- 14 Apr 2015, 10:41
#336862
Zmaga, končno sem se namestila v dovolj udoben položaj, da sem lahko zadremala za kratek čas. Zatisnem oči in že sem v drugem svetu, moji možgani hrepenijo po počitku, kjer bi lahko v miru predelali doživetja zadnjih oseminštiridesetih ur. Iz dremeža me prebudi znan zvok drvečega vlaka na železniških tirih tik pred prihodom na postajo v Ljubljani. Končno doma. Med čakanjem na vlak v Celju sva z Edom sanjala o bureku, sedaj si želim samo še spanja v topli postelji. Taksistu naročim, naj me odloži pred vhodom v blok, ker sem »čisto gotova«, pa naj si misli, kar si želi.
Po skoraj celonočni vožnji s kombijem, smo se DMP-jevci srečno vrnili iz tekaškega izleta na Češkem. Iz Celja do Mniska pod Brdy se peljemo počasi in z užitkom, saj se nam nikamor ne mudi. Slovenska rebrca zaužita in ustrezno poplaknjena med zasneženimi avstrijskimi gorami, neprecenljivo, tudi v Avstriji se lahko dobro je. Moje prvo srečanje s Češko, prvi vtisi doživeti na avtobusnem postajališču tik za mejo. Dovoljeno plakatiranje na postaji. Na stotine ostankov plakatov, ki so oglaševali dogodke, ki so že mimo. Plakati, ki oglašujejo dogodke, ki se še imajo za zgoditi, celo več kot polovico leta vnaprej. Doslednost na zavidanja vredni ravni. Lepa narava, ki se še ni začela prebujat, občuti se, da smo v krajih severno od naših. V oči bode zelo slaba ekološka ozaveščenost, vse naokrog razmetane smeti. Za seboj poberemo še nekaj tistih, ki so ostale za izletniki iz nekih drugih zgodb.
Dobrih trideset kilometrov pred Prago zapeljemo iz avtoceste, po celodnevni vožnji smo dosegli cilj našega potovanja. Mnisek pod Brdy se ne nahaja na koncu sveta. Sprejme nas srčna Ivana, organizatorka tega teka simpatičnega naziva »Brdska stezka«. Prijava poteka v prostorih šole ob atletski stezi, kjer bo jutri start maratona. Če sem do tega trenutka bila še tako prepričana, da bom tekla z geli, ki jih bom nabavila na tukajšnjem tekaškem sejmu, so se sedaj te sanje razblinile. Rodila se je nova priložnost za spoznavanje novih tekaških obzorij. Pa saj bo šlo tudi brez gelov.
Namestimo se v prijetni hiši, poslovimo se od naše prijazne gostiteljice, ki nam pred odhodom razloži, kaj je za narediti s ključi jutri zjutraj. Obsežna razlaga po češko vključuje tudi trkanje na vrata v pritličju, za katerimi se prikaže nasmejana mlada mati z dvema otrokoma v naročju. Ključe pustimo v ključavnicah, čeprav sprva nismo povsem prepričani, da smo vse skupaj dobro povezali in razumeli. Večerja. V gostilni nas pričaka bogata izbira čeških jedi, brez sledi o ogljikovih hidratih v obliki testenin ali pice. Žal, nič podobnega, pravi natakar po tem, ko sem z njegovo pomočjo na hitro prevedla češki jedilnik. Slana zelenjavna juha in njihovi tradicionalni krompirjevi polpeti so bili kot nalašč zame. Fino in okusno, edina pomanjkljivost izbranega menija je bila močna začimba iz polpetov, ki se je globoko dotaknila mojega želodca. Še dobro, da sem vtis lahko popravila z okusnim češkim pivom.
Prebudila sem se naspana in spočita, tudi jutro nas je pozdravilo s sramežljivim soncem in meglicami v kotlini, ki obkroža Mnisek pod Brdy. Danes bo odličen dan za tek! Sicer me rahlo boli grlo, verjetno zaradi mrzlega piva, ampak bo že, ni panike. Na zajtrku nas dočaka polna vitrina različnih slaščic; pecivo s spodnje strani podobno mafinu, zgoraj pa linškemu pecivu, bogato posipano s sladkorjem se mi vtisne v spomin. Kasneje med tekom večkrat pomislim na to slaščico. Tudi moj želodec je precej navdušen, že četrtič letim na stranišče in se vedno znova sprašujem, kdaj se bodo neželeni straniščni izleti končali. Osem minut pred startom je bilo zares zadnjič. Bolje petkrat pred tekmo, kot pa trikrat med tekmo, moj novi tekaški pregovor. Danes ne bo moj dan za odkrivanje novih tekaških obzorij, sotekača Stane in Jože sta mi prijazno odstopila dva gela za katera lahko samo upam, da se bosta dobro ujela s tisto začimbo iz krompirjevih polpetov. Tudi Karin, lanskoletna zmagovalka Europa cupa, zmajuje z glavo in se drži za svoj trebuh, pravi da se ne počuti prav dobro.
Start ob 8.00, to mi je všeč. Pokažejo nam rumene puščice, s katerimi je označena trasa maratona. Za začetek krog po atletski stezi, nato pa gasa na cesto, po klancu navzdol in potem gor proti Ritki, sosednjemu kraju. Začnem tako kot po navadi, malo prehitro, vendar ne spet prehitro. Počutim se odlično, diham umirjeno in tečem kot radovedni Taček, prav zanima me, kaj me čaka na Brdski stezki. Le kako se bom počutila čez devetinštirideset kilometrov, ko bom tekla v nasprotni smeri nazaj proti cilju po tej poti. Sedaj je spust, takrat bo klanec.
Po približno sedmih kilometrih smo v gozdu, začenjajo se prvi vzponi, gre lepo kot po maslu. V češkem gozdu je zelo lepo, ob trasi ni nobenih navijačev, pa tudi zdi se mi, da je prav tako. Ljudje bi samo pokvarili ta globok mir, naravne zvoke zgodnje pomladi. Prevladuje rjava barva, pravo pomladno prebujenje bo sledilo v prihodnjih tednih. Prijetni in zelo lepo je v češkem gozdu, opazujem okrog sebe. Na levi zagledam gostilno, lesena brunarica je, tukaj se toči Staropramen, razkrije reklamni napis. Na desni vikend hiše sredi gozda, skrbno urejene, živa meja je enakomerno pristrižena. Ograjen travnik, konj ob ograji. Punčka, ki boža konja. Samo mir in občutek brezskrbnosti.
Steza je razgibana. Za vsakim vzponom sledi spust, saj to je vendar razumljivo, govorim sama s seboj. Moje telo se strinja, noge so lahkotne in mišice sproščene, videti je, da prav uživajo ob premagovanju vzponov. Tekaška idila v idilični naravi. Tekaško idilo zmoti samo sopihanje tekačice, ki že od sedmega kilometra naprej očitno tekmuje z menoj. Klicala jo bom Ritka, zato ker mi na vsakem vzponu diha za ovratnik in je tik za mojo ritko, na spustih in ravnini pa me prehiti in se postavi direktno pred mene ter mi tako postavi na ogled svojo ritko. Kadar je pred menoj, voham njen blag parfum, ki mi je zelo všeč in ob tem vonju začutim neke vrste tolažbo. Morda bi pa lahko postali prijateljici. Ali pa tudi ne. Na začetku dolgega vzpona na najvišjo točko teka jo dokončno prehitim in pustim za seboj. Nič več dihanja za ovratnik, spet nazaj v pravo tekaško idilo. Tudi razdrapan asfalt me ne bo vrgel iz odličnega tekaškega takta. Kot bi manjkala še ena plast asfalta, sedaj razumem, kaj je imela Nataša v mislih, ko mi je opisovala tip tekaške podlage. Res je, cestišče je preveč dobro, da bi bilo makadam, po drugi strani pa preslabo, da bi ga lahko uvrstili v asfaltirano cestišče. Rad-bi-bil-asfalt podlaga. Morebiti so se odločili za tako stezo, zato da je vse skupaj videt bolj naravno. Mogoče pa je res zmanjkalo denarja.
Na okrepčevalnici na najvišji točki se že ponuja pivo. Češko pivo, s težkim srcem ga zavrnem, Coca cola je moja najboljša prijateljica med tekmo. Lahko zavijete za domov, lepo prosim? Okrepčevalnice so ravno prav pogoste in bogato založene. Pot nas pelje navzdol, tečem v družbi zelo prijaznega dolgolasega tekača in tekača oblečenega v rdeč triatlonski dres. And now seven kilometers downhill, me razveseli dolgolasi tekač, ki je tako vljuden, da se mi celo opravičuje zaradi riganja. Kmalu odhiti naprej navzdol. Res je pred nami dolg spust, mišice lahko počivajo, noge letijo same od sebe. Nič več rad-bi-bil-asfalt podlage, tečemo po pravem asfaltu. Ljubim asfalt. Narava postane še za odtenek bolj lepa, prepredena s številnimi mlakužami, ki dajo okolici poseben pečat. Tečemo ob dolgi in zelo visoki ograji. Le kaj se skriva za to ograjo, se sprašujem. Lahko bi bil živalski vrt, podobno se počutim, kadar tečem ob ograji ljubljanskega živalskega vrta.
Proga se vzravna, mišice se prebudijo iz več kilometrskega spanca, spet bo treba teči na lasten pogon. Spust je bil krajši od sedem kilometrov, a ne bodimo malenkostni, tudi s petimi kilometri smo lahko več kot zadovoljni. Dobra nagrada za vse klance doslej. Razmišljam o Mozartkugeln brez pravega razloga. Tik preden zavijejo desno, vsi tekači upočasjni tek in začnejo hoditi. Izza ovinka je zagotovo okrepčevalnica, čutim. In res je bila. Če bom spet začela bloditi o Mozartkugeln, je to znak dehidracije, sedaj vem. Privoščim si še drugi gel, vodo, banano, Coca colo, kako malo je potrebno za veliko veselje. And now we are running back home, prijazen dolgolasi tekač vedno izbere prave besede, ki me potolažijo. Vse bo še v redu, samo še trideset kilometrov do cilja.
Zares počasi se približuje trideseti kilometer. Tečeva skupaj s tekačem v rdečem triatlonskem dresu. Ne govoriva, samo tečeva. V takih trenutkih so besede odvečne, dovolj je samo, da imam ob sebi nekoga, ki diha in teče skupaj z mano. Pa tudi za ne zgrešiti dobro označeno smer v levo, je fino ne biti sam. Sama bi namreč zbezljala naravnost. Skupina čeških otrok z učiteljicami na izletu. Ne pozdravijo, očitno na Češkem poznajo drugačne navade. Sama pa začnem pozdravljati mimoidoče. Ahoj! Malo pa le pogrešam stik z ljudmi. Pozdrave vrnejo, čeprav me pred pozdravom sprva debelo pogledajo.
No, pa smo tam. Na vrsti je tisti opevan del trase, o katerem je bilo nekaj govora. Vzpon, pa spust, takoj zatem spet vzpon pa spust. Če mi je namenjeno doživeti krizo, bo se to prav gotovo zgodilo v naslednjih kilometrih. Strmina ne popušča, znan hribovski opis bi ustreza opisu naslednjega vzpona, kateremu ni videti konca ne kraja. Pogumno se zapodim v klanec. Vročina. Zunaj ni trideset stopinj, to se tebi samo dozdeva. Ponovim večkrat, vendar optimistična avto-sugestija tokrat ne zaleže. Sleci majico, vpije moje pregreto telo. Ne, prehladila se bom. V tistem me prehiti odlično pripravljena tekačica. Spomni me na kolesarjenje, ko so me v hudem klancu kolesarji prehitevali z lahkoto. Elektrorad. Sigurno teče na električni pogon. Poglej, teče oblečena v nedrček. Bolje pogledam, ne, to je majica na naramnice, na rokah pa rokavice. Rokavic ne potrebujem, za majico na naramnice pa sem pripravljena storiti karkoli. Realnost pa je moja majica z dolgimi rokavi, zelo preudarna izbira, ni kaj. Še dobro, da nisem obula novih tekaških copat. Dobro je imeti tekaške prijatelje, ki predstavljajo glas razuma v trenutku neodločnosti. Hvala, Nataša! Samovžig ali pa tek v nedrčku. Izberem drugo možnost, tik pred koncem hudega vzpona pa začnem hoditi. Dolgi koraki. Če hodim z dolgimi koraki, je to koristno, mišice mi bodo hvaležne zaradi raztega. Kratki koraki pomenijo, da goljufam. Samo dolgi koraki. Medtem si uspešno prestavim startno številko na nedrček. Še en gib me deli od osvoboditve. Nevarnost samovžiga je mimo, odrešitev, kako je to dobro! Za vrhunec pa še okrepčevalnica, pa to je res sanjsko. Ob nadaljevanju poti se mi v glavi vklopi sicer popolnoma neprimerna popevka Slovenija, od kod lepote tvoje in vztraja nekaj časa. Zabavam se.
Še naprej tečemo v gozdu, krasna okolica, moje počutje je imenitno. Na svetu ni bolj popolne reči kot teči in z vsakim korakom biti bliže cilju. Na štiridesetem kilometru izvem, da sem četrta. Še en razlog za veselje. Torej sem bila tretja vse dokler me ni prehitela elektro-tekačica. Bi jo lahko dohitela? Nekaj časa sem jo še imela v vidnem polju, nato pa je odbrzela naprej v hudem tempu. Lahko pa dohitim tekača v rdečem triatlonskem dresu. Zapustil me je tam, kjer strmina ni popustila, sedaj pa se mu približujem. Ni ga treba prehiteti, samo dohiteti. Z novimi vzponi je naraslo število tekačev, ki so začeli hoditi. Tudi tekač v rdečem triatlonskem dresu je med njimi, zato ga z lahkoto prehitim.
Že tretjič se ustrašim in zakričim, ko na tleh zagledam žabo, čeprav ob vsakem srečanju pomislim- smotka, nehaj kričat, saj je samo žaba, vendar mi ne uspe, vedno znova me prešine: Kakšno čudovište je to na tleh!??! Tekaču, ki ga dohitim hitim razlagati: VELIKA ŽABA, toda hvala bogu, da ima slušalke in sploh ne zazna mojega kričanja in razlage o veliki žabi. Ta zadnja je bila res velika, napihnjena, pa še velik žabji kovček je nosila na sebi.
Zapustimo gozd, tečemo skozi naselje. Zadnji del trase. Ura odbije poldne. Vročina je neznosna. Cerkvica, vaški trg. Moški, ki sedijo v senci. Zbira se kosovni odpad. Iz neuporabnih pralnih strojev in ostale podobne ropotije je nastal pravi hrib. Za kosovnih hribom zagledam znan obraz. Mozartkugeln, prividi, dehidracija? Ne, res je naš Lojze! Bravo, Lojze, s tisto plastenko vode si mi rešil življenje. Naprej tečem s plastenko vode. Pijem, umijem se. Kako slana sem bila, groza, malo se polijem, spet pijem, umijem se in uživam, fenomenalno! Maraton malo pod štirimi urami, zelo zadovoljna. Če pomislim, da sem lani skoraj štiri ure grizla razgreto zagrebško ravnino, je to več kod spodoben rezultat. Mini slavje v glavi, fanfare, ki jih ne zmotijo niti vzponi, ki si sledijo drug za drugim. Presenečenj še ni konec. Srečam Odona, Sava in Vlasto, ki so se udeležili tridesetkilometrskega pohoda. Že na daleč vpijejo: Silvija!!! Njihove petke mi dajo nov zagon, letim navkreber. Še manj kot pet kilometrov, vpije Odon! To, zakon, cilj je blizu! Moj Garmin izvaja meritve v prostem slogu, zdaj že zaostaja za petsto metrov. Ni potrebno poudarjati, da me vsak pogled na uro spravi v novo ekstazo, saj je do cilja manj kot petsto metrov kot kaže. Tako sveža si bila videti, pravijo kasneje. Sveža zaradi Lojzeta, če bi me srečali par kilometrov pred srečanje z Lojzetom, ne bi bila videti tako sveža.
Zadnji kilometri teka. Tečemo ob glavni cesti, počutje še vedno na vrhuncu. Pekoča bolečina na spodnjem delu palca se dokončno izkaže za žulj. Pok, ga raznese. Rad-bi-bil-asfalt podlaga terja svoj davek. Po trenutnem občutku groze, bolečina pojenja in tečem naprej brez težav. Poleg počenega žulja, čutim še njegovega brata dvojčka, takoj ob počenem žulju. Ta se ni vdal kar tako, še vedno ga imam. Srečam fantka, ki sedi na ograji in ploska. Super, še en navijač. Ali pa ne. Malo sem se uštela. Po mojem veselem pozdravu ahoj preneha s ploskanjem. Zagleda se vame. Pa drugič. Tečem mimo. Spet začne ploskat.
Ko boste zagledali dimnik, boste vedeli, da ste v cilju, so dejali izkušeni. Dimnik je pred menoj in cilj je blizu! Pri neki stavbi zagledam žensko, ki kadi. Verjetno je v službi, kratek odmor ob kavi, njen trenutek popolnosti. Najina pogleda se srečata. Njen trenutek popolnosti in moj trenutek popolnosti sta si enakovredna. Tako kot ona uživa v kratki pavzi, jaz uživam v zaključnih kilometrih svojega teka. In če se na zadnjih kilometrih teka veseliš vseh prihodnjih tekov, ki sledijo, je to očiten znak, da si v več kot odličnem stanju. Brdska stezka, brdska stezka, se mi plete po glavi. Lepa si, lepa, brdska stezka.
Kratka streznitev v tunelu za pešce. V temnem hladu kratkega tunela se naenkrat zavem sama sebe, kako sem razgreta, kako mi je v resnici vroče. Vidno polje se zoži, strah pred izginotjem same sebe, svetloba na koncu tunela me reši. Spet zunaj, spet prisebna. Zelena puščica kaže desno, mene pa vleče naravnost. Pogled v desno mi razkrije spust in tisti klanec. Zadnji vzpon pred ciljem.
Tečem z nasmehom na obrazu, nič mi ni, nič mi ni! Zadnji klanec sploh ni problem. Zdaj si pa prav zares v rož'cah, čista ekstaza. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje bila tako srečna tik pred ciljem. In prav zavedam se te sreče, kako sem srečna…in življenje je lepo…na vrhu klanca premišljujem o tem, kako lepo je biti tekač. Za vedno tekačica, prisežem sama pri sebi na vrhu klanca. Zagledam parkirišče, samo še desno, čez kratek tunel in že sem na atletski stezki, tik pred ciljem. Če sem pred desetimi kilometri še premišljevala o tem, kako bom pritekla v cilj (obleči majico, prestaviti številko na majico- prezahtevno/ obleči majico brez prestavljanja številke in dvigniti majico ob prihodu v cilj- neprimerno), sedaj teh dilem ni več. Pritekla sem v nedrčku in mislim, da mi nihče ni zameril. Poleg petdeset kilometrov teka, odprla tudi sezono sončenja, in to na Češkem. V cilju vse ženske udeleženke pričakajo z rožico, zelo pozorno.
Spoznavam s češkimi tekači, ki so vsi zelo odprti, prijateljski, govorimo češko, nemško, angleško ali pa preprosto kažemo s prsti. Zmagala je Karin, kot sem napovedala. Karin, du bist so schnel!!!, ji pravim. S tem se hkrati strinja in se ne strinja. Pravi, da ima nenehne težave z želodcem, da sploh ne more trenirati, kot si želi. Med tekmo je bila prisiljena zaviti na stran, zaradi česar je izgubila skupino moških, ki ji je narekovala tempo. Nadaljevala je alleine. Kljub temu je s progo opravila v 4:04, druga ženska je pritekla skoraj pol ure za njo. S težavami ali brez, Karin je kategorija zase. Moj tekaški idol, upam, da bom pri starosti devetinštiridesetih let tudi sama tako hitro tekla. Sladke sanje.
Sama sem tekla 4:43, v primerjavi z Albom oktobra lani, je to petnajst minut manj. Res je, da je bilo manj višinske razlike (930m), sem pa ponosna nase še posebej zato, ker sem tekla celo pot, hodila sem samo ob menjavi tekaškega outfita. Četrto mesto skupno in drugo mesto v kategoriji, zelo zadovoljna. V cilj pritečejo še ostali štirje tekači iz naše skupine, Valter, Stane, Edo, vsem nam je uspel več kot odličen tek. Veselimo se, srečni smo, nasmejani, tuš s toplo vodo, več kot odlična nagrada! Pridružijo se nam še naši pohodniki, skupina je ponovno enotna. Med bogatim kosilom se bogato hidriramo in čakamo na razglasitev in podelitev nagrad. Tempo je hud, sama zaostajam že za skoraj tri runde. Podvizam se in zmanjšam zaostanek. Obstaja kaj bolj popolnega kot odlično češko pivo po češkem maratonu? Seveda ne. Skoraj vsi udeleženci iz naše skupine prejmemo nagrade po kategorijah. Ne morem verjet, pritekla sem si polno vrečko praktičnih daril, med katerimi izstopajo lepi uhani in slika Karlovega mostu. Prav lepo, zelo hvaležna.
S solzami v očeh se poslovimo od naše gostiteljice Ivane, se vidimo v Sloveniji! Podari nam slastno čokoladno torto. Brez zapletov s torto seveda ni šlo. Savo je med enim izmed številnih postankov stopil na škatlo s torto, ki je bila na tleh, ampak večje škode ni utrpela. Odtisa stopala ni bilo videti, samo profil torte se je znižal na prizadeti strani. Ta kos bo zate, Savo!
Tudi nazaj grede se nam nikamor ni mudilo. Zadnji obrok na češki meji, za posladek pa pohojena torta. Bolje za torto, da je na varnem v naših želodcih, poti do Slovenije najbrž ne bi preživela brez vidnih posledic. Veliko smeha, zabavne domislice, prijetno vzdušje. Kdo je odobril tiste kredite, še zdaj ne vemo. Državo bomo reševali ob neki drugi priložnosti.
Dragi celjski pohodniki in maratonci, z vami sem se imela enkratno. HVALA, ker me vedno znova sprejmete v svojo družbo, kjer je počutim sproščeno. Tekači smo vsi na ti, je dejal Odon. Res je. Čeprav ste se s tekom začeli ukvarjati še pred mojim rojstvom, nisem nikoli občutila razlike v letih. Uživam ob poslušanju vaših tekaških in drugačnih doživetij; ste ljudje, ki imajo veliko za povedati in živ dokaz, da se s tekom človek ne more postarati, kajti tek ohranja mladosten duh v telesu, ne glede na število upihnjenih svečk. Se že veselim novega ultramaratonskega doživetja z vami! Ahoj, Brdska stezka!
Po skoraj celonočni vožnji s kombijem, smo se DMP-jevci srečno vrnili iz tekaškega izleta na Češkem. Iz Celja do Mniska pod Brdy se peljemo počasi in z užitkom, saj se nam nikamor ne mudi. Slovenska rebrca zaužita in ustrezno poplaknjena med zasneženimi avstrijskimi gorami, neprecenljivo, tudi v Avstriji se lahko dobro je. Moje prvo srečanje s Češko, prvi vtisi doživeti na avtobusnem postajališču tik za mejo. Dovoljeno plakatiranje na postaji. Na stotine ostankov plakatov, ki so oglaševali dogodke, ki so že mimo. Plakati, ki oglašujejo dogodke, ki se še imajo za zgoditi, celo več kot polovico leta vnaprej. Doslednost na zavidanja vredni ravni. Lepa narava, ki se še ni začela prebujat, občuti se, da smo v krajih severno od naših. V oči bode zelo slaba ekološka ozaveščenost, vse naokrog razmetane smeti. Za seboj poberemo še nekaj tistih, ki so ostale za izletniki iz nekih drugih zgodb.
Dobrih trideset kilometrov pred Prago zapeljemo iz avtoceste, po celodnevni vožnji smo dosegli cilj našega potovanja. Mnisek pod Brdy se ne nahaja na koncu sveta. Sprejme nas srčna Ivana, organizatorka tega teka simpatičnega naziva »Brdska stezka«. Prijava poteka v prostorih šole ob atletski stezi, kjer bo jutri start maratona. Če sem do tega trenutka bila še tako prepričana, da bom tekla z geli, ki jih bom nabavila na tukajšnjem tekaškem sejmu, so se sedaj te sanje razblinile. Rodila se je nova priložnost za spoznavanje novih tekaških obzorij. Pa saj bo šlo tudi brez gelov.
Namestimo se v prijetni hiši, poslovimo se od naše prijazne gostiteljice, ki nam pred odhodom razloži, kaj je za narediti s ključi jutri zjutraj. Obsežna razlaga po češko vključuje tudi trkanje na vrata v pritličju, za katerimi se prikaže nasmejana mlada mati z dvema otrokoma v naročju. Ključe pustimo v ključavnicah, čeprav sprva nismo povsem prepričani, da smo vse skupaj dobro povezali in razumeli. Večerja. V gostilni nas pričaka bogata izbira čeških jedi, brez sledi o ogljikovih hidratih v obliki testenin ali pice. Žal, nič podobnega, pravi natakar po tem, ko sem z njegovo pomočjo na hitro prevedla češki jedilnik. Slana zelenjavna juha in njihovi tradicionalni krompirjevi polpeti so bili kot nalašč zame. Fino in okusno, edina pomanjkljivost izbranega menija je bila močna začimba iz polpetov, ki se je globoko dotaknila mojega želodca. Še dobro, da sem vtis lahko popravila z okusnim češkim pivom.
Prebudila sem se naspana in spočita, tudi jutro nas je pozdravilo s sramežljivim soncem in meglicami v kotlini, ki obkroža Mnisek pod Brdy. Danes bo odličen dan za tek! Sicer me rahlo boli grlo, verjetno zaradi mrzlega piva, ampak bo že, ni panike. Na zajtrku nas dočaka polna vitrina različnih slaščic; pecivo s spodnje strani podobno mafinu, zgoraj pa linškemu pecivu, bogato posipano s sladkorjem se mi vtisne v spomin. Kasneje med tekom večkrat pomislim na to slaščico. Tudi moj želodec je precej navdušen, že četrtič letim na stranišče in se vedno znova sprašujem, kdaj se bodo neželeni straniščni izleti končali. Osem minut pred startom je bilo zares zadnjič. Bolje petkrat pred tekmo, kot pa trikrat med tekmo, moj novi tekaški pregovor. Danes ne bo moj dan za odkrivanje novih tekaških obzorij, sotekača Stane in Jože sta mi prijazno odstopila dva gela za katera lahko samo upam, da se bosta dobro ujela s tisto začimbo iz krompirjevih polpetov. Tudi Karin, lanskoletna zmagovalka Europa cupa, zmajuje z glavo in se drži za svoj trebuh, pravi da se ne počuti prav dobro.
Start ob 8.00, to mi je všeč. Pokažejo nam rumene puščice, s katerimi je označena trasa maratona. Za začetek krog po atletski stezi, nato pa gasa na cesto, po klancu navzdol in potem gor proti Ritki, sosednjemu kraju. Začnem tako kot po navadi, malo prehitro, vendar ne spet prehitro. Počutim se odlično, diham umirjeno in tečem kot radovedni Taček, prav zanima me, kaj me čaka na Brdski stezki. Le kako se bom počutila čez devetinštirideset kilometrov, ko bom tekla v nasprotni smeri nazaj proti cilju po tej poti. Sedaj je spust, takrat bo klanec.
Po približno sedmih kilometrih smo v gozdu, začenjajo se prvi vzponi, gre lepo kot po maslu. V češkem gozdu je zelo lepo, ob trasi ni nobenih navijačev, pa tudi zdi se mi, da je prav tako. Ljudje bi samo pokvarili ta globok mir, naravne zvoke zgodnje pomladi. Prevladuje rjava barva, pravo pomladno prebujenje bo sledilo v prihodnjih tednih. Prijetni in zelo lepo je v češkem gozdu, opazujem okrog sebe. Na levi zagledam gostilno, lesena brunarica je, tukaj se toči Staropramen, razkrije reklamni napis. Na desni vikend hiše sredi gozda, skrbno urejene, živa meja je enakomerno pristrižena. Ograjen travnik, konj ob ograji. Punčka, ki boža konja. Samo mir in občutek brezskrbnosti.
Steza je razgibana. Za vsakim vzponom sledi spust, saj to je vendar razumljivo, govorim sama s seboj. Moje telo se strinja, noge so lahkotne in mišice sproščene, videti je, da prav uživajo ob premagovanju vzponov. Tekaška idila v idilični naravi. Tekaško idilo zmoti samo sopihanje tekačice, ki že od sedmega kilometra naprej očitno tekmuje z menoj. Klicala jo bom Ritka, zato ker mi na vsakem vzponu diha za ovratnik in je tik za mojo ritko, na spustih in ravnini pa me prehiti in se postavi direktno pred mene ter mi tako postavi na ogled svojo ritko. Kadar je pred menoj, voham njen blag parfum, ki mi je zelo všeč in ob tem vonju začutim neke vrste tolažbo. Morda bi pa lahko postali prijateljici. Ali pa tudi ne. Na začetku dolgega vzpona na najvišjo točko teka jo dokončno prehitim in pustim za seboj. Nič več dihanja za ovratnik, spet nazaj v pravo tekaško idilo. Tudi razdrapan asfalt me ne bo vrgel iz odličnega tekaškega takta. Kot bi manjkala še ena plast asfalta, sedaj razumem, kaj je imela Nataša v mislih, ko mi je opisovala tip tekaške podlage. Res je, cestišče je preveč dobro, da bi bilo makadam, po drugi strani pa preslabo, da bi ga lahko uvrstili v asfaltirano cestišče. Rad-bi-bil-asfalt podlaga. Morebiti so se odločili za tako stezo, zato da je vse skupaj videt bolj naravno. Mogoče pa je res zmanjkalo denarja.
Na okrepčevalnici na najvišji točki se že ponuja pivo. Češko pivo, s težkim srcem ga zavrnem, Coca cola je moja najboljša prijateljica med tekmo. Lahko zavijete za domov, lepo prosim? Okrepčevalnice so ravno prav pogoste in bogato založene. Pot nas pelje navzdol, tečem v družbi zelo prijaznega dolgolasega tekača in tekača oblečenega v rdeč triatlonski dres. And now seven kilometers downhill, me razveseli dolgolasi tekač, ki je tako vljuden, da se mi celo opravičuje zaradi riganja. Kmalu odhiti naprej navzdol. Res je pred nami dolg spust, mišice lahko počivajo, noge letijo same od sebe. Nič več rad-bi-bil-asfalt podlage, tečemo po pravem asfaltu. Ljubim asfalt. Narava postane še za odtenek bolj lepa, prepredena s številnimi mlakužami, ki dajo okolici poseben pečat. Tečemo ob dolgi in zelo visoki ograji. Le kaj se skriva za to ograjo, se sprašujem. Lahko bi bil živalski vrt, podobno se počutim, kadar tečem ob ograji ljubljanskega živalskega vrta.
Proga se vzravna, mišice se prebudijo iz več kilometrskega spanca, spet bo treba teči na lasten pogon. Spust je bil krajši od sedem kilometrov, a ne bodimo malenkostni, tudi s petimi kilometri smo lahko več kot zadovoljni. Dobra nagrada za vse klance doslej. Razmišljam o Mozartkugeln brez pravega razloga. Tik preden zavijejo desno, vsi tekači upočasjni tek in začnejo hoditi. Izza ovinka je zagotovo okrepčevalnica, čutim. In res je bila. Če bom spet začela bloditi o Mozartkugeln, je to znak dehidracije, sedaj vem. Privoščim si še drugi gel, vodo, banano, Coca colo, kako malo je potrebno za veliko veselje. And now we are running back home, prijazen dolgolasi tekač vedno izbere prave besede, ki me potolažijo. Vse bo še v redu, samo še trideset kilometrov do cilja.
Zares počasi se približuje trideseti kilometer. Tečeva skupaj s tekačem v rdečem triatlonskem dresu. Ne govoriva, samo tečeva. V takih trenutkih so besede odvečne, dovolj je samo, da imam ob sebi nekoga, ki diha in teče skupaj z mano. Pa tudi za ne zgrešiti dobro označeno smer v levo, je fino ne biti sam. Sama bi namreč zbezljala naravnost. Skupina čeških otrok z učiteljicami na izletu. Ne pozdravijo, očitno na Češkem poznajo drugačne navade. Sama pa začnem pozdravljati mimoidoče. Ahoj! Malo pa le pogrešam stik z ljudmi. Pozdrave vrnejo, čeprav me pred pozdravom sprva debelo pogledajo.
No, pa smo tam. Na vrsti je tisti opevan del trase, o katerem je bilo nekaj govora. Vzpon, pa spust, takoj zatem spet vzpon pa spust. Če mi je namenjeno doživeti krizo, bo se to prav gotovo zgodilo v naslednjih kilometrih. Strmina ne popušča, znan hribovski opis bi ustreza opisu naslednjega vzpona, kateremu ni videti konca ne kraja. Pogumno se zapodim v klanec. Vročina. Zunaj ni trideset stopinj, to se tebi samo dozdeva. Ponovim večkrat, vendar optimistična avto-sugestija tokrat ne zaleže. Sleci majico, vpije moje pregreto telo. Ne, prehladila se bom. V tistem me prehiti odlično pripravljena tekačica. Spomni me na kolesarjenje, ko so me v hudem klancu kolesarji prehitevali z lahkoto. Elektrorad. Sigurno teče na električni pogon. Poglej, teče oblečena v nedrček. Bolje pogledam, ne, to je majica na naramnice, na rokah pa rokavice. Rokavic ne potrebujem, za majico na naramnice pa sem pripravljena storiti karkoli. Realnost pa je moja majica z dolgimi rokavi, zelo preudarna izbira, ni kaj. Še dobro, da nisem obula novih tekaških copat. Dobro je imeti tekaške prijatelje, ki predstavljajo glas razuma v trenutku neodločnosti. Hvala, Nataša! Samovžig ali pa tek v nedrčku. Izberem drugo možnost, tik pred koncem hudega vzpona pa začnem hoditi. Dolgi koraki. Če hodim z dolgimi koraki, je to koristno, mišice mi bodo hvaležne zaradi raztega. Kratki koraki pomenijo, da goljufam. Samo dolgi koraki. Medtem si uspešno prestavim startno številko na nedrček. Še en gib me deli od osvoboditve. Nevarnost samovžiga je mimo, odrešitev, kako je to dobro! Za vrhunec pa še okrepčevalnica, pa to je res sanjsko. Ob nadaljevanju poti se mi v glavi vklopi sicer popolnoma neprimerna popevka Slovenija, od kod lepote tvoje in vztraja nekaj časa. Zabavam se.
Še naprej tečemo v gozdu, krasna okolica, moje počutje je imenitno. Na svetu ni bolj popolne reči kot teči in z vsakim korakom biti bliže cilju. Na štiridesetem kilometru izvem, da sem četrta. Še en razlog za veselje. Torej sem bila tretja vse dokler me ni prehitela elektro-tekačica. Bi jo lahko dohitela? Nekaj časa sem jo še imela v vidnem polju, nato pa je odbrzela naprej v hudem tempu. Lahko pa dohitim tekača v rdečem triatlonskem dresu. Zapustil me je tam, kjer strmina ni popustila, sedaj pa se mu približujem. Ni ga treba prehiteti, samo dohiteti. Z novimi vzponi je naraslo število tekačev, ki so začeli hoditi. Tudi tekač v rdečem triatlonskem dresu je med njimi, zato ga z lahkoto prehitim.
Že tretjič se ustrašim in zakričim, ko na tleh zagledam žabo, čeprav ob vsakem srečanju pomislim- smotka, nehaj kričat, saj je samo žaba, vendar mi ne uspe, vedno znova me prešine: Kakšno čudovište je to na tleh!??! Tekaču, ki ga dohitim hitim razlagati: VELIKA ŽABA, toda hvala bogu, da ima slušalke in sploh ne zazna mojega kričanja in razlage o veliki žabi. Ta zadnja je bila res velika, napihnjena, pa še velik žabji kovček je nosila na sebi.
Zapustimo gozd, tečemo skozi naselje. Zadnji del trase. Ura odbije poldne. Vročina je neznosna. Cerkvica, vaški trg. Moški, ki sedijo v senci. Zbira se kosovni odpad. Iz neuporabnih pralnih strojev in ostale podobne ropotije je nastal pravi hrib. Za kosovnih hribom zagledam znan obraz. Mozartkugeln, prividi, dehidracija? Ne, res je naš Lojze! Bravo, Lojze, s tisto plastenko vode si mi rešil življenje. Naprej tečem s plastenko vode. Pijem, umijem se. Kako slana sem bila, groza, malo se polijem, spet pijem, umijem se in uživam, fenomenalno! Maraton malo pod štirimi urami, zelo zadovoljna. Če pomislim, da sem lani skoraj štiri ure grizla razgreto zagrebško ravnino, je to več kod spodoben rezultat. Mini slavje v glavi, fanfare, ki jih ne zmotijo niti vzponi, ki si sledijo drug za drugim. Presenečenj še ni konec. Srečam Odona, Sava in Vlasto, ki so se udeležili tridesetkilometrskega pohoda. Že na daleč vpijejo: Silvija!!! Njihove petke mi dajo nov zagon, letim navkreber. Še manj kot pet kilometrov, vpije Odon! To, zakon, cilj je blizu! Moj Garmin izvaja meritve v prostem slogu, zdaj že zaostaja za petsto metrov. Ni potrebno poudarjati, da me vsak pogled na uro spravi v novo ekstazo, saj je do cilja manj kot petsto metrov kot kaže. Tako sveža si bila videti, pravijo kasneje. Sveža zaradi Lojzeta, če bi me srečali par kilometrov pred srečanje z Lojzetom, ne bi bila videti tako sveža.
Zadnji kilometri teka. Tečemo ob glavni cesti, počutje še vedno na vrhuncu. Pekoča bolečina na spodnjem delu palca se dokončno izkaže za žulj. Pok, ga raznese. Rad-bi-bil-asfalt podlaga terja svoj davek. Po trenutnem občutku groze, bolečina pojenja in tečem naprej brez težav. Poleg počenega žulja, čutim še njegovega brata dvojčka, takoj ob počenem žulju. Ta se ni vdal kar tako, še vedno ga imam. Srečam fantka, ki sedi na ograji in ploska. Super, še en navijač. Ali pa ne. Malo sem se uštela. Po mojem veselem pozdravu ahoj preneha s ploskanjem. Zagleda se vame. Pa drugič. Tečem mimo. Spet začne ploskat.
Ko boste zagledali dimnik, boste vedeli, da ste v cilju, so dejali izkušeni. Dimnik je pred menoj in cilj je blizu! Pri neki stavbi zagledam žensko, ki kadi. Verjetno je v službi, kratek odmor ob kavi, njen trenutek popolnosti. Najina pogleda se srečata. Njen trenutek popolnosti in moj trenutek popolnosti sta si enakovredna. Tako kot ona uživa v kratki pavzi, jaz uživam v zaključnih kilometrih svojega teka. In če se na zadnjih kilometrih teka veseliš vseh prihodnjih tekov, ki sledijo, je to očiten znak, da si v več kot odličnem stanju. Brdska stezka, brdska stezka, se mi plete po glavi. Lepa si, lepa, brdska stezka.
Kratka streznitev v tunelu za pešce. V temnem hladu kratkega tunela se naenkrat zavem sama sebe, kako sem razgreta, kako mi je v resnici vroče. Vidno polje se zoži, strah pred izginotjem same sebe, svetloba na koncu tunela me reši. Spet zunaj, spet prisebna. Zelena puščica kaže desno, mene pa vleče naravnost. Pogled v desno mi razkrije spust in tisti klanec. Zadnji vzpon pred ciljem.
Tečem z nasmehom na obrazu, nič mi ni, nič mi ni! Zadnji klanec sploh ni problem. Zdaj si pa prav zares v rož'cah, čista ekstaza. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje bila tako srečna tik pred ciljem. In prav zavedam se te sreče, kako sem srečna…in življenje je lepo…na vrhu klanca premišljujem o tem, kako lepo je biti tekač. Za vedno tekačica, prisežem sama pri sebi na vrhu klanca. Zagledam parkirišče, samo še desno, čez kratek tunel in že sem na atletski stezki, tik pred ciljem. Če sem pred desetimi kilometri še premišljevala o tem, kako bom pritekla v cilj (obleči majico, prestaviti številko na majico- prezahtevno/ obleči majico brez prestavljanja številke in dvigniti majico ob prihodu v cilj- neprimerno), sedaj teh dilem ni več. Pritekla sem v nedrčku in mislim, da mi nihče ni zameril. Poleg petdeset kilometrov teka, odprla tudi sezono sončenja, in to na Češkem. V cilju vse ženske udeleženke pričakajo z rožico, zelo pozorno.
Spoznavam s češkimi tekači, ki so vsi zelo odprti, prijateljski, govorimo češko, nemško, angleško ali pa preprosto kažemo s prsti. Zmagala je Karin, kot sem napovedala. Karin, du bist so schnel!!!, ji pravim. S tem se hkrati strinja in se ne strinja. Pravi, da ima nenehne težave z želodcem, da sploh ne more trenirati, kot si želi. Med tekmo je bila prisiljena zaviti na stran, zaradi česar je izgubila skupino moških, ki ji je narekovala tempo. Nadaljevala je alleine. Kljub temu je s progo opravila v 4:04, druga ženska je pritekla skoraj pol ure za njo. S težavami ali brez, Karin je kategorija zase. Moj tekaški idol, upam, da bom pri starosti devetinštiridesetih let tudi sama tako hitro tekla. Sladke sanje.
Sama sem tekla 4:43, v primerjavi z Albom oktobra lani, je to petnajst minut manj. Res je, da je bilo manj višinske razlike (930m), sem pa ponosna nase še posebej zato, ker sem tekla celo pot, hodila sem samo ob menjavi tekaškega outfita. Četrto mesto skupno in drugo mesto v kategoriji, zelo zadovoljna. V cilj pritečejo še ostali štirje tekači iz naše skupine, Valter, Stane, Edo, vsem nam je uspel več kot odličen tek. Veselimo se, srečni smo, nasmejani, tuš s toplo vodo, več kot odlična nagrada! Pridružijo se nam še naši pohodniki, skupina je ponovno enotna. Med bogatim kosilom se bogato hidriramo in čakamo na razglasitev in podelitev nagrad. Tempo je hud, sama zaostajam že za skoraj tri runde. Podvizam se in zmanjšam zaostanek. Obstaja kaj bolj popolnega kot odlično češko pivo po češkem maratonu? Seveda ne. Skoraj vsi udeleženci iz naše skupine prejmemo nagrade po kategorijah. Ne morem verjet, pritekla sem si polno vrečko praktičnih daril, med katerimi izstopajo lepi uhani in slika Karlovega mostu. Prav lepo, zelo hvaležna.
S solzami v očeh se poslovimo od naše gostiteljice Ivane, se vidimo v Sloveniji! Podari nam slastno čokoladno torto. Brez zapletov s torto seveda ni šlo. Savo je med enim izmed številnih postankov stopil na škatlo s torto, ki je bila na tleh, ampak večje škode ni utrpela. Odtisa stopala ni bilo videti, samo profil torte se je znižal na prizadeti strani. Ta kos bo zate, Savo!
Tudi nazaj grede se nam nikamor ni mudilo. Zadnji obrok na češki meji, za posladek pa pohojena torta. Bolje za torto, da je na varnem v naših želodcih, poti do Slovenije najbrž ne bi preživela brez vidnih posledic. Veliko smeha, zabavne domislice, prijetno vzdušje. Kdo je odobril tiste kredite, še zdaj ne vemo. Državo bomo reševali ob neki drugi priložnosti.
Dragi celjski pohodniki in maratonci, z vami sem se imela enkratno. HVALA, ker me vedno znova sprejmete v svojo družbo, kjer je počutim sproščeno. Tekači smo vsi na ti, je dejal Odon. Res je. Čeprav ste se s tekom začeli ukvarjati še pred mojim rojstvom, nisem nikoli občutila razlike v letih. Uživam ob poslušanju vaših tekaških in drugačnih doživetij; ste ljudje, ki imajo veliko za povedati in živ dokaz, da se s tekom človek ne more postarati, kajti tek ohranja mladosten duh v telesu, ne glede na število upihnjenih svečk. Se že veselim novega ultramaratonskega doživetja z vami! Ahoj, Brdska stezka!
