Še malo mojega poročila:
Po vročem poletju in napornih dolgih treningih je ponovno prišel čas za preizkus moči na ultramaratonu Celje-Logarska. Glede na napovedano deževje sem se letos s prijateljem Borutom Ložarjem dogovoril, da bi se pridružil njegovi spremljevalni ekipi s kombijem. Na dolgih tekih nekako nimam velikih zahtev po hrani in pijači in navadno zadostuje kar je na stojnicah. Zato sem ob dodatni pomoči iz kombija pričakoval, da bo to zadostovalo.
Ob 4ih zjutraj smo se zbrali pri Borutu in se odpravili proti Celju. Pot je potekala super in vsi nasmejani smo že čakali na štart. Tik pred štartom sem ujel podatek, da je na startu tudi en močan Madžar, vendar se nisem obremenjeval - kolikor bom lahko šel bom pač šel. Po startnem znaku smo se pognali na dolgo razgibano pot proti Logarski dolini. Že po prvem kilometru sva z Madžarom ostala sama spredaj. Nekako presenečen nad narekovanim tempom me je povprašal po mojem predvidenem tempu (ta je bil bistveno nižji kot tempo prvih nekaj km). Ko sem ga vprašal kakšen je njegov plan me je kar malo stuširalo. Rekel je da planira tempo okrog 4 min/km. Dvakrat sem ga vprašal ali misli resno
. Ko mi je povedal, da ima enega izmed absolutnonajboljših rezultatov na svetu v 6h teku (več kot 92km) sem se ga kar malo ustrašil in si rekel, da takega tempa se tako ali tako ne morem držat. Na 3km sem zato malo popustil in ga spustil naprej ter tekel “svoj” tempo, sicer še vedno vsaj 10s/km prehitro glede na načrte pa vendar po svoje. Začuda sem se Madžaru na 10km ponovno približal na le kakšnih 100m in si rekel, da ga raje ujamem, ker bom v nasprotnem moral celotno traso preteči sam - saj odzadaj ni bilo nobenega na vidiku. Na 11km sva bila ponovno skupaj. Vmes sem super dobival vse potrebno na stojnicah in preko kombija, tako da je vse potekalo v najlepšem redu.
Nato je sledilo nekaj km teka z ramo ob rami, potem sem nekoliko povlekel kar je verjetno bila moja največja napaka (to mi je zmagovalec v cilju tudi povedal). Vseeno sem tako do Mozirja lepo tekel nekaj metrov pred Madžarom. Na 35km pa so se začele težave, nekako prebavni takt ni hotel več sodelovati, moral sem nekako spustiti tempo in takrat mi je vodilni začel uhajati. Nisem se preveč sekiral, moral sem le rešiti problem s prebavo, saj je bila polovica trase še pred mano. Na hitro sem zavil med koruzo in na srečo je to naredilo svoje. Še kakšen km sem se bolj vlekel nato pa je ponovno steklo. Ko sem videl čas na 42km (ura je pokazala 2h 55min) sem Olajšan in pomirjen sem nato poskušal držati svoj tempo čez Luče in do Solčave. Na pol mi je kar uspevalo, sicer bolj 4:35, 4:40 vendar vseeno brez popuščanja. Nič nisem vedel koliko zadaj so ostali tekmovalci, kar je bila dodatna spodbuda, da nisem popušča, da me ne bi ujeli pred ciljem. Kilometri od Solčave do vhoda v Logarsko dolino so se res vlekli in komaj sem že čakal zadnje 3km ravnine, ki res niso ravnina
Po vhodu v Logarsko dolino sem si nekako oddahnil, zadaj ni bilo nikjer nobenega na vidiku, pred mano “le” še trije km, čas na uri pa je še vedno kazal občutno izboljšanje glede na lani. Pritisnil sem še tista 2 km, ki sta ostala in ura je na koncu pokazala 5:18:40.
Utrujen, vesel da je konec, vesel rezultata in uvrstitve sem zaključil s tekom - ki ga ponovim še kdaj
Organizacija je bila super, druščina še boljša, trasa in dolžina pa vredni spoštovanja.
Posebej hvala Borutu in njegovi ekipi za support tekom proge.
Danijel
Kapo dol vsem na vseh progah!!!! 
.
. Lani sem prijaznemu gospodiču na zadnji okrepčevalnici obljubila, da bova naslednje leto odplesala polko in nadvse sem si oddahnila, ker letos tam ni bilo muzike 
. Zelo lesena polka bi to bila... Ko sem se privlekla v cilj, je bilo veselje brezmejno. Čas zame odličen. Kasneje se je pridružil še ponos. Ker sem se od lani malčik postarala, pa najbrž tudi zato, ker se je konkurenca ustrašila vremena, sem osvojila stopničke v svoji kategoriji. To pa ni več kar tako 
