Uni ta prvi so šibali, kot da jih Javornik ne bi čakal na vrhu in da jim bo kam ušel.
Jast pa , no ja, do 2km sem celo tekla, pole moj kvik step
, pole tam okoli četrtega, petega, ko se proga spusti, spet malo teka, sem imela občutek, da šibam bolj kot sfriziran motor od Valentino Rossita, sem si rekla, da ni šans, da me kdo dohiti, nazadnje, zgleda, da je bila samo optička varka... 
, kajti Nadko in Andreja sem imela prav cel cajt za ritjo... 
, sta imela tudi onadva fejst sfrizirane motorje. Ma, sam, da me s proge nista vrgla 
No, pole je bilo do 9,3 stalno nejki gore dole, da je mogu človk kar tejkat, ( kar pa meni ne diši
, sam ne pravt nobenmu, ker, če zvejo, me lahko tudi vržejo iz PGT lige 
)No, v cilj sem s časom 1h 12 min kot zmagovalka prišla malček hitreje kot lani.
Na vrhu Javornika je bilo kar brrrrrrrr, zato bi mi pašal en topel čajčk, ki pa ga na žalost ni bilo več
In medtem, ko se jezim, me žena od Bube - Silvota, ki mu je ta tek v njegov spomin namenjen, spravi do šanka in velikodušno časti enga konkretnega, ki me je še bolj ogrel. Hvala!V dolino nas je odpeljal turistični avtobus.
Sledi hrana in pijača, hrana tudi za vegete, klepetanje in klepetanje.... no in še mal klepetanja
in sladkanja s sladoledom in razglasitev rezultatov. Čestitke vsem.
Med tekmo samo sem si zažugala, da drugo leto pa že ne grem jast več na ta šprinterski gorski tek, ma, ampak, saj, no, kaj vam čem pravt.....
Rekla in se opekla.
Zato bom drugo leto kar lepo na
12. Bubin tek spet "tekla".
