- 18 Maj 2015, 19:13
#338039
Dan pred dogodkom je bila glavna ulica kjer je štartno mesto zaprta, od daleč pa se je videlo ogromno lepo oblečene mladine. Nisem verjel, da so tam zaradi radovednosti ali ljubezni do teka. Šlo je za proslavo banjaluških maturantov, poleg tega pa je bil še večer odprtih muzejev. Ogromno lepo oblečenih ljudi in še več lepotic, le tekačev ni bilo na spregled.
V mladinskem domu je že drugačno vzdušje - prevzem številk urejajo prijazni prostovoljci-ke.
Za 16 evrov startnine dobim poleg čipa in nekaj sladkarij ter bonov, še lepo tekaško majico bele barve.
Dan teka. Že okoli 9. ure je bilo kar precej vroče, zaradi nočnega dežja pa še hudo soparno. Nikoli se mi ni zgodilo, da bi bil že na startu preznojen. Odlično so se počutili le štirje Kenijci in ena kenijska gazela - toliko sem jih naštel -, verjetno so ugotovili, da je vreme precej podobno afriškemu. 1200 polmaratoncev, večinoma iz Republike Srbske in Federacije BiH, za njimi državljani Srbije in Hrvaške, na oko sem naštel okoli 30 Slovencev - po majicah seveda.
Štart in gremo. Dokaz, da so domačini bolj tekači priložnostne sorte je v čudnem tempu. Nikakor mi ni uspelo najti skupinice z enakomernim tempom. Malo 4:00, potem 4:30, pa 4:15, dokler se nisem spomnil, da bo z mojim garminom lažje. Vse je šlo po principu "kreni - stani". Čast so reševali tekači iz SRB, HR in SLO.
Okrepčevalnice posejane na 6 km, prostovoljci pa so se trudili tudi z ročnim prevzemom. Vsa čast prostovoljcem, le plastični kozarčki mi gredo na živce. Če ga ob prevzemu ne zmečkam, ga verjetno pol polijem.
Prvi krog gre po načrtu in se že veselim OR. Skupine se razredčijo in že sem sam. Verjamem, kako so se počutili maratonci na LM, ko so morali teči dvakrat isto pot. Ne deluje dobro na psiho.
Temperarura še nekoliko naraste, prav tako tudi moč vetra. Imam občutek, da veter nalašč spreminja smer in mi vedno piha v prsi. Sopara me je očitno tako zdelala, da je šlo v zadnji četrtini na biti ali ne biti. Zadnja krivina pred ciljem (2km), široka avenija, nikjer nobenega tekača na vidiku - večina za mano, da se razumemo - in dobro viden ciljni prostor. Bolj ko pospešujem, večji občutek imam, da se mi cilj kar sam od sebe oddaljuje. Na uro raje ne pogledam. Končno v cilju, na ciljni črti me v polnem sprintu prehiti predstavnik lokalne policije (sipa) - le od kod mu toliko moči - medalja okoli vratu in nekaj fotografiranja. Pogled na uro in razočaranje. Tri mesece trdega dela je šlo v nič, kljub temu, da sem v nogah imel za 5 min. boljši čas. Kot kaže mi sopara in vročina ne ustrezata. Kot dokaz sem opečen po celem telesu. V kolikor še kdaj ponovim Ban.pol., bom opremljen v stilu Antona Kupričke - zgoraj brez.
Za 1
Nič ni bilo od osebnega rekorda. Organizator je premaknil čas starta ob 10:00, ko je že pošteno vroče in soparno. To je bila usluga tekačem iz regije, da bi pravočasno prišli na start in jih tako reši stroška prenočišča.
Drugače vse pohvale organizatorju in prostovoljcem za opravljeno delo. Šlo je za 1. Banjaluški p-maraton. Verjamem, da bo vsak naslednji boljši.
Na rezultate še čakam.
V mladinskem domu je že drugačno vzdušje - prevzem številk urejajo prijazni prostovoljci-ke.
Za 16 evrov startnine dobim poleg čipa in nekaj sladkarij ter bonov, še lepo tekaško majico bele barve.
Dan teka. Že okoli 9. ure je bilo kar precej vroče, zaradi nočnega dežja pa še hudo soparno. Nikoli se mi ni zgodilo, da bi bil že na startu preznojen. Odlično so se počutili le štirje Kenijci in ena kenijska gazela - toliko sem jih naštel -, verjetno so ugotovili, da je vreme precej podobno afriškemu. 1200 polmaratoncev, večinoma iz Republike Srbske in Federacije BiH, za njimi državljani Srbije in Hrvaške, na oko sem naštel okoli 30 Slovencev - po majicah seveda.
Štart in gremo. Dokaz, da so domačini bolj tekači priložnostne sorte je v čudnem tempu. Nikakor mi ni uspelo najti skupinice z enakomernim tempom. Malo 4:00, potem 4:30, pa 4:15, dokler se nisem spomnil, da bo z mojim garminom lažje. Vse je šlo po principu "kreni - stani". Čast so reševali tekači iz SRB, HR in SLO.
Okrepčevalnice posejane na 6 km, prostovoljci pa so se trudili tudi z ročnim prevzemom. Vsa čast prostovoljcem, le plastični kozarčki mi gredo na živce. Če ga ob prevzemu ne zmečkam, ga verjetno pol polijem.
Prvi krog gre po načrtu in se že veselim OR. Skupine se razredčijo in že sem sam. Verjamem, kako so se počutili maratonci na LM, ko so morali teči dvakrat isto pot. Ne deluje dobro na psiho.
Temperarura še nekoliko naraste, prav tako tudi moč vetra. Imam občutek, da veter nalašč spreminja smer in mi vedno piha v prsi. Sopara me je očitno tako zdelala, da je šlo v zadnji četrtini na biti ali ne biti. Zadnja krivina pred ciljem (2km), široka avenija, nikjer nobenega tekača na vidiku - večina za mano, da se razumemo - in dobro viden ciljni prostor. Bolj ko pospešujem, večji občutek imam, da se mi cilj kar sam od sebe oddaljuje. Na uro raje ne pogledam. Končno v cilju, na ciljni črti me v polnem sprintu prehiti predstavnik lokalne policije (sipa) - le od kod mu toliko moči - medalja okoli vratu in nekaj fotografiranja. Pogled na uro in razočaranje. Tri mesece trdega dela je šlo v nič, kljub temu, da sem v nogah imel za 5 min. boljši čas. Kot kaže mi sopara in vročina ne ustrezata. Kot dokaz sem opečen po celem telesu. V kolikor še kdaj ponovim Ban.pol., bom opremljen v stilu Antona Kupričke - zgoraj brez.
Za 1
Nič ni bilo od osebnega rekorda. Organizator je premaknil čas starta ob 10:00, ko je že pošteno vroče in soparno. To je bila usluga tekačem iz regije, da bi pravočasno prišli na start in jih tako reši stroška prenočišča.
Drugače vse pohvale organizatorju in prostovoljcem za opravljeno delo. Šlo je za 1. Banjaluški p-maraton. Verjamem, da bo vsak naslednji boljši.
Na rezultate še čakam.
