaka, pa bi to noter prinesle razliko, a ne? Za crknit od smeha.
Šalo na stran, vedno je tako - po bitki je lahko biti general. Ko pa sem sama tam, tečem po asfaltu, za mano je že veliko kilometrov, samo takrat vem, kako je v resnici in vem, da hitreje pač ne gre. Najbolj pomembno je zame, da se med tekom počutim dobro, tako fizično kot psihično. Večinoma mi dobro uspeva, posledično sem pa zadovoljna tudi z rezultatom.
A veš, zakaj je dobro imeti maratonko doma? – je vprašal Higin. Zato ker tri dni po maratonu ne more dati nog skupaj. Ta je pa bila vrhunska. Sedimo v kombiju, gremo domov. Pred nami je dolg pot, noge se pritožujejo, zaspala bi, a mi noge ne pustijo, uspe mi zadremati. Po celonočni vožnji zjutraj pridem domov.
Po štirih urah spanja sem že pokonci in nared, danes je Ljubljanski maraton, grem navijat. Prvič v vlogi navijača, kakšno vznemirjenje tik preden so pridrveli najhitrejši tekači. Dobro sem se vživela v vlogo, navijala za vse, najprej na 14. km-u, potem pa še na 38. km-u. Moram priznat, da je navijanje celo bolj naporno od maratona. Vsem, ki ste tekli na LM pa iskrene čestitke pa še enkrat zavpijem: SUPER STEEEEE!!! Lepo je bilo navijati za vas.
Za mano je popoln tekaški vikend, najprej tek Scwäbisch Alb, nato pa navijanje na LM. Zagotovo še kdaj ponovim.
Zadnji dan dopust odlično izkoriščen, saj se počutim tako polna energije, kot bi bila ne enotedenskih počitnicah. Misel na sobotni tek in novo skupno DMP avanturo mi še vedno izvabi nasmeh na obraz. Lepo je bilo in se že veselim nove skupne dogodivščine!
