Zadnje novičke

[jkarmen]

Odpiram temo za poročila z Maratona treh src. Čestitke vsem tekačem/tekačicam za današnje nastope.

[Poldy76]

Takolele sem jaz prvič doživel Radence:

https://poldy76.wordpress.com/2015/05/17/radenci/

Ocena 4,5 od 5. Zmanjkali so navijači.

[storZ]

Moj drugi maraton v razmiku enega meseca, kar pa se mi niti ni poznalo na utrujenosti. Končni čas 3:39:37. Pogoji za tek idealni, čeprav bi si sam želel malo več sonca pa tudi kakšno stopinjo več Krize tokrat ni bilo, tako da je bil tempo praktično enak od starta do cilja.
Čeprav so mi Radenci poleg Istre daleč najljubši tek, pa so me letos malo razočarali. Navijanje je bilo zelo slabo v primerjavi s prejšnjimi leti, okrepčevalnice pa kljub pogostosti v drugem krogu zelo slabo založene. Na nekaterih mestih si dobil samo še cukr in vodo. Tudi sms obveščanje o rezultatih je tokrat zatajilo, za kar je najbolj kriv Timing.

Ne glede na vse pridem drugo leto spet!

[spela*]

Moj jubilejni, deseti maraton, četrti v Radencih.

Naj kar takoj povem, da se mi je zdel težak, predvsem zaradi velike sopare. Vroče tokrat ni bilo, pač pa je bilo ozračje vlažno, tako da je bilo težko dihati, predvsem v drugem krogu, ko se je temperatura dvigovala. Raje bi imela vročino in suh zrak – ampak z vremenom je pač tako, da ga ne moreš izbrati. Kakršno je, je – skoraj vedno pa te kaj moti.

Kot ponavadi sva s Kairosom v Radence šla z avtobusom. Urban je prevoz reklamiral s sliko avtobusa iz filma »Ko to tamo peva?«, tako da je bilo razočaranje, ker se na poti nismo ustavili na pikniku z roštiljem, veliko. Po drugi strani pa tudi olajšanje, ker nas na koncu poti ni čakalo bombardiranje v Beogradu, ampak le tek v Radencih. Pa tudi, ker se voznik ni odzval na provokacije, češ da nas je voznik druge firme (Krstić) zadnjič po Slovenski vozil z zavezanimi očmi!

Podobno kot je najtežji del plavalnega treninga skok v vodo (ker je ta praviloma mrzla ), je najtežji del maratona vstajanje (ker je to praviloma prezgodaj ). Ko ti to uspe, veš, da si na dobri poti!

Startala sva seveda skupaj s Kairosom, oba na maratonski razdalji – to je bil njegov peti maraton in prvi v Radencih. Na maraton sem šla brez kakšnih posebnih časovnih ciljev: tekla bom počasi in z užitkom, sem si rekla. Tako da sem zajčka za 3 ure in 50 minut z mirnim srcem spustila naprej, prav tako je šel naprej Raf, ki sem ga srečala na poti in se je odločil slediti zajčku.

Od nekoga, ki preteče maraton, se pričakuje, da bo podrobno poročal o svojih občutkih in o počutju med tekom, o premagovanju kriz in podobnem, toda po pravici povedano se ni dogajalo nič posebnega, nobene hude krize, ki bi potrebovala premagovanje, ali kaj podobnega. Zanimivo in lepo je bilo srečevati prijatelje, znance, tako med tekači kot med navijači. Zdelo se mi je, da je navijačev v prvem krogu sicer nekaj manj kot prejšnja leta, vendar pa so bili bolj vztrajni – kajti v drugem krogu je bilo navijačev več. Morda zato, ker je ponavadi prevroče in navijači obupajo, tokrat pa vročine ni bilo (le velika sopara, ampak ta bolj moti tiste, ki se premikajo in zato hitreje dihajo, kot tiste, ki navijajo).

Velja pa omeniti table s spodbudnimi napisi ob progi. Ker sem šla mimo dvakrat, sem si jih malo bolj zapomnila. Najbolj všeč mi je bil napis: »Resnica je, da lahko tečeš hitreje, ampak resnica včasih boli.« Pa tudi: "Kako veš, da je nekdo pretekel maraton? Brez skrbi, povedal ti bo." In: »Zadnji v cilju je najpočasnejši zmagovalec.« Ko sem se skušala ravnati po navodilu »Run like you stole something«, pa je bil takoj za mano policist na motorju! Tako da sem se kar ustrašila! V drugem krogu pa sem se tudi spraševala, kaj neki mi hoče povedati tisti, ki je postavil napis: »21 km – because I'm only half crazy!«?!?!!?

Na poti sem opazila tudi tri gnezda s štorkljami! In ta tri gnezda je na svoji poti opazil tudi Kairos! Me zanima, če še kdo!

V cilju sem bila s časom 4 ure in 4 minute, s čimer sem glede na razmere zelo zadovoljna! Po prihodu v cilj sem odšla po brisačo, gel za tuširanje in stvari za preobleči v avtobusu – in moram reči, da je bila to dolga pot! Tokrat smo namreč avtobus parkirali precej daleč od prizorišča. Seveda sem potem v cilju počakala tudi Kairosa , ki je dosledno upošteval napis: »Zadnji v cilju je najpočasnejši zmagovalec« - in v cilj prišel zmagovalno, v spremstvu dveh hostes, dobil pa je še posebno praktično nagrado! Bravo, Kairos!

K temu dodam še večerni »hitri« ogled nogometne tekme v Mariboru, ko je televizijski komentator to, da skušajo navijači na koncu tekme sleči nogometaše, imenoval preprosto … folklora. Še dobro, da te »folklore« ne vidimo na tekih – kar predstavljajte si, da bi morali na koncu maratona bežati pred navijači, ki bi vam hoteli vzeti majico, hlače, superge ....

Čestitke vsem tekačem, ki ste se borili vsak s svojo razdaljo, in hvala organizatorjem, Timingu, gasilcem, navijačem in, kot vedno, Slovenski vojski za tuše v cilju!

[raf]

Pred petimi leti (kako čas hitro beži ) sem v Radencih prvič pretekl maraton in za obletnico sem želel ponoviti vajo. Vreme je bilo idealno, ker je bilo oblačno (kot pred petimi leti) in je bil vsaj tek po tistih ravnicah malo manj naporen, kot pa če je sonce. Včerajšni maraton je imel številko 25, ker toliko sem jih v teh petih letih pretekel.

Če pomislim, da sem pred začetkom svoje tekaške kariere imel željo samo desetko pretečti.....se kar nasmejim, ker sem spregledal eno dejstvo v tej formuli in to, da si meje sami postavljamo in če želiš sebi dokazati, da zmoreš, moraš samo vztrajati na svoji poti.

Pred enim tednom sem bil na Vipava trial in že tam je bilo zanimivo, ker je bilo veliko višincev tako, da sploh nisem imel pred štartom ciljev, ker sem prišel samo uživati v teku in druženju s prijatelji tekači.

Nekaj je pa bilo letos vseeno drugače pri meni in tukaj bi omenil senzor Dexcom G4, ki ti neposredno meri cuker in pokaže vrednosti na monitorju in so odpadle meritve med tekom in obenem mi ni bilo treba nositi torbice okrog pasu.

Začel sem čisto umirjeno in prvi km je itak hitrejši zaradi gužve in sem samo sledil reki tekačev pred sabo. Srečal veliko znanih tekačev in tekačic na progi in ko sem na 4 km ujel zajčka za 3.50.00 na maratonu in držal tempo za njim je hipoma padla odločitev, da mu sledim.

S sabo sem imel tri gele po 27 g Oh in sem si pred štartom rekel, da bo to dovolj, ker ostalo potrebno energijo bom dobil na okrepčevalnicah, ki so bile na 2,5 km.

Km so minevali v sproščenem vzdušju in tudi Dexom je kazal dvigovanje cukra, ker sem pred tekom zaužil še cca 30 g Oh v tekoči obliki za dodatno hidracijo in imel še 1 E aktivnega insulina, ker sem tekel brez pumpe. Na 11 km sem dodal prvi gel (cuker se je malo dvignil) in na okrepčevalnicah še po 2dl vode in po par kosov pomaranče. Obrat se je hitro bližal in v skupini 3.50.00 nas je bilo kar nekaj tekačev, ki smo dobili buren aplavz od navijačev ob progi.

Filing obrata v Radencih je res nekaj posebnega in ga priporočam vsem tekačem na 21 km, da ga vsaj enkrat doživijo v živo, ker ti gredo kocine pokonci, ko vidiš cilj 20 metrov stran in obenem obrneš nazaj v še en korg. Hudo dozo adrenalina dobiš v žile.

Na 23 km sem dodal drugi gel in še vedno sledil zajčku za 3.50.00 . Nisem pozabi piti na okrepčevalnicah in edino kar sem opazil je bilo to, da se je naša skupina okrog zajčka začela krčiti. Skratka sam sem še vedno sledil zajčkoma in obenem v glavi preračunaval, da je v igri tudi rekord (PB) za mene na maratonih. Na 30 km sem dodal tretji gel in si v glavi ponavljal VZTRAJAJ, ker sem vedel, da sem dobro na poti. Čeprav je monitor Dexcom kazal, da cuker počasi pada sem vseeno upal, da bo gel pomagal, ker počutje je bilo še vedno super in sem bil na 30 km celo dve min pod mejo 3.50.00, če bi preračunal časovnico do konca.

Sem se pa že na tem 30 km čudil, kako veliko porabo OH imam med samim tekom, ker se je poznalo, da sem bil v drugačnih srčnih obratih, kjer sem si energijo za tek zagotavlja s pomočjo gelov in ne iz zalog maščob v telesu. Edina neznanka mi je bila, kako se je to v telesu izvajalo, ker sem bil že več, kot dve uri brez insulina in bi moral cuker leteti v nebo..... ne pa vztrajati v ravni črti......na Dexcom G4 monitorju......

Pride 36 km in klučna napaka pri odločitvi, da na okrepčevalnici vzamem samo vodo in dva kosa pomaranče in v dir za zajčkoma in mojim PB. Sem računal, da bo dovolj zaloge za zadnjih 6 km, ampak sem se uštel...... Po ene 500 metrih od okrepčevalnice sem odpadel, kot še zadnji zasledovalec, ker enostavno sem se moral ustaviti in začeti hoditi, ker ni bilo več energije. Glava je hotela, ampak noge in zaloge so bile skoraj na nuli, ker cuker je bil 4,0..... Takoj sem vedel ,da je konec sanj o PB, ker sem imel skoraj dva km do naslednje okrepčevalnice in tudi tekači, ki so me prehitevali niso imeli zaloge gela, ker so tudi sami že vse pokurili.

Sem se hitro sprijaznil, da bo to en lep sprehod do okrepčevalnice in ves čas razmišljal zakaj se je to zgodilo, ker sem preračunal, da sem do 36 km vložil v sebe skupaj 100g OH, kar se mi je zdela neverjetna številka, ker ponavadi sem na maratonu porabil očutno manj OH.

Zadnjih 300 m do okrepčevalnice na 39 km sem celo začel počasi tečti ,ker se je telo že malo opomoglo in tudi cuker je na monitorju Dexcom narastel za 0,1 na 4,1, kar je bil znak, da sem se pravilno odločil, da sem sestopil z norenja in preklopil v normalno stanje.

Voda in deset kock sladkorja so bili, kot balzam za moje telo.... Že po nekaj minutah sem začutil, da se bolje počutim in začel sem spet normalno tečti. Tu sem po moji časovnici preračunal, da sem že na 4.02.00 v cilju in sem si rekel, da vseeno probam pohoditi korak do konca in uloviti mejo pod štirimi urami.
Sem bil kar presenečen ,ker sem začutil ,da sem spet poln energije in je letelo v zadnjih km na pet nula in tudi oni klanec v 41 km sem z lahkoto pretek brez padca tempa in sledila sta še dva ovinka v levo in cilj se je že vohal.....

Še prej sem moral mimo navijačev , ki so navijali kot nori in tik pred ciljem sem se celo ustavil, ker sem hotel bruto čas imeti ravno v 3.59.59 in mislim, da mi je ta cilj uspelo izpolniti. Neto čas je skoraj minuto boljši in obenem sem bil kar žalosten, da je že konec, ker počutil sem se odlično in bi komot še ene 4 km odlavfal, ker cuker je bil že na 5,8..... in je bilo zaloge toliko ,da sem moral hitro v avto po insulin, da zaustavim naraščanje, ker sedaj sem bil v ohlajanju in telo je končno čakalo tudi ta hormon, da se malo relaksira, ker biti štiri ure na bypass sistemu preživetja....ni enostavno.

Kljub tej smoli glede premalo dodanih OH je bil senzor Dexcom G4 velik napredek v teku, ker enostavno te razbremeni meritve in je vse lažje načrtovati in tudi se mi ni odlepil, čeprav sem se zelo potil.

Vsak maraton je svoja zgodba, ker nikoli ne veš kaj te bo presenetilo, oziroma vrglo iz tira kjub temu ,da si pripravljen na vse. Bolj pomembno je, da sproti ocenjuješ stanje in se poskušaš razumsko odzvati na težave in jih čimprej rešiti, ker iti z glavo skozi zid pomeni samo prihod rešilca in odvoz v ambulanto na infuzijo. Čeprav je bilo oblačno in skoraj idealno vreme je bilo vseeno nekaj intervencij reševalcev zaradi pretiravanja.

[vencelj]

Čestitke vsem tekačicam in tekačem

[spela*]

Raf, vreme je bilo daleč od idealnega. Tudi če bi bilo 10 stopinj več, bi bilo ob suhem vremenu veliko bolj ugodno kot pa vlaga, ki smo je bili deležni. Tako da - v resnici so bile razmere težke, ampak saj si to sam občutil.

[zz topka]

Čestitke vsem, ki ste ga sfajtali.

Na poti sem opazila tudi tri gnezda s štorkljami! In ta tri gnezda je na svoji poti opazil tudi Kairos! Me zanima, če še kdo!

Špelca, nekam sumljivo vprašanje.... Oz. sumljiva videnja, vajina.

[Medicius]

Ufff... kaka obširna poročila?! Bom dodal še svoje.
Skratka noč pred maratonom sem zelo slabo spal, kot vedno. Oči zaprte, misli vse drugje kot na teku, a nervoza globoko v meni me je držala budnega. Kljub tantalovim mukam, sem potem ponoči nekaj zadremal in se zbudil minuto pred nastavljeno budilko.
Kot drugo stvar bi izpostavil vreme. Zame je bilo idealno, visoke vlage sploh nisem preštimal, tudi če je kaj dodala ali odvzela mojemu rezultatu.
Kot tretje, nervoza pred začetkom je na štartni ravnini izginila. Zanimivo, to se mi je prvič zgodilo, da sem se pred štartom pomiril. Postavil sem se v ospredje tja kamor spadam (za trak) s ciljem končati polmaraton v ali pod 1h:30minut. Pred začetkom smo se malo še pomaknili in stisnili naprej, nato pa .... POK! Pa tečemo... ehhhh.. nič ne tečemo... stojimo. O.k., zdaj pa smo začeli teči, a kaj ko smo tekli kot polžki. Spet sem imel pred sabo kar veliko število "turistov", ki ne znajo biti toliko pošteni, da bi se postavili na štartni ravnini tja kamor spadajo. Po analizi teka so mi vzeli slabe pol minute! Sovražim vse sanjače, ki se rinejo naprej, da tam zavirajo!!! Skratka prvi kilometer katastrofa, kot vedno.
Naslednji kilometri so šli po planu, do 8. kilometra celo hitreje od načrtovanega (povprečno 4:10/km) saj je zajec za 1:30 tekel prehitro. Ko sem to ugotovil, mu nisem več sledil in do 17km tekel 4:15 tempo brez večjih težav. Nato pa se je tekma šele začela. 18., 19. (most) in 20. kilometer (rahel vzpon v mestu), pa so bili muketrpni, a sem zdržal kakšne 2-3 sekunde nad planiranim tempom.
Zadnji kilometer sem odtekel v tempu 04´08˝/km in prišel v cilj v času 1:30:33, po moji uri pretekel 21,3km (identično kot lani). Kaj naj rečem, zadovoljen sem z rezultatom in ponosen nase, da sem to dosegel. 7 minut hitreje od lani.
Zahvalil bi se vam na forumu za vaše nasvete, predvsem uporabniku @StaraKost, ki mi je že večkrat pokazal pravo pot in mi večkrat dvignil samozavest. Hvala!
Mimogrede @StaraKost, čestitke na dosežku. Če mi zdaj kdo ponudi možnost, da bom v tvojih letih v takšni kondiciji, VZAMEM TAKOJ! Kapo dol!

Lp M.

[mdebelak]

@ Medicus sedem minut to pa je rezultat. Se vidi, da so treningi pravilno zastavljeni. Čestitke se vidimo v Ljubljani na lovljenju osebnih rekordov

[raziskovalec]

Čestitke vsem za nastop in dosežke.
Speli* in Rafu se dodatne čestitke za odlične zapise.
Humor in borbe z OH (Raf vidim, da imaš v primerjavi z nami, ki ne rabimo insulina,
še precej skrbi pri vzdrževanju ravnotežja, zato še dodatne čestitke za rezultat.
Sam letos za mararton v Radencih nisem bil dovolj pripravljen, pa morda drugo leto.

[spela*]

Čestitke vsem za nastop in dosežke.
Speli* in Rafu se dodatne čestitke za odlične zapise.

Hvala.

[StaraKost]

@Medicius,

Tudi jaz sem zadovoljen s časom 1:34:06. Čeprav se v mojih sedanjih 65+ letih vsako leto pozna, še vedno peto leto zapored, na vsaki polovički izboljšujem svoj čas. Upam, da se bo to leto spustil na 1:33 .
Pa še moje kratko poročilo. Moj zastavljeni tempo je bil okoli 4:25. Do 16 km sem imel avg 4:24. V 18 in 20 km, ko je nekaj vzpona sem se moral potruditi in stisnit zobe, da sem vzdžal v samo par sekund počasnejšem tempu. Zadnji kilometer je spet šlo malo hitreje. Tudi meni in mojemu partnerju, ki smo tekli od štarta do cilja skupaj, je namerilo, nekaj več kot 100m več.

[vrtnica23]

Tudi jaz sem zadovoljen s časom 1:34:06. Čeprav se v mojih sedanjih 65+ letih vsako leto pozna, še vedno peto leto zapored, na vsaki polovički izboljšujem svoj čas. Upam, da se bo to leto spustil na 1:33 .

Tudi jaz se pridružujem čestitkam, res vrhunsko
Sem še v petek zjutraj mislila, da bom del te tekaške dogodivščine, pa se je izteklo drugače Čestitke tudi vsem ostalim, ki ste zadovoljni prišli v cilj

[raf]

Čestitke vsem za nastop in dosežke.
Speli* in Rafu se dodatne čestitke za odlične zapise.
Humor in borbe z OH (Raf vidim, da imaš v primerjavi z nami, ki ne rabimo insulina,
še precej skrbi pri vzdrževanju ravnotežja, zato še dodatne čestitke za rezultat.
Sam letos za mararton v Radencih nisem bil dovolj pripravljen, pa morda drugo leto.

Bi te malo popravil Igor glede tvojega stavka, da ne rabite insulina zdravi.
Če malo poenostavim imate zdravi "črpalko" (Langerhansovi otočki (celice beta) ) ves čas v telesu in delajo sto na uro in točno vedo, kdaj je treba dodati insulin v telo in kdaj glikogen iz zalog v telesu. Zato je naše telo tako kompleksno in zmožno naporov, ki si jih neaktivni ljudje sploh ne predstavljajo. Vsak ki teče ve, kaj je treba storiti, oziroma vložiti v sebe, da prideš do cilja.
Uganka pri meni je pa ta, da kjub temu, da nimam insulina (ki je pogoj, da pride do presnove Oh v telesu, ker njegova naloga je samo ta, da pobere glukozo iz krvi in jo transportira do organov, ki jih rabijo ) cuker ne pobezlja in je bil v Radencih celo na spodnji meji, kjub temu, da sem jedel in pil ves čas. Sem že spraševal, kako je to možno pa nisem dobil pravega odgovora.
V končni fazi se pa niti ne razburjam veliko zaradi tega, ker pri maratonu (in ostalih tekih) mi je všeč to, da sem po par uric brez črpalke in to ti mi je en tak hud filing in zadovoljstvo, da to zmorem in uzivam v vsaki minuti, ker na nek način sem takrat "zdrav" .
Fora je, da stroka priporoča, da si lahko max. do dve uri odklopljen in potem moraš za nazaj pokrivati bazale, da cuker ne ponori.... Ah...teorija in praksa je včasih huda borba