Zadnje novičke

[skrb]

Sodeč po objavljenih rezultatih smo se letošnjega maratona v Madridu udeležili trije Slovenci .
Za udeležbo sem odločil , ker je datumsko blizu mojega rojstnega dne , letos okrogle obletnice , in ker sem si že dolgo želel obiskati poleg že poznanih Costa del Sol , Costa Brave in Barcelone še glavno mesto Španije. .
Ker mesto šteje preko 3 milijone prebivalcev in nudi veliko kulturnih atrakcij sva si z mojo najdražjo omislila eno tedensko bivanje v tem čudovitem, dinamičnem mestu , ki nikoli ne spi.
Dobesedno .! Manjkalo je le spanja , pijače, hrane , kulturne hrane pa je bilo v preobilju.
Tudi o maratonu le najlepše, Vse je bilo, kot mora biti. Bil se le nepreviden , ker se na Expu , kjer sem prevzel številko že v petek dopoldne takoj pri pristanku na bližnjem letališču , nisem pozanimal , kje na dan maratona oddati vrečko z oblačili.
Ker sem imel od hotela v strogem centru Puerta del Sol le 10 minut hoje , sem se na štart maratona odpravil pozno . Hotel sem se le sleči in oddati vrečko ter se postaviti v 3. startni boks. Vendar je bila po osmi uri gneča okoli starta že nepopisna . Poleg preko 14.000 maratoncev se je na startu gnetlo še 25.000 malih maratoncev . In nihče mi znal odgovoriti , kje oddati vrečo z oblačili. Imel sem srečo, da sem med drugim vprašal mladeniča , ki je bil domačin . Skupaj sva tekla do približno 3 km oddaljenega ciljnega prostora v parku Retiro , kjer je vladala že velika nervoza , ker se je čas starta približal na nekaj minut. Ko mi končno le uspelo organizatorjem oddati stvari , ki so me čakale na prihod v cilj , sem za razliko večine drugih tekel proti železniški postaji Atochi in potem proti startu ter se mimo strogih redarjev uspel vriniti v boks. Ena desetka je bila že za mano , naslednje štiri pa pred mano.
Nebo je bilo brez oblačka in temperatura se je že bližala 20 stopinjam C .
Prvih 5 km se je avenija , po kateri smo tekli še vsi skupaj , le vzpenjala . Ves čas sem prehiteval počasneže , ki so se očitno nagnetli v prve vrste . Končno so mali maratonci po 14km zavili drugam in gneča je popustila, da sem povprečni čas postopoma znižal po 5 min/km . Hitrost je naraščala tudi zato , ker smo tekli dolgo časa le navzdol , pa skozi park El Campo , mimo stadiona Atletica in preko reke. No , potem pa je prišla ura resnice . Od 30 km dalje je šlo le še navzgor , z višine 500 m na 710 mm . Sonce je vedno bolj pribijalo v glavo in noge so postajale trde , volja za dober rezultat pa je počasi popuščala.
Ob progi so bile nepregledne množice navijačev , ki so ustvarjali pravo nogometno vzdušje. Vsakih nekaj km je igrala rock skupina in nam dajala ritem . Kilometri so kopneli , sicer počasneje , kot bi si želel , vendar se je park Retiro in cilj vedno bolj približeval . Najlepše je bilo preteči zadnji km v senci dreves skozi park in skozi gosti špalir navijačev .
To je bil najtežji cestni maraton od mojih 11 . Za 60.rojstni dan pa čas 3: 39: 28 popolnoma povprečen. Vendar mi bo ostal v spominu po težavnosti, lepotah mesta in odličnem vzdušju , ki so ustvarili navijači ob progi . Očitno Madrid živi za šport in od športa . Pa ne le za nogomet, košarko, rokomet.

[zz topka]

Čestitke!

[miciM]

No, tudi jaz sem se potepalo po Madridu v času maratona in tudi odhodila sem ga , ja začetek je bil tekaški . se mi pa zdi, da je bilo tam nekje okrog 10 slovencev.
Ja bilo je lepo