- 17 Nov 2014, 13:59
#332995
4: 45. Budilka je neusmiljena. Ni ji mar za moj trden spanec in za to, da se mi prav nič ne da vstati tako zgodaj. A jo poslušno ubogam. Tisti rek "ura ni moj gospodar" očitno zame ne drži, celo v nedeljo ne. 
Tudi Beno ob tej uri spi in se moram kar potruditi, da ga premaknem z njegovega ležišča. Na zvok ovratnice in povodca ne trzne. Ko mu dam ovratnico okrog glave in ga rahlo pocukam, se le leže pretegne in obrne na hrbet v pričakovanju čohanja. "Kaj, ven bi ti šla? spela*, daj, poglej skozi okno. Jaz imam mreno in ne vidim, pa vseeno vem, da je noč! In ponoči se spi, ne pa sprehaja po Tivoliju!" Nekaj takega si je najbrž mislil - ugibam, kajti te svoje misli je zadržal zase in storil, kot je zahtevala šefica. Kot vsi uvidevni psi.
Ko z Benom prideva z jutranjega sprehoda, me doma že čaka vroča kava. Moram vam zaupati (doslej dobro varovano) skrivnost: Kairos kuha odlično kavo, čeprav je sam sploh ne pije!
"Ljubi, veš, kaj?"
"Čakaj, no, draga moja, a vidiš, da ne morem odpreti avta!"
"Ja, nekaj ti moram povedati."
"Ne zdaj, no, počakaj malo!"
Ura je 5:45. Stojiva nekaj metrov od vhoda v našo hišo, ob srebrnem cliu, s katerim naj bi se odpeljala do avtobusa za Palmanovo na Dolgem mostu. Toda pojavi se problem. V avto ne moreva. Kairos da ključ v ključavnico, toda vrat ne more odkleniti. Poskusi z drugimi vrati. Spet nič.
"Dragi, ampak res bi ti rada nekaj povedala."
"Prav, no," zamomlja, misli pa si, pa kaj ta punca ne more počakati, da najprej rešim problem z avtom?
"Kaj, če bi šla raje z najinim avtom, ki je tam, nekaj metrov bolj levo?"
In res! Na najini kratki ulici sta zelo blizu drug drugega parkirana dva srebrna clia: eden je najin, drugi pa - ne! Midva sva v zgodnjih jutranjih urah izbrala tistega, ki sva ga zagledala kot prvega. Ki pa očitno ni bil najin …
Pot z avtobusom v Palmanovo je bila zelo lepa in je kar prehitro minila. To pa zato, ker sem na poti trdno zaspala, in to kljub Urbanovemu trudu, da se to ne zgodi. Vem, da je po mikrofonu govoril neke zgodbice, ampak vsebino so moji možgani v snu sproti predelovali v nekaj drugega.
V Palmanovi nas pozdravi sonce. Ko se oblačim za tek, ugotovim, kako pametno sem ravnala, ko sem v zadnjem hipu v potovalko poleg dolgih hlač, dolge majice, anoraka, puloverja, bunde, rokavic, kape in traka za ušesa dala tudi majico s kratkimi rokavi - za vsak slučaj, če bo zelo mrzlo in jo bom oblekla čez dolgo. Vreme je bilo namreč primerno celo za majico brez rokavov - no, te pa res nisem imela s sabo.
9:55 je ura. S Kairosom čakava na start polmaratona v Palmanovi. Jaz imam tokrat odgovorno nalogo. Bom namreč njegova osebna zajčica za čas pod dve uri. Čeprav bo to moj prvi polmaraton letos, imam po treh maratonih (in kar nekaj drugih tekih, tako krajših kot daljših) dovolj tekmovalnih ciljev zase - biti zajčica za cilje svojega dragega je pa povsem nov izziv! Imam kar tremo, ki pa se spremeni skorajda v paničen strah ob startu. Tisti, ki ste bili na Sladkih 6, že veste, kako je, ko te v tek prisili človek s coltom v roki. V Palmanovi pa so ustrelili s pravim topom!
Mesto je izginilo v oblaku smodnika in se čez nekaj trenutkov spet pojavilo. Nekaj minut sem čakala, ali bo z neba padel kakšen helikopter. Ali vsaj ptič. Pa je top na srečo zgrešil.
S Kairosom startava v pravem tempu za končni rezultat tik pod dve uri. Že v drugem kilometru gre malo hitreje. In potem vsak kilometer še hitreje. Matko kar prehiteva in prehiteva. Tempo imava že 5'14''/km! Moja naloga pa je, da ga bodrim, da tečem z njim in da svojemu varovancu tudi nosim vodo. In je precej tudi polijem po sebi, kajti na okrepčevalnicah si sicer lahko vzel vodo v plastenki, problem je bil le v tem, da je bila ta plastenka brez pokrovčka - potem si pa predstavljajte tek z njo!
Tečeva po znani progi v Palmanovi, opazujeva hiše in drevesa. Tam vidiva drevo, polno granatnih jabolk, ki ga še nihče ni obral. Ker imava časovni cilj, ni časa, da bi to storila midva.
Toplo vreme očitno naredi svoje in v drugi polovici proge nama tempo nekoliko upade. V zadnjem kilometru naju prehitijo tudi zajčki za 2 uri. "Še čisto malo!" spodbujam Kairosa, ki stisne iz sebe še zadnje atome moči in v cilj prideva v času točno 2:00:00! (To je bil čas zajčice, njen varovanec je bil za sekundico počasnejši.)
Misija je uspela. Na koncu ostane celo čas za kapučino in sladoled v Palmanovi.
Tudi Beno ob tej uri spi in se moram kar potruditi, da ga premaknem z njegovega ležišča. Na zvok ovratnice in povodca ne trzne. Ko mu dam ovratnico okrog glave in ga rahlo pocukam, se le leže pretegne in obrne na hrbet v pričakovanju čohanja. "Kaj, ven bi ti šla? spela*, daj, poglej skozi okno. Jaz imam mreno in ne vidim, pa vseeno vem, da je noč! In ponoči se spi, ne pa sprehaja po Tivoliju!" Nekaj takega si je najbrž mislil - ugibam, kajti te svoje misli je zadržal zase in storil, kot je zahtevala šefica. Kot vsi uvidevni psi.
Ko z Benom prideva z jutranjega sprehoda, me doma že čaka vroča kava. Moram vam zaupati (doslej dobro varovano) skrivnost: Kairos kuha odlično kavo, čeprav je sam sploh ne pije!
"Ljubi, veš, kaj?"
"Čakaj, no, draga moja, a vidiš, da ne morem odpreti avta!"
"Ja, nekaj ti moram povedati."
"Ne zdaj, no, počakaj malo!"
Ura je 5:45. Stojiva nekaj metrov od vhoda v našo hišo, ob srebrnem cliu, s katerim naj bi se odpeljala do avtobusa za Palmanovo na Dolgem mostu. Toda pojavi se problem. V avto ne moreva. Kairos da ključ v ključavnico, toda vrat ne more odkleniti. Poskusi z drugimi vrati. Spet nič.
"Dragi, ampak res bi ti rada nekaj povedala."
"Prav, no," zamomlja, misli pa si, pa kaj ta punca ne more počakati, da najprej rešim problem z avtom?
"Kaj, če bi šla raje z najinim avtom, ki je tam, nekaj metrov bolj levo?"
In res! Na najini kratki ulici sta zelo blizu drug drugega parkirana dva srebrna clia: eden je najin, drugi pa - ne! Midva sva v zgodnjih jutranjih urah izbrala tistega, ki sva ga zagledala kot prvega. Ki pa očitno ni bil najin …
Pot z avtobusom v Palmanovo je bila zelo lepa in je kar prehitro minila. To pa zato, ker sem na poti trdno zaspala, in to kljub Urbanovemu trudu, da se to ne zgodi. Vem, da je po mikrofonu govoril neke zgodbice, ampak vsebino so moji možgani v snu sproti predelovali v nekaj drugega.
V Palmanovi nas pozdravi sonce. Ko se oblačim za tek, ugotovim, kako pametno sem ravnala, ko sem v zadnjem hipu v potovalko poleg dolgih hlač, dolge majice, anoraka, puloverja, bunde, rokavic, kape in traka za ušesa dala tudi majico s kratkimi rokavi - za vsak slučaj, če bo zelo mrzlo in jo bom oblekla čez dolgo. Vreme je bilo namreč primerno celo za majico brez rokavov - no, te pa res nisem imela s sabo.
9:55 je ura. S Kairosom čakava na start polmaratona v Palmanovi. Jaz imam tokrat odgovorno nalogo. Bom namreč njegova osebna zajčica za čas pod dve uri. Čeprav bo to moj prvi polmaraton letos, imam po treh maratonih (in kar nekaj drugih tekih, tako krajših kot daljših) dovolj tekmovalnih ciljev zase - biti zajčica za cilje svojega dragega je pa povsem nov izziv! Imam kar tremo, ki pa se spremeni skorajda v paničen strah ob startu. Tisti, ki ste bili na Sladkih 6, že veste, kako je, ko te v tek prisili človek s coltom v roki. V Palmanovi pa so ustrelili s pravim topom!
Mesto je izginilo v oblaku smodnika in se čez nekaj trenutkov spet pojavilo. Nekaj minut sem čakala, ali bo z neba padel kakšen helikopter. Ali vsaj ptič. Pa je top na srečo zgrešil. S Kairosom startava v pravem tempu za končni rezultat tik pod dve uri. Že v drugem kilometru gre malo hitreje. In potem vsak kilometer še hitreje. Matko kar prehiteva in prehiteva. Tempo imava že 5'14''/km! Moja naloga pa je, da ga bodrim, da tečem z njim in da svojemu varovancu tudi nosim vodo. In je precej tudi polijem po sebi, kajti na okrepčevalnicah si sicer lahko vzel vodo v plastenki, problem je bil le v tem, da je bila ta plastenka brez pokrovčka - potem si pa predstavljajte tek z njo!
Tečeva po znani progi v Palmanovi, opazujeva hiše in drevesa. Tam vidiva drevo, polno granatnih jabolk, ki ga še nihče ni obral. Ker imava časovni cilj, ni časa, da bi to storila midva.
Toplo vreme očitno naredi svoje in v drugi polovici proge nama tempo nekoliko upade. V zadnjem kilometru naju prehitijo tudi zajčki za 2 uri. "Še čisto malo!" spodbujam Kairosa, ki stisne iz sebe še zadnje atome moči in v cilj prideva v času točno 2:00:00! (To je bil čas zajčice, njen varovanec je bil za sekundico počasnejši.)
Misija je uspela. Na koncu ostane celo čas za kapučino in sladoled v Palmanovi.
